Letos 23. julija je v Kanadi umrl naš prijatelj dr. Peter Urbanc, rojen leta 1924 v Olševku pri Preddvoru kot sin koroških emigrantov. Njegova starša sta namreč po neuspelem plebiscitu pribežala v Jugoslavijo. Izmed treh bratov je bil Peter drugi po vrsti; starejši od njega je bil Tone, mlajši pa Vlado. Peter je v Ljubljani dokončal klasično gimnazijo, nato pa študiral pravo, najprej v Ljubljani, nato pa v Padovi in Milanu, kjer je leta 1945 dosegel doktorat. Kasneje je na univerzi v Bruslju diplomiral še iz novinarstva.
Kot študent je trgoval z znamkami in zato veliko potoval na relaciji LjubljanaBeograd in LjubljanaMilano. Med vojno je bil nekajkrat zaprt: najprej skoraj eno leto v italijanskem taborišču, leta 1943 v ustaškem zaporu v Zagrebu, nato pa v Trstu, ker so ga Nemci osumili, da prenaša četniško pošto. Ob koncu vojne, leta 1945, je ostal v Milanu, odšel nato za nekaj časa v Južno Ameriko (Čile in Venezuela), leta 1951 pa se je ustalil v Torontu v Kanadi, ki je postala njegova druga domovina. Že v Venezueli je delal v turizmu, po prihodu v Toronto pa skupaj s prijateljem dr. Žužkom ustanovil potovalno agencijo in jo potem vodil več kot 40 let. Pri svojem delu je prepotoval tri kontinente in tekoče govoril osem jezikov.
V Torontu sta si dr. Urbanc in njegova slovenska izvoljenka Lea ustvarila prijeten dom, v katerem so se jima rodile tri hčere in sin Marcel. Ko je mama Lea po 51 letih umrla, se je dr. Urbanc ponovno poročil, tudi tokrat s Slovenko, ki mu je ostala zvesta sopotnica do konca njegove zemeljske poti.
V času študija se Peter Urbanc politično ni udejstvoval, po prihodu v Kanado pa se je takoj povezal s tamkajšnjo slovensko skupnostjo in se vključil v politično delo. Kmalu je postal tajnik begunske Slovenske demokratične stranke, kasneje pa tudi opravljal delo tajnika Slovenskega narodnega odbora, najvišjega političnega organa slovenske emigracije. V Torontu je bil ves čas povezan z domobranskim društvom Tabor, pisal v njihovo glasilo, se udeleževal njihovih srečanj in večkrat nastopil kot govornik na spominskih slovesnostih, posebno na že tradicionalni spominski slovesnosti v Midlandu, kjer poleg božjepotne cerkve kanadskih mučencev stoji tudi domobranski križ, v spomin na po vojni pomorjene domobrance in vse žrtve komunističnega nasilja. Kot razgledan pravnik, ki je živel v svobodnem svetu in imel dostop do tujih arhivov, se je lotil vprašanja, kako so nemško in italijansko okupacijo v času druge svetovne vojne preživljale nekatere zahodnoevropske države, in prišel do spoznanja, da vsakega sodelovanja z okupatorjem ne gre metati v isti koš, da za sobivanje potrebno sodelovanje niti ni kolaboracija. Močno ga je zanimala tudi zgodovina Slovenije in Jugoslavije v času druge svetovne vojne in takoj po njej. Iz teh njegovih raziskav so nastali članki in razprave, ki jih je objavljal v raznih emigrantskih listih, po osamosvojitvi pa tudi v domovini. Redno je pisal tako imenovana Tiskovna poročila o razmerah v Slovenji in jih pošiljal na različne naslove v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, zadnja leta pa tudi v Sloveniji. Leta 2015 je ob Urbančevi 90letnici izšla v Ljubljani knjiga „Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije“, ki jo je uredil Matej Leskovar in k raznim še neobjavljenim ter že objavljenim jubilantovim razpravam še sam napisal obširno Spremno besedo.
Čeprav je Udba imela dr. Urbanca na posebnem seznamu nevarnih emigrantov, je začel takoj po osamosvojitvi prihajati v Slovenijo in se je – verjetno še pred njeno uradno ustanovitvijo – povezal z Novo Slovensko zavezo. Udeležil se je enega naših zgodnjih srečanj v Suhem Dolu pri Šentjoštu. Bil je v veliki skupini Slovencev iz ZDA, ki so leta 1992 organizirano prišli v domovino, obiskali Teharje in [Stran 126]se udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu.
V 6. številki Zaveze, septembra 1992, je že izšel njegov članek Nepozabni Rog: „Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.“ V naslednjih številkah Zaveze se drug za drugim vrstijo Urbančevi prispevki: Medvojna Slovenija in ovaduštvo ter Kratek historiat slovenske politične emigracije v 10. številki; Evropska odporniška gibanja 1939–1945 v 12. številki; Kolaboracija s stališča mednarodnih določil in prakse v 14. številki; Naj opozorimo, da je 14. številka izšla septembra 1994 po Urbančevem junijskem predavanju v Ljubljani, na katero je bil očitno pozoren tudi dr. Zdenko Roter, saj v knjigi Padle maske (str. 489–491) takole piše: „Z neke vrste teoretično podlago je usmeritev cerkvene politike nadgradil tudi v tujini živeči profesor dr. Peter Urbanc s svojim odmevnim javnim predavanjem, 21. junija 1994, na Teološki fakulteti v Ljubljani.“ V 32. številki je Zaveza objavila Urbančevo recenzijo knjige Marco Cuzzi, L’occupazione italiana della Slovenia 1941–1943. Dr. Urbanc, ki je prebrskal tudi marsikateri italijanski arhiv, v tej recenziji takole komentira Cuzzijev podatek o ustrelitvi dr. Aleša Stanovnika junija 1942: „Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegovo skrivališče. – Ovaduštvo je bilo rutinsko orodje KPS. Dva največja primera: Izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o pripravljanju vojaškega upora v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odpeljali v taborišča blizu 35.000 Slovencev.“
Tudi naše društveno glasilo Mi med seboj je skozi več let skoraj v vsaki številki prineslo kak prispevek dr. Urbanca: poleg Tiskovnih poročil še kako kritično razpravo ali pismo, npr. Odprto pismo predsedniku republike Slovenije in podobno. Torej imamo dovolj razlogov, da se dr. Urbancu ob slovesu zahvalimo za njegovo veliko delo pri odkrivanju resnice in za sodelovanje z Novo Slovensko zavezo.
Slovenska skupnost v Torontu in svojci so se od pokojnega poslovili v petek, 29. julija 2016, s sv. mašo v cerkvi Brezmadežne, nato pa je bil pogreb na pokopališču Assumption. V duhu se jim pridružujemo in gospodu Petru želimo, naj počiva v božjem miru.
Figure 1.
[Stran 127]