Maščevanje narave

M

Zgodba Reimer

Najprej naj spregovori zgodba otroka Reimer. Ob rojstvu je bil kot deček Bruce, nato so ga spremenili v deklico z imenom Brenda, kasneje pa je spet postal fant David. Njegova zgodba je dolgo veljala kot potrditev dogme o »prosti izbiri spola«. Naj zgodbo povzamemo, kot jo je opisal znan biolog Ulrich Kutschera v svoji najnovejši knjigi Das Gender-Paradoxon, Mann und Frau als evolvierte Menschentypen (Berlin 2018).

22. avgusta 1965 sta se kanadskemu paru Reimer rodila enojajčna moška dvojčka, Bruce in Brian. Naslednje leto, 27. aprila 1966, je bila pri Bruceu z električnim nožem izvedena rutinska operacija fimoze (stisnjene kožice penisa), pri čemer je prišlo do hude poškodbe penisa, ki je kmalu »odmrl« oziroma bil amputiran. Za nesrečo in obupane starše je zvedel psiholog dr. John Money z univerze Medical Center Johns Hopkins v Baltimorju. Money je že takrat samozavestno nastopal kot prerok nove teorije o spolu, po kateri se človek rodi spolno nedoločen in mu je v prvih dveh letih možno brez težav poljubno spol spremeniti. Poiskal je obupane starše Reimer, ki so mu po dolgotrajnem prigovarjanju dovolili, da Brucea z operativno in hormonsko terapijo spremenijo v deklico. Vse to bi Money »iz sočutja« do staršev organiziral in izvedel zastonj.

V tistem času je namreč njegova teorija o »spolno nevtralnem stanju ob rojstvu« že doživljala prve resne kritike, ki jih je upal utišati s primerom Brucea, njegov (enojajčni) bratec Brian pa bi služil kot kontrolni primer.

3. julija 1967 so Brucea kastrirali, da moški hormon testosteron ne bi preveč motil spremembe spola. Kasneje bi mu začeli dodajati estrogen, da bi mu začele rasti prsi, umetno vagino pa bi mu z nekaj operacijami uredili plastiki. In tako je Bruce tudi uradno postal deklica (Brenda), ki je na fotografijah prav simpatična in ljubko oblečena punčka. Money in njegova teorija spola sta postala slavna!

A že od vsega začetka je Brenda zavračal(a) ženske igrače, se tepl(a) za avtomobilčke in že kot otrok vztrajno trdil(a): »Nisem punčka, sem fant«. Še večja kalvarija dokazovanja ga (jo) je čakala v mladostniških letih. Čeprav ne on(a) ne okolje ni vedelo za zgodbo, je šolski psiholog zapisal, da »se Brenda ne čuti kot deklica in ne kaže nobenih ženskih čustveno-duševnih lastnosti. Ker meni, da njeni spolni organi niso normalni, razmišlja o samomoru«.

Čeprav je bil kot dojenček kastriran, je pri 14 letih nastopila moška puberteta, spremenil se mu je glas. Ko je končno zvedel za tragedijo izgube penisa in kastracijo, se je pomiril in dosegel terapijo s testosteronom. Čez dve leti je spremenil ime v David in tudi za javnost postal fant.

Kasneje, leta 2000, je novinarju Johnu Colapinto pripovedoval, kako se je že kot otrok bal psihologa Moneya in ga vse bolj sovražil. Kadarkoli so ga starši skupaj z bratom peljali na večdnevno »terapijo« v Baltimor, se je odvijal naslednji scenarij. Takoj, ko so starši odšli, se je »prijazni« Money spremenil v oblastnega nasilneža in zahteval, da se brat in »sestra« igrata spolno občevanje – kot »psihovzgojni postopek zorenja« v moškega oziroma žensko. Pri tem ju je kot pedofil spolno zlorabljal. Ko je bil(a) leta 1977 Brenda hospitaliziran(a), da bi bila izvedena prva operacije umetne vagine, je v slepi paniki pobegnil(a) in z vrha strehe zakričal(a), da se raje vrže v globino, kot da bi še enkrat padel(a) v roke psihologu Moneyu.

Vsa zgodba je bila za Davida prehuda. V 38. letu starosti (5. maja 2004) jo je končal s samomorom.

John Money je umrl leta 2006, a še vedno velja (poleg Simone de Beauvoir in Judith Butler) za najvišjo avtoriteto gender-ideologije, ki jo danes zastopa LGBT-druščina in po kateri se človek rodi kot spolno nevtralno bitje, spol pa je le kasnejši »družbeni konstrukt« oziroma si ga izberemo sami. Preprost družinski človek, ki ima izkušnje s svojimi otroki, bi takemu »modrijanu« rekel: »Ti si zmešan!« in se ne bi niti spuščal v razpravo. Razgledan biolog ali medicinec pa bi z enim zamahom roke našel tisoč znanstvenih dejstev, ki dokazujejo nasprotno.

Spol je v jedru človeške narave

Od spočetja dalje imajo vse telesne celice novega človeškega bitja spolni kromosomski par XX (ženska) ali XY (moški). Tako bitje bo torej tudi ob rojstvu jasno deklica ali deček. In tudi kasneje v zreli dobi bo v 95% zaznamovano z jasno heteroerotično usmerjenostjo do drugega spola in le morda v 4% s homoerotično usmerjenostjo. V enem procentu pa se pojavlja prava kromosomska aberacija, kjer dobimo biološko moteno kombinacijo spolnih kromosomov, kot na primer XXY (klinefelterjev sindrom). A če take odmike od normalnega dogajanja imenujemo »normalne«, potem zabrišemo mejo s tistim redkim »nenormalnim« stanjem, ki včasih zahteva naše posebno ukrepanje, kot je na primer prirojena srčna napaka otroka.

Bitje pod materinim srcem je torej od vsega začetka v 99 % moško oziroma žensko, v 1 % pa morda genetsko nejasnega spola kot posledica »igre narave«. Že pred rojstvom je pri dečkih zaznati bistveno višji nivo testosterona v krvi kot pri deklicah. Tudi obnašanje v maternici je drugačno, saj je pri dečkih zaznati živahnejšo motoriko. Že takoj ob rojstvu je že s pogledom na otrokova spolovila v 99 odstotkih jasno, za kakšen spol gre. Le malo kasneje, preden bi okolje lahko izvajalo kakršenkoli vpliv na oblikovanje spola, je pri deklicah zaznati neprimerno večjo pozornost za obraz matere in drugih družinskih članov, kot pri dečkih. Dečki potrebujejo 20-30 % več mleka kot deklice. Da o spontani izbiri drugačnih igrač ne govorimo.

V jedro človeške narave, v gene, so položene zakonitost, ki se jih ne da izbrisati, saj so pogoj preživetja vrste. Znano je biološko dejstvo, da pri razmnoževanju v živalskem svetu samica izbira samca. Pri ptičih na primer samica kosa izbere tistega samca, ki ima bolj temno rdeč kljun. Pa ji ni nihče povedal, da je to znak močnejšega imunskega sistema, ki potomcem zagotavlja večje preživetje.

Psihologi opozarjajo, da biološko-nagonsko zdrava ženska hoče izbrati moškega, ki ni lenuh, predan alkoholu ali poženščen, ampak je psiho-fizično sposoben poskrbeti in braniti svojo družino. Taka ženska je ponosna na svojo ženskost in ji na misel ne pride, da bi zamenjala spol. Zdrav moški pa, ne da bi se tega zavedal, spontano išče partnerico, ki je »po duši in telesu« prava ženska. Tudi tak moški je ponosen na svojo moškost in mu na misel ne pride, da bi spreminjal svoj spol. Osnovna resnica spola je v tem, da sta si moški in ženska tako različna, da šele skupaj postaneta cel »človek«.

Teh zakonitosti, ki so že milijone let vgrajene v evolucijo žive narave, ni možno spreminjati. Zato ni čudno, da v gender-ideologiji, ki je skregana z znanstveno dokazanimi dejstvi biologije in biomedicine, mnogi vidijo novodobno religijo, v druščini, ki propagira to ideologijo, pa feministično sekto. Ignoriranje in nasprotovanje tej zakonitosti napoveduje slabe posledice za naše potomstvo. Gender-ideologija hoče namreč »legalizirati« vse deviantne spolno-erotične odnose, celo pedofilijo.

Zablode feminizma

Kot mnogi drugi sodobni analitiki je tudi španski profesor filozofije in prava, Francisco José Contreras (v knjigi Nova levica in krščanstvo, Ljubljana 2015) feministično gibanje razdelil na tri obdobja:

1. Klasični feminizem ni bil usmerjen proti družini, niti ni podpiral splava. Pred letom 1960 je feministično gibanje upravičeno zahtevalo pravno-politično enakopravnost žensk z moškimi. Feminizem »prvega vala« je v resnici del klasičnega liberalizma, ki je popolnoma združljiv s katolicizmom. Omejuje se na razširitev načela enakosti pred zakonom tudi na ženske.

2. Feminizem »drugega vala« (šestdeseta in sedemdeseta leta) pa je tisti, ki se je odločno obrnil stran od družine in materinstva. Osnovno načelo novega feminizma je, da so resnični vzvodi zatiranja ženske v zasebni sferi: vzgoji, spolnosti, družinskih odnosih itn. Vloga gospodinje in matere je za žensko odtujujoča. Popolna osvoboditev zahteva izhod iz tega zapora. Viri spolnega zatiranja niso več diskriminatorni zakoni, temveč vloga matere in žene. Feminizem se vedno tesneje povezuje s spolnim liberalizmom in kulturo smrti, s kontracepcijo in pravico do splava.

3. Od devetdesetih let dalje pa smo priče »tretjemu valu« feminizma, ki je ustvaril tako imenovano gender-ideologijo. Najpomembnejši prispevek te ideologije je nadomestitev pojma sex (biološka opredelitev) s pojmom gender (kulturni konstrukt). Sledijo zahteve po zamenjavi izrazov »oče« in »mati« z »roditelj A in B«, možnost zamenjave spola s kirurškim posegom in sploh izničenje naravnih zakonitosti spola. Moškost in ženskost postaneta socialni »konstrukt« in »svobodna izbira«.

Tako pravi Contreras in dodaja, da je nova postsocialistična levica feministične zahteve drugega in tretjega vala vzela za svoje.

Bili pa bi nepošteni, če bi gender-ideologijo pripisovali vsemu ženskemu svetu. Obsežna raziskava mlajših žensk v Nemčiji in Angliji je pokazala, da kar 75 % vprašanih vidi v feministični ideologiji »neženstvenost«, ki se povezuje z lezbištvom in sovraštvom do moških. Feminizem namreč vidi v moških le posiljevalce in kriminalce, v družini kot skupnosti očeta, matere in otrok pa nesprejemljivo nazadnjaško konstrukcijo.

Nimajo pa feministična gibanja očitno nič proti feminizaciji celotnega izobraževalnega sistema, kar ima negativne posledice na odraščajoče fante. Najprej gre za feminizacijo učiteljskega kadra in za pomanjkanje moških vzornikov. Nato pa za dejstvo, da se šolski uspeh meri le po faktografskem spominu, kjer evolucijsko prednjači ženska populacija, ki ima po slovenskih kriterijih maturitetnega uspeha zaradi tega prednost pred moško populacijo. Zato imamo tudi vse bolj izrazito feminizacijo učiteljstva, zdravništva in sodništva.

Preobrazba levice

Tako kot gender-ideologija je že klasični komunizem temeljil na utvari, da samooklicana »avantgarda« lahko oblastno ignorira naravne zakonitosti in ustvari »novega človeka« in »novo družbo« po svoji zamisli. Na neki način je bila s to oholostjo okužena celotna industrijska družba. Gre za usodno zablodo sodobnega človeštva, »da smo se odrekli odrešeniški viziji o sožitju med človeštvom in naravo ter skušali naravo osvojiti in preoblikovati po svojih lastnih namerah, dokler to osvajanje ni začelo postajati vse bolj podobno uničevanju,« je že leta 1976 zapisal Erich Fromm v svoji knjigi To have or to be? (Imeti ali biti, Ljubljana 2004, str. 13).

Ker je gender-ideologija obenem v hudem nasprotju s krščanstvom in pojmom tradicionalne družine, je sodobna levica našla v njej veliko sorodnost. Že v uvodu zgoraj navedene knjige sta oba avtorja, Francisco José Contreras in Diego Poole, upravičeno zapisala:

»Levica, ki je v dvajsetem stoletju doživela polom s svojim tradicionalnim programom (socializmom), je v enaindvajsetem stoletju družbeno-ekonomsko revolucijo zamenjala z moralno-kulturno. Ideje in politike, kot so liberalizacija splava, nova opredelitev zakonske zveze, propagiranje ‘novih modelov družine’, uvedba učnega predmeta vzgoja za državljanstvo, radikalni feminizem (‘vojna med spoloma’ in razvrednotenje materinstva) in tako naprej, niso ‘pesek v oči’, ki bi preusmeril pozornost drugam, ampak bistvo nove postsocialistične levice. Levica nima več gospodarskega projekta, na njegovo mesto je stopil kulturni projekt ‘družbenega inženiringa’; bitke se bijejo na področju bioetike, glede modela družine in vloge vere v javnem življenju (marginalizacija vernikov v razpravah pod pretvezo, da ‘poskušajo vsiliti svoja lastna prepričanja celotni družbi’)«.

In res. Leta 1968 je bila ideja marksizma še živa. A že v naslednjih desetletjih se je izkazalo, da je življenje nepovratno povozilo komunizem z njegovim obsežnim javnim sektorjem, nacionalizacijo in radikalno podržavljenim zdravstvom in šolstvom. V Sloveniji morda še ne, a vsa ta dogajanja se s časovnim zamikom selijo tudi v Slovenijo.

Po osamosvojitvi je tudi slovenska levica ostala brez komunističnega ekonomskega modela. Revolucionarni protikapitalizem je izgubil svoj naboj, slovenska komunistična elita pa se je v veliki meri prelevila v razred tajkunskih kapitalistov. Levica je izgubila svojo ideološko podstat in se je ne samo navidezno, ampak resnično oklenila boja za brezpogojno spolno svobodo brez moralnih, bioloških in družbenih omejitev. Takšno pojmovanje odpira pot tudi brezpogojni svobodi (nemoralni samovolji) na drugih področjih, kot so ravnanje z državnim premoženjem, oblikovanje javnega mnenja, zloraba sodnih postopkov itn.

Namesto spopada med delavskim razredom in kapitalističnimi »izkoriščevalci« smo dobili spopad med tako imenovanimi »konservativci«, ki še vedno zagovarjajo grško-rimsko-krščansko kulturo in moralno tradicijo, in tako imenovanimi »progresisti«, ki kot levičarska druščina (oblast) odločno zagovarja svojo svobodo določanja, kaj državljani smejo misliti, govoriti in delati ter česa ne smejo.

Boj med obema stranema se v celotni zahodni civilizaciji kaže, kot pravi Contreras, v aktualnih polemikah o 1) bioetiki: splav, evtanazija, genski inženiring, izvorne celice itn; 2) spolni etiki in modelu družine: spolna permisivnost, bliskovite ločitve, homoseksualna zakonska zveza, »sposoja maternic« itn; 3) položaju vere v javnem življenju z naraščajočo kristjanofobijo večjega dela evropskih javnih občil in intelektualcev. Gre tudi za »asimetrični« multikulturalizem, pri katerem se idealizira nezahodno kulturo, diskreditira pa zahodno kulturo. Zadnje čase pa stopa v ospredje tudi »globoki« antiindustrijski in antihumanistični ekologizem.

Gender-ideologija pohablja človeka

Gender-ideologija oziroma moneyizem (po nauk Johna Moneya) povzroča obsežno škodo na posameznikih in celotni zahodni družbi, ki jo je sistematično in preprosto opisal Manfred Spreng (Es trifft Frauen und Kinder zuerst. Wie der Genderismus krank machen kann! Ansbach 2015). Takole pravi:

1. Razvrednotenje spola – biti ženska oziroma moški.

Gender-ideologija nas uči, da je ženska po svoji naravni vlogi »manj vredna«, zato se mora prevzgojiti v moškega. Tipične ženske lastnosti je treba zatreti kot staromodne, kar pa normalnim ženskam povzroča psihične težave in depresivnost. Po drugi strani pa od moškega zahteva, da kljub visokemu nivoju testosterona razvije materinski instinkt. Večina moških sicer to ignorira kot neumnost, ob tem pa se neredko pojavi tudi odpor do feminizma ali celo na splošno do žensk.

2. Razvrednotenje materinstva in očetovstva.

Vloga matere torej ni biološko utemeljena, ampak socialno-kulturno vsiljena. V gender-literaturi se pojem »mati« vedno pojavlja v smislu poniževanja in diskriminacije ženske, ker ji preprečuje »samouresničitev«. Ženske, ki vedo in se zavedajo, da je zgodnja navezanost otroka na mater osnovni pogoj njegovega zdravega razvoja, so označene kot konservativne, reakcionarne ali desno radikalne, ne tako redko pa so tudi pritlehno diskriminirane kot v proizvodnji manj »uporabne«.

3. Materni jezik in nadomestno materinstvo.

Gender-ideologija hoče na vseh področjih vsiliti spolno nevtralne izraze. Tudi izraz »materni jezik« hoče nevtralizirati. A že dolgo je znano, da otrok že po nekaj mesecih nosečnosti preko tekočine v maternici sliši materin glas, ki ga takoj po rojstvu jasno zazna kot glas tiste osebe, ki je vredna zaupanja. Materinega glasu ne more nobena druga oseba nadomestiti brez hudega stresa za novorojenčka. Ne oče, pa tudi tuja ženska ne. Že zato je »nadomestno materinstvo« zločin nad otrokom. Temu je treba dodati, da ima dojenček v prvih mesecih po porodu visoko sposobnost imitiranja gibov ustnic in obraza. Glas, ki ga je že pred rojstvom ponotranjil, pa po rojstvu usklajuje z gibi maternih ustnic in obraza. Kjer je ta biološka zakonitost kršena, srečujemo pri dojenčku apatijo, resignacijo ali celo depresijo.

4. Jasli in tuja oskrba.

Komunizem je bil zelo ponosen na to, da je že majne otroke lahko materi odvzel in jih vzgajal v socialističnem duhu. Danes je dovolj psihološkega znanja, da se lahko zavedamo pomena zgodnje otrokove navezanosti na starše, najprej na mater in nato na očeta.

5. Stres in razvoj otrokovih možganov.

Majhen otrok, ki je vzet materi in nameščen v vzgajališče, je izpostavljen občutku zapuščenosti in stresu, ki pogosto vodi v psihične motnje, pri čemer nevrofiziologi ugotavljajo razvojni zastoj ali celo propadanje možganskih dendritov in nevronov.

6. Motnje organskega razvoja.

Primerjalne raziskave z državami, ki pod vplivom gender-ideologije že 20 ali 30 let ponujajo državno vzgojo majhnih otrok, kot sta Švedska in Finska, odkrivajo pri otrocih 50 % pogostejšo debelost, pri deklicah visok porast duševnih motenj z najvišjim številom samomorov v Evropi, pri ženskah (npr. 24-letnih) pa visok delež depresije (39 %).

Poniževanje družine in materinstva ter norčevanje iz zakonske zvestobe vpliva tudi na neprijazen odnos vladne politike do družine, kar še dodatno vodi v nižjo rodnost. Evropa ima najnižjo rodnost na svetu, Slovenija pa skorajda najnižjo v Evropi. V Sloveniji je bilo lani 7256 porok in 2347 razvez. V prvih treh mesecih letošnjega leta se je število slovenskih državljanov slovenskega rodu zmanjšalo za 1600, tujega rodu pa zvečalo za 5000. Slovenci smo na poti izumrtja.

Pa tako malo bi bilo potrebno, da bi se ta pot zaustavila. Odgovorna politika mora najprej le spremeniti oziroma zavreči škodljivo in protinaravno gender-ideologijo. To je storila Madžarska in po desetih letih ima 43 % več porok, 22 % manj ločitev in 33 % manj splavov. Brez prisile in le z bolj prijaznim in spoštljivim odnosom do zakonitosti človeške narave.

Nespoštovanje narave

Človeštvo mora spoštovati zakone narave, če hoče preživeti. Okoljska zavest je v odločitvah državne politike vse bolj prisotna. Povsem drugačen odnos pa kaže do zakonov človeške narave. Tu celo ne gre le za ignoriranje zakonitosti, ki jih nedvoumno odkrivata biologija in biomedicina, ampak tudi za vsiljevanje novih izmišljenih »zakonitosti« in preganjanje tistih, ki tem »nebulozam« ne verjamejo ali jim celo nasprotujejo.

Tak odnos do narave se ne more dobro končati. Zanemarjena in ponižana narava se prej ali slej maščuje. Če ne neposredno oholim, sprevrženim in pokvarjenim akterjem pa celotnemu narodu in njegovemu potomstvu.

Nespoštovanje naravnih zakonitosti se pogosto skriva za leporečjem. Ob vprašanju istospolnega partnerstva nova levica še vedno poudarja, da vsi modeli družine zahtevajo »enako dostojanstvo in spoštovanje«, razen seveda model tradicionalne družine, ki je patriarhalna, mačistična, zatiralska, in podobno. Po njihovo so tudi vse kulture enakopravne, razen seveda zahodna, ki je imperialistična in grabežljiva.

Ena osnovnih naravnih zakonitosti tradicionalne družine, se kaže tudi v vplivu na otroke, ki ga nova levica vztrajno ignorira. F. J. Contreras v navedeni knjigi (str. 118) pravi: »Statistično je dokazano, da je ekonomska in čustvena blaginja otrok poročenih parov opazno višja kot pri otrocih samskih ali ločenih staršev; da je šolski uspeh otrok poročenih parov boljši in je manj verjetno, da sami v prihodnosti postanejo samski ali ločeni starši; da so boljšega zdravja; da je manj verjetno, da postanejo alkoholiki ali odvisniki od mamil; da je veliko manj verjetno, da postanejo žrtve nasilja in spolnih zlorab, da zagrešijo kazniva dejanja itn. Družba brez trdnih zakonskih zvez je družba, ki ima manj otrok; v njej so otroci tudi slabše vzgojeni, imajo slabši šolski uspeh, hujše psihološke in čustvene travme …«

Debele knjige bi lahko pisali o »maščevanju« ignorirane in ponižane narave. Pri tem se moramo zavedati, da v človeštvu od nekdaj poteka tekmovanje in celo spopad različnih svetovnih nazorov. Zgodovinar Janko Prunk je v knjigi Zgodovina ideoloških spopadov med obema vojnama (Ljubljana 2004) pisal o spopadu med socialističnim in meščanskim konceptom ureditve sveta, med parlamentarno-demokratičnim in socialistično sovjetskim-nacističnim-fašističnim tipom države.

Danes pa se je ideološki spopad s političnega področja preselil na področje človeka in človeške narave. Gre za spopad med pojmovanjem dejstev o človeku, ki jih odkriva znanost (biolologija, biomedicina, statistika), in pojmovanjem, ki ga vsiljujejo gender-ideologi, feministične sekte in novodobna levica (s »kulturnim marksizmom«). Ta ideološki spopad pa je za zahodno civilizacijo mnogo bolj nevaren, saj poteka bolj prikrito in tudi njegove posledice so običajno vidne šele takrat, ko postanejo nepopravljive.

Nove poti

V prejšnjem stoletju se ideološki spopad v Sloveniji ni razvil v taki meri, da bi pripeljal do razčiščenja resnice in razkritja laži, prevar in utvar. Še predno se je sploh razvil, je bil nasilno prekinjen z brezobzirnim zločinom in genocidom. Ideologija je bila samo v službi opravičevanja krvavih pomorov, katerih cilj je bila vzpostavitev totalitarne oblasti in dolgoročna odstranitev vsakršne konkurence. Zato tudi ni bila več sposobna tekmovanja s tradicionalno preizkušenimi svetovnimi nazori.

Pol stoletja kasneje, ko so se z Berlinskim zidom podrli vzvodi ohranjanja totalitarne oblasti, je »preobražena« levica ostala brez ideoloških osnov. Novi nazori, kot so jih porajali John M. Keynes (1883-1946), Milton Friedman (1912-2006), Eamonn Butler (1953- ) itn. za novo levico niso bili uporabni, oziroma jih ni niti razumela. Rešitev so našli v fantomski gender-ideologiji, feministični sekti in ohranjanju vse bolj oslabljenih mitov izpuhtele preteklosti.

Takó ideološko osiromašena levica pa lahko nagovarja le nazorsko osiromašeno ljudstvo. Táko stanje ljudstva pa je mogoče zagotavljati le z monopolom nad mediji, šolstvom in kulturo. A monopolni vpliv na nazorsko osveščenost ljudstva je vse manj mogoč. Fantomska gender-ideologija je v spopadu z znanstveno biologijo in biomedicino obsojena na poraz. Psevdoznanstveni modeli naravnega dogajanja niso verodostojni in ne omogočajo dolgotrajnega zaupanja. Tudi zavoženi feminizem nima bodočnosti, ker je v nasprotju z zakonitostjo ženske narave. Človeške narave se dolgoročno ne da pretentati.

Spoštovanje človeške narave in človekovega dostojanstva sodi v bistvo etičnega ravnanja. »Če bog ne obstaja, je vse dovoljeno,« je ugotovil junak Dostojevskega Ivan Karamazov. Edina trdna podlaga etike je – in je vedno bila – religija, Bog sam. To velja tudi za etiko državniškega oziroma ustavnega pomena. John Adams (drugi predsednik ZDA) je dejal, da je ameriška ustava »oblikovana le za moralno in verno ljudstvo«, George Washington pa je v svojem poslovilnem govoru zatrdil, da »nam tako razum kot tudi izkušnje kažejo, da v narodu ne more prevladati morala, če zavržemo verska načela«.

Tudi sodoben ideološki spopad nehote in vse bolj odpira vprašanje Boga, vprašanje pomena krščanstva za zahodno civilizacijo. S tem se odpira tudi napaka razsvetljenstva, da razcveta znanosti ni gradil na metodološkem ateizmu, to je na neodvisnosti od verskih dogem, ampak celo na borbenem ateizmu. Nasprotniki krščanstva so znanost celo zlorabljali za protikrščansko agendo. Izgon Boga iz družbe pa je očitno povzročil usodno zmedo predvsem na področju morale in pojmovanja človeške narave.

»Vse evropske vrednote – svoboda, dostojanstvo, enakost med spoloma, ločitev med Cerkvijo in državo itn. – so konec koncev vzklile v okviru krščanstva. Razsvetljenstvo jih je sekulariziralo, misleč, da lahko preživijo brez svojih krščanskih korenin. A čas je dokazal, da to ni izvedljivo. Edina možna rešitev je, da se krščanstvo (ki se je na Drugem vatikanskem koncilu spravilo z modernostjo in demokracijo) in razsvetljenstvo (ki se je osvobodilo svojih protiverskih vzgibov in se mu je povrnila zavest o svojem lastnem krščanskem izvoru) podata na novo pot sodelovanja«, pravi Contreras v zgoraj navedeni knjigi (str. 323n).

Vrhovni predstojnik jezuitov p. Arturo Sosa pa poziva k spravi na treh nivojih. Najprej je potrebna sprava med ljudmi, nato sprava z okoljem in končno sprava z Bogom (Družina, 30. nov. 2019). Sprava pa pomeni, da sogovornika spoštuješ in upoštevaš. Najprej svobodo in potrebe sočloveka, nato zakonitosti narave in končno resničnost Boga.

Biti kakor Bog

Kadarkoli resno razpravljamo o človeku, družbi in okolju, vedno pridemo do zaključkov, da je za preživetje in srečo treba spoštovati stvari, ki človeka presegajo, ker imajo nek višji izvor in temelj. Pa naj gre za odnos do sočloveka, odnos do zakonitosti človeške narave ali odnos do okolja.

Zakonitosti človeških odnosov so vgrajene v temelje tradicionalnih moralnih načel, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj. Ta načela so jasno napisana oziroma razodeta. Zakonitosti človeške narave pa človek šele odkriva z izkustvom in znanstvenim pristopom. Če jih ignorira, se mu narava prej ali slej maščuje.

Družba, ki načelo »ne laži« zamenja z načelom »laži narodu s pomočjo medijskega monopola«, načelo »ne kradi« z načelom »kradi pod krinko socializma ali javnih razpisov«, načelo »ne ubijaj« z načelom »onemogoči in ubijaj, z besedo, sodnimi postopki ali kar s kroglo v glavo vse tiste, ki so ti napoti«, vodi v grozote, kot smo jih doživeli v prejšnjem stoletju.

Nespoštovanje naravnih zakonitosti človeka in okolja se bo prej ali slej maščevalo, če ne današnji generaciji pa naslednjim rodovom. Kot se je Bruce Reimerju maščevalo Maneyjevo noro izigravanje zakonitosti spola.

[Stran 79]

Avtor France Cukjati