Ko pišem te vrstice, je sobota, 2. december 2017, ko je ljubljanski nadškof na Brezjah daroval mašo zadušnico za žrtve iz Hude jame. Obtičal sem doma in le iz daljave mislil na to, kako so se naši ljudje zbrali v cerkvi in postavili spominske križe svojih vasi nekam blizu oltarja, kako je škof ta trenutek povzdignil hostijo, kako je bila tedaj pred Sveto Rešnje Telo položena vsa nedopovedljivost Hude jame, vsa neizrekljivost tega, kar so prestale njene žrtve; neizrekljivost tega, kar more doživeti človek, položena pred neizrekljivost krščanskega misterija.
Huda jama je prevelika in preneznanska, da bi lahko dlje časa obstala v naši misli; preveč težka je in preveč huda, da bi jo naš duh zmogel zaobjeti in nositi. Morda je šele s to sveto mašo, darovano na Brezjah pri Mariji Pomagaj za vseh njenih 1416 žrtev, groza Hude jame, položena pred misterij bele hostije, postala takšna, da je nanjo mogoče misliti, da je ob nji mogoče obstati kot človek, morda ob nji celo moliti in videti dalje … Na neki poseben, notranje-človeški način je s to sveto mašo padlo tistih enajst pregrad tudi v našem duhu. Čeprav me ni bilo v brezjanski baziliki pri maši, imam trden občutek, da je tako; kajti skrivnost svete evharistije ne pozna časov in krajev. Ima moč, da preobrazi naš notranji pogled, in to je tisto, kar ob tako hudih, tako skrajnih stvareh, ki so skoraj onkraj človeškega, nujno potrebujemo. Tako se zdi, da šele skrivnost mašne daritve, na Brezjah in povsod, kjer je ob breznih darovana sveta evharistija, daje našemu umu nekaj tiste moči in notranje trdnosti, da zmore vzdržati ob tako presežni bolečini. Ker je obdana z drugačno svetlobo.
* * *
Napis na kostnici Lipica – Škofja Loka z besedami »Žrtve vojne in vojnega nasilja«, ki je nedavno obšel nekatera naša občila, žal ne odseva resnice, ampak je potvorba resničnosti. Verjetno je tudi na to mislil nadškof, ko je v pridigi rekel, da se poskusi prikrivanja zločina nadaljujejo še v naš čas in da s temi dejanji tudi sodobniki postajajo udeleženci zločina. Dodal je celo: »Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« To je bila po 27 letih samostojnosti prva meni znana izjava kakšnega slovenskega škofa, ki je izrecno opozorila, da tisti, ki potvarjajo resnico, sodelujejo v zločinu in prinašajo nekdanje zlo delo v naš čas, med nas. In res, pri poročilih, pri novičarskih virih se dušimo od novic, ki nas ne le skrbijo, marveč potarejo in dodajo nov odtenek grenkobe občutju, da je naša država iztirila, zašla … Eno večjih tovrstnih dogajanj je spreminjanje ustave, s katerim hoče levica zadušiti možnost za še tisto malenkost zasebnega šolstva, ki si je trudoma izborilo obstanek v »demokratični« Republiki Sloveniji. Naravnost presunljivo je brati, denimo, Izjavo za javnost iniciative Bogatimo šolstvo, pobude staršev otrok v zasebnih šolah; presunljivo zato, ker minuciozno in z vso skrbjo navajajo argumente, ki neizpodbitno utemeljujejo njihovo pravico do polnega financiranja šol, in z vso skrbnostjo, nadvse razumno razložijo, zakaj očitki ali napadanja politične levice ne držijo. Toda to skrbno navajanje argumentov poteka v kontekstu, v katerem so se politični protagonisti levice že davno vnaprej odločili, da jih argumenti katoliških staršev ne brigajo, ampak bodo svoj načrt izpeljali, ker uresničujejo svojo ideološko agendo. Bralca kar presune, kako ti ubogi starši verjamejo v moč razumnih argumentov tam, kjer gre v resnici za totalno ideološko vojno z vsemi sredstvi, napovedano že zdavnaj in kjer so se vsi akterji odločili že vnaprej. Za to in za mnogo takega so se odločili vnaprej že politični predhodniki sedanje levice, ko
Figure 1. Žrtve vojne in žrtve vojnega nasilja?! Norčevanje brez meja …Franc Friedrich
so izvedli revolucijo, Hudo jamo in vsa druga morišča po Sloveniji. Zato je lažnivi napis na kostnici Lipica »Žrtve vojne in vojnega nasilja« v najtesnejši notranji zvezi s tem, da bo levica, če ji le uspe, zadušila slovensko zasebno šolstvo. Te notranje vezi med vsem, kar tisti lažnivi napis predstavlja, in našo družbeno realnostjo se mnogi niso zavedali in se ne zavedajo niti danes. V tem pogledu v glavah slovenskih katoličanov enajst pregrad med Hudo jamo in slovensko resničnostjo še stoji, trdno stoji.
