Prvo službeno mesto profesorice fizike in matematike gospe Martine Koman je bila gimnazija na Jesenicah. Prof. Komanova me je poučevala fiziko. Nisem bila odprte glave za ta predmet in običajno je profesorica morala odgovore ‘vleči’ iz mene. V pričujočem pogovoru z njo pa sem jaz tista, ki sem jo nadlegovala z vprašanji o medvojnem in povojnem življenju njene rodne družine. Otroštvo, mladost in študentska leta je preživljala v domači družini v Dravljah pri Ljubljani. Z matematično natančnostjo je pripravila svoj zapis, jaz pa sem ga z nadležno radovednostjo izpraševalke dopolnjevala. Prof. Komanova je ob koncu pogovora dodala, da je bila za dijake ‘nepopisan list’, dijaki pa zanjo. Želim, da bi najin pogovor vsaj malo odstrl vpogled v nepopisan list njenega otroštva in rane mladosti.
»Ko me je gospa Kržanova prosila, naj ji zapišem nekaj svojih spominov na vojna in povojna leta, sem se vabilu odzvala, ker občudujem vztrajnost piscev Zaveze pri raziskovanju vojnih in povojnih dogodkov, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Hkrati pa sem podvomila, ali lahko številnim opisanim dogodkom dodam še kaj novega. Leta 1945 sem bila stara štirinajst let in danes se spominjam le nekaterih posameznih dogodkov, ki morda sploh niso pomembni.
Moj oče Leopold Koman se je rodil l. 1899 v Dravljah v državi Avstro-Ogrski. Obiskoval je škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Šolanje je moral prekiniti, saj so ga marca 1917 vpoklicali k vojakom. Konec prve svetovne vojne je dočakal v Italiji na fronti ob reki Piavi. Maturo je opravil l. 1919 in se seznanil z dijakom Antonom Vovkom, ki je v najtežjih časih l. 1946. postal ljubljanski pomožni škof. Po maturi se je oče zaposlil v takratni upravi Dravske banovine kot višji računski inšpektor. L. 1926 se je poročil z Angelo Žagar, tudi iz Dravelj. Imela sta štiri otroke: najstarejši je bil Leopold (1927), po domače kar Polde, sledila smo tri dekleta: Ljudmila (1929), klicali smo jo Milica, nato jaz, Martina (1931), pravili so mi Darinka, in najmlajša Marija (1941). Že pred poroko sta starša v Dravljah, v takratni župniji Šentvid, zgradila hišo z vrtom in sadnim drevjem; sadjarstvo je bilo priljubljena atova zaposlitev v prostem času.
Postal je predsednik sadjarskega in vrtnarskega društva v Dravljah. Veliko je predaval o sadjarstvu in vrtnarstvu, učil obrezovanja in sam hodil ljudem obrezovat. Vzgojil je neko novo vrsto jabolk. Poleg sadjarskega dela je ustanovil in vodil trgovino Konzum. Kupci so lahko kupovali s plačilno kartico, v katero je trgovec zabeležil vsoto kupljenega. Plačali so konec meseca, ko so dobivali mesečne plače. Če je trgovina poslovala z dobičkom, so imeli določene denarne ugodnosti tudi kupci. Oče se je s takim načinom trgovanja zameril drugim trgovcem in eden od njih po vojni pričal proti njemu. Ata je bil tudi v odboru za gradnjo župnišča in cerkve; s tem bi Dravlje postale samostojna župnija, ločena od obširne šentviške. Odbor je zato ustanovil cerkveno stavbno društvo. Tudi tukaj je bil odbornik. Imeli so že izbrano lokacijo v bližini šole Valentina Vodnika, ki je bila zgrajena in posvečena l. 1929 po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika. Gradnji in samostojni župniji se je odločno uprl šentviški dekan Zabret. Ko je ob pričetku vojne moral pred Nemci pribežati v Dravlje in se zadovoljiti s streho nad glavo v Knobleharjevem zavodu skupaj s tamkajšnjimi misijonarji, je nekdanjo odločitev močno obžaloval: ‘Če bi takrat dovolil gradnjo, bi bil zdaj na svojem!’
Kljub mnogim dejavnostim ata ni zanemarjal družine. Skrbel je za naš umski razvoj. Kupoval nam je knjige, naročeni smo bili na vse mladinske publikacije: Naša luč, Vrtec, Naš rod in Naš dan. Naš rod in Naš dan sta bila namenjena socialnim vprašanjem in s prstom kazala na revščino mnogih družin in posameznikov. Oče je bil dobro seznanjen s socialnim naukom J. E. Kreka in pri njegovih raznovrstnih dejavnostih ga je vodil Krekov socialni nauk. V njegovem duhu je vzgajal tudi nas otroke. Mamin oče je bil mizar in tudi zato je bila naša hiša zelo lepa. Notranjost je kar sijala od svetlega pohištva in svetlih sten. Z lesom podaljšanje okenske police so bile do pozne jeseni polne rož. Hiša je bila prostorna, nekoliko prenovljena stoji še danes: visokopritlična z bivalno kuhinjo, dvema sobama in sanitarijami, v nadstropju so tri spalnice, v kletnem prostoru poleg kleti še prostorna soba s kmečko pečjo. Pozimi smo jo večkrat zakurili in v njej pekli kruh, jeseni kostanj. Ob njej smo otroci radi posedali, brali in se igrali. Mama je rada brala in spominjam se, kako je velikokrat hitela s kosilom, ker je ob knjigi pozabila na čas. Pred poroko je bila v službi, po poroki je ostala doma, kar je bilo za tiste čase samo po sebi razumljivo. Spominjam se obdobja, ko sta bila Polde in Milica v šoli, midve z mamo pa sami doma. Takrat mi je velikokrat prebirala Sv. pismo s slikami in mi jih razlagala. To je bila moja prva verska vzgoja. Poleti smo se igrali in zabavali na vrtu. Poleg vrta smo imeli še njivo, ki nam je dajala ozimnico. Ko smo bili starejši, smo na vrtu in njivi mami in očetu pomagali, se marsičesa naučili in se tako nehote pripravljali na povojna leta … Imeli smo resnično lepo otroštvo. Žal se je končalo l. 1941.«
Pričetek okupacije in boljševistične revolucije
»Našo malo Slovenijo so zasedli kar trije okupatorji: Nemci Gorenjsko in Štajersko, Italijani Ljubljano, Dolenjsko in del Notranjske, Madžari Prekmurje. A najhujše zlo nam je prizadela boljševistična revolucija, ki se je polastila vodstva OF. Leta 1942 so si sledili umori vodilnih, vernih in domoljubnih Slovencev, celo družin. Še danes slišim mamino sestro, teto Francko Dermastja, ki je vsa razburjena prišla k nam in ogorčeno povedala o poboju Mavsarjeve družine iz Šentruperta na Dolenjskem: ‘Kako morejo gošarji trditi, da se borijo proti okupatorju, če pobijajo slovenske starše skupaj z otroki?’ Na to vprašanje tudi sama še do danes nisem dobila zadovoljivega odgovora.«
Meja med nemškim in italijanskim delom ozemlja je prečkala Celovško cesto blizu
Figure 1. Poroka zakoncev Koman
gostilne Žibert in sedanjih t.i. Celovških dvorov. V primerjavi z Nemci so bili Italijani še kar mili okupatorji, dokler niso pričeli s povračilnimi ukrepi na partizanske akcije. Da bi pretrgali oz. otežili stike vodstva OF v mestu z vojsko na terenu, so okupatorji ogradili Ljubljano z bodečo žico. Prav nič pa jih ni motilo pobijanje Slovencev po komunističnih likvidatorjih, saj je znano, da so komunisti in Italijani pri tem večkrat sodelovali (npr. pri izbiranju talcev), poleg tega so bili likvidatorji večinoma doma v Ljubljani. Današnji pohodniki po Poti spomina in tovarištva razloga za ograditev mesta z žico večinoma ne poznajo. Morda tudi ne vedo za komunistične poboje poštenih Slovencev sredi belega dne v Ljubljani in na podeželju, že v začetku leta 1942. Z bodečo žico so zagradili svojo mejo tudi Nemci. »Med obema mejama je bilo le za petnajst minut hoje. Počutili smo se zelo utesnjene. Imeli smo dovolilnice za prestop meje, ker smo Polde, Milica in jaz hodili v Ljubljano v šolo. Žal med počitnicami dovolilnice niso bile veljavne. Alarmi, ki so opozarjali na letalske napade, so nam še dodatno onemogočali gibanje. Čakali smo v zakloniščih in prihajali neredno domov. Šolski pouk je bil zelo okrnjen. Nekaj časa so šolske ure trajale petnajst minut, velikokrat smo imeli pouk eno samo šolsko uro. V šoli so nas še vedno učili slovenski profesorji, pod italijansko okupacijo tudi tisti, ki so iz Gorenjske in Štajerske pribežali v Ljubljano. Italijansko profesorico smo imeli samo za italijanski jezik. Spominjam se, kako so nas vabili v fašistično mladinsko organizacijo GILL. Neka ženska, ki je razumela tudi slovensko, nam je nekoč pojasnjevala, kako prav bi bilo, da se tudi me včlanimo v to organizacijo. Ena od sošolk je bila tako pogumna, da je odločno protestirala, češ da smo Slovenke in se zato ne moremo včlaniti. Ne vem, ali je kasneje katera postala članica, menim da ne. Sošolka, ki je protestirala, za čuda ni bila izključena.
Partizani so zlahka vdirali na ozemlje med obema mejama in pobijali svoje ‘nasprotnike’. Med drugimi so odpeljali v gozd in tam ubili Jožeta Šimnovca iz Dravelj. Morda zato, ker je pred vojno pobiral denar za nameravano gradnjo župnišča in cerkve. Ničesar ne morem zagotovo trditi, a tako se je govorilo. Za vedno sta izginila dva delavca iz Saturnusa, za katere se je govorilo, da se nameravata pridružiti partizanom. Po vsej verjetnosti sta pravočasno spoznala vso zlaganost enobeja. Razumljivo je, da so bili mladi navdušeni, da gredo osvobajat domovino, a so mnogi hitro nasedli komunistični propagandi ‘osvoboditeljev’. Tudi naš Polde, še gimnazijec, se je navdušil, da bi s partizani ‘osvobajal’ domovino. ‘Kaj ti pade v glavo! Saj ne veš v kaj se podajaš!’ je oče streznil navdušenega idealista.
Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so tudi Dravlje prišle pod nemško oblast. Pričelo je primanjkovati hrane. Nemška oskrba s hrano je bila po l. 1943 še bolj skopa kot italijanska. Italijani so prebivalstvo vsaj deloma preskrbeli s polento in makaroni, pod Nemci smo bili lačni. Mama in Ljudmila sta peš hodili kupovat živež v Stransko vas in Dvorsko vas pri Polhovem Gradcu. Kmetje so ga neradi prodajali, zaradi rekvizicij partizanov ga je mnogim primanjkovalo. Jeseni smo pridno nabirali kostanj in zimsko ‘zalogo’ hranili v kleti. Toda kostanj je neke jeseni zelo hitro skopnel. Zakaj, nam ni bilo jasno. Ko smo otroci zimskega dne obuli visoke čevlje, smo takoj prišli na sled ‘krivcu’. Tat je bila drobna miška. V vsakem čevlju si je shranila nekaj kostanja. Bil je obglodan, a nepričakovano ‘odkritje’ nam je polepšalo še kakšen večer.«
Leta 1944 je nekaj mladoletnih gimnazijcev in še več ljubljanskih študentov pristopilo k domobrancem, saj niso mogli križem rok čakati, kakšna usoda čaka Slovence po vojni. Vrh vsega bi jih Nemci vpoklicali v svojo delovno organizacijo TODT ali pa partizani nasilno mobilizirali. »Brat Polde se je odločil, da pristopi k domobrancem podobno kot nekaj drugih dijakov klasične gimnazije, nekateri so bili mladoletni, tudi Polde. Mama in oče sta mu branila. Toda Polde je bil odločen. Poslali so ga na progo Ljubljana–Rakek, ki so jo domobranci branili pred partizanskimi napadi, podobno kot progo Ljubljana–Grosuplje. O kakšnih vznemirljivih novicah nam ni pisal. V prvih majskih dneh 1945., ne spominjam se točno, kateri dan je bil, je v domobranski uniformi prihitel domov. Po slovo. Z mlajšo sestro Marijo se spominjava, kako je mama jokala in mu branila, naj ne hodi z domobranci na Koroško. Mlajša sestra še danes sliši njen jok, ko je tekla za njim po stopnicah in naprej proti vrtnim vratom: ‘Ostani doma! Nikar ne hodi!’ Kot mora so bili tisti prvi majski dnevi. Po Celovški in tudi po Vodnikovi cesti se je nekaj dni pomikala kolona kmečkih voz, naloženih s culami in najrazličnejšimi predmeti; pomešani med to prtljago so sedeli matere, dekleta, tudi otroci in starejši. Danes mi prihaja na misel , da je bil za mnoge ta žalosten sprevod njihova zadnja pot in slovo od domovine. Takrat pa smo vsi upali, da se kmalu vrnejo. Ne vem, zakaj je ata enega od mož na Vodnikovi vprašal: ‘Zakaj pa bežite?’ Nič ni odgovoril, samo pogledal ga je, kot da bi hotel ata vprašati: ‘Kaj res ne veš, zakaj?’«
Zlagana svoboda
Prišel je junij, z njim moreča tišina in skrivno šepetanje, da se Škofovi zavodi v Šentvidu polnijo z množico ujetnikov – vrnjenih domobrancev. »Ko sta oče in mama nekega dne imela opravek v Podutiku, sta videla kamione, ki so vozili proti Brezarjevemu breznu. Pojma nista imela, zakaj. Presenetila ju je tudi novica našega sorodnika, starejšega gozdarja, ki ga je v tistih dneh zanesla pot tam okoli. Naletel je na dva nemška ujetnika, ju ogovoril, a sta ostala nema. Ali je bilo možno, da so jima odrezali jezik? Takoj za tem pa se je kot blisk razširila po Ljubljani novica, da je potok v Podutiku krvav. Zaslutili smo, kaj se dogaja … Poldeta pa še vedno ni bilo domov.
Ko je 9. Maja Nemčija kapitulirala, smo si vsi oddahnili, da je vojna končana, zdaj pa smo vsak dan bolj moreče čutili, da pa se komunistična revolucija še ni končala, morda se bo še bolj razbesnela … Bila je nedelja 24. Junija, ko se je popoldne v naši kuhinji pojavil vojak s puško. Vprašal je po atu. Ni ga bilo doma. Bo pa počakal, je mirno odgovoril vojak. Mama in me tri dekleta nismo smele iz kuhinje. Morečo tišino je prekinila štiriletna sestrica Marija. Planila je v jok. Marija se še danes spominja, kako je jokala takrat in vsakič, ko je zagledala tujega moškega v uniformi. Na vsak način je hotela iz kuhinje. Vojak mi je dovolil, da sem jo posadila na okensko polico. Pod oknom je bilo dvorišče, za njim vrt. Tolažim in brišem solzice Mariji, ko zagledam ata. Že je šel po vrtu proti domu. Na vso moč se trudim in mu kažem z rokami, naj gre proč. Še opazil me ni. Verjetno si je ogledoval jablano. Ko pride bliže pod okno, takoj ogovori Marijo. Rada bi, a ne upam si spregovoriti besedice: Beži! V naslednjih trenutkih ata že vstopi v kuhinjo. Neznani moški mu pove, da je aretiran, in ga odpelje. Kako je bilo to za novo oblast preprosto! Ne spominjam se, da bi katera od nas jokala ali kaj rekla. Preveč smo bile osuple in potrte. Vse življenje si bom zapomnila atov očitajoči pogled. Morda si je mislil, da bi mu lahko pritekla naproti ali mu vsaj pri oknu povedala, da ga v kuhinji čaka oborožen vojak. Pa saj ni vedel, da se nobena ni smela ganiti iz kuhinje in nič spregovoriti. Mami je uspelo kasneje zvedeti, da je ata v zaporu na Miklošičevi.
Uboj brata Poldeta
Julija je starejša sestra Milica hodila k teti na kmetijo pri Pikcu, v bližini Škofovih zavodov. Nekega jutra jo je ogovorila domačinka iz Šentvida in ji povedala, kar tako, mimogrede, da so Poldeta že v Kranju ustrelili, potem ko so
Figure 2. Srečna otroška leta Martine, Poldeta in Milice
domobrance vračali s Koroške. S to novico jo je seznanil njen bodoči zet, ki je bil, kot smo zvedeli kasneje, knojevec. Kljub vsemu šepetanju o poboju domobrancev je bila za Milico ta novica tako nepričakovana in neverjetna, da je mami ni hotela in si ji ni upala povedati. Morda pa ni resnična in je Polde še živ? Toda še tisto poletje smo od nekaterih Poldetovih znancev, tudi domobrancev, ki so bili skupaj z njim v četi in bili kot Polde vsi mladoletni in kasneje pomiloščeni, zvedeli za resnico. Bili so priče bratove ustrelitve: nadut in divji partizanski komandant na konju, je Poldeta ustrelil vpričo čete vrnjenih domobrancev, v svarilo vsem, kaj lahko odslej pričakujejo. Moreče negotovosti in domnevanj je bilo vsaj konec. Govorice o uboju brata so postale kruta resničnost!
Mama pred tem ves čas ni verjela, da bi bil Polde mrtev. Tolažila se je, da je morda kje v kakšnem zaporu, morda v podzemskem zaporu v Gotenici, kot so na skrivaj o tej strahoti šepetali. Kasneje je celoten dogodek v Kranju v svojem pričevanju opisal France Kozina, ki se je z dvema sotrpinoma rešil iz Kočevskega roga in pobegnil; iz Vetrinja se je vračal z isto četo, v kateri je bil Polde. Po Kozini je opis dogodka in Poldetovo ustrelitev povzel tudi ruski pisec povojnega obdobja grof N. Tolstoj v angleški izdaji svoje knjige, kjer ni pisal samo o usodi vračanja Kozakov, temveč tudi domobrancev.«
Kaj mi je o žalostni in pretresljivi smrti svojega brata po pričevanju očividcev lahko povedala moja pričevalka, Poldetova sestra gospa Martina? Ta nepričakovani uboj sedemnajstletnega soborca je bil za vso četo mladih fantov preveč pretresljiv, da si ga ne bi do konca življenja zapomnili. »Skupaj z ostalimi domobranci je bil Polde vrnjen z vlakom preko Jesenic. Pripeljali so jih do Kranja in jih namestili v taborišče na Zlatem polju. Ko so imeli ‘zbor’ pred barakami, so morali domobranci sprazniti nahrbtnike. Iz Poldetovega se je skotalila prazna granata, ki jo je verjetno hranil kot posodo za pitje. Izpraznjena ni pomenila nikakršne nevarnosti. Da naj bi imel v nahrbtniku pištolo in dve granati, je bila čista izmišljotina partizanov. Po mučenju – pretepanju in brcanju – ga je komandant, ležečega na trebuhu, ustrelil v tilnik. To se je dogajalo pred vsemi zgroženimi domobranci v opozorilo, kaj lahko odslej doleti vsakega od njih. Naj vedo, kdo so zdaj njihovi absolutni oblastniki, komu pripadajo njihova življenja! Najprej so truplo vrgli na latrino, čez čas pa je komandant pokazal toliko človeškosti, da je nekaj domobrancev smelo izkopati jamo v neposredni bližini mesta, kjer je Polde obležal v krvi.
Sčasoma smo vedno več zvedeli o mučeništvu in poboju domobrancev. Mrtvega brata sem blagrovala, da mu ni bilo treba prestajati še hujšega trpljenja in muk, kot jih je morala večina preživelih domobrancev po raznih zaporih in delovnih taboriščih. Šele v letih po naši osamosvojitvi nas je obiskal F. Kozina, da nam je pojasnil vse okoliščine bratove smrti, ki ji je bil priča. Zdaj smo končno tudi smeli izraziti željo, da bi poiskali bratovo truplo in ga pokopali na draveljskem pokopališču. Sestra Milica se je zelo trudila, da bi nam s pomočjo strokovnjakov to uspelo. Žal nam ni. Na ozemlju nekdanjega taborišča na Zlatem polju je bilo zgrajeno stanovanjsko naselje, tako da kljub dokaj točni lokaciji očividcev bratovega uboja trupla pri izkopu nismo našli.«
Figure 3. Komanovi otroci v varstvu matere in očeta
Še preden so Komanovi zvedeli za Poldetovo smrt, so doživeli neljub ‘obisk’ tujca, ki je zahteval da pregleda Poldetovo sobo. Danes je jasno, da je bil takrat Polde že mrtev. Dolgo je pregledoval, brskal in zbiral, preden je opravil svojo ‘dolžnost’. Odnesel je vse Poldetove dokumente, spričevala, fotografije, rojstni list, skratka vse, kar bi lahko spominjalo nanj. Za vedno mora biti izbrisan, za socialistično ljudsko republiko Jugoslavijo Polde ne obstaja več! In za tisoče in tisoče drugih tudi ne! In še danes ne! Taka je resnica o narodovi spravi!
Po aretaciji očeta še aretacija mame
»Zdaj smo ostale z mamo same. Za vedno brez našega ljubljenega brata in z atom v zaporu. Pogrešale smo ju na vsakem koraku. Poletje brez očetove in Poldetove prisotnosti in pomoči je bilo samotno in moreče. Mama je naju z Milico vedno privajala na vsako delo, zdaj sva ji pridno pomagali. Prišel je september, pričela se je šola. Žal je bilo 18. septembra za tisto šolsko leto najine šole konec. Udarec, ki naju je tega dne prizadel je bil prehud in žalost prevelika, da bi lahko pomislili na šolo. Spet se pri nas pojavi moški, tokrat domačin in znan terenec iz Dravelj. Odpelje nam še mamo! Pri očetovi aretaciji vem, da nismo jokale, mislim, da tudi pri mamini nismo. Šok je bil prehud.« Vaščan iz Dravelj, zdaj terenec, ima oblast, da tebi nič meni nič odpelje otrokom mamo! Istega dne so aretirali tudi mamino sestro Frančiško Dermastja iz Dravelj, njenega moža so odpeljali že prej. Njunih sedem mladoletnih otrok je več let ostalo samih, najmlajše so odpeljali v ‘prevzgajališča’, v mladinske domove. Starejši so se kmalu raztepli po svetu. Družino so za vedno uničili! V imenu katere oblasti so to delali? Ljudje so bili pred oblastiželjno in uničevalno tovarišijo popolnoma nemočni, z njimi je lahko počela, kar je hotela.
»Čez nekaj dni se pri nas spet pojavi tuj moški. Ali ne bo že konec njihovih obiskov? Tokrat mora še naju z Milico in najmlajšo štiriletno Marijo odpeljati v mladinske domove! Za vedno sem bom spominjala šestnajstletne Milice, kako je v trenutku odločno in bojevito izstrelila v imenu vseh treh: ‘Nikamor ne gremo! Ostale bomo doma!’ Verjetno je ogorčenje zaradi mamine aretacije, zaradi izbrisa Dermastjeve družine in napetega pričakovanja, da lahko neznani moški odpelje in loči še nas tri, v tistem trenutku izbruhnilo iz nje. Te njene odločnosti ne pozabim do konca življenja! Moškemu je zaprlo sapo, ostal je brez besed. In odšel. Ni prišel nikoli več, ne on ne kdo drug. Še danes sva z Marijo hvaležni že pokojni Milici, da nam je ohranila dom.
Mama in ata sta bila v zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Za nove oblastnike je bilo za njun zapor več kot zadosti razlogov. Bili smo belogardistična družina, vse predvojno atovo delovanje je bilo zanje ‘sovražno’. Pred vojno so nas obiskovali mnogi duhovniki, ki so bili naši družinski prijatelji, po vojni pa so tudi ti postali ‘narodni izdajalci’. Mama se je takoj, ko se je prepričana o Poldetovi mučeniški smrti, oblekla v črnino, kar je bodlo v oči draveljske terence. Ko sta bila mama in ata v zaporu, sva z Milico velikokrat hodili na sodnijo poizvedovat, kdaj lahko prineseva paketa za mamo in ata, saj je bila hrana v zaporih obupno slaba in pičla. Z Milico sva se zelo trudili, da sva jo s težavo priskrbeli za dva paketa. Nekatere kmetice so kar same prinesle kakšne priboljške, nekatere sva si upali prositi. Vsi so svojo pomoč skrivali pred oblastjo. Težko so se preživljali tudi sami, ker jih je obremenjevala obvezna oddaja, razen tistih, ki so sodelovali z OF. Finančno sta nas najbolj podpirala dva strica, atova brata. Iz Amerike nam je kmalu po koncu vojne pisala mamina znanka, ker jo je zanimalo, kako smo preživeli vojno. Ko ji je mama odpisala, da je ata zaprt, je pri bolj premožni Slovenki, nekdanji domačinki iz Šentvida, dosegla, da nam je pričela pošiljati pakete s hrano in obleko. Atova sestrična iz Kanade nama je po Rdečem križu poslala vrečo moke, a se je vreča kljub temu nekje ‘izgubila’. V šolskem letu 1945/46 smo bile z Milico in najmlajšo petletno Marijo same doma, v šolo medve z Milico nisva hodili: skrbeli sva za Marijo, zbirali hrano za nas tri, pa še za atov in mamin paket. V zaporih si bili še bolj lačni kot me doma. To leto sem se pri teti učila šivanja, tako da smo bile vse tri še kar dobro oblečene.
Obema z Milico je za vedno ostala v spominu peka kruha. Na karte smo dobivale tudi nekaj ržene moke. Toda kako napraviti dober kruh? Nobena od naju še nikoli ni zamesila testa. To je vedno delala mama, midve sva le gledali. Zelo naju je skrbelo, da bi se peka ponesrečila in bi bil kruh neužiten. Me doma pa
Figure 4. Milica in Polde pri birmi z botrico in botrom leta 1939
še ata in mama v zaporu bi ostali brez njega! Po dolgih pripravah je Milica zamesila, jaz sem stala poleg in gledala, kako ji bo uspelo. Kruh je bil za čuda dober, še bolj okusen je bil čez nekaj dni. Odslej sva z Milico vedno spekli dober kruh.«
Obsodba mame in očeta
Ko prof. Martina Komanova gleda nazaj na čas, ko so bile s starejšo sestro Milico in štiriletno Marijo same, mama in ata pa v zaporu, danes ugotavlja, da je najhujše mesece tega leta preživljala oktobra, novembra in decembra 1945. »Bližala se je jesen. Še pred zimo so očeta iz ljubljanskih zaporov prestavili v Teharje. Kako je to zvedel stric, očetov brat, ne vem, tudi ne kako to, da ga je smel obiskati. S seboj je vzel Milico. Kaj je oče delal na Teharjah, ni nikoli povedal, tudi Milica ne, saj ni vedela. Kmalu za tem je Milica hudo zbolela, dobila je davico. Zaradi karantene je vseh šest mesecev nisem smela obiskati. Doma sem ostala čisto sama s štiriletno sestrico Marijo, jaz sem jih imela štirinajst. Takrat sem spoznala, kako bridko je, če ostaneš sam! Komu naj izročim v varstvo najmlajšo sestro, kadar sem morala zdoma? S kom naj delim vse skrbi in tesnobo? Novembra je umrla teta, mamina sestra, in je zapustila pet mladoletnih otrok. Ob grobu so vsi jokali. Dobro sem vedela kaj pomeni, če ostaneš brez mame. Zgrabila me je taka bolečina, taka žalost, da sem v jok izbruhnila še sama in brez prestanka vedno bolj jokala in samo jokala. Gotovo sem bila na koncu z živci zaradi vsega hudega, kar se je v zadnjih mesecih nakopičilo nadme, in nisem imela nikogar, ki bi mu potožila.
Hvala Bogu, za božič je bila Milica že doma, toda bila je preslabotna, da bi šla z menoj k polnočnici v Šentvid. Ostala je doma pri sestrici. Tja sem se peljala s tramvajem, nazaj sem šla peš, tramvaj ni več vozil. Doživeta polnočnica, lepo petje, jaslice, vse se me je dotaknilo, kot bi božalo mojo razbolelo dušo. Po maši so ljudje hitro odhajali, vsak na svoj konec, ne meneč se drug za drugega, nobenega klepeta pred cerkvijo. Morda je bil med njimi tudi kateri iz Dravelj? Sama sem se napotila v zvezdnato noč. Toda neverjetno, nobene osamljenosti ali zapuščenosti nisem občutila; občudovala sem zvezdnato nebo, tako svetlo so sijale zvezde, da takega neba nisem videla nikoli prej in nikoli več kasneje. Zvezde so se mi zazdele čisto blizu, kot da me hočejo varno spremljati domov. Nobenega strahu zaradi samotne poti nisem občutila, nobena tesnoba me ni morila. Še danes včasih premišljujem o tej ‘blaženi noči’, ki ‘revni zemlji radost deli’ … Zdi se mi, kot da je bilo to doživetje božične noči in zvezdnatega neba božje povračilo za vse prestano hudo zadnjih mesecev.
Vso zimo in še dolgo v pomlad smo živele same. Mamo in očeta smo vedno bolj pogrešale. Samota brez njih je bila težje breme kot vsakodnevna skrb za hrano. Dela sva bili že vajeni, tudi na vrtu. Mama naju je veliko naučila, saj sva ji morali pomagati. Kmalu po končani vojni so nam v tri sobe v nadstropje hiše in še v sobo v pritličju vselili vojake, mlade fante. Še danes se čudim, da so se do naju dveh, mladih deklet, obnašali spoštljivo in prijazno, nihče nam ni rekel žal besede. Danes imam vtis, da so z nami sočustvovali. Ko so odšli, so v hišo vselili civiliste, ki so ostali še nekaj let.«
Končno dan sodbe
»Končno smo z mamo le dočakale dan sodbe. Mama in teta Frančiška Dermastja sta bili sojeni skupaj, dne 30. 3. 1946. Sojenje je spominjalo na gledališko komedijo. Ženske priče, več kot dvajset jih je bilo, so vse pričale in vpile zoper Dermastjevo teto in mamo. Očitali so jima sodelovanje z okupatorjem in z Belo gardo. Tudi tetin najstarejši sin je bil domobranec in med vojno so večkrat k Dermastjevim na dom prihajali njegovi kolegi. Dermastjev ata je imel najrazličnejše obiskovalce, ker je bil čevljar in je vsakemu popravil čevlje. Priče so trdile, da se je pri njih odločalo, kdo bo šel v koncentracijsko taborišče, kar seveda ni moglo biti res. Razprava je bila zelo razburljiva, teta Francka Dermastja, je bila že po naravi zgovorna in je vse obtožbe srdito zanikala. Mamo in teto je zastopala odločna in strokovno podkovana dr. Ljuba Prenner. Med odmorom smo vsi otroci poklapani stali pred dvorano. Prennerjeva nas je tolažila, da bosta obe materi kmalu prišli domov. Draveljske ženske priče je to tako razkačilo, da so se spravile nadnjo, češ, kako sploh more zagovarjati taki zločinki! Prennerjeva se je obrnila proti ženskam in jih nekaj časa molče gledala. Ne vem, ali jim je kaj rekla, slišala nisem ničesar. Kaj so ženske videle v njenih očeh in na njenem obrazu ne vem, toda naenkrat so se druga za drugo pričele umikati.
Ta dan sem pričakovala z velikim strahom. Na mnoge ‘obravnave’ smo imeli civilisti prost vstop. Spominjam se ene, ko se je pred sodniki zagovarjal nek moški. Kar na lepem eden od tožilcev zavpije: ‘Smrt zasluži!’ Spominjam se obtoženca, kako je glasno zakričal in pričel neutolažljivo jokati. Zelo sem bila pretresena. Še nikoli nisem slišala kakega moškega tako obupano jokati! V povojnih letih se je nagrmadilo na tisoče krivičnih obtožb in sodb! In le malo je bilo razveljavljenih, in še te na zahtevo svojcev.
Mama je pred sodniki ohranila odločnost in pogum. Izjavila je: ‘Meni so sina ubili komunisti!’ Razlikovala je med ubijalskimi komunisti, ki so ukazovali pobijanje ali sami pobijali iz golega sovraštva in oblastiželjnosti, ter med ‘navadnimi’ partizani oz. tistimi, ki so bili zmotno zavedeni ali prisiljeni pobijati. Ali pa so morali nosili glave naprodaj. V naši družini nismo nikoli gojili sovraštva do partizanov kar na splošno in osebno ga nikoli nisem čutila. Na tej obravnavi je bila naša mama oproščena, Dermastjeva pa obsojena na večletno zaporno kazen. Vendar je mama prišla domov šele na binkoštno soboto zvečer v začetku junija in nobena od nas je ni pričakovala. Še danes jo imam pred očmi: tega lepega večera v zgodnjem poletju sem jo zagledala, ko je med njivami prihajala proti domu! Kaj je takrat čutila, ne bom nikoli vedela. Stekla sem ji naproti in brez besed sva se objeli in jokali. Z njo se je v dom spet vrnila toplina in domačnost. Očeta pa še ne bo kmalu, je mama večkrat potarnala. Takoj je začela iskati službo, a je bila, nevredna državljanka, oropana ne le osebnega dostojanstva, zdaj še državljanstva. To je pomenilo, da nikjer ni mogla dobiti zaposlitve. Ostale smo še naprej v stiski in bile odvisne le od dobrih ljudi, predvsem sorodnikov.
Teta Frančiška je bila obsojena na deset let zaporne kazni, zaradi kasnejše pomilostitve jih je prestala pet. Vsa ta dolga leta so Dermastjeve najmlajše otroke trpinčili po raznih mladinskih domovih. Teta Frančiška je bila zaprta v Ljubljani, nato v Begunjah in nazadnje v nekdanjem Rajhenburgu skupaj z Angelo Vode. Ko se je teta končno po petih letih odsotnosti vrnila domov, njihovega doma ni bilo več. V njem so bili tuji ljudje. Njeni starejši otroci so se raztepli po svetu, mlajše so ‘vzgajali’ v različnih mladinskih domovih. Takoj jih poiskala po zavodih in jih pripeljala – kam naj pripelje, brezdomce? K nam domov, je bila edina možnost. Domovanje so našli v naši kleti, postelje na policah za jabolka, najmlajša dva v skrinji; košček kruha pri dobrih ljudeh. Še nekaj let je trajalo, da je tetin mož prišel iz zapora. In ne bi ga še izpustili, če ne bi teta posredovala, ko mu je kazen že pretekla. Nazadnje je zapor prestajal v čevljarski delavnici na Igu. Lep čas minil, da je družina dobila ‘pravico’ in možnost da se naseli v lastni hiši. Ata Dermastja je v kuhinji dobil prostorček za svojo čevljarsko mizico, stol in star šivalni stroj, da je lahko skromno preživljal najmlajše otroke.«
Gospa Martina bi lahko še veliko povedala o nesrečni družini Dermastjevih, a sva nadaljevali z obsodbo njenega očeta Leopolda
Figure 5. Polde odrašča v fanta 
Figure 6. Propustnica petnajstletnega Poldeta 
Figure 7. Sedemnajstletni Polde – domobranec
Figure 8. Komanovi brez sina in brata – od leve: Milica, Marija, oče, mama, Martina
Komana in njegovimi zapori. »Ata je bil na prvi razpravi obsojen na deset let prisilnega dela z odvzemom prostosti, na popolno zaplembo premoženja in na pet let izgube političnih in državljanskih pravic. Obtožen je bil, da je kot predsednik Sadjarskega društva v Dravljah to funkcijo izrabljal za pridobivanje raznih podatkov, ki naj bi jih prenašal naprej, le komu? Ko je bil predsednik nadzornega odbora draveljskega Konzuma, je oče posvaril takratnega poslovodja zaradi govoric, da s hrano oskrbuje partizane. Opozoril ga je samo na previdnost, saj bi bila oba kaznovana, če bi temu na sled prišel okupator. Predvsem pa ga je ‘obremenilo’ dejstvo, da je pred vojno sodeloval v odboru za ustanovitev nove župnije v Kosezah in Dravljah. Zadnja sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani je 28. 6. 1946. očeta obsodila na zaporno kazen treh let. V obrazložitvi piše: ‘Vsaka poedina okolnost od naštetih sicer ne bi bila zadostna opora za krivdorek, toda vse te okolnosti skupaj zgoste sum tako močno, da je krivdorek logičen.’ Vsak pravnik, ki je kasneje bral to utemeljitev, je ostal brez besed.
Po ljubljanskem zaporu so očeta premestili v nekdanjo žensko kaznilnico v Begunje, kjer so ga zaposlili z računovodskimi deli. Pred vojno so po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika postavili oltar v kapeli kaznilnice. Sam je povedal, da je oltar njegova najljubša in največja umetnina. Nemci so ga med vojno spoštljivo obdali z lesom, ker ga niso rabili, a je bil zanje umetnina. Kot zapornik je moral oče ta oltar razdreti, češ da ga bodo prenesli drugam. Oltar so razstavili, kam so izginili posamezni deli oltarja, npr. kipci angelov, se ata ni spraševal. Pri tem ‘razstavljanju’ se je končno razbila še oltarna miza … V Begunjah smo ga lahko tudi obiskali. Zadnja leta prestajanja kazni je oče preživel na avtocesti Zagreb–Beograd, ki so jo takrat gradili. Tudi tam je delal kot računovodja. Verjetno so dobro vedeli, da je za računovodske posle potrebna izobrazba in poštenje! Zapor je bil milejši, ker je živel pri domačinih. Takrat ga je obiskala samo mama, za vse je bil vlak predrag. Doba pretečene kazni se je iztekla, a očeta ni bilo domov. Verjetno bi ga kot poštenega in sposobnega računovodja kar obdržali, pa še zastonj bi jim delal. Šele ko je mama posredovala na sodišču, se je končno vrnil domov. Govoril nam je o raznih dogodkih v zaporih, nikoli pa o tem, kako je zapor doživljal in kako je nanj psihično vplival. Čuti-
Figure 9. oče Leopold Koman
li smo, da je nanj vplival vse življenje do smrti. Mučili so ga telesno in psihično. Nekaj časa si oče nikjer ni upal prositi za službo. Kje naj bi jo sploh iskal s takim ‘priporočilom’, kot je odpustnica iz zapora in odvzem državljanskih pravic? Na srečo je sposobnih in poštenih računovodij primanjkovalo pri mnogih podjetjih. Končno je bil knjigovodja pri Iskri Pržanj in ostal tam do upokojitve.«
Skoraj ‘normalno’ življenje po vojni
»Že ko je prišla domov mama, junija 1946, je za nas tri dekleta življenje potekalo skoraj normalno. Ponovno smo lahko šle v šolo. Na šolo imam lepe spomine. V šolskem letu 1946/47 sem še hodila na žensko realno gimnazijo. Naslednje leto pa smo bili v razredu že skupaj s fanti. V 7. razredu so nas pomešali po rajonih, tako da nas je bilo veliko iz Šentvida in Šiške. V razred so prihajali vedno novi sošolci in delali razne izpite, ker med vojno niso hodili v šolo. Veliko dijakov so iz klasične gimnazije namenoma premestil na realko, saj so bili zaradi učenja latinščine potencialni bodoči duhovniki in inteligenca. V razredu smo se obnašali kot odrasli in zreli ljudje. Nobeden se ni ponašal, iz kakšne družine izhaja, ali govoril, kako je družina preživela vojno. Nikoli nisem pravila, da sta bila mama in oče v zaporu. Nobenih političnih razprtij ni bilo med nami. Sčasoma sem sprevidela, da so o meni več vedeli profesorji. Enkrat se mi je zgodilo, da mi je profesorica z vidnim zadovoljstvo oceno znižala, ker zanjo nisem znala dovolj dobro. Nasprotno pa mi je kar nekaj profesorjev preskrbelo inštrukcije iz matematike, ker so vedeli, da smo doma brez dohodkov in da je oče v zaporu. Na univerzi nisem imela zaradi ‘ideološke usmeritve’ nobenih težav, podobno tudi moji sestri ne. Svojo poklicno pot profesorice matematike in fizike sem pričela na gimnaziji Jesenice. Ob nedeljah sem se vozila z vlakom v Ljubljano. Pa tudi tukaj nisem izzivala s svojo ‘ideološko usmerjenostjo’. Hvala Bogu, da sta oče in mama dočakala lepo starost, mama je umrla l. 1979, oče l. 1982. Takrat smo že vsa tri dekleta doštudirala in bila zaposlena.«
Za nekatere dijake pa prof. Komanova le ne bila tako ‘nepopisan list’, kot je v uvodu rekla o sebi. Na pročelju Osnovne šole Valentina Vodnika v Dravljah, ki jo je kot deklica obiskovala, je med drugimi Slomškovimi modrimi reki zapisan tudi znani: »Sveta vera bodi vam luč …« Moji nekdanji profesorici fizike je prav gotovo bila, tudi v času, ko so morali profesorji svojo vernost skrivati. Izražala jo je s svojo osebnostjo in strokovnostjo. Pa s svojo srčno dobroto in razumevanjem dijakov.
P.s. Ko sem pogovor s prof. Komanovo že napisala, mi je zaupala, da mlajša sestra Marija hrani marsikateri zapisek pokojne sestre Milice, ki je kot najstarejša od treh sester najbolj doživeto spremljala vse hudo, kar je prizadelo družino Koman. Hvaležna sem jima, da sta mi dovolili vpogled še v Miličine zapiske. V prihodnji številki Zaveze bom lahko objavila še marsikatero doslej neznano dejstvo o hudo preizkušeni družini Koman, še posebno o uboju ljubljenega brata Poldeta.