Sredi letošnjega poletja je umrl Tone Kavčič, doma z Bezuljaka na Notranjskem. Bezuljak spada pod zvon sv. Jerneja v Begunjah. Iz iste fare, vendar sosednje vasi Dobec, pa je bil doma znani Jože Kranjc, komandir 46. čete, s katero je tudi Tone Kavčič prehodil del svoje življenjske poti. Pokojni Tone nam v spominu ostaja vesel, priden, pošten, z dobrim spominom, odkritosrčen in pripravljen za vsakršno pomoč. Bil je silno komunikativen, zelo rad je pripovedoval svoje spomine. Bil je naš dolgoletni in aktiven član, dejaven tudi pri vzpostavljanju delovanja Nove Slovenske zaveze. Rad se je udeleževal prireditev, ki jih je organizirala Zaveza. Dejavno je sodeloval pri postavitvah farnih spominskih plošč. Rad je pomagal najrazličnejšim ljudem, da so preko Komisije za popravo krivic vlagali svoje prošnje. Z veseljem se je izkazal tudi kot priča.
Tone je izhajal iz revne bajtarske družine s petimi otroki. Očetu Francu (1902) in materi Antoniji(1903) so se rodili: France (1928), naš Tone (1929) in leta 1931 še Marija. Micka je umrla že s šestimi leti. Ker so imeli doma neznatne možnosti za delo in preživetje, se je oče odpravil na delo v Francijo. Tam je trdo delal v kamnolomu. Leta 1941 se je oče vrnil in leta 1942 se je rodila še Ana, po vojni, l. 1946, pa še Ivanka. Kmalu po vojni je začel bolehati in leta 1956 je umrl za silikozo.
Bezuljak je revna notranjska vas. Sredi vasi so hiše, ki so veljale za bogate, na obrobju nad vasjo pa so živeli bajtarji, kočarji. Tonetu, doma z zgornjega konca vasi, je ostal za vse življenje v spominu dogodek, ko si je od soseda sposodil vola, da bi pospravil voz sena. Najprej je pomagal, da je sosed pospravil svoje seno. Ko je bilo to opravljeno, se je sosed ozrl v nebo in mu dejal: »No, sedaj pa je lahko dež.« Zelo ga je zabolela ta neobčutljivost za drugega. Drugič sta šla z očetom pomagat bogatemu kmetu v gozd. Ob malici jima je bogatin zabrusil: »Glej, ko se boš ti tako pisal kot se jaz in ko boš imel kmetijo, boš pa tudi ti tako jedel.« To je Toneta celo življenje bolelo. Za nameček je šel že kot desetleten otrok za pastirja in na Kožljeku pasel živino. Ni zdržal, ušel je domov.
Kako bi si lahko zamislili ugodnejše pogoje za uspeh socialne revolucije! Kdo bi lahko bil boljši pripadnik gibanja, ki si je želelo pravičnejšo razdelitev dobrin? Na Notranjskem so ravnokar prišle na dan podrobnosti v povezavi s Krimsko jamo. Čedalje več je objavljenih podrobnosti o tem, kako se je začelo. V Bezuljak se je leta 1942 nenadoma vrnil eden od sosedov. Prišel je po več mesecih. Vrnil se je iz gozdov v okolici Krima. Neki drug domačin je poskrbel, da so temu dezerterju prestrelili noge in ga obesili na vejo. Tam je več dni v strašnih mukah umiral.
Tonetov starejši brat je kasneje odšel k domobrancem. Leta 1944 pa se je razvedelo, da ima neki mladenič v vasi doma puško, in ko so izvedeli tudi oni, so ponj prišli domobranci in ga na silo mobilizirali. Neka terenka pa je nato prišla h Kavčičevim in rekla njihovi mami: tudi vašega bodo prišli iskat. Mama se ni obirala: »Tone, pojdiva na Rakek«. Tam je pričakovala zaščito za tako mladega fanta. Sprejeli so ga in mu dodelili delo v kuhinji. Ker je bil visoke postave, mu je poveljnik kmalu dodelil orožje in obleko. Ob nočnem napadu na Borovniški most je bil ravno na straži na Rakeku in iz daljave slišal bliske in grmenje bombardiranja. Konec vojne je dočakal na progi v Lazah, od koder se je umaknil v Vetrinje in nato pristal v Teharjah, v baraki za mladoletne. Tam je bil zelo lačen. V bunkerju je še z drugimi videl nahrbtnike in po njih iskali hrano. Ko so jih pri tem opravilu zasačili, so dva taka iskalca hrane kaznovali s smrtjo. Njemu pa se je uspelo izmuzniti in se izogniti smrti. Po amnestiji so ju z bratom izpustili. Domov sta se vračala ločeno, vsak s svojo popotno druščino. Tone [Stran 128]
Figure 1.
je šel z vlaka v Planini, France pa na Rakeku. Sicer so že prej po barakah iskali močne fante »za delo na posestvih«, v resnici pa so jih poslali proti domu, kjer jih je pričakala zaseda terencev. Tako je končal tudi Tonetov starejši brat France. Zadnji amnestirani mladoletni domobranci, iz cele barake jih je ostalo le osem, so se 15. avgusta peljali proti domu. Po besedah Alojza Šviglja iz Begunj so se trije Notranjci, med njimi je bil tudi pokojni Tone Kavčič, celo pot iz Ljubljane prerekali, ali bodo izstopili v Planini ali na Rakeku. Švigelj ju je prepričal za Planino in jima zaradi njune izčrpanosti tudi pomagal do doma.
Naslednja rešitev življenja je sledila v prihodnjih dneh, ko se je bilo potrebno »javiti« na lokalni OZNI. Na poziv neznane ženske sta se s Švigljem le »na pol javila« in hitro izginila domov. Tako mu je zopet uspelo ostati živ. Po tem so se s Švigljem in Tonetovim očetom odpravili na železniško progo v Borovnici. Še spomladi leta 1946 sta s Švigljem ob obisku lokalne gostilne doživela strelski napad. Le beg ju je rešil pred smrtjo. Strah, ki se ga je naužil, mu je ostal do konca.
Oče, ki je bil doma z Žirovskega Vrha, je po prihodu domov leta 1945 rekel: »Če bi bil jaz tukaj, bi naša družina bila na drugi strani!« Mama pa mu je odgovorila: »Nikoli!« Čeprav so bili Italijani tujci, pa so le plačali hrano, ki so jo želeli. To ni bila navada domačih. Kljub vsemu je morda ravno očetovo stališče pomagalo, da je kasnejša povojna oblast Tonetu dodelila kakšno njivo.
Pokojni Tone, ki je po vseh kalvarijah preživel vojno, je kmalu skrbel še za svoji mlajši sestri, saj je oče kmalu umrl. L. 1949 je šel še enkrat k vojakom. Kasneje se je zaposlil na žagi in nato opravljal delo logarja na Gozdnem gospodarstvu. Oženil se je s Tonco, ki je bila tudi iz številne družine s Padeža. Njenega očeta so ubili partizani. Šla je s trebuhom za kruhom in se zaposlila v tovarni Brest. Poročila sta se, vendar potomcev žal nista dobila. Tone je bil kasneje tudi lovec in gasilec. Njegova največja želja pa je ostala, da bi postal pravi kmet. Tak, ki ima za malico lahko tudi klobaso. Uspelo mu je. Še predno se je oženil, je kupil staro hišo sredi domače vasi. Kupil si je tudi vola, traktor, avto. Vse svoje moči sta z ženo usmerila v postavitev prave kmetije. Dokupila sta še nekaj njiv …
Bil je vdovec zadnjih dvaindvajset let. Ni obupoval, pač pa je skrbel za gospodinjstvo in pridno gospodaril na kmetiji. Šele po osamosvojitvi pa je začel govoriti o medvojnih stvareh, čeprav so ga celo nečaki kdaj vprašali: »Stric, ali ste bili tudi vi v partizanih?«
V imenu Nove Slovenske zaveze izrekamo iskreno sožalje Tonetovima sestrama Ani in Ivanki ter ostalemu sorodstvu in pokojnikovim prijateljem.