Če vsaj površno preletimo naslove člankov v dosedanjih številkah revije Zaveza, bomo ugotovili, da je le malo takih, ki bi napovedali razpravo o kaki okupatorski represaliji, ne pišejo niti o koncentracijskih taboriščih. Podobno velja tudi za našo rubriko KAKO SE JE ZAČELO. Ena glavnih nalog, lahko pa bi rekli kar glavna naloga, ki si jih je ob ustanovitvi zastavila Nova Slovenska zaveza, je brez dvoma popis zamolčanih žrtev revolucionarnega nasilja in postavitev farnih spominskih plošč. Verodostojnemu spominu na te žrtve in vrnitvi njihovega dobrega imena so bile namenjene tudi slovesnosti ob simbolnih pogrebih oziroma blagoslovitvi farnih spominskih plošč, ki so se v prvih letih po osamosvojitvi zlasti po Dolenjskem in Notranjskem vrstile druga za drugo. Nič drugače ni bilo na vsakoletni spominski slovesnosti v Kočevskem rogu ali na Teharjah. Ko so po nekaterih redkih krajih razmišljali, da bi na spominsko znamenje napisali vse padle in pomorjene z ene in druge strani, je »zmagovita« stran takoj protestirala in potem do uresničitve ni prišlo. One, ki so kot interniranci umrli na Rabu ali v kakem drugem okupatorskem taborišču, je takratna edino veljavna zgodovina, ne glede na njihovo svetovnonazorsko opredeljenost, prištela med žrtve z revolucionarne strani. Naj tukaj ponovimo vprašanje, ki smo si ga pred nedavnim zastavili v Zavezi: Koliko Slovencev, ki so umrli kot talci, kot interniranci na Rabu ali v kakem drugem koncentracijskem taborišču, je bilo odločnih protirevolucionarjev, pa jih statistke prištevajo med žrtve z revolucionarne strani! Bo to vprašanje sploh kdaj pravično rešeno?
Seveda pa je še pomembnejše vprašanje, zakaj je do teh žrtev sploh prišlo. Ni dvoma, da okupator k nam ni prišel kot prijatelj in da so bili njegovi načrti že vnaprej sovražni ter škodljivi. Toda ali mu nismo mi sami vse prevečkrat dali povod, da jih je začel izvajati, še več, da jih je stopnjeval do skrajnosti? Ali se sploh zavedamo, kakšno škodo so povzročili komunisti, ki so okupacijo, čas največje narodove stiske, izkoristili za izvedbo svoje revolucije, ki so v času največje potrebe po enotnosti narod razklali, ki so odpor proti okupatorju zlorabili za uničevanje idejnih in političnih nasprotnikov.
Italijanske racije in internacije
Pri Inštitutu za novejšo zgodovino je leta 2000 izšla knjiga Rab – Arbe – Arbissima: konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini 1942–1943, ki jo je napisal oziroma zanjo izbral dokumente zgodovinar dr. Tone Ferenc. V Uvodni besedi nas avtor seznani z literaturo o tematiki, ki jo napoveduje naslov njegove knjige. Zanimiv je podatek, da je nekaj gradiva dobil od dr. Clausa Voigta, avtorja knjige Joškos Kinder-Flucht und Alija durch Europa 1940–1943; izšla je leta 2006 v Berlinu in piše o judovskih mladostnikih, ki so od julija 1941 do julija 1942 živeli na Lesnem Brdu pri Horjulu in smo se jih spomnili tudi v 103. številki Zaveze.
Italijanska okupacijska oblast v Ljubljanski pokrajini je bila v začetku dokaj tolerantna in je na primer celo dovolila sprejem okrog osemnajst tisoč beguncev iz Gorenjske in Štajerske, kjer so Nemci takoj po zasedbi uvedli hudo represijo. Ko pa je januarja 1942 varstvo javnega reda v pokrajini prevzela vojska, so se razmere hitro spremenile. Že 23. februarja je bila Ljubljana obdana z bodečo žico in oblasti so uvedle posebne prepustnice za prihod v mesto in prav tako za izhod. Začele so se racije, to so preiskave hiš in ljudi po posameznih delih mesta, in v maju 1942 so bili že pripravljeni načrti za interniranje do trideset tisoč ljudi. Kot piše dr. Ferenc, je v te razmere vpadlo poročilo nekega zaupnika o partizanskih pri-
Figure 1. Marjan Tršar,* Pogled na Gonars 1942
pravah za napad na Ljubljano. To novico je Robotti 27. maja sporočil v pismu poveljnikom divizij in graničarjev v pokrajini in med drugimi ukrepi ukazal interniranje v Gonarsu vseh sumljivih ljudi iz mesta (študentov, brezposelnih delavcev itd.), vseh političnih zapornikov, ki čakajo na obravnavo, ter odvoz že obsojenih v zapore v notranjost Italije. Sledila je velika racija, v kateri so preverili okrog dvajset tisoč moških od 16. do 50. leta starosti, 2800 od teh pa aretirali. Pri preverbi so uporabljali ovaduhe, vendar voditeljev uporniške organizacije niso našli, ker med konfidenti ni bilo ljudi iz njenega vodstva. Tako dr. Ferenc v omenjeni knjigi, str. 7. Komentar dr. Petra Urbanca o teh dogodkih v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije : z izbranimi poglavji o NOB in kolaboraciji, str. 125, pa je sledeč: »S strani OF, KPS in partizanstva je bila uporabljena taktika: na vse tri italijanske divizije v Ljubljanski pokrajini so pisali anonimke, kjer so javili, da bodo v najkrajšem času začeli oborožen upor v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini. Te anonimke sem našel v zgodovinskem odseku glavnega štaba italijanske vojske v Rimu. Italijani so hitro reagirali. General Robotti, poveljnik italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini, je ukazal izvesti množične racije in čistke.« – Pismo, ki ga je general pisal o tem poveljniku divizije sardinskih grenadirjev, je kot dokument št. 137 objavljeno v Ferenčevi knjigi Rab – Arbe – Arbissima …, v Urbančevi knjigi Skrita, nepoznana zgodovina …, stran 126, pa je slovenski prevod tega pisma. Kot v nadaljevanju svojega komentarja piše dr. Urbanc, prinaša razkritje omenjenega Robottijevega pisma za razumevanje takratnih racij popolnoma nova dejstva. Povsem novo je, da so se Italijani za racije odločili na hitro zaradi informacij, da se pripravlja splošen upor v Ljubljani in okolici. Do tedaj uveljavljeno splošno mnenje je bilo, da so tudi te racije del italijanskega rutinskega preprečevanja partizanstva. »Ni dvoma, da so bile informacije o skorajšnjem splošnem uporu namerna dezinformacija. Politična in vojaška analiza iz tistega časa namreč ne kaže niti minimalnih pogojev, da bi KPS kaj takega nameravala ali mogla izvesti. Ta izzivalna akcija pomeni eno najhujših izdajstev, zločinov nad narodom, z vidika revolucije pa je logična.« (Skrita, nepoznana zgodovina NOB …, str. 127)
Že 12. marca 1942 je bila ukazana internacija častnikov in podčastnikov bivše jugoslovanske vojske v Ljubljanski pokrajini, mlajših od šestdeset let. Kot je bilo določeno, so v noči na 20. marec 1942 prijeli vse častnike in podčastnike, ki so jih imeli na seznamih; večino prijetih so takoj naslednji dan odpeljali v Gonars. Vseh naj bi potem bilo v Gonarsu 1120. Po Ferencu je bil možen vzrok njihove aretacije sodelovanje s partizani, kar pa je komaj verjetno, saj se je večina sodelovanju izmikala, češ da je še prezgodaj. Poglejmo, kaj o tem piše dr. Urbanc: »Aretacija 600 oficirjev in podoficirjev prve Jugoslavije v prvih dneh marca 1942 je posledica povsem nove, inteligentne in množične denunciacije. Za kaj gre? Omenjeni, vojni ujetniki, so živeli v Ljubljani in Italijani so jim celo dajali male mesečne plače. OF jih je brez uspeha vabila v partizane,
Figure 2. Marjan Tršar, Gonars – šotor in vojaške barake 
Figure 3. Marjan Tršar, Stražarnica v Gonarsu
oni pa so se branili, češ da še ni čas. Posledica: OF jih ni hotela imeti v Ljubljani, lahko bi šli k četnikom itd. Znebili so se jih takole: vsakemu od njih je bila poslana odprta poštna dopisnica s pozivom, da vstopi k partizanom. Italijani v posesti teh dopisnic, imen in naslovov so vse te ljudi aretirali in jih takoj poslali v italijanska taborišča.« (P. Urbanc, Skrita, nepoznana zgodovina …, str. 124) Nismo zasledili, da bi kak zgodovinar to Urbančevo trditev ovrgel.
Rab – Arbe – Arbissima
Kot že povedano, so bivše jugoslovanske oficirje, ki so jih aretirali marca 1942, odpeljali v Gonars. V Italiji je poleg Gonarsa tedaj delovalo še nekaj manjših koncentracijskih taborišč, kot Monigo pri Trevisu in Chiesanuova pri Padovi. Za ustanovitev novega taborišča na Rabu se je prvi zavzel reški pokrajinski prefekt Testa, ki se je hotel znebiti upornikov oziroma njihovih družin v Reški pokrajini. 2. junija 1942 je prišlo na Rab dvesto vojakov, da bi pripravili zemljišče in odselili prebivalce bližnje okolice. Na določeni lokaciji pri kraju Kampor kakih šest kilometrov od mesta Rab so uredili zemljišče in postavili male vojaške šotore. 30. junija je neko vojaško poročilo napovedalo ustanovitev novega koncentracijskega taborišča za dvajset tisoč internirancev, general Roatta pa je 7. julija na sestanku v Ljubljani poročal, da je taborišče za šeststo ljudi pripravljeno, za nadaljnjih deset tisoč pa da bo na voljo v dveh mesecih. V prvotnem načrtu je menda bilo, da bi Rab postal največje koncentracijsko taborišče za Slovence in
Figure 4. Marjan Tršar, Jutro po dežju v Gonarsu
Hrvate z zmogljivostjo dvajset ali celo petindvajset tisoč internirancev, vendar ga potem niso dokončali, čeprav so lesene in zidane barake gradili do septembra 1943. Na manjši obseg od načrtovanega naj bi vplivala tudi preskrba po morski poti.
Dr. Ferenc povzema podatke iz knjige Kampor 1942–1943 Ivana Kovačiča, po katerih naj bi na Rab prišlo 5087 internirancev iz Ljubljanske pokrajine – največji transport naj bi prispel 6. avgusta 1942 s 1194 osebami in konec oktobra 1942 naj bi jih bilo na Rabu 7541. V poglavju Število internirancev na 36. strani svoje knjige zapiše dr. Ferenc sledeče: »Nihče še ni mogel ugotoviti natančnega števila slovenskih internirancev. Posamezniki so navajali domnevna števila, celo do 30.000. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev za Slovenijo je v knjigi Internacije sodila, da je bilo konec oktobra interniranih že okoli 26.000 Slovencev v samo štirih taboriščih in sklenila: ‘Ponovno poudarjamo, da po dokumentih italijanskega okupatorja niti približnega števila internirancev ni mogoče navesti, na podlagi dokumentov in ugotovitev naših oblasti pa lahko trdimo, da je število internirancev doseglo 25 % prebivalstva Ljubljanske pokrajine.’ Če bi ta odstotek držal, bi moralo število internirancev doseči okoli 75.000 oseb, kar pa je zares pretirano. Ugotavljanje natančnejšega števila vseh internirancev onemogoča tudi izpuščanje iz taborišč na eni in sočasno pošiljanje vanje na drugi strani.« Ali je mogoče, da ob tem ne bi pomislili na tolikokrat ponovljeno pravilo, da je zgodovina že napisana in da je ni mogoče spreminjati?!
Posebno poglavje v svoji knjigi dr. Ferenc namenja zdravstveni oskrbi in umrljivosti internirancev. Za tako veliko taborišče, kot je bilo na Rabu, bi bila glede na razmere v taborišču in telesno ter duševno stanje internirancev, še posebej pa otrok in ostarelih, potrebna velika bolnišnica z nekaj sto posteljami. V resnici je bilo to tako na Rabu kot v drugih taboriščih zlasti v začetku zelo skromno. Zdravstvene razmere v taboriščih, še posebej na Rabu, so bile torej slabe in temu primerna je bila tudi umrljivost internirancev. Nenadoma iztrgani iz domačega okolja in vrženi v težke okoliščine so le redki preživeli bolezni, ki bi v normalnih razmerah ne bile smrtne. Posebno težko je bilo v tem pogledu za otroke in ostarele. Seveda so na to vplivale nemogoče stanovanjske in higienske razmere, lakota in slaba obleka ter obutev. Medtem ko so poleti in v zgodnji jeseni 1942 umirali le posamezniki, so v pozni jeseni umirale cele skupine internirancev. Najhujša meseca sta bila november in december 1942, ko so se poleg podhranjenosti pojavili še močna burja, deževje in mraz. Vojaške oblasti je ob veliki umrljivosti predvsem zaskrbel neugoden odmev; za množično umiranje se je namreč hitro razvedelo.
Odgovornost za okupatorjeve represalije revolucionarna stran večkrat pripisuje katoliški Cerkvi oziroma nekaterim njenim vodilnim možem, čeprav vemo, da je že dr. Ehrlich v znani spomenici opozarjal italijansko okupacijsko oblast na zgrešenost njenega ravnanja in da je škof dr. Rožman pomagal, kjer je mogel. O tem dr. Ferenc v svoji knjigi takole piše: »Med največjim umiranjem internirancev na Rabu in tudi že v Gonarsu sta se nekajkrat sestala Robotti in škof dr. Rožman, ki je – kot pričajo italijanski viri – 20. novembra 1942 obiskal papeža Pija XII. in mu izročil spomenico, ki sta jo sestavila skupaj s krškim škofom dr. Srebrničem. Vsebina spomenice je izredno hitro, že drugi dan, prispela do ministrstev in v prepisu tudi do Roatte, Robottija in Graziolija. Kaže, da je o nevzdržnih razmerah na Rabu prvi poročal zdravnik, stotnik dr. Carlo Lang. Izračunal je pomanjkljivo prehrano internirancev in ugotovil manko več kot polovice potrebnih kalorij. 7. januarja 1943 so na Rab končno prišle ekipe zdravnikov, ‘da rešijo, kar se še rešiti da’. (Rab – Arbe – Arbissima, str. 33).
Škof dr. Rožman si je prizadeval, da bi iz koncentracijskih taborišč rešil otroke, ki bi jih za čas internacije njihovih staršev spravili v cerkvena zavetišča. Po nekem viru je bilo v drugi polovici januarja 1943 v taborišču Visco kar 1566 otrok, v Monigu 360, precej pa tudi v Gonarsu, kamor so prišli z Raba. Škof Rožman si je tudi prizadeval, da bi starši v vojašnici na Taboru še pred odhodom v internacijo izročili otroke v cerkvena zavetišča ali pa katoliškim družinam, čemur pa so se nekateri starši uprli. O tem se je s starši pogovarjal dr. Matija Škerbec, vodja škofijske dobrodelne pisarne, ki je internirancem pomagala tudi s paketi.« (Istotam, str. 34)
27. oktobra so z Raba v Renicci odpeljali petsto moških in potem so sredi najhujše umrljivosti odvažali v druga taborišča tudi ženske, otroke ter starejše moške, na primer v Gonars 1163 žensk, 1367 otrok in 61 moških. Glede skupnega števila umrlih na Rabu navaja dr. Ferenc več virov, ki se seveda razlikujejo. Ob pripravah na ureditev rabskega taboriščnega pokopališča so objavili v Slovenskem poročevalcu in Kmečkem glasu abecedni seznam 1009 umrlih z namenom, da bi sorodniki ta seznam še dopolnili. Ko je bilo pokopališče končno urejeno, je bilo označenih 1066 grobov slovenskih in hrvaških internirancev. Ne ve se, od kod kronistu rabskega samostana podatek, da je v taborišču umrlo 1267 oseb, menda po številu izpostavljenih krst. Prizadevni zgodovinar dr. Božidar Jezernik je z raznih seznamov sestavil svojega s 1252 imeni smrtnih žrtev
Figure 5. Skupina internirancev – večinoma iz horjulske doline, ki so septembra 1942 začeli na Rabu, končali pa v Staβfurtu 1945; spredaj z leve: Janez Lešnjak, Franc Košmrlj, Sodražica (verjetno), Miha Žvokelj, Feliks Urbančič, ivan Jurca; zadaj z leve: Karel Zalaznik, Pavel oblak, Matej Smrtnik, Alojz Stanovnik, (verjetno) ciril Gorjup
na Rabu in ga leta 1997 objavil v svoji knjigi Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno. Zanimiv je tudi podatek, ki ga dr. Ferenc navaja po knjigi Zveznega statističnega urada v Beogradu Žrtve rata 1941–1945. Popis iz leta 1964, da naj bi bilo največ umrlih Slovencev na Rabu iz občin Ljubljana – Vič-Rudnik (121), Kočevje (98) in Cerknica (93). Občina Ljubljana – Vič-Rudnik je na visokem mestu, takoj za občino Kočevje (210), tudi po številu (190) vseh žrtev v italijanskih taboriščih. Ferenc ugotavlja, da je bilo na Rabu največ smrtnih žrtev in da so tudi mnogi interniranci, ki so umrli v drugih taboriščih, tja prišli že izčrpani z Raba. Torej je presežnik Rab – Arbe – Arbissima v naslovu knjige upravičen.
Za zaključek tega poglavja samo še nekaj stavkov o razmerah, v katerih so se znašli naši interniranci ob kapitulaciji Italije septembra 1943. Padec fašizma v Italiji julija 1943 ni prinesel razpusta koncentracijskih taborišč. Ko so se septembra 1943 na jugu italijanskega škornja izkrcale angloameriške čete, so nekateri pričakovali, da bodo v nekaj dneh ali kvečjemu tednih pregazili Italijo, vendar ni bilo tako. Nemci so bili še močni in so hitro zasedli važnejše strateške točke. Prizadevanje OF, ki je bila organizirana v vseh taboriščih, še posebej pa na Rabu, ni bilo namenjeno v prvi vrsti koristi internirancev, ampak izvedbi komunistične revolucije v domovini. Ferenc piše, da »so bili v taborišču tudi somišljeniki protikomunističnega tabora in četniškega gibanja Draže Mihajlovića, vendar v manjšini«. (Rab – Arbe – Arbissima, str. 38) Seveda, nam to da misliti, vendar tu o tem ne bomo razpravljali. OF oziroma partija je na Rabu ob kapitulaciji Italije
Figure 6. Hrbtna stran slike s podpisi internirancev
razorožila »varuhe« taborišča in ustanovila Rabsko brigado – okrog 1500 mož – ki jih je potem hrvaška ladja prepeljala v Senj in Crikvenico, od koder so odšli na Mašun. Tudi v taborišču Renicci so skušali iz internirancev organizirati bojne oddelke. Pri tem so se zanašali na hiter prodor Anglo-Američanov, prišli pa so Nemci in jih odpeljali v Buchenwald in druga svoja taborišča. Rešili so se posamezniki, ki so takoj po kapitulaciji na svojo roko zapustili taborišče.
Tri leta dolga pot skozi italijanska in nemška taborišča
Prizadevanje, da bi prepoznali deset internirancev na sliki, ki je nastala pred dobrimi 72 leti v Staßfurtu v Nemčiji, je pripomoglo, da smo dobili v roke zapiske Janeza Lešnjaka, enega od deseterice na omenjeni sliki, v katerih je opisana njegova tri leta dolga pot od rojstne vasi Podolnica prek Raba in Reniccija do Buchenwalda ter nekaterih podružnic. Žal, ta nekdanji interniranec že več kot dvajset let počiva gori pri taborski cerkvici sv. Urha nad Horjulsko dolino in ga ne moremo prositi, da bi nam pomagal razvozlati nekatere besede in stavke svojega rokopisa. Objavljamo ga v precej skrajšani obliki v upanju, da bo bralcu zanimiv in da bo osvetlil nekatere manj znane podrobnosti o trpljenju naših internirancev.
Za boljše razumevanje Lešnjakove zgodbe pa samo še nekaj stavkov. V Horjulski dolini so razmeroma zgodaj vedeli za partizane, saj so že od septembra 1941 imeli tako imenovano šolsko taborišče na slabo uro hoda od Horjula oddaljeni kmetiji med Koreno in Samotorico. Italijanski vojaki in karabinjerji v Horjulu partizanov celega pol leta kot da niso opazili. V reviji Borec 1973 št. 6/7 je dr. Cene Logar pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih objavil svoje spomine na tisti čas, kjer med drugim omenja zapiske v zvezi s pobiranjem prispevkov za OF, ki jih je zaradi konspiracije pisal kar najbolj nejasno in okrajšano: »Kolikor se spomnim, sem začel tako pisati februarja 1942; zapiski segajo od novembra 1941 do februarja 1942. Torej do tega meseca klerikalni reakciji še ni uspelo zasejati razdora in vnesti diferenciacije v širše plasti prebivalstva. To se ji je posrečilo šele v drugi polovici 1942. leta, ko sem bil že dolgo v ilegali ter nismo imeli več tako direktnih stikov z ljudmi.« Čeprav je bilo skoraj očitno, da je bila za spopad Italijanov s partizani v začetku marca 1942 na Koreni, zaradi katerega so potem Italijani požgali Ulako, prebivalce pa odgnali v internacijo, kriva partizanska neprevidnost, če ne celo izzivanje, ljudje za to niso obsojali partizanov, ampak Italijane, saj jih že prej niso marali. Katera »reakcija je zasejala razdor in vnesla diferenciacijo med prebivalce Horjulske doline«? Mar umor trgovca Erbežnika v aprilu 1942 in župana Bastiča junija istega leta pri tem ni igral nobene vloge? Kaj pa internacije in dogodki v zvezi z njimi?
Od soparnega poletja 1942 do Raba in Reniccija
»Ko so Italijani 10. maja 1942 napadli Ključ, kjer je tisto pomlad nastalo partizansko taborišče, so se znašali nad ljudmi v dolini, ki s tem niso imeli nobene zveze. Z Jakom sva tedaj orala v Tomaškovi dolini in nad nama so žvižgale krogle. Ob vračanju s Ključa so partizani in narodna zaščita pri Hrastenicah Italijanom pripravili zasedo in precej Italijanov je tam padlo, še več pa bilo ranjenih. Sledila je italijanska represalija: po vaseh Polhograjske doline so aretirali večino moških in jih 13 ustrelili kot talce. Tudi požig Ljubgojne pri Horjulu in Ligojne pri Vrhniki je bil italijanska represalija. Ljudje so odlašali s košnjo, ker so se bali, da bo tudi pri njih požgano. Partizani so svetovali, naj seno spravljamo kar v gozd. V noči na 4. julij smo morali na ukaz partizanov zasekati ceste od Brezij proti Podolnici in cesto med Drenovim Gričem in Lesnim Brdom. Naslednji dan je bil god sv. Urha in osemdeset let od tedaj, ko je pogorela cerkev sv. Urha in hkrati tudi Podolnica. Zjutraj smo čakali na mašo na »Griču«, pa duhovnik iz Horjula zaradi italijanskih zapor ni mogel priti. Podolničani smo iz dneva v dan živeli v napetosti. Večkrat smo bežali v Sopovt in tam pod Jerebovim orehom čakali, kaj bo. V Podolnici je bilo več hiš, predvsem pa gospodarskih poslopij kritih s slamo in nevarnost zaradi požiga je bila še toliko večja. V avgustu je pogorel grad na Lesnem Brdu, zažgali so ga partizani.
Pričela se je košnja otave. Neko dopoldne sva z Johano sušila otavo v Logu. Ko sva raztrosila in enkrat obrnila, sem malo legel in zadremal. Kar me nekaj sune; pogledam in vidim ob sebi italijanskega vojaka s šlemom na glavi. Moral sem z njim do Žontovega Grivca, kjer je bil z večjo skupino njihov oficir. Hotel je vedeti, zakaj sem ležal pri grmovju. Pojasnil sem mu, da sušimo otavo in da sem vmes malo počival. Pregledal mi je še legitimacijo in me odpustil. Pozneje smo zvedeli, da je ta skupina Italijanov prišla z Drenovega Griča od Molkovca, kjer so požgali. Prav ti so popoldne požigali v Brezjah. Italijani so radi požigali, ker druge korajže niso imeli in tudi živina se jim ni smilila. Pozno popoldne so tedaj gnali v Horjul nekaj opečene živine.
Nam je bilo takrat prizaneseno, vendar smo vedeli, da prej ali slej pridemo na vrsto. Kljub temu smo opravljali poljska dela. Pri nas smo v petek zvečer skopali zadnji krompir, v soboto, 12. septembra, zjutraj je Jaka šel ruvat fižol, drugi pa smo bili doma, ker smo imeli zidarje. Zaslišalo se je rohnenje kamionov in že so se v vasi pojavili Italijani, ki so pobirali vse moške od 17. do 55. leta, češ da jih bodo odpeljali na kontrolo osebnih izkaznic; ko bo to opravljeno, se bodo pa lahko vrnili domov. Naš Jaka, ki je bil na njivi, se je hotel umakniti v Sopovt, vendar so ga že pri Slanu prijeli. Mene so ustavili na poti blizu doma, ko sem z voli in vozom hotel iti po pesek v bližnji kamnolom. Kar tam sem moral spreči, dati vole v hlev in golorok iti z njimi. Iz naše hiše so nas odgnali šest, štiri domače in dva zidarja iz Horjula. Pri Kajžarju so nas nagnali na kamione in odpeljali pred župnišče na Dobrovi, kjer je bila karabinjerska postaja. Vidmarjevega Lovrenca so ustrelili pri Andrejčku, Povšnarjevega Viktorja pa na Dobrovi. Iz Podolnice so nas vseh skupaj odpeljali 43. Edini normalen moški, ki je ostal v vasi, je bil Bačarjev France, od starejših 58-letni Vardov oče in nekaj mlajših od 17 let.
Poleg že omenjenih horjulskih zidarjev so vzeli še Mihcovega Andreja, ki je slučajno takrat bil v Podolnici, in Turnškega Janka, ki so ga našli v Zaklancu. V Horjulu samem ni bilo aretacij, izpraznili so pa vasi Zaklanec, Podolnico, Lesno Brdo in Brezje vse do Dobrove in še Razore. Na Dobrovi so pobrali le nekaj posameznikov, izpraznili pa so tudi vasi od Šujice do Dvora in celo Polhov Gradec. Vse te vasi so okrog Ključa.
Podolničani in Zaklančani smo prišli na Dobrovo v soboto okrog desetih, druge pa so
Figure 7. Marjan Tršar, Teharske barake (risano po spominu)
dovažali še v soboto popoldne in celo v nedeljo. Nas so v soboto zvečer spet nagnali na kamione in odpeljali v Ljubljano v Belgijsko vojašnico, kot so ji včasih rekli. Nekateri med nami so takoj vedeli, da se ne bomo kmalu vrnili domov. V Ljubljani so bile aretacije že nekaj mesecev na dnevnem redu; vedno so rekli, da bo samo kratka kontrola, v resnici je pa bila internacija.
Nedeljo smo ‘predolgočasili’ v vojašnici, zvečer pa je prišel k nam neki slovensko govoreči oficir in povedal, da gremo naslednji dan zjutraj v Italijo. Podolničani smo se držali skupaj. Naj imenujem vsaj nekatere od 43 članov naše skupine: Anton Smrtnik, mežnar; Franc, Jože in Vinko Verbič; Tine, Ivan, Tone in Stanko Vodnik – Vardovi; Franc in Feliks Urbančič ter sin Srečko, ki so ga Nemci s Koroškega pregnali v Srbijo, od koder se je vrnil na rojstni dom; Jakob, Vinko, Franc in Janez Lešnjak – Gostiševi; Marovtov oče Andrej in sin Tone; Lambergarjevi oče Janez ter sinova Janez in Vinko; Hudnikov Miha in njegov hlapec Pavel itn. Kot smo omenili, sta bila med nami tudi horjulska zidarja in Zisk, ki so jih slučajno našli v vasi. Vse te in še druge, ki jih nisem imenoval, so 14. septembra zjutraj odpeljali na kolodvor in z vlakom poslali na Reko, kjer so nas vkrcali na odprto obalno ladjo. Po dobrih štirih urah vožnje, ki je bila v lepem vremenu kar prijetna, smo prispeli na Rab. Čeprav je bil že večer, so nas takoj postrojili in odgnali iz mesta Rab proti taborišču. Bila je že trda noč, ko smo prišli do taborišča, kjer so nas vojaki in karabinjerji spet preiskali in razporedili po šotorih sprejemnega oddelka; šotori so bili majhni in nizki, da se nas je šest komaj spravilo v enega. Na tleh je bilo nekaj slame, odej pa nismo dobili, vendar nas kljub pomanjkljivi obleki ni zeblo, ker je bilo še toplo.
Kakšna je bila hrana na Rabu? Hlebček kruha, velikosti malo večje fige, košček sira in enkrat dnevno malo tople vode, v kateri je bilo nekaj zrn riža in kakšen makaron. Dvakrat na teden smo dobili meso, ki pa ga je bilo komaj za grižljaj. Ob taki hrani se je lakota hitro začela oglašati. Slišali smo, da jih je od Čabrancev, ki so prišli pred nami, že več umrlo. Kadilci so kljub lakoti dajali kruh za cigarete. Za en hlebček se je dobilo tudi dvajset cigaret. Je pa taka menjava bila kadilcu v veliko škodo. Kajenje je sicer zmanjšalo občutek lahkote, hkrati pa še dodatno izčrpalo že sicer oslabljeni organizem. Nekaterim se je to poznalo že na Rabu, še
Figure 8. Marjan Tršar, Teharska negotovost
bolj pa po štirih mesecih v Renicciju. Za nekatere bi težko rekli, da so umrli zaradi lakote; človeka je napadla bolezen, in ker ni bil odporen, ga je pobralo. Od naših domačinov so na Rabu umrli Pavlinov Franc, ‘Tagladki’ in Jakob Dolenc – Kajžarjev iz Horjula ter Ožboltov iz Brezij. Gajštrov Tone niti v taborišču ni mogel biti brez dela, ampak je žagal drva za kuhinjo in zato dobil nekaj več tiste tople vode, pa je kljub temu umrl med prvimi.
V začetku novembra se je lakoti pridružila še burja in od časa do časa ropotala okrog šotorov. Ko je nekaj Polhograjcev odšlo domov, smo vsi imeli skomine, da bi čim prej prišli na vrsto. Okoli vseh svetih so za nami prišli prvi paketi. Pisati nismo mogli in tako so ponekod zvedeli za naslov šele od tistih, ki so se vrnili domov. Tedaj so tudi začeli govoriti, da bomo šli naprej, da bomo šli delat na kmete v Italijo. Ko so spraševali, kdo je s kmetov doma, se nas je mnogo prijavilo. Nekateri naivneži so celo govorili, da gremo domov, toda temu so le redki verjeli.
Med dvaindvajsetimi Podolničani sem se za Renicci prijavil tudi jaz in odšel s prvo skupino od A do L. Vožnja z ladjo do Reke je bila neprijetna, ker se je ladja zaradi močnega vetra nagibala. Z Reke smo se z vlakom odpeljali proti Šempetru (Pivki). Tisti, ki so poznali kraje, so govorili, da se bo v Šempetru pokazalo, ali bomo peljali naprej proti Ljubljani ali nazaj proti Trstu. In res je vlak po kratkem postanku na postaji začel voziti vzvratno proti Italiji. Menda smo se vozili tisti dan in še naslednjo noč. Vasica Renicci namreč leži daleč v toskanskih hribih blizu reke Tibere. Od mesta Arezzo do kraja Anghiari smo se še peljali z ozkotirno železnico, nato pa pešačili do Reniccija. Na poti smo srečali Italijana, ki je s sejalnici podobno košaro pobiral želod. Bili smo lačni, saj celo pot nismo dobili skoraj nobene hrane, zato smo mu kar iz košare pobirali želod. 22. novembra dopoldne smo prišli v taborišče, kjer je še malo prej bil gozd. Šotori so stali kar med hrasti, ki so jih sproti sekali, da so imeli drva za kuhinjo. V vsak šotor so razporedili po dvajset internirancev, kajti bili so neprimerno večji od onih na Rabu. V taborišču so bili že pred nami Ljubljančani; videti so bili precej bolje kot mi, ki smo bili slabo oblečeni in ušivi. Nam so nekoliko zaničljivo rekli ‘Rabovci’. V nedeljo, 25. novembra, je prišel še drugi transport z Raba in tako nas je bilo v novem sektorju reniškega taborišča že okrog 1500. Hitro smo ugotovili, da so med prejšnjimi interniranci v taborišču tudi nekateri naši znanci: Čukov Jože in Balkcov Jože z Lesnega Brda, Kašparjev Tone in bivši orožnik Tomanič iz Zaklanca, iz Horjula pa Mačkov Andrej, Franc Trček in Andrejkov oče ter sin Janez.
Glede hrane je bilo tu precej bolje urejeno kot na Rabu. Bili smo razdeljeni na stotnije in vsaka je imela svojega stotnika, ki je skupaj s kuharjem nadzoroval delitev hrane. Ker smo prišli z Raba oslabljeni, reničevska hrana tega ni mogla odpraviti in okrog božiča se je začelo umiranje. Želod, ki smo ga nabirali in celo kuhali, tega ni ustavil, ampak morda celo pospešil. Italijani so nas tedaj opozarjali, da je želod škodljiv; ko pa so bili po razpadu Italije v taborišču za vojne ujetnike z nami tudi italijanski vojaki, smo videli, kako so nabirali želod in ga jedli. Lakota jih je v kratkem času pripravila k temu. Zadnji transport z Raba je prišel 19. decembra 1942 in z njim sta bila tudi Gostišev Jakob in Slanov Jože. Namestili so jih v na pol gotovo leseno barako; pozneje smo vanjo prišli tudi mi. V začetku novega leta so slabotnejše internirance pregledali zdravniki in jim predpisali boljšo hrano. Najprej je vsak od teh dobil dva hlebčka kruha dnevno, malo kasneje pa tudi več riža, ki je bil gost in bel, zato so za take rekli, da so na beli hrani. Več kot polovica Podolničanov nas je februarja 1943 dobivala tako hrano. Januarja 1943 so spet začeli prihajati paketi. Prišlo je tudi nekaj takih, ki so bili odposlani še na rabski naslov. S tem se je lakota zmanjšala, bili pa so primeri, da se je kdo težkih jedil iz paketa preveč najedel in ponoči umrl ali zaradi premastne hrane dobil grižo in zato umrl. Takih smrti je bilo največ januarja in februarja, nekaj še v marcu, potem pa ne več. Skozi celo poletje do razpada Italije je v našem sektorju umrl samo en interniranec. Božič, ki smo ga preživeli še pod šotori, je bil zelo dolgočasen, saj se prav nikjer ni poznalo, da so prazniki.
Veliko opravka smo imeli z obiranjem uši, ki smo jih prinesli s seboj z Raba in so se tu še bolj razpasle. Sredi januarja so nam preparili obleko in odeje, na pomlad pa smo se tudi začeli tuširati in tako do poletja uši popolnoma odpravili. V začetku poletja so uvedli neobvezne sprehode do reke Tibere, ki je tam ob suši nenavadno nizka. Kdor je hotel, je v spremstvu vojakov naredil tisto dobre pol ure dolgo pot.
Z začetkom leta 1943 so se razmere tudi na Rabu zboljšale. Precej moških, zlasti obrtnike, so odpeljali v Gonars, češ da bodo tam opravljali svoje delo. Ob razpadu Italije so se iz Gonarsa vsi vrnili domov, medtem ko so Nemci iz Reniccija večino odpeljali v Buchenwald in druga svoja taborišča, kjer se je vsem internacija podaljšala za skoraj dve leti, nekaj pa jih je tudi umrlo. Od Podolničanov je na Rabu umrl samo Ramučev Francelj, v Renicci pa že v začetku januarja 1943 moj brat Jakob Lešnjak in Janez Bricelj, februarja pa še Alojz Smrtnik. Prva dva sta pokopana na krajevnem pokopališču v Renicciju, kasneje pa so zaradi večjega števila umrlih internirancev zanje uredili posebno pokopališče.
Namesto zaveznikov so prišli Nemci
Proti koncu poletja 1943 je bilo vse več novic, da Italiji na fronti ne gre dobro, in ko so se Anglo-Američani izkrcali na Siciliji, smo verjeli, da gre naša internacija h koncu. 8. septembra je taboriščna uprava s stražarji izginila in v taborišču je nastala zmešnjava: nekateri so hoteli takoj oditi, le redki pa so to tudi storili; večinoma smo ostali v taborišču oziroma v bližini, misleč, da se tudi Nemcev ni več treba bati,
Figure 9. Marjan Tršar, Obup
saj bodo vsak čas prišle zavezniške čete.« (Dr. Ferenc piše, da je OF tudi v Renicciju organizirala bojne oddelke, hkrati pa pričakovala hiter prodor zaveznikov. Janez Lešnjak o tem ne govori, omenja pa, da se je cela množica internirancev, najbrž je bil v njej tudi sam in njegovi prijatelji, hkrati odpravila na železniško postajo Alighiari. Tam so jih prestregli Nemci, jih vrnili nazaj v Renicci ter zastražili. Precej so jih prijeli tudi, ko so prečesali okolico taborišča. – Op. J. Maček)
Nadaljujemo Lešnjakovo zgodbo: »Nemci so nas približno en teden držali zastražene v Renicciju, nato pa s kamioni odpeljali v Arezzo in strpali na vlak. V lepem jesenskem jutru smo se odpeljali skozi Bocen (nemško Bozen, italijansko Bolzano) ter prek Brennerja in Innsbrucka (Lešnjak seveda piše Inšpruka) v Nürnberg v veliko taborišče vojnih ujetnikov, kjer so bili predvsem Rusi in Francozi, za nami so pa prišli tudi italijanski vojaki. Po desetdnevnem čakanju – v Nürnbergu nismo delali – smo zvedeli, da gremo v koncentracijsko taborišče Flossenburg. Čeprav smo na Rabu in v Renicciju trpeli lakoto, burjo, mraz in umiranje, si nismo niti od daleč predstavljali, da bodo tu razmere mnogo težje, da se krutost italijanskih taborišč ne da primerjati z grozovitostjo nemških. Na vlak so nas vkrcali po skupinah, ki smo jih morali formirati že v Nürnbergu. Vsaka taka skupina naj bi štela trideset mož in imela svojega tolmača.
Proga, po kateri smo se peljali, je bila enotirna, kraji ob njej pa pusti in redko naseljeni. Imela je tudi več vzponov, zato je vlak vozil razmeroma počasi. Sredi popoldneva smo kljub temu prispeli v Flossenburg. Ko so se odprla stranska vrata živinskega vagona, smo zunaj videli vojake v črnih uniformah. Ko so se odprla še druga vrata, je planil noter vojak s palico v roki in med kričanjem: ‘Raus, raus!’ začel vsevprek mlatiti po nas. Tudi mene je zadel. Zunaj so nas postavili v vrsto in napotili smo se skozi vas. Črni vojaki so se razporedili na obeh straneh naše kolone in nas spremljali z naperjenimi puškami v rokah. Ob prihodu v taborišče smo morali zmetati skozi neko kletno okno vso prtljago. Vedeli smo, da je ne bomo več videli. Bil je že večer, ko so nas nagnali med barake in začelo se je preoblačenje. Odvreči smo morali vse, kar smo imeli na sebi, in popolnoma goli oditi na kopanje; tam so nas tudi ostrigli, obrili in obrizgali z neko pekočo tekočino proti ušem. Nato sem dobil staro, zguljeno srajco, gate, hlače in jopič. Med oblačenjem sem razmišljal, koliko jih je v teh capah že umrlo. Čevlji so bili iz blaga – z lesenimi podplati. Potem smo šli na blok; tam smo dobili krpice s številko ter rdeč našitek z znakom SL. Vsak interniranec je imel svojo številko za na hlače in jopič. Rdeča barva je pomenila političnega zapornika, SL pa slovensko narodnost.«
Kljub zanimivosti Lešnjakovih spominov in čeprav smo se nemškega dela njegove taboriščne poti komaj dotaknili, moramo tukaj zaradi omejenosti prostora v reviji njegovo neposredno pripoved zaključiti.
Lešnjakovi spomini na Flossenburg niso prav nič prijazni. Delo v kamnolomu je bilo že samo na sebi težko, ko pa so ga nadzirali brezvestni bivši kriminalci, je postalo še težje, večkrat kar neznosno. Čeprav je bila hrana v nemških taboriščih nekoliko boljša kot na Rabu, je bila za težko delo, ki so ga interniranci opravljali, prešibka. Tudi stalno priganjanje in pretepanje je nanje slabo vplivalo in jih še dodatno izčrpavalo. Buchenwald je veljal tedaj za uničevalno taborišče, pa vendar so Lešnjak in prijatelji šli skoraj z veseljem tja, da so se rešili Flossenburga. Komaj so prišli v Buchenwald, že se je govorilo, da bodo šli naprej, kot so navadno rekli odhodu v drugo taborišče. Najbolj so se bali, da jih bodo poslali v Doro, ki je veljala za uničevalno taborišče. Pri organizaciji transportov je imel veliko besede Slovenec iz Kranja. Interniranci iz Horjulske doline so z njim vzpostavili zvezo in prosili, da bi ostali skupaj in šli po možnosti v kako manjše taborišče. Lešnjak tu dodaja: »Buchenwald je bil tedaj, ko smo mi prišli tja, že precej organiziran od samih internirancev. Glavno besedo so imeli nemški interniranci. Jugoslovan, ki je bil tam, se je moral tej organizaciji podrediti, sicer je moral takoj na transport.« No, naši Horjulci so dosegli, da so jih 1. novembra poslali v Wernigerode in tam so najprej kopali temelje za novo tovarno. Na pustni torek, 21. februarja 1944, so tam preživeli zavezniško bombardiranje in potem nekaj časa delali pri odstranjevanju ruševin. Od marca dalje so delali v tovarni – vlivali so aluminijaste bloke za avtomobilske motorje.
V tem času so od doma dobivali pakete. Kolikor mogoče so spremljali poročila s front in posebno so se razveselili vesti o zavezniški invaziji v Normandiji. Alarmi so se vrstili drug za drugim. Tu in tam je do njih pricurljala kaka vest o sovaščanih in znancih, ki so iz Buchenwalda odšli v druga taborišča. Posebno hudo je bilo v taborišču Dora, kjer so pod zemljo izdelovali izstrelke V 1 in V 2. Več Polhograjcev in Vidmarjev Peter iz Brezij je tam umrlo. Med Horjulci, ki so prišli v Doro, je bil tudi Andrejkov oče, Janez Logar (1880). Glede na njegova leta, so ga razporedili v taboriščno komando, kjer so prav tisti dan prenašali neke deske. Ko Logar z desko na rami ni mogel teči kot mlajši, je kapo nanj naščuval psa ovčarja, ki ga je ogrizel, in oče je za posledicami umrl.
Janez Lešnjak in drugi interniranci iz Horjulske doline so božič še preživeli v Wernigerode, na šentjanževo, 27. decembra, pa so peš odšli v Hasserode. Tam so delali v na hitro organizirani tovarni, menda so stroje pripeljali
Figure 10. Marjan Tršar, Čakanje
iz porušenega Hamburga. Stanovali so nekaj časa v neogrevanih barakah. V marcu se je dobro slišalo grmenje topov, torej je bila fronta blizu. Alarmi so bili pogosti, vendar iz tovarne niso več hodili v zaklonišče. 5. aprila je bilo bombardirano mesto Halberstadt, oddaljeno komaj dvajset kilometrov od Hasserodeja. Štefan Jurca iz Podolnice, ki je tja prišel iz Buchenwalda, v času bombardiranja ni bil v tovarni in je ostal živ, vsi drugi interniranci, njegovi kolegi, pa so ostali pod ruševinami. V aprilu se je bližina fronte poznala tudi pri hrani: kruha je bilo vedno manj in kuhali so jim neko slabo prebavljivo peso. V nedeljo, 8. aprila, je v Hasserode vlak pripeljal internirance, ki so jih umikali iz Laure. Nekateri so bili popolnoma izčrpani. Med njimi so bili Slovenci, ki jih je Lešnjak poznal z Raba ali iz Reniccija.
V noči med ponedeljkom in torkom je bila fronta že čisto blizu. Nebo so osvetljevali žarometi in rakete. 10. aprila so interniranci iz tovarne Hasserode v spremstvu vojakov in
Figure 11. Janez Lešnjak, pisec Taboriščnih spominov
ovčarskih psov zapustili tovarno in hodili celo noč in cel dan. Zaradi neprimerne obutve – čevlji iz blaga z lesenimi podplati – so bili že vsi ožuljeni, poleg tega pa izčrpani, ker ni bilo hrane. Ker so tudi spremljevalci težko hodili, je bilo odločeno, da prenočijo v potniškem vlaku, ki je obtičal ravno tam. Naslednji dan, 12. aprila, so začeli s pešačenjem, se nato vkrcali na vlak, ki pa so ga po četrt ure vožnje zapustili, ker so se nad njimi pojavila ameriška letala. Večina internirancev je nosila zebraste obleke, zato so jih od zgoraj hitro prepoznali in niso streljali nanje. Vojaki so jih priganjali, da bi pot nadaljevali peš, vendar so bili tudi sami negotovi, saj so bili pravzaprav na frontni liniji. Podobno kot naši so tam tavali Poljaki in Rusi. V negotovosti so prenočili kar sredi polja, zjutraj pa odšli proti opustošenemu mestu v bližini, ki je že bilo v rokah ameriške vojske. Bil je to Staßfurt. Tam so se skupaj s skupino Poljakov nastanili v nekem mladinskem domu. Po nekaj dneh se jim je tu pridružil primorski rojak Ciril Gorjup, ki prej ni bil z njimi. Dobro je znal nemško in nekaj tudi francosko ter angleško, kar jim je večkrat prišlo zelo prav. Ciril Gorjup in Franc Košmrlj iz Sodražice sta tudi edina na sliki, ki nista iz Horjulske doline.
V Staßfurtu so ostali do 15. junija, nato pa odšli v Magdeburg, kjer je bilo zbirališče Jugoslovanov za vrnitev v domovino. Končno je prišel dan, ko je vlak s skupino Jugoslovanov odpeljal iz Magdeburga, vendar je bila pot do doma še dolga. Peljali so se proti zahodu skozi Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg do Metza v Franciji, kjer so v nekih starih vojašnicah ostali celih šest tednov. V skupini je bilo namreč veliko Srbov, ki so jih Nemci ob razpadu prve Jugoslavije leta 1941 odpeljali v Nemčijo kot vojne ujetnike. Te so spraševali in popisovali, ali se bodo vrnili domov ali pa odšli kam drugam, medtem ko naših internirancev o tem sploh niso spraševali. Po šestih tednih so povratniki prek Münchna in Avstrije končno prišli v Slovenijo. V Avstriji so videli nekaj skupin beguncev, ki so se umikali iz Slovenije. Del skupine, v kateri je bil Janez Lešnjak, so Nemci 12. aprila zvečer gnali naprej in po dolgem, napornem pešačenju so prišli do reke Labe. Tu so se vkrcali na ladjo in prepeljali na Češko. V taborišču Budĕjovice, ki so ga še držali Nemci, so v začetku maja dočakali osvoboditev in potem ob prvi priložnosti odšli proti domu. Tako so bili nekateri interniranci iz Horjulske doline že konec maja 1945 doma, medtem ko so oni iz Staßfurta prišli šele v začetku avgusta.
2. avgusta 1945 je Janez Lešnjak po skoraj treh letih trpljenja v italijanskih in nemških taboriščih spet prestopil prag domače hiše v Podolnici. Gotovo ga je najprej zanimalo, kje sta brata France in Vinko, ki so ju nesrečnega 12. septembra 1942 tako kot njega odpeljali na Rab. Oba sta maja 1945 kot domobranca odšla na Koroško in France je bil vrnjen na Teharje, od koder so se prav tedaj nekateri mladoletniki vračali, od Franceta, ki je bil rojen 1916 pa ni bilo nobenega glasu več. Njegova pot se je verjetno končala na Hrastniškem hribu ali morda celo v Hudi Jami. Vinko se je izognil vrnitvi in se kasneje prek Italije vrnil domov. Leta 1955 se je poročil in si ustvaril lastno družinsko ognjišče. Janez, ki je iz internacije prinesel s seboj tuberkulozo, je vse življenje ostal Gostišev stric. Njegov konjiček je bilo pisanje. Popisal je marsikateri dogodek iz domačega kraja, predvsem pa triletno pot skozi italijanska in nemška taborišča. Umrl je leta 1996, potem ko se je nekaj let prej še udeležil spravne maše in blagoslovitve spominske plošče pri cerkvi sv. Urha, na kateri je med drugimi vklesano tudi Francetovo ime.
Zaključek
Ko so grenadirji z Vrhnike nekega jutra v februarju 1942 v Horjulu preiskali dve ali tri hiše ter aretirali nekaj somišljenikov OF, je dr. Logar to komentiral kot dokaz obstoja bele garde in njenega sodelovanja z okupatorjem. Celega pol leta po tistem v Horjulu še ni bilo vaške straže in tudi, ko so septembra 1942 po obeh dolinah – Horjulski in Polhograjski – pobrali vse moške in jih odpeljali na Rab, je še ni bilo ne v Horjulu ne v Polhovem Gradcu. Na župana Bastiča so Italijani pritiskali, naj razkrije mrežo OF v občini, on pa se ni zmenil za to in potem so 14. junija njega in njegovo ženo ubili partizani. Pavleta Božnarja, ki naj bi bil organizator bele garde v Polhovem Gradcu, in pet njegovih bratov so Italijani odpeljali na Rab. Tega dr. Logar ni komentiral, prav tako ne smrti Bastičevih.
Če pozorno preberemo Lešnjakovo poročilo o tem, kako so Italijani 12. septembra 1942 pobirali moške v Podolnici in Zaklancu, se nam odpre posebna slika: aretirali so vse moške, ki so jih našli v zaznamovanih vaseh, s pojasnilom, da jih peljejo samo na kontrolo osebnih izkaznic, zato so mnogi odšli goloroki in delavniško oblečeni, potem pa jih cela tri leta ni bilo nazaj, če so sploh prišli. Odpeljali so vse moške, ki so jih našli pri hiši, ne glede na njihovo ime in priimek, tudi zidarje, ki so samo tisti dan tam delali, in slučajne obiskovalce. Niti malo jih ni brigalo, ali aretirajo komuniste ali njihove nasprotnike. So bile morda aretacije 12. septembra nekoliko zapoznela reakcija na denunciacijo, da bo v Ljubljani in okolici v kratkem izbruhnila splošna vstaja, ali samo napačna kalkulacija, da Ključ ne bo več nevaren, če bodo vasi ob njegovem vznožju prazne? Torej so od aretacij imeli korist tako Italijani kot tudi partizani; prvi so zavarovali sebe, drugi pa so se znebili političnih nasprotnikov in pospešili diferenciacijo med neopredeljenimi, saj so racije in aretacije v njih večale odpor do okupatorja, ki ga že sicer niso marali, še posebej pa je na to vplivalo trpljenje v internaciji in mučenje, ki so ga bili interniranci deležni zlasti v nemških taboriščih. Mar ni tudi to vplivalo na naš narodni značaj, vendar ne v pozitivnem, pač pa v negativnem smislu? In če temu dodamo še naša domača taborišča, ki v ničemer niso zaostajala za Rabom in Buchenwaldom?