Slovenska avantgarda, novi razred in mafija do danes – 2. del

S

7

Avantgarda: zakaj kontinuiteta poimenovanja

Začenjamo z vprašanjem poimenovanja avantgardne združbe, izhajajoč iz ravnanja vodilnih komunističnih zločincev. Ker ti komunisti in njihovi nasledniki v poosamosvojitvenem obdobju niso zavrnili in obsodili povzročitelja vsega zla, to je svoje krvave avantgarde, njenih zločinov in genocida nad slovenskim narodom, ki je avtoritarno kruto vladala tudi po t. i. osvoboditvi, ker so nasprotno z njo vzpostavili kontinuiteto, ni mogoče utemeljeno govoriti o postavantgardi. Prej o obžalovanja vredni retrogardi. Avantgarda je zato še v poosamosvojitvenem obdobju dejstvo z odločilno kontinuiteto v novih razmerah formalne demokracije. Toliko bolj, ker so vodilni iz te avantgarde tudi samostojno Slovenijo utemeljili na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom, kakor je bila utemeljena od leta 1945. Govorimo tedaj o popolni kontinuiteti. Kar zadeva nasprotno vztrajanje v poimenovanju postkomunizem, to označevanje ni le vsebinsko, utemeljeno je zgodovinsko kot novo obdobje sicer neformalnega komunizma po obdobju komunizma.

Poimenovanje avantgarda ostaja nadalje tudi zaradi ključnega neformalnega vodenja države iz postkomunističnega ozadja – s posamezniki brez potrditve na volitvah in brez vsakršne odgovornosti narodu, ki ga večidel dopolnjujejo s formalnim vodenjem iz ospredja s svojim izbranim kadrom. Le njen status se je spremenil. Avantgarda je še manj formalizirana, denimo znotraj Centralnega komiteja ZKS, deluje v netransparentnih povezavah iz ozadja. Njene privržence vodi stara, le novim razmeram prilagojena ideologija in izbrani stari kader druge komunistične generacije ter preverjeni novi. Ti stari delujejo kot pravi mafijski botri, vse s temeljnim, vrhovnim ciljem ohraniti oblast in privilegije. To so, vsem razumljivo povedano, Kučanovi kompanjoni, ki se rekrutirajo še posebno iz Kučanovega Foruma 21. Tako se je slovenskemu narodu na pragu 21. stoletja znova vsilila sicer neformalna, a nedvomno nepopustljiva avantgarda, ki bi morala biti že zdavnaj na smetišču zgodovine. Zato ima danes poimenovanje avantgarda že ironični pomen. V postmoderni Evropi 21. stoletja je popoln anahronizem.

Samooklicana avantgarda diktatura delavskemu razredu

Ko predstavljamo izhodišča, naj bo že kakršnega koli uradnega in zato propagandnega besedila o avantgardi, je to sporočilo za naivne in neobveščene; tem bolj, ker evropska politična zgodovina dotlej take skrajne, radikalne prevare ne pozna. Tem intencionalno varanim se sporoča, kako so voditelji komunističnega gibanja kot avantgarda »osrednji akter za uresničenje interesov delavstva«. Kar »pomeni, da sama avantgarda nima in ne sme imeti lastnih interesov«8. Pri komunistih smo že navajeni, da tudi njihova uradna sporočila niso le malce neresnična, marveč da so postavljena na glavo. Praksa od samih začetkov kaže, da je samooklicana avantgarda poskrbela najprej zase, se pravi za zanesljivo oblast, in nato za vse njene privilegije, zato je sistematično zatirala in ropala delavski razred. Ni dvoma, bilo je ravno nasprotno, kot trdi propaganda. V praksi je šlo za popolno zlorabo deklarirane avantgarde delavskega razreda proti temu razredu. Na tako lažno skrb za delavski razred so se neposredno odzvali kar njihovi delavci sami z bežanjem iz vzornega komunizma ali tudi socializma v – kot so učili komunisti – gnili kapitalizem in tako izrekali prevarantskemu vodstvu delavskega razreda nezaupnico.

Navedimo k temu kritično mnenje nekoč aktivne komunistke in publicistke, to je njeno načelno stališče o zlorabi komunistične avantgarde, tu skupaj s kritično presojo udbomafije, se pravi Spomenke Hribar: »Med tem ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor, pa je ‚delavski razred‘, ko je prišel na oblast, bojeval boj od zgoraj navzdol – v imenu delavskega razreda. Na oblast se ni zavihtel delavski razred, ampak njegova avantgarda, ki je v imenu (polkrepka označitev obakrat avtorica, op. a.) ‚delavskega razreda‘ izkoriščala in tudi strahovala dejansko delavstvo. ‚Delavski razred‘, v imenu katerega je oblastna garnitura nastopala, je bila torej njena fantazma, njeno manipulativno in dejansko orodje, da je držala v rokah vso oblast. – Te stvari so nam seveda poznane.«9Ugotavljamo lahko še, da kritično razmišljanje o avantgardi tudi danes ni povsem opuščeno.10

Avantgarda – simbol totalitarizma in mafije

Na Slovenskem skratka govorimo o inerciji starega režima, ki je obenem novi. Kot pravi »stara« učenost Montesquieuja iz prav tako razsvetljenega stoletja: »Imperij, ustanovljen z vojno, se tudi ohranja lahko edino z vojno.« To danes pomeni: imperij zla, ki je bil ustanovljen z nasiljem komunistične revolucije, se lahko ohranja edino z nasiljem komunistične revolucije. Toda kot njeni avantgardni nosilci dobro vedo, v postkomunizmu znotraj združene demokratične Evrope radikalnost s pobijanjem kot v polpreteklosti takoj odvzame mednarodno legitimnost, zgodi se lahko le izjemoma in posamično kot svarilo. O takem primeru priča umor predsedniškega kandidata in Kučanovega konkurenta Ivana Krambergerja (1936–1992), že prej poskus atentata na poglavarja Katoliške cerkve Antona Vovka z zažigom leta 1952, ker se je škof predhodnemu atentatu s strojnico iz zasede izognil, nadalje nenavadne smrti v zvezi s Hitom in še kak primer mafijske narave. Za avantgardo preostane vztrajanje v nadomestnem nasilju, v latentni državljanski vojni in z njo revolucionarnim, ideološkim nasiljem za ohranitev imperija zla, preostanejo vsemogoči monopoli s korupcijo od kapitalskega naprej in z njimi stare metode sovraštva, laži in manipulacije. Preostane še posebno ohranitev razklanosti slovenskega naroda za staro novo obliko postkomunistične represije nad drugorazrednimi Slovenci, še naprej ekscesno učinkovit nadomestek je podreditev sodne veje oblasti, je domala popoln nadzor javnih občil itd.

Nadalje spada k temu zelo pomembna mafijska dejavnost avantgarde, začenši z zajedavsko nekdanjo skupno državo, ki jo je prvi identificiral Edo Ravnikar. Trdi, da »… jugoslovanska avantgarda /deluje/ kot organizirana mafija«. Ta »režimska mafija« s središčem v Beogradu je aktivna po posameznih republikah. »Nikoli v zgodovini še tak okorel kolonialist ni imel tako v rokah vsega potrebnega za učinkovito izkoriščanje cele dežele.« To velja še danes za Slovenijo, velja kot zakonitost: »Vrženi totalitarni režimi puščajo za seboj mafije … in uspešno preprečujejo celim narodom, da bi se spravili v red.« Natančneje povedano, pri slovenski mafiji govorimo vse do danes o dvojnem izkoriščanju, najprej centralnem srbskem: »Slovenija je bila beograjski fevd«, ki je skrbel, »da je bil rop slovenske akumulacije neoviran …«. Te srbske »inozemske povezave«, povezave beomafije, so »Sloveniji v preteklosti odnesle milijardo do dve dolarjev na leto …«11. Svoje je seveda terjala slovenska mafija, bila je za mafijskimi monopolnimi posli s tujino, za uradno objavljenimi izgubami podjetij, za vsakršno korupcijo, denimo, pri gradnji avtocestnega križa, za ropanjem bank …

Novi razred: kako je navzoč v slovenski zavesti

Vse to delovanje je bilo in je mogoče, ker se oblastna avantgardna klika še danes lahko opre na svoj stari novi razred, kot ga je pred več kot šestdesetimi leti poimenoval in definiral Milovan Đilas12. Da nedvomno obstaja in je obstajal, potrjuje sui generis odzivanje kritičnih avtorjev v obravnavah o njem v slovenski publicistiki, ki so v novejšem času nekajkrat dovolj značilno odmevale. Tako je bilo nedavno objavljeno razmišljanje Dimitrija Rupla o aktualnem novem razredu, ki ga po Milovanu Đilasu izvirno poimenuje najnovejši razred in ga postavlja nasproti osamosvojiteljem, ki jih poimenuje velika generacija13. V poosamosvojitveni Sloveniji ne moremo niti mimo razmišljanja Žiga Turka, ki je dve leti pred tem identificiral to družbeno skupino na Slovenskem in jo neposredno po Đilasu poimenoval novi razred14. Tretji prispevek je kritika zadnje knjige Zdenka Roterja Pravi obraz15nekdanjega profesorja slovenščine v Škofijski klasični gimnaziji Jožeta Kurinčiča16. V poddelu z mednaslovom Novi razred očita Roterju, češ ko »v svoji knjigi govorite o novem družbenem razredu, govorite tako, kot da bi sami vanj ne spadali«. Novi razred ima po Đilasu nedvomno negativno konotacijo, zato še meni: »Komunisti so postali novi razred, novo samooklicano plemstvo.« Enih in drugih da je bilo okrog pet odstotkov, in to prvo imenovano vse prej kot plemstvo, da je imelo popoln monopol pri zaposlovanju. V besedilu, kjer omenja avantgardo, kritično sprašuje, »… kako da še danes ne morete uvideti in priznati, da že sama ideja o avantgardi vodi v totalitarizem?« Neposreden odziv na simptomatično pozno izšli slovenski prevod Đilasove knjige o novem razredu17je kritično razmišljanje Keitha Milesa o aktualnosti Đilasove kritike komunizma za tranzicijsko Slovenijo18.

Vendar ne gre spregledati, da so neredki pisci ta novi razred v njegovem bistvu in le z drugimi izrazi že prej identificirali in da je kakšno poimenovanje že prešlo v splošno rabo. Očitno je bilo ljudem potrebno. Danilo Slivnik, denimo, je novi razred imenoval Kučanov klan, v ožjem smislu bi rekli Kučanovo avantgardo. Najbrž se je ta ožji avantgardni del, ki ga Slivnik prav tako obravnava, imenoval Organizacija19. Novi razred danes bi lahko označili tudi kot postkomunistično elito ali točneje psevdoelito, narodu škodljivo, zločinsko elito. Blizu Slivnikovi prvi oznaki spada Kučanov Forum 21, se pravi ideološko kapitalsko združenje za lastninjenje nekdanje državne, komunistične lastnine, seveda v ekskluzivnih politično-ideoloških okvirih, v ožjem smislu spet kot avantgarda. V tedniku Demokracija so to začeli označevati tranzicijska levica. Žiga Turk navaja še poimenovanji ugrabljena država in tovarišijski kapitalizem, Slivnik po sovjetskem zgledu nomenklatura, dodamo lahko nadalje globoko državo in paradržavo, tudi udbomafijo ali skrajno levico za vse postkomunistične nedemokratične stranke. V govoru na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve SDS leta 2018 Janez Janša postavlja nasproti globoki državi normalno državo, tudi drugo republiko20. Pri tem opozarja na dve državi, na tisto nesporno, »ki jo vidimo, ki je na površini in … globoko državo«, ki jo »je treba najprej neusmiljeno razgraditi …«. »Globoka država obvladuje tiste, ki formalno odločajo …«21Pomeni tedaj neformalno oblast, ki deluje iz ozadja, pomeni nezakonito prevzete državne ustanove in je tako sinonim za ugrabljeno državo. Tednik Reporter se je na te obravnave hitro odzval z osrednjim besedilom, najavljenim na naslovnici: Globoka država22.

Zadnji čas že sprejeto in pogosto je vrednostno razlikovanje med prvorazrednimi in drugorazrednimi državljani, na kar je menda prvi eksplicitno opozoril Janez Janša. Publicistično vpeljan je tudi izraz »naši« ali v razumljivem kontekstu naši za novi privilegirani razred. Bolj za mafijsko dejavnost novega razreda se lahko rabi izraz hobotnica, v Italiji sinonim za mafijo, kadar se izogibajo neposrednemu poimenovanju. Očitno je tedaj novi razred, čeprav s kar mnogimi drugimi poimenovanji, za slovensko kritično misel nujen in stalno navzoč. Tudi ko se včasih pomensko oži na avantgardo.

Predvsem še v tem ožjem smislu je očitno nujen tudi za postkomunistično stran in celo za dva premiera. Tako je Miro Cerar v odstopnem govoru 14. marca 2018 oblast v ozadju imenoval »stare sile«. Tudi Borut Pahor je imel resne težave s »strici iz ozadja«, kot jih je poimenoval leto potem, ko so mu leta 2011 zrušili vlado. Še več. Ta oblast iz ozadja se je sama potrdila, ko se je kučanovsko »prijazno« poimenovala »strici«, seveda iz ozadja, in tako sugerirala preimenovanje starejšega poimenovanja »botri« z nedvomnimi asociacijami na mafijo; tako so »strici iz ozadja« s svojim preimenovanjem očitno uspeli tudi pri nekaterih nepozornih demokratih.

Novi razred: paradoks komunistične brezrazredne družbe

Kadar govorimo o novem razredu in njegovem izvornem identificiranju, govorimo o največjem komunističnem paradoksu, se pravi o skrajni nenačelnosti do lastnih načel in s tem o temeljni komunistični prevari. Na ta razredni kompleks je prvi tako rekoč frontalno analitično, v samostojnem knjižnem delu opozoril kar eden izmed četverice s samega vrha jugoslovanske avantgarde Milovan Đilas23. Propaganda predstavnikov komunistične avantgarde je napovedovala maksimalno najboljšo družbo, brezrazredno družbo. Bila naj bi nekaj najbolj pravičnega in poštenega dotlej, idealna za tiste, ki so hoteli verjeti. Uresničili so jo diametralno nasprotno, tudi kar zadeva enakost ljudi: z oblikovanjem svojega novega razreda absolutne oblasti in privilegijev. Tako se je od največjih oblastnih privilegirancev, najvišjih avantgardnih oblastnikov navzdol oblikovala družbena piramida privilegiranih, prvorazrednih, ideološko pravovernih, slavljenih in cenjenih nasproti v vsakem pogledu prikrajšanim, zatiranim in tudi demoniziranim drugorazrednim.

Kdo je izvorno spadal v to elito novega razreda? Po Đilasu to »jedro vladajoče birokracije – oziroma po moji terminologiji novega razreda – sestavlja samo poseben sloj birokratov, tisti, ki v resnici niso administrativni uradniki. To je partija oziroma politična birokracija. Drugi uradniki so samo aparat pod nadzorom novega razreda«. Zato meni, da je sociološko mogoče določiti mejo med različnimi tipi uradnikov, vendar je to mejo v praksi »le stežka zaznati«24. Jasno je vendar, da »novi razred sestavljajo tisti, ki imajo zaradi monopola nad upravljanjem posebne privilegije in materialne prednosti«25. Kot v totalitarni Sloveniji in v njenem državnem podaljšku vse do danes.

To je manjšina, ki oblast vsili večini26.

V ta čas poosamosvojitvene oblastne piramide na Slovenskem bi uvrstili predvsem nekdanje člane zveze komunistov z neformalnim centralnim komitejem, aktualno postkomunistično vlado in še vedno zveste sodelavce iz javnega sektorja, to je tiste vodilne v birokraciji in vseh mogočih hipertrofiranih uradih, odborih, komisijah, direktoratih, agencijah, nadzornih svetih ter vsakršnih službah in organih, ki jih je blizu komaj verjetnih tristo. Sem uvrščamo nadalje še druge na vodstvenih položajih, tudi v gospodarstvu, se pravi vse privilegirane in ideološko pravoverne. Skratka vse naše.

Mednje spadajo, denimo, danes številni »borci«, ki to niso, ker so trdna ideološka postavka z naslednjo generacijo fevdalnih pravic, ki se jih umetno vzdržuje, plačuje in poveličuje za legitimnost komunistične osvobodilne epopeje. Posebno poglavje so nevladne organizacije, kot jih denimo predstavlja Mirovni inštitut, ki so pomembna ideološka podaljšana roka oblasti; tudi zato njihovo docela nerazumno veliko število blizu trideset tisoč in denar za družbeno parazitiranje s komaj verjetnimi več kot osemsto milijoni evrov27. To je njihov socializem, s katerim se še vedno hvalijo, in to ob množici revežev, ki se preživljajo pod vsakim življenjskim minimumom. Danes nesposobna vlada še posebno načrtno bohoti omenjeno birokracijo, izrecno svojo javno ali državno upravo, in nastavlja nove vodilne, kar pomeni tudi bohotenje novega razreda. Kot se ve po nepisanem pravilu, se birokracija samoreproducira. Ne samo da pospešeno ustvarja nepotrebno zakonodajo in vsakršne predpise28ter pričakuje personalne okrepitve, gre najprej za izrazito škodljivo prenormiranost z novimi birokratskimi ovirami, kar po nepotrebnem obremenjuje ljudi, jih omejuje in demonstrira moč oblasti nad njimi, ki jo moramo še dodatno plačevati. Ali, kot so vedeli že stari Latini, njihov najuglednejši zgodovinar Tacit: »Največ zakonov ima najbolj pokvarjena država.« V tej luči zadnje vlade delajo vse za večanje novega birokratskega razreda in s tem volivcev tega razreda.

»Ropanje in privilegiji nekega novega razreda«

Za neposredne povojne razmere Đilas ne govori eksplicitno o komunistični avantgardi, četudi znotraj novega razreda misli najverjetneje prav nanjo in na efektno piramido navzdol. Vendar tudi ne dvomi, da vsi ti povzročajo obsežno in nečloveško tiranijo v obdobju industrializacije. Toda po njej, ko tiranija ni več neizogibna, »služi izključno kot zaščita za ropanje in privilegije nekega novega razreda«. Sprašujemo se, ali je danes kaj drugače, ko identificiramo prvorazredne in drugorazredne državljane. Đilasov temeljni sklep o skrajni moralni sprevrženosti avantgarde pove, da »je komunistična revolucija, ki so jo izvajali v imenu odprave družbenih razredov, privedla do najpopolnejše oblasti izključno enega samega novega razreda«29. Kaj to pomeni? Da so krvavo revolucijo, ki je po vsem svetu terjala precej več kot življenje sto milijonov nedolžnih, komunisti zanetili zgolj in samo zato, da so prišli na oblast in oblikovali svoj zločinski novi razred absolutne oblasti in privilegijev. Nikakor ni šlo za glasno razglašeni in čaščeni delavski razred, šlo je za povsem prikriti in neimenovani njihov novi razred. Z načrtovano svetovno komunistično revolucijo bi ta razred zavladal vsemu svetu.

Ključno je, kot utemelji Đilas, da novi razred določa družbena lastnina; če bi mu jo odvzeli, bi ga ukinili kot razred30. »Pojav novega razreda je bil skrit za socialistično frazeologijo in, še pomembneje, za novimi kolektivnimi oblikami lastnine. Tako imenovana družbena, socialistična lastnina je krinka za lastnino politične birokracije«, se pravi novega razreda31. Zato danes na Slovenskem lahko razumemo tako velik odpor proti lastninjenju »družbene lastnine«. Njihove lastnine. Zadnji primer je NLB, izropana banka, v katero je bilo treba po oceni Janeza Janše vložiti štiri milijarde davkoplačevalskega denarja32.

Đilas o ekskluzivnosti in izoliranosti novih povzpetnikov: »Novi razred je enako izključujoč kot aristokracija, vendar nima njene prefinjenosti in ponosnega viteštva.«33Na Slovenskem vemo, da so bili sprva znani vodilni komunisti neizobraženi parveniji, propadli študenti, ročni delavci, lahko ljudje brez kulture ali so ji bili sovražni, kot so vseskozi sovražni slovenski identiteti, da so še posebno ideološko, oblastno stremljivi, človeško maščevalni, seveda izključujoči. Za današnje stanje bi rekli, da ta razred s svojim površinskim odnosom nima kulturne prefinjenosti, da je predvsem pridobitniško, anacionalno ali izrazito protislovensko usmerjen, da mu je poglaviten denar in z njim ropanje naroda prek bank in kjer je sploh mogoče, predvsem še v korupcijskih omrežjih, in da se – kot poglavitno ideološko – še naprej utemeljuje na zločinih in genocidu nad slovenskim narodom ter sovražno proti demokratični strani med vojno in po njej. To naj bi mu dajalo legitimnost kot naslednikom t. i. osvoboditeljev. Izključevanje je celo formalizirano, spomnimo na nedavni državni zbor; vse predloge opozicije so poslanci postkomunistične koalicije štiri leta načelno, da ne rečemo stoodstotno, zavračali. Zadnje volitve so glede tega sploh poglavje zase, o tem več v nadaljevanju.

Kot najbolj kritično presojamo njihovo moralo. Porazna za državo je njena popolna permisivnost, komunistična tradicionalna in ohranjajoča se ter prilagajajoča se v naš čas, kar pomeni spreobrnjenost vrednot dobrega in zlega, altruizma in egoizma, ljubezni in sovraštva. Komunistični imperativ sta nezadržno, krvavo služenje zlu in stremljivo lastno okoriščanje, vesoljni egoizem tedaj. Tem bolj to velja za osrednjo in vrhovno državniško moralo, ki jo vodi skrb boljševiške klike zase namesto za skupnost. Zaradi tako sprevrženih ambicij o tej »eliti« etično in moralno vse najslabše. Govorimo o morali zla, ki temelji na krvavi, nikoli legalno obsojeni revoluciji. Najprej so pobijali svoje brate in sestre in jih ropali, nato so jih zatirali in ropali, še danes jih zatirajo in ropajo, vse za svojo oblast nad njimi in za privilegije novega razreda. Povzročili so moralni razkroj družbe.

Te zgodovinske zakonitosti so nedvomne, spregledal jih ni niti sicer »socialistični« Edo Ravnikar: »Finančnik ne vidi zveze, ki je vendar tako očitna, med ‚strahovito gospodarsko neučinkovitostjo‘ (zaradi zajedavske mafije, op. a.) in dejstvom, da je izvorna kriminalnost režima prek povojnih pobojev in dachavskih procesov kristalizirala v gospodarski kriminal.«34

Aktualnost latentne državljanske vojne

V čem je tedaj smisel delovanja novega razreda? V komunističnih državah »… obstaja nov lastninski, monopolistični in totalitarni razred«, katerega vse spremembe delujejo s temeljnim »ciljem povečati svojo moč«.35To je temeljni motiv njihove opisane morale in etike, vključno z današnjo osamosvojeno Slovenijo. Tudi zato smo bili lahko v njej vseskozi pozorni na latentno državljansko vojno, ki še vedno tli. Se pravi, tudi tu kontinuiteta. Đilas na to opozarja kot na zakonitost: »Komunistični režimi so oblika latentne državljanske vojne med oblastjo in ljudstvom.«36Tudi to je njihov socializem.

Po Žigu Turku novi razred »kooptira vse, ki so mu koristni«, navajajoč Đilasa, da ni bila v nobenem času »pot vdanim in zvestim tako odprta kot v komunizmu«. Danes ni nič drugače. Osamosvojitev in »izgubo« Jugoslavije je Kučanova avantgarda sprejela kot nujno zlo, a se je morala v novih razmerah znajti. Zato je po Turku novi razred sprejel osamosvojitev, »ko je ocenil, da nov sistem in nova država za njegovo preživetje predstavljata manjše tveganje kot togo vztrajanje pri starem«. »Žal velik del zgodovine samostojne Slovenije ni bil boj za demontažo novega razreda, ampak boj za vstop v novi razred.«37

Devetglava hidra postkomunizma paralizira slovenski narod

Ko je ta novi razred po osamosvojitvi utrdil svoj položaj, je postajal agresivnejši in arogantnejši proti drugorazrednim državljanom. Dimitrij Rupel od tod presoja celo, sodeč po mnenju mnogih Slovencev, da je najnovejši razred, kot imenuje novi razred, s Kučanom kot voditeljem tega razreda premagal veliko generacijo, kot spet imenuje predvsem slovenske osamosvojitelje.38V zadnjem času da je ta novi razred »opustil sprenevedanje in pretvarjanje« v svojem pragmatičnem delovanju »od trmaste rabe komunističnih simbolov do nesramežljivega nepotizma, zavračanja meritokracije, kopičenja premoženja, korupcije, instrumentaliziranja pravosodja in medijev pa zaustavljanja privatizacije«. Novi razred ne zavrača partijskega izročila in se prilagaja novim razmeram formalne demokracije, ali kot pravi Rupel: »Najnovejši razred ponavlja stare komunistične koncepte in si izmišljuje nove zaradi oblasti in z njo povezanih materialnih koristi.« Tako je: »Stari režim/novi razred … zaustavil privatizacijo kljub temu, da je najbolj velikopotezno privatiziral on sam.«39

To pomeni, da se ni nič bistvenega spremenilo. Ni več nekdanje grobe represije, a tudi svobode ni. Sloveniji ni dopuščen normalen razvoj, potencial slovenskega naroda je bistveno večji, vendar zaradi nadzora stare ideologije in morale ter njune prakse država peša in zaostaja za primerljivimi narodi. Ne živi normalno, kot da ga je paralizirala devetglava hidra postkomunizma, Kučanove zaprte, zajedavske države.

Stari režim – novi razred Figure 1. Stari režim – novi razred arhiv Zaveze [Stran 87]

Avtor Ivan Klemenčič