Najprej je prav, da časovno umestim pisanje tega uvodnika, da ne bo nobenega dvoma, kdaj je nastal. Ta umestitev je namreč bistvena za razumevanje nadaljevanja tega uvodnika. Torej, na današnji dan vstopamo v zadnji mesec leta Gospodovega 2017. Šestindvajset let bo tega, kar smo se odločili za samostojno in demokratično Slovenijo ter se odpovedali dediščini totalitarizma. Izteka se tudi deseto leto uvedbe evra pri nas; še malo, pa bomo zakorakali v deseto obletnico uspešnega predsedovanja naše države Evropski uniji. Tako, zdaj ko smo postavili časovni okvir, v katerem nastaja ta uvodnik, lahko nadaljujemo.
Pred nekaj dnevi sem pisala članek, v katerem sem želela uporabiti besedo ‘epopeja’. Še sama ne vem zakaj, toda na misel mi je prišlo, da bi v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pogledala, kako slovar to besedo razloži. K sreči je SSKJ dostopen tudi na internetu, tako da se z iskanjem nisem prav dolgo mučila. Ko se je geslo prikazalo, skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. Pri knjižnem pomenu besede je namreč navedeno, da gre za »pomembno, junaško dogajanje«, nato pa sledi še primer, s katerim naj bi bolje razumeli to junaštvo: »osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo«. Še predno sem zavestno premislila zapisano, se je v moje možgane že prikradla beseda NOB, takoj pa začudenje, kaj ima NOB leta 2017 z razlago besede epopeja. Seveda me je zanimalo, ali je taka razlaga zgolj slučaj, ali pa gre za kaj globljega in načrtnega oziroma načrtovanega. Da to preverim, sem se odločila, da najprej pogledam dve najbolj očitni besedi, povezani z drugo svetovno vojno pri nas; partizan in domobranec. Tu me v resnici niti ni toliko presenetilo, da pri prvi besedi slovar ne skopari s pozitivnimi primeri: »borben, pogumen partizan; ujeti partizani niso nič izdali, partizani so osvobodili mesto, vsa vas je pomagala partizanom«. Tudi nisem bila pretirano pretresena, da skuša SSKJ njegovemu uporabniku besedo domobranec približati s primerom »nad dolino so zagospodarili Nemci in domobranci«. Spletni SSKJ nam sicer pri tej besedi, ne da bi iskali, takoj ponudi še besedi ‘belček’ in belec’, pri čemer nam pove, da je belček belkasta žival, pogovorno pa tudi domobranec. To SSKJ podkrepi s primerom »Švabi in belčki napadajo«. Nič bolje ni pri besedi ‘belec’. To je lahko človek bele rase, belkasta žival, redkeje pa belogardist, domobranec. V pomoč pri pravilnem razumevanju te besede nam slovar ponudi naslednji primer »belci in Lahi napadli partizane«. Nekomu, ki hoče na hitro razumeti dogajanje med vojno pri nas, ni torej potrebno storiti nič drugega, kot pogledati v SSKJ. Odlično, kajne? Sama sem sicer ob tem razmišljala, da bi bilo treba avtorje slovarja opozoriti, da stvari niso tako črno-bele. Da so recimo partizani okupatorjem pošiljali cele sezname ljudi, ki so se jih hoteli znebiti; da so vaščani zaradi strahu pred njihovim nasiljem začeli postavljati vaške straže; da so partizani pred ‘osvoboditvijo’ mest praviloma najprej preverili, če ga je okupator res že zapustil, saj ga ob ‘osvoboditvi’ niso želeli srečati. Pa tudi pri domobrancu bi morda slovar lahko dodal »zaradi komunistične revolucije, ki je pobijala nedolžne ljudi, so Slovenci množično odhajali k domobrancem«. Taka usmeritev slovarja k resničnemu bi ne bi bila napačna.
Okupatorjev sodelavec
Ob takem razmišljanju se mi je zdelo nekako krivično do SSKJ, da bi ga le na podlagi dveh ključnih pojmov obsodila, da še vedno ohranja mitologijo NOB ter manipulira z vsebino besed, zato se mi je zdelo prav, da še nekoliko pobrskam po njegovem drobovju. Odločila sem se, da preverim še druge besede, ki jih tako ali drugače uporabljamo, kadar govorimo o naši polpretekli zgodovini. Nobenih težav nisem imela pri zbiranju teh, saj jih v našem vsakdanjem življenju tako pogosto slišimo. Najpogosteje pri tistih, ki v isti sapi ponavljajo, da je treba preteklost pustiti za seboj, te besede kar same privrejo na dan. Pa poglejmo najprej tiste najbolj očitne, ki so jih revolucionarji že leta 1941 nalepili na vse, ki so se jim uprli. Prva je poleg NOB najbolj pogosto izrečena beseda; izdajalec. Slovar nam pojasni, da je to »domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec«. Enako vsebino, po SSKJ, nosita besedi ‘kolaboracija’ in ‘kolaboracionist’: »kolaboracionistična reakcija je na vse načine zavirala osvobodilno gibanje« /…/ »ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom«. Nekatere besede v slovarju so manj očitne, čeprav SSKJ bralca postopno pripelje do istega sporočila. Če boste pogledali pod pojem ‘vaški’, boste našli naslednjo konkretizacijo »vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani«. Na prvi pogled se zdi, da slovar tu vendarle pozitivno ovrednoti obrambo belogardistov pred partizani. Dokler bralca ne zanima, kaj ‘belogardist’ sploh pomeni. Tam pa, po SSKJ, ni več nobenega dvoma: »med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik bele garde v Sloveniji: Rupnikovi belogardisti; zločini belogardistov«. No, tu se je v resnici avtor tega gesla le nekoliko zataknil. S tem, ko je napisal, da so bile vaške straže namenjene varovanju vasi pred partizani, je nehote razkril več, kot je morda mislil. Tisti, ki varuje, brani in ne napada. Torej so, tako nam nehote sporoča pisec, partizani najprej napadli vasi. Da, resnica butne ven tudi tam, kjer si najmanj želimo.
Heroji Sutjeske
Ampak pojdimo naprej pri raziskovanju SSKJ. Poglejmo še tiste besede, ki si jih je revolucionarna stran pridržala zase. Ob pregledu slovarja se zazdi, da ta še vedno skrbi za ohranjanje vsebine teh besed, in sicer tako, kot so jim jo dali revolucionarji. Tako imamo pri ‘heroju’ omenjene »heroje Sutjeske«, »red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom«. Brez NOB tudi ne gre pri besedi ‘naroden’, do katere imamo Slovenci še posebno čustven odnos. Tu imamo omenjenega narodnega heroja, ponovno je pojasnjeno, kaj je red narodnega heroja (s popolnoma enako razlago kot pri pojmu heroj), izvemo, da je bil narodni davek »davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem«. Pri pojmu naroden je še nekaj drugih razlag, med katerimi SSKJ ne pozabi omeniti Jugoslovanke centralne banke SFRJ, pa osvobojenega ozemlja, na katerem se je formirala narodna oblast narodnoosvobodilnih odborov, ne omeni pa recimo Katoliške narodne stranke, iz katere je leta 1905 nastala Slovenska ljudska stranka, ki je zaznamovala prvo polovico 20. stoletja in je na zadnjih svobodnih volitvah pred drugo svetovno vojno dobila skoraj 80 % vseh glasov. V podobnem revolucionarnem duhu oz. duhu našega preteklega režima so napisana tudi gesla pravica, svoboda, bratstvo, osvoboditev. Tu se naštevanje seveda ne konča, toda tu ni dovolj prostora, da bi našteli vse.
Toda pri tem raziskovanju SSKJ skozi oči zaznamovanosti in poškodovanosti našega jezika v času revolucionarnega in potem totalitarnega režima sem hotela iti še dlje. Med brskanjem sem naletela tudi na besede, ki neposredno ne bi smele imeti nobenega vsebinskega opravka z našo polpreteklostjo, pa so bile prav tako (na pravi način, seveda) okužene s tem. Pojem ‘domač’ tako prinese primer »domači izdajalec med NOB, okupatorjev sodelavec«; za lažje razumevanje besede ‘domačin’ je navedeno »partizani so dobivali pomoč pri domačinih«. Tu so potem še besede, kot je
Figure 1. Laž, manipulacija, zavajanje, indoktrinacija arhiv Zaveze
negovati (negovati bratstvo in enotnost naših narodov), označevati (volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko), nesti (partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom), odvreči (padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje, letalo je odvrglo partizanom municijo), prostost (prinesti prostost še neosvobojenim bratom), skovati (enotnost narodov je bila skovana v NOB) in še in še in še. Upam, da prepoznate absurdnost razlage navidezno nevtralnih pojmov s terminologijo preteklega enoumnega režima
Likvidacija – pa kaj
Ob tem bežnem pregledovanju SSKJ sem pomislila, da bi morala biti pozorna tudi na to, česa v njem ni, pa bi moralo biti. V našem besednjaku se skoraj dnevno pojavlja beseda ‘likvidacija’, ki je postala sinonim za med in predvsem povojne poboje. Počasi, ampak res počasi, to računovodsko besedo zamenjujemo z besedo umor, ki šele prav naslavlja med in povojna zločinska ravnanja komunistov in njim podrejenih partizanov. Za vse tiste, ki bi hoteli nasprotovati prejšnjemu stavku, bolj kot medklic, v branje dajem zapis iz knjige Dokumenti ljudske revolucije v Slovenije, ki so bili v knjižni izdaji objavljeni v 60-ih letih prejšnjega stoletja: »Utrditi je treba vodilno vlogo Partije v partizanskih oddelkih … politični komisarji naj bodo izključno partijci … izgradite čvrsto naše proletarske bataljone …«. No, če pogledate v SSKJ, boste ugotovili, da se tu njegovi avtorji ne ravnajo po enakem principu kot pri geslih, povezanih z demokratičnim taborom. Pri besedi ‘likvidacija’ boste tako prebrali zelo nevtralno definicijo, ki v ničemer ne da slutiti, kaj se je dogajalo pri nas. Pri likvidaciji gre zgolj za »usmrtitev po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika«. Ste opazili? Slovar niti ne uporabi besede umor, temveč besedo usmrtitev, ki naj bi nas spomnila na legitimen in zakonit odvzem življenja nekomu, ki je bil prej obsojen. V resnici bi tu SSKJ, če bi bil dosleden, moral kot primer navesti »po vojni so partizani pod vodstvom komunistične partije izvedli več deset tisoč izvensodnih umorov«. In ker sem že gledala geslo likvidacija, me je zanimalo tudi, če je morda v slovarju pojasnjena beseda UDBA. Glede na to, kako kruto je ta organizacija zaznamovala življenje številnih Slovencev, se mi je zdelo, da bi skoraj morala dobiti svoje mesto v eni najpomembnejših knjižnih izdaj o slovenskem knjižnem jeziku. Geslo je notri, pa tudi njegov zapis je upravičil moja pričakovanja. Nobenega negativnega prizvoka.
Tako, kot sem že nakazala – primerov bi lahko naštevala še in še, vendar mislim, da ni potrebno. Da je že iz navedenih jasno, da pravoverni še danes skrbijo za pravo razlago naših vsakodnevnih besed. Prepričana sem, da nekateri to počno zelo zavedno, načrtno, drugi se morda niti ne zavedajo, da še vedno varujejo besedam pomen, kot jim ga je predpisala komunistična partija in njeni podaniki. Nekoč je nekdo rekel, da kdor obvladuje jezik, vsebino njegovih besed, obvladuje ljudi in zgodovino. Pri nas to še kako, žal, drži. Toda na koncu vedno zmaga resnica. Tudi revoluciji in njenim nosilcem, resničnim izdajalcem slovenskega naroda, se dogaja enako. Ne morejo ji uiti, pa če se še tako trudijo. Tudi z zlorabo SSKJ ne. Če ne drugače, se jim zgodi izkop posmrtnih ostankov 53 Romov, med katerimi so otroci in mladostniki, ki so jih maja 1942 umorili partizani. Ob tem zločinu dediči revolucije ostajajo brez žrtev, ki bi jim lahko, tako kot so navajeni, naprtili krivdo za lastne zločine. Maja 1942 ni bilo ne Nemcev, ne vaških straž, ne domobrancev, ne kolaborantov. Nikogar. Le oni in njihov morilski pohod na oblast.
Mimogrede, SSKJ pravi, da je ‘zloraba’ »uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega«. Bo že res. Naš jezik je nekaj lepega, pozitivnega, revolucionarji in njihovi potomci pa so ga zlorabiti za nekaj slabega in negativnega.