I
Pred časom je bilo mogoče v rubriki moda na spletnem portalu RTV SLO1 mogoče prebrati tole:
“Močno obrabljene” kavbojke, “okrašene” s packami posušenega blata, ki okolici oznanjajo, da se njihov lastnik ne boji umazati. Vas mika? V ameriški veleblagovnici Nordstrom jih ponujajo za slabih 400 evrov.
Blatne kavbojke so ameriško veleblagovnico znova postavile pod medijske žaromete, saj jih ta oglašuje kot simbol ameriškega delavstva: “Robato, tipično ameriško delovno oblačilo, ki je videlo kar nekaj akcije, s plastjo posušenega blata, ki sporoča, da se ne bojite umazati rok.”
Si delavec delavske kavbojke sploh lahko privošči?
Da neka trgovina ponuja oblačilo v umazanem, ponošenem videzu, sicer ni nič nenavadnega, spornejša pa je cena hlač, ki jih oglašujejo kot delavske – 425 dolarjev oz. 390 evrov. Prav nič “delavska”, torej.
Nordstrom, ki že skoraj slovi po pestri ponudbi neuporabnih ali pa zgolj nenavadnih izdelkov, se je tako znašel pod plazom kritik na družbenih omrežjih, češ da si navaden delavec, ki ves dan preživi “v blatu”, takšne hlače le stežka privošči, tisti, ki si jih lahko, pa verjetno nimajo ravno veliko izkušenj z ročnim delom.
“Namenjene ljudem, ki sploh ne delajo”
Zaradi do delavcev žaljive ponudbe se je močno razburil tudi voditelj Discoveryjeve oddaje Dirty Jobs Mike Rowe, ki je na Facebooku med drugim zapisal: “Te hlače niso moda. To je kostum za bogataše, ki vidijo delo kot nekaj ironičnega – in ne ikoničnega.” Kavbojke so “namerno narejene tako, da so videti, kot da jih je nosil nekdo, ki opravlja umazano delo”, v resnici pa so namenjene ljudem, ki sploh ne delajo, je še dodal.
Spet drugi pa so na družbenih omrežjih zagovarjali prosto izbiro, češ, če si nekdo želi kupiti hlače, ki so videti povsem umazane, pa naj si jih, nekatere komentarje povzema BBC, CBS pa izpostavlja tudi tiste, ki opozarjajo na že znan modni trend raztrganih hlač.
Najbrž se bo kdo vprašal, kaj ima moda, in še celo ameriška, opraviti v reviji Zaveza, ki ima svoje čisto konkretne teme in je posvečena veliko resnejšim, še več, usodnim zgodovinskim stvarem. Sam vendarle mislim, da takšni pojavi odstirajo pomembne, mogoče celo odločilne poteze sodobne kulture v širšem smislu: občutenja ali razumevanja življenja, ki preveva celoten družbeni utrip od najmanjših zasebnih krogov do nacionalnih kuluturnih institucij. Da nam to lahko pomaga razumeti, kje kot družba pravzaprav smo; da tega celo ne moremo res dobro razumeti, če ne premislimo takih simptomov. Kajti –to naj bo takoj jasno – zgoraj opisano modno domislico imam za zgovoren simptom kulturne obolelosti. Simptom sam pa seveda ni vzrok, je samo znamenje, ki ga je treba razvozlati; sam na sebi je lahko zavajajoč – s svojo lahkotnostjo ali pa tudi s signali, ki nas usmerijo v napačno smer. Kaj pa torej kaže ta simptom?
II
Prva stvar je ta, da je moda postala važna vsebina kulture. V širokem smislu moda seveda sodi h kulturi; res je tudi, da sta način oblačenja in oblikovanje telesnega videza tudi nekakšna kulturna izjava, ki imata lahko v določenih situacijah močan pomen (lahko izražata npr. pripadnost ali protest ali spoštovanje).2Vendar je to vedno samo izraz, nekaj zunanjega in, ko gre za bistvene stvari, celo obrobnega: vsebina je drugje in jo je mogoče izraziti tudi drugače. Prav malo vas npr. zanima, kako se oblači človek, ki vas je z velikim tveganjem za lastno življenje rešil, ko ste se nekega zimskega popoldneva utapljali v reki; naj se oblači še tako pusto in staromodno, naj izbira še tako nemogoče barvne kombinacije, njegove človeške vrednosti ne boste merili po tem. Kako naj se pa obleče, da se bo videla njegova človečnost? Ali to sploh hoče? Ali ni to nekaj, kar je načeloma neupodobljivo? Ni to lepota, ki se izraža s čisto drugačno govorico? Seveda to ne pomeni, da tak človek ne bi mogel biti okusno ali elegantno oblečen ali da osebna urejenost ni pomembna, toda – first things first. Tisto, kar človeka in kulturo drži v ravnovesju je prav to, da zna razlikovati med tem, kaj je prvo in kaj je drugo. To je tem bolj pomembno, ker v sodobni kulturi dejansko tega razlikovanja skorajda ni več. V podobi povedano: če bi vaš rešitelj iz zamišljene zgodbe dobil odlikovanje in bi se na podelitvi pojavil v demodiranih oblačilih ali pa samo v preveč nevtralnih oblačilih, brez šala ali očal, ki v sofisticiranem žargonu sporočajo privrženost tej ali oni stvari, koliko bi bil medijsko opazen? In celo – ali bi jo odnesel brez kritike gospodarjev javnega prostora?
Pa recimo, da bi bil nesrečen nekdo drug in bi se znašel v vodi in iz teh ali onih razlogov ne bi mogel plavati: na vse grlo bi vpil na pomoč, zmanjkovalo bi mu sape, zgrabila bi ga panika, njegovo vpitje bi postajalo predirno in neprijetno, besede nepovezane, jezne … »Kaj takega!« bi vzkliknila mimoidoča gospa prijateljici. »Kakšna slovenščina!? Saj sploh ne zna povedati dveh stavkov. A take naj podpiramo?!« »Res!« bi prepričano vskočil kak intelektualec srednjih let, morda uslužbenec kake nevladne organizacije, »in kako vpije! Kaj smo mu naredili? Si predstavljate, da pride na obalo? Saj nas bo vse pobil!« In ta je dodal to in oni ono o nekulturnosti takšnega diskurza. o skrajnežih in radikalizmu in plavajočem fašizmu, ki leze na obalo in moti tako lepo in mirno jesensko popoldne … Take in podobne so razdirali, in hrup je narastel, da krikov utapljajočega se skoraj ni bilo več slišati. Tisti drugi pa so tako ali tako gledali stran, saj jih je sram sodbe kulturne javnosti in prezirljivih pogledov uglednih gospa – ali pa se preveč bojijo že tega, da jim kakega dne ne bodo vrnile prijazenga pozdrava in bodo pogledale skoznje, kot da jih ni (ah, to tako dobro znajo!) … Naj torej tvegajo njihovo negotovo naklonjenost, ki so si jo pripotili z leti uslužnega molčanja in plesanja po njihovih vižah? Kdo se bo torej šel močit zaradi nekega kričača!? Pa še november je …
Res, pri nas je nekako vedno november. Seveda bo marsikdo rekel, da je to pisanje zagrenjeno, groteskno preitravanje. A kaj če je to ravno zaradi tega, ker je naš družbeni vsakdan zares podoben takšnemu sprehodu po rečnem nabrežju kakega najlepšega mesta, kjer vladajo kaki najboljši politiki, »izjemni v svoji edinstvenosti«, kjer se kar naprej kaj dogaja in se v resnici nič ne zgodi? Kjer umetniki delajo kariero tako, da razčlovečujejo tiste, ki jih designira globoka država? Kjer psi čuvaji demokracije v senci Kardeljevih in Kidričevih kipov pridigajo o družbeni svobodi in vedno vsi hkrati s prstom pokažejo na skrajneža, ko jim to naročijo? Kjer vsemu temu navdušeno ploskajo konstruktivni opozicijski dobičkarji? Da ne? Le poglejte si tvite kakega visokega državnega uradnika z visokim mnenjem o lastnem intelektu, ki se ponaša s krščanskimi ideali in demokratično opozicijsko držo in se obenem uslužno poti v svoji vladni službi … No, potem bo še bolj november.
III
Skrb za zunanji videz ni isto kot moda; moda je uveljavljanje tistega, kar je nastalo sedaj, ta hip (lat. modo – pravkar) in je tudi namenjeno temu hipu. Ko gre za oblačenje, se uveljavlja predvsem z ekonomskimi vložki in reklamo; ko pa gre za druga področja, za področja širše kulture, umetnosti, filozofije, šolstva itd., pa še s številnimi drugimi sredstvi. Za tem lahko tičijo različni razlogi, geslo pod katerim moda prodira, pa je v glavnem povsod isti: »Tako se sedaj dela! Tako delajo vsi ali bi vsi delali, če bi lahko.« Povsem iracionalno, torej. Moda je v tem pogledu izraz čiste volje – a ne moje, temveč nevidne volje trendsetterja. Ko se ta princip uveljavi v kulturi (in veliko znamenj za to je, da se je danes radikalno uveljavil), to na neki način pomeni konec kulture, namreč kulture v izvornem in globokem pomenu besede: skrbi za to, kar je, kar že obstaja, ohranjanja doseženega, ker je to edina mogoča podlaga vsega novega.
IV
Uvodoma navedeno besedilo ni bilo objavljeno v kulturni rubriki, to je seveda treba povedati. Vendar bi lahko tudi bilo – veliko eminentnih pojavov današnje kulture je po svojem dometu na približno tej ravni. A še več kot o plitvosti glavnih tokov kulture pove to besedilo o nečem drugem: o obsedenosti današnjega sveta z videzom. Zadeva, ki jo opisuje, jo ilustrira tako dobro, kot bi si ji kdo zamislil v pedagoški namen. Kdor lahko vrže 400 evrov za kavbojke, naj si kupi umetelno umazane z blatom, da bodo spominjale na oblačilo fizičnih delavcev … Kaj pomeni ta delavstvu finančno nedostopen simbol delavstva? To, da lahko v prostoru kulture postane delavec tisti, ki si jih lahko kupi, čeprav v resnici to ni; kdor pa to v resnici je, v prostoru kulture ne more biti. Če ne moreš dovolj plačati, nič več ne moreš biti to, kar si. Perverzen karneval, v katerem imaš toliko identitete, kolikor je lahko plačaš. A zakaj naj bi človek, ki ima preveč denarja hodil po svetu strgan ali umazan, pa četudi so te raztrganine in umazanija poseben modni dosežek? Golo veselje do prenarejenja, hinavski užitek tistih, ki nikoli niso imeli težav s tem, kako stakniti konec s koncem, in se jim zdi situacija, ko si ne moreš kupiti novih hlač, podobno vznemirljiva izkušnja kot safari? Mogoče, a mislim, da to ni edini motiv. Zakaj namreč lažno sočutje ravno s socialno šibkimi garači? Zato ker so vrednote danes vladajoče liberalske kulture po izvoru v veliki meri dekontekstualizirane in pervertirane krščanske vrednote: »Na svoj način se konsolidiram s tabo, ubogi težak – kot z vsemi ubogimi in zatiranimi tega sveta, vsakič ko navlečem nase te kavbojke,« se poboža po duši njihov lastnik. »Jaz tudi, vsakič ko prodam kak kos,« mu pritrdi družbeno angažirani, socialno občutljivi, progresivno naravnani prodajalec.
V
Mislim pa, da je na dnu takšne igre, ki je glavna zgodba sodobne kulture, še nekaj drugega, globljega, bolj usodnega. V kulturi videza je namreč nekaj splošno privlačnega, kar deluje ne glede na socialni položaj. V vsakem življenju se namreč slejkoprej pojavijo razpoke, ki jih ni mogoče zazidati, nerešljiva protislovja, ki pokažejo na človekovo nemoč. Sprejeti to spoznanje, priznati ga in se kljub temu truditi, da bi življenje imelo obliko, da bi bilo kolikor mogoče smiselno povezano, je silno težko, zaradi tega je, kot pravi Rilke, »živeti najtežje od vseh stvari.« Vendar brez tega napora življenje ni več življenje v globokem človeškem smislu.
Figure 1. Antipod sodobni kulturi Lovro Stanovnik
Kultura v najfinejšem pomenu je skozi stoletja nastajala kot izraz prav teh plemenitih in temeljnih življenjskih prizadevanj, oblikovala se je kot zakaladnica spodbud in napotkov za osebno tkanje smisla, ki ga – vsaj v imanentnem obzorju – ni mogoče nikoli dokončno stkati. Vedno pa je obstajala tudi druga pot skozo življenje, tista, ki je danes kraljevska pot: pot kulture videza. Javni prostor, kjer se oblikuje človekova identiteta, je postal prizorišče velikega plesa v maskah, kot ga prikazuje naša zgodba o kavbojkah; v njem ni nič dokončnega, nič ni zares, zato tudi nič ne more biti res. To pa deluje na ljudi olajšujoče; distanca do resničnosti nam daje varljiiv občutek moči nad njo: življenje je samo zgodba, iz nje lahko izstopim, kadar hočem, kot lahko odprem ali zaprem to ali ono spletno stran, vse stiske so samo prividne, nam govorijo viže, ki jih na temo »velika iluzija« igra neki neutrudljivi orkester … Tako plovemo na veliki ladji pararealnosti skozi prva desetletja 21. stoletja, veseli in žalostni potniki, ker, kot pravi Pascal, ta plovba ni prostovoljna, ampak smo pač vkrcani. Pa tudi sicer: težko se je pognati čez rob palube v samotna, temna morska prostranstva in zapustiti to velikansko ladjo, aromatično vzdušje njenih iluzij, četudi vemo, da smo na novem Titaniku …
V teh dneh so v soteski Iške izkopali posmrtne ostanke 53 Romov – moških, žensk, otrok –, ki so jih maja 1942 »preventivno uničili« partizani, kot se je izrazil policist Pavle Jamnik. Kaj bo to odkritje, ki sicer samo potrjuje že zdavnaj, pravzaprav »od nekdaj« znano mračno dejstvo revolucije, spremenilo? Bodo mladi politiki, npr. podmladek socialdemokratske stranke, nehali slaviti revolucijo? Bodo doktorirani antifašisti vsaj za kakšen dan prenehali blatiti tiste, ki razgaljalo facta bruta revolucije? Ah kje! Na našem Titaniku se bo plesalo naprej, kvečjemu bo orkester zaigral kaj bolj udarnega: Hej tovariši za začetek …