Nekje v Pismu Rimljanom beremo, da se bo tam, kjer se bo pomnožil greh, še bolj pomnožila milost. Daleč prekratki smo, da bi si upali spopasti s to povedjo, na prvo oko pa se zdi, da ji iz sodobnih slovenskih izkušenj težko pritrdimo. Vsekakor dvajseto stoletje razkazuje daleč največji razmah in največjo koncentracijo zla, odkar človeštvo kolikor toliko reflektira svoje zemeljsko bivanje, težko pa v istem času zapazimo napovedan sorazmeren porast milosti.
Med lagodjem in kataklizmo
Podobno je z današnjim slovenskim položajem. Lepa, plemenita in hvalevredna je misel, da je naša državnost sad slovenskih mučencev. Vendar ko gledamo, da so nam državo ugrabili tisti, ki je sploh niso marali, ko gledamo, kako jo krotovičijo, zavirajo, izčrpavajo in zlorabljajo za lastne interese, nas popadejo manj vredna čustva, za katera upamo, da niso preveč sorodna nergavosti Izraelcev, ki so štirideset let zlovoljno motovilili za Mojzesom skozi puščavske neprilike. Da jim nismo preveč podobni, ne upamo samo zato, ker so bili oni za svoje sitnarjenje kaznovani, pač pa predvsem zato, ker s svojim obnašanjem in moralnimi stranpotmi zares niso dajali vtisa, da so obljubljene dežele vredni.
V Sloveniji živimo razmeroma dobro, v primerjavi s svetovnim povprečjem celo odlično, in spadamo v del najbolj razvitega, privilegiranega sveta. Ob tem se zdi preveliko pritoževanje neokusno. A po drugi strani je res vsaj dvoje: prvič, da se kljub blaginji miru in neki zunanji urejenosti dogajajo vnebovpijoče stvari, ki koreninijo v zločinu, in drugič, da je vse to privilegirano življenje silno krhka stvar, ki nujno zahteva detekcijo in odpravo anomalij, če naj obstane.
Z lepim zgledom
Zelo upravičeno bi odpirali zelo velike in zelo nevarne probleme, ki grozijo slovenski stvarnosti. To Zaveza iz velike odgovornosti do resnice, do nepotvorjene preteklosti, sedanjosti in do prihodnosti tudi vseskozi počne. A včasih se lahko razmeram pomaga na bolje tudi s tem, da se opozori na kaj pozitivnega; na kaj dobrega, lepega, spodbudnega. Celo milostnega, če se spomnimo na začetne stavke.
Nekaj takega smo doživeli v Marijinem svetišču na Brezjah, ko je bila tam v začetku decembra sveta maša za žrtve Hude Jame. Čeprav ob vsaki taki pobudi oziroma rešitvi vznikajo pomisleki o tem in onem, se je ta kraj izkazal za več kot primerno rešitev. Kam nosi človek najlažje svojo stisko, če ne k Mariji Pomagaj? Stisk ne manjka niti danes, naravnost utapljali pa so se v njih ljudje vojnega in povojnega časa. Najlažje so se zaupali Mariji. Tudi na tuje je poromala brezjanska Marija v neštetih podobah. Fotografije kažejo, da je vedno dobila vzvišeno mesto v kapeli, za slednjo pa pričevalci povedo, da je bila vedno prva skrb Slovencev, ko so prišli v katero od mnogih taborišč v Avstriji ali Italiji.
Ko spregovori Modrost
Če odmislimo evharistično presežnost, moramo omeniti vsaj dva vrhunca tega brezjanskega srečanja. Najprej je bilo to branje iz Knjige modrosti. Ta o naših mučencih pove, da so umrli le za nespametne. Nov prevod je še neposrednejši in govori o neumnih. Le za neumne je njihov odhod polom, smo slišali. Oni pa so v miru in jih ne bo zadelo nobeno trpljenje več. Ob pogledu nazaj sveti pisatelj govori o tem, da so šli kakor zlato skozi topilnico. Srh spreleti človeka, ko pomisli, kakšna je bila topilnica v podobi rova svete Barbare, preden so bili sprejeti kot žgalna daritev. Tako nesorazmerno kruta, tako skrajna se zdi ta daritev, da je nagrada zanjo spisana v največjem zamahu: sodili bodo narode in vladali ljudstvom! Brez teoloških pretenzij nam prihaja na misel vzporednica z nekim drugim dogodkom – tri desetletja po začetku krščanskega štetja: strpinčeno in ponižano telo nekaj ur visi z brun, na katera je pribito, se naposled zaduši in umre. Zdi se, da je vsega konec. A da to ni resnični epilog, nas je prav pred kratkim poučil zadnji praznik cerkvenega leta: Kristus, kralj vesoljstva.
Zločinci po zločincih
Posebej smo bili na Brezjah veseli pridige nadškofa Zoreta. V njej smo lahko opazili stvari, ki jih od naših pastirjev zlepa ne slišimo. Poudaril je denimo, da zločina ne more zakriti nobena nalepka o izdajalcih in nobena odločba. »Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« To je močna misel, ki nas opozarja zlasti na to, da v primeru pasivnosti do vprašanj »preteklosti« naša odločitev ne more biti nevtralna, ampak postajamo sostorilci zločina. Se bo v pastoralnih načrtih slovenske Cerkve kdaj zazrcalilo to spoznanje in posledično prešlo v ustrezno delovanje?
Nadškof se je spomnil na storilce in šel tudi tu korak dlje, kot smo vajeni pri podobnih nagovorih. Usmiljenega Očeta je prosil, naj se dotakne njihovih src, da se bodo kesali svojih dejanj in v kesanju našli odpuščanje in osvoboditev. Dobro vemo, kaj se zahteva od običajnega vernika, ko gre k zakramentu sprave, da doseže odpuščanje. Če to apliciramo na storilce in njihove bližnje, ki zdaj aktivno podaljšujejo zločin v današnji čas, si zlahka predstavljamo odkleto in prerojeno Slovenijo, čez katero se razlivajo reke svetlobe …
Ponižnost za priprošnjo k ponižanim
Še posebej pa nas je nadškof ganil ob koncu nagovora, ko je v priprošnjo za nas vse vključil tudi slovenske mučence: »Marija Pomagaj in vsi naši mučenci – prosite za nas.« Naravnost neverjetno se zdi, kako vsako leto po Sloveniji mineva na tisoče obredov, a praktično vsi v zadrti gluhoti za svetostne možnosti, ki jih ponujajo slovenski mučenci. Še na »uradne« Grozdeta in drinske mučenke se tako rekoč redno pozablja, toliko bolj pa še na vse druge. Iz srca torej upamo, da se bo ta slovenski »prosite in se vam bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo« razrastel z vrha metropolije do najponižnejših slovenskih svetišč.
V tem razmišljanju se morda skriva tudi odgovor na vprašanje o razmerju med rastočim grehom in še bolj pomnoženo milostjo. Kdo si upa trditi, da nimamo na dosegu roke njenih vrelcev, ki se porajajo iz žrtve naših mučencev? A če je milost mogoče razvrščati, je ta, ki izhaja iz najhujše stiske in skrajnega človekovega trpljenja, zagotovo nevsiljiva. Naša slovenska skupnost je tista, ki lahko s priprošnjo mučencem izkusi, če misel svetega Pavla velja tudi za naš primer.
Figure 1. Milost se ne vsiljuje arhiv Rafaelove družbe
