(Dnevniški zapis 27. september 2019)
Na Dobrovo in Babno Goro
Na televiziji Slovenija sem gledal oddajo Pričevalci – pripoved Alojza Hudnika o pomoru njegove družine, ki se je zgodil novembra 1942. Pripoved ima še toliko večjo težo, ker je slovenski prostor pred tem zaznamovala enkratna, lahko rečemo zgodovinska spravna gesta: Alojz Hudnik in njegova sestra Vera sta ob izkopu posmrtnih ostankov njunih pobitih sorodnikov v Delu objavila osmrtnico in v njej pod zahvalo vsem, ki so se prizadevali za to, da so pobiti pokopani v posvečeni zemlji, zapisala tudi besede odpuščanja in sprave z morilci: “Vsem tistim, ki so si usodnega 24. novembra 1942 v Dolgem grabnu s krvjo Martinovčevih enajstih, povsem nedolžnih žrtev, umazali roke in vest, odpuščava storjeno dejanje in prosiva tudi Tebe, ljubi Bog: Odpusti!” Temu plemenitemu dejanju je sledila smela poteza predsednika države Boruta Pahorja, ki je go. Vero in g. Alojza povabil na sprejem in se jima v imenu države opravičil, da je za njuno družino trajalo toliko časa, preden ji je bila “tudi javno in uradno vrnjena čast in dostojanstvo”.
Ganjen od zgodbe sem odšel po njenih sledeh. Z avtom v horjulsko dolino, mimo Zaklanca, Podolnice, Brezij do Dobrove. Tu sem na pokopališču iskal grob družine Hudnik. Dolgo časa sem ga iskal – prečesal sem vse pokopališče in na njem odkril kar nekaj grobov zavzetih revolucionarjev in na njih izzivalno oblastniško upodobljene zvezde, na dveh celo emblem OF in podobo Triglava in na enem napis, da so tu pokopane »žrtve klerofašizma«. Najprej sem opazil grob znamenite partizanske družine Dolničar, a imena najbolj znanega, generala Ivana Dolničarja, ni na spomeniku. Očitno je pokopan drugje. Na pokopališču je tudi spomenik padlim v prvi vojni, in farna plošča z izredno veliko imeni domobrancev iz vseh vasi dobrovske fare. Ko sem že hotel oditi, sem le ugledal spomenik Hudnikovim z imeni devetih žrtev poboja iz novembra leta 1942. Nobene obtožbe, nobenega iskanja pozornosti, samo skromen zapis dejstev – leto rojstva in smrti.
Pot me je potem vodila nazaj proti Horjulu in pred Brezjami po cesti, ki vodi pod Ključ, pa tudi na Babno Goro in v Dolgi graben. Na razpotju sem pustil avto in se mimo znamenja ob poti – križa s skrbno izdelano podobo Jezusa in z rožnim vencem – v mislih na Hudnika in na moj davni obisk te doline podal peš po cesti proti severu. Nasproti mi je pripeljalo kar nekaj avtomobilov – očitno gobarji, ki so se že vračali iz jutranjega »lova«. Kmalu me je pot pripeljala na sedlo, na travnat svet, na razgledno točko: odprl se mi je pogled na Babno Goro. Ta leži kak kilometer proti severu, na južnem pobočju Vetrnika; spodaj dolina z Gradaščico in cesto ob njej, nad njo pa pobočja Grmade, Topola – Sv. Katarine, Toškega Čela. Po poti proti Babni Gori sem v prvem zaselku Zibel srečal gospo srednjih let, s katero sem se razgovoril o lepoti kraja, o otrocih in tudi o Možinovi oddaji o Hudnikovih. Pove, da so bili snemalci tudi pri njih in mi pokaže v smer proti vzhodu, v grapo pod hribom Vrhe oz. pod Jazbino: »Tam, kjer je tista meglica, so jih pokončali. Tam je postavljeno znamenje, križ. Kake pol ure hoda.« V pogovoru pove tudi, da je v Babni Gori, na vrhu vasi hiša »tista bela hiša na robu vasi, vidite, v kateri so bili med vojno vodilni partizani. Hiše niso pustili obnoviti. Morda je tam še plošča z napisom.«
Bela hiška
Ko izvem, da pridem na kraj poboja tudi po grebenu preko Vetrnika, se napotim v Babno Goro proti tisti »beli hiški«. Po desetih minutah se ustavim blizu nje. Nagovori me moški srednjih let, ki pravi, da je priseljen, da je živel nekoč v Ljubljani, da je bil grafični delavec. Sledi pogovor o najinih skupnih znancih z grafične šole. Potem me napoti k hiški, za katero se zanimam. Ko pridem do nje, ugotovim, da je popolnoma obnovljena in da ni na njej nobenega znamenja o njeni slavni preteklosti. Potem nadaljujem pot po vasi navzgor in že pri sosednjem dvorišču se zapletem v pogovor s starejšim možakom. Prava kmečka korenina, v tipični modri delovni obleki, v zgaranih rokah veriga (žlajdra). Ko vprašam, kako je s tisto hiško, o kateri mi je pripovedoval spodnji sosed, da je imela včasih ploščo, sedaj pa je ni videti, pove, da je bila to včasih njihova hiška, sedaj pa so v njej drugi. Že kar nekaj časa je, kar so jo za majhen denar nekomu prodali za vikend, sedaj pa je v njej že tretji lastnik, ki jo je popolnoma prenovil. Potem pove, da so bili res med vojno v njej neki partizanski funkcionarji, da je bilo to strogo tajno, da je o tem vedel samo oče, ki jo je moral dati na razpolago. »Po vojni pa so jo hoteli imeti borci. Prišli so in rekli, da bi jo imeli, jaz pa sem rekel: ‘Lahko, saj ni veliko vredna, a ne zastonj.’ Ko je nisem hotel dati zastonj, se niso več zanimali. Potem pa so večkrat hodili nekateri sem gor. Večkrat je prišel Fajfar, pa tudi Josip Rus je prišel s svojim sinom, ki se je jezil, da hiša kar razpada, da se nič zanjo ne poskrbi.«
Potem sem mu povedal, da sem gledal oddajo Pričevalci o poboju Hudnikovih in ga vprašal, če ve, kje se je to zgodilo. »Seveda vem. Tamle dol v grapi,« mi pokaže proti Dolgemu grabnu. In mi pove: »Veste, takrat sem imel šest let. Z mamo sva bila v hiši, imel sem šest let, in sva gledala skozi okno, ko so jih prav tu mimo peljali. Sedem jih je bilo. Mama je rekla: ‘Pobili jih bojo’. Tam gor nad vasjo, v tisti vrtači na vrh hriba, tam so imeli taborišče. Tja so jih peljali in jim sodili, potem pa so jih peljali mimo naše hiše dol v Dolgi graben in jih pokončali. Potem so pripeljali njihove stvari z Martinovčevim vozom in opremili tisto našo bajto tam dol.«
»Katero bajto?« nisem razumel.
»Ja, tisto, ki jim jo je oče prepustil. A takrat ni bilo v njej še nobenega. Šele ko so jo uredili in opremili s stvarmi iz Martinovčeve hiše. Postelje, omare, vse – lonce, vilice, žlice … so sem gor privlekli. Še nekaj časa je bil Martinovčev voz pred tisto bajto.« Potem sem moža vprašal, če ve, kje je tista tabla, ki je bila včasih na hiši, pa mi ni znal ali ni hotel povedati. Ob slovesu mi je še zaupal, da se piše Škof in da se pri hiši reče pri Glažarju. Zagledal sem se v častitljivo staro domačijo s čudovitimi lesenimi vrati z letnico 1864, v hlev nasproti nje, v kateri domuje šest krav, v novo stavbo nad hišo z napisom GLAŽAR – v njej so nastajale harmonike s tem napisom. Izdeluje jih Glažarjev sin.
V Dolgi graben
Pretresen od kraja usodnih in tragičnih dogodkov sem se poslovil od možaka in krenil proti vrhu hriba, da bi našel kraj partizanskega tabora, kraj, kjer so obsodili Martinčeve. Rekli so mi, da mora biti tam gori neka tabla, ki govori o partizanskem taboru.
Pregledal sem vrh grebena, videl za taborišče več primernih krajev in vrtač, a table nisem našel. Napotil sem se proti vzhodu po grebenu-razvodnici med povodjem Gradaščice in Horjulščice in se polagoma spuščal proti Dolgemu grabnu. Ko sem prišel do vode, sem se obrnil na levo in iskal križ. Po kakih 50 metrih na levo ob potoku navzgor mi je pot zastavila velika korenina podrtega drevesa. Obkrožil sem jo in nadaljeval z iskanjem ob vodi navzgor. Kmalu sem obupal in se vrnil, a takoj zagledal križ, ki sem ga bil prej – očitno zaradi korenine – spregledal.
Na križu sem prebral: »TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO, ECCE HOMO in Izkop sedmih oseb, marec 2015 in avgust 2016. »200 BABNA GORA, grob družine Hudnik (Martinovčevi) Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč.«
Po svoje potešen, da sem našel vse in več, kot sem iskal, sem se odpravil ob potoku navzdol – zemljevid mi je povedal, da sem na pravi poti, po kateri se bom vrnil k avtu. In res sem se.
Tovarišija v hišici na Babni Gori
Ves pretresen od odkritja sem doma šel brat Kocbekovo Tovarišijo, da bi ugotovil, ali je bil tudi on na Babni Gori. Je tudi on prebival v hiši, opremljeni z Martinovčevim pohištvom, jedel z njihovim priborom …
In res sem našel zapis z dne 10. decembra 1942, v katerem pripoveduje, kako se je še z nekaterimi drugimi člani IO OF iz hladnega bunkerja na Toškem Čelu skozi Gabrje in Hruševo preselil na Babno Goro, v novo toplejše zavetišče, ki jim ga je Maček obljubil že prejšnji mesec. »Na Babni Gori smo bili previdni. Vedeli smo, da gremo v hišico, ki je podnevi nikoli ne bomo zapustili, kajti nihče v vasi ne sme vedeti, da je vanjo prišla posebna partizanska ustanova. Zato smo se morali do hišice pritihotapiti skrajno tiho. … Čutili smo le, da smo prišli v skrajno majhno zgradbo, nagnjeno nad dolino. /…/ Lastnik hiše je zvest naš človek, vendar niti on niti Micka ne ve, kdo smo. Za oba smo rekonvalescenti. …«
Zanimivo in sporočilno je, da so bili v tej hišici nastanjeni samo nekomunisti: Fajfar, Vidmar, Kocbek, Rus, Lubej, Brecelj – Kidrič in Kardelj sta bivala drugje, v drugem skrivališču in sta le občasno prišla h koalicijskim tovarišem na Babno Goro. Očitno sta snovala revolucionarne načrte v varni razdalji od njih, pač pa v tesni povezanosti z drugimi jugoslovanskimi (morda celo z ruskimi) komunisti. Medtem pa so babnogorski člani izvršnega odbora OF bolj kot o sami revoluciji (v katero so bili vključeni in katere orodje so bili) pogovarjali o kulturniških zadevah, brali romane in filozofske spise, debatirali in filozofirali. O Goetheju in Rilkeju, Gidu in Sartru, eksistencializmu in marksizmu … Bili so pač kulturniška smetana OF. Kocbek pa je v Slovencu bral tudi odlomke iz Divini Redemptoris, papeževe okrožnice proti komunizmu, in pisal poslanice kristjanom in jih navduševal za OF ter snoval dopis slovenske OF predsedstvu Avnoja v Bihaću.
Božič 1942
Zapis v Tovarišiji za 24. december1942 pravi, kako se je IO OF na kmetiji pri Kelnaču sestal z Arso Jovanovićem, odposlancem Titovega vrhovnega štaba. Arso je povedal, da je vrhovni štab razdelil slovensko ozemlje v štiri vojaško-operativne cone in »mednje enakovredno porazdelil štiri udarne brigade, šest odredov in pet samostojno delujočih bataljonov. S temi ukrepi smo se že de facto podredili Vrhovnemu štabu kot najvišji jugoslov. inštanci. Z Jovanovićem so prišli mladi partizanski oficirji, Srbi in Črnogorci, ki bodo ostali pri nas … Jovanović je tudi po partijski liniji prinesel pomembna in iniciativna sporočila. Ni nobenega dvoma, da vstopamo v novo obdobje.«
Tako blago, brez kakršne koli kritične opombe, opiše Kocbek zelo usodno dejstvo: popolno podreditev slovenske partizanske vojske jugoslovanskemu vojaškemu in partijskemu vodstvu. To podrejenost oz. nesamostojnost bo Kocbek v svojih dnevniških razmišljanjih svojim komunističnim tovarišem kasneje očital, in sicer potem, ko ga bodo kot neuporabnega zavrgli in ga obsodili na molk.
Po sestanku z Jovanovićem so krščanski socialisti odšli k polnočnici, ki sta jo organizirala Brecelj in Fajfar. A duhovnika ni bilo, vaščani in partizani so se vseeno zbrali v cerkvici sv. Jurija in zapeli božične pesmi. Da je bila ta sveta noč tako idilična, kot veje iz Kocbekovega zapisa, si je težko misliti, saj je bil v zraku partizanski zločin – pomor Martinovčeve družine, ki se je zgodil pred enim mesecem in katerih domačija ni prav daleč od cerkve sv. Jurija. Morda je v pesniku pomagala ustvariti božično idilo alkoholna omama. Šele na božični dan, okrog štirih zjutraj, se je babnogorska druščina napotila »domov«, v hišico na Babni Gori in med potjo so veseli in navdušeno zapeli Sveto noč. Tudi Lubej, zaprisežen »antiklerikalec«. »V bajtici pa se je naša dobra volja še stopnjevala. Micka nam je pripravila okusen prigrizek. Brecelj je iz svoje sanitetne torbe potegnil steklenico žganja. Prijelo nas je burkasto razpoloženje.«
Potem je zapisal: »Sinoči je bila pri nas seja Izvršnega odbora. Seje se je kot gost udeležil Arsa Jovanović. /…/ Skupaj smo prebrali resolucije, ki jih je sprejel Avnoj v Bihaću. Sprejeli smo sklep, da slovenski narod v obliki OF pristopi k Avnoju v Bihaću. Izvršni odbor sprejme pomoč enajstih vojaških strokovnjakov, ki jih pošilja Vrhovni štab.« Torej še en zapis o popolni podreditvi jugu, nad katero se bo Kocbek kasneje tako pritoževal.
Figure 1. Dolomitska izjava Arhiv Zaveze
Odšla bosta na jug
Že čez dva tedna, 14. januarja pa Kardelj sporoči Kocbeku in Rusu, da naj se po naročilu Avnoja nemudoma odpravita v Bihać. Spremljal jih bo Maček. »Novica naju je več kot presenetila. Po dolgem razgovoru sva predlog sprejela,« zapiše. Ta »dolg razgovor« gre verjetno razumeti kot prepričevanje, morda tudi kot grožnje. Kocbeku očitno stvar ni bila prav všeč, saj je gotovo čutil, da se ga hočejo tovariši znebiti, očitno je bil v Dolomitih, blizu revolucionarnega štaba, moteč element, prav tako tudi svobodnjaški sokol Rus. Partija bi se Kocbeka sicer lahko bolj preprosto znebila, tako kot se je mnogih sopotnikov – z zahrbtno likvidacijo. A očitno je bil revolucionarjem prav takšen, kot je bil, potreben. In to predvsem kot človek, ki »sprovaja krščanske množice na napredne pozicije«. Zato so ga hoteli ohraniti, samo premestiti.
Da je šlo za natančno izdelan partijski načrt, kako bo partija s to potezo še bolj odločno prevzela vodstvo OF v svoje roke, govori dejstvo, koga so ob odhodu Kocbeka in Rusa iz Dolomitov imenovali za njune namestnike v IO OF. Na mesto Kocbeka Marijana Breclja, na mesto Rusa pa Zorana Poliča. Za sokole, ki so jih komunisti sprejeli v vodstvo partizanskega gibanja, je danes jasno, da so bili prikriti komunisti, prav tako tudi nekateri krščanski socialisti. Prav tak je bil krščanski socialist Marijan Brecelj – v partijo ga je sprejel sam Kardelj – a se je v partizanih še veliko časa pretvarjal, da ni v partiji, in je kot član krščanske skupine v njej za partijo vohunil.
Navsezadnje tudi Kocbek ni bil nič drugega kot literarno zbegani fantast, ves očaran od marksizma in organizacijske učinkovitosti komunistov. Ves v svojih papirjih, misleč da je prerok, ki pa ni videl, kako ga komunisti vodijo za nos. In ni videl stvari, ki jih vidi vsakdanja zdrava pamet. Verjetno predvsem zato, ker ni hotel videti. Kot ni hotel videti in ne vedeti npr. tega, od kod dobivajo partizani hrano, ne za partizansko ropanje kmečkega prebivalstva, ne tega, kako so bili že od vsega začetka v partizanih različni kotli – eden za rajo, drugi za partijsko gospodo in njihove opričnike. Z njimi je šel tudi zaradi slave in položaja, ki so mu ga obljubljali in je zanj, za položaj, moledoval še potem, okrog l. 1960, ko so ga, kot neuporabnega zavrgli. Po vojni, okrog l. 50, je še upal, da bo nekakšen slovenski papež, duhovni vodja slovenske ‘prerojene in prečiščene’ slovenske krščanske cerkve. Morda bi bili v tej cerkvi ‘kardinali’ Cajnkar, Mikuš, Lampret, Trstenjak, p. R. Tominec in drugi ministranti v CMD-ju. A se je zadeva zasukala drugače.
Kaže torej, da se je hotela slovenska partija odkrižati vodij dveh koalicijskih skupin – Krščanskih socialistov in Sokolov, in jih poslala na Jug. Morda tudi po ukazu, ki ga je od Tita v Dolomite prinesel Arsa Jovanović. S tem bi bila koalicijska narava OF vsaj zmanjšana, če ne celo odpravljena, in monolitna OF bi laže izvedla revolucijo. In to brez kakršnih koli sopotnikov. To je bilo v tem trenutku aktualno tudi zato, ker je partija pričakovala skorajšnji konec vojne in s tem ugodnih razmer za izvedbo revolucije. Treba je bilo torej pohiteti. A partijski račun se tokrat ni izšel. Kocbek in Rus sta v Bihać sicer odšla, a ne prišla. Zardi nemške ofenzive na jedro partizanskega gibanja v Bosni sta potovanje v Beli krajini prekinila in se vrnila na Babno Goro.
Dolomitska izjava
In ker ta manever partiji ni uspel, je posegla po drugem. Sokole in krščansko skupino so komunisti prisilili, da se odpovedo svoji politični identiteti in svojim politkomisarjem po partizanskih enotah. Tako so 28. februarja 1943 izsilili podpis znamenite dolomitske izjave. Kaže, da se je to zgodilo prav v naši hišici na Babni gori.
Kocbek v svoji Tovarišiji podpis dolomitske izjave, izgubo politične identitete, to zanj gotovo boleče dejstvo, zakrije z vznesenimi besedami: »Ko smo delo končali, smo v sebi občutili usedlino nečesa nepovratnega, dokončnega, neizbrisnega. To so atributi zgodovine. Prišli so nad nas kot nekoč znamenja ognjenih jezikov. To niso bili atributi mitične, legendarne, odmaknjene, temveč navzočne, tesnobne, s srčno krvjo ustvarjene in z nami do kraja spojene, odgovorne zgodovine.
O zgodovina! Kako smo hrepeneli po tem občutku, krutem in polnem, pomenljivem in odgovornem. šele zdaj sem dobil občutek, da je skozi našo borno sobico zavel dih elementarne usode.«
Srbi bi ob tem rekli: Sve će to narod pozlatiti. Tako je Kocbek ‘pozlatil’ svoj največji poraz: odpoved svoji deklarirani politični identiteti in s tem koalicijski naravi, ki je bila sicer že prej bolj ali manj le na papirju oz. v glavah sopotnikov komunistov, resničnih voditeljev OF oziroma slovenske revolucije.
Ko se je Kocbek s tovariši dogovarjal o izjavi, je imel od zvina zateklo nogo in je bil skoraj nepokreten. Prav gotovo je bil tudi zato bolj voljan, da je podpisal ta usodni sporazum o odpovedi lastni politični identiteti. Podpisu bi se izognil samo tako, da bi z Babne gore zbežal. Tako nepokreten je bil bistveno bolj gnetljiv. Pa ne le zato, ampak tudi zaradi strahu in duha zločina, ki je bil tisto zimo v zraku in ki bi ga v primeru odločnega upora partijskemu pritisku potegnil vase in zmlinčil. Morda je laže podpisal ta usodni dokument tudi zaradi strahu, ki so ga izžarevali iz Martinovčeve hiše naropani predmeti.
Kocbekova »blažena krivda«
Res da je Kocbek l. 1975 prvi od partizanske strani javno spregovoril o poboju domobrancev, je pa treba vedeti, kako zelo je to odlašal, kako sta ga k temu priganjala Pahor in Rebula, in tudi to, da se je še tedaj zlagal, ko je trdil, da za pomor dolgo, tja do 50. let, ni vedel. Demantiral je sam sebe, saj je v kasneje objavljenem dnevniku iz l. 1945 sam zapisal, da mu je minister Snoj poleti 1945 sporočil grozljivo novico o poboju in da je o tem prejel tudi anonimno pismo v domači poštni nabiralnik.
Mogoče takoj res ni verjel, da so njegovi tovariši zakrivili tak strašen zločin. A verjel ni zato, ker pač ni hotel in ni smel verjeti, potem ko se je tako usodno zapletel z druščino razbojnikov – sicer bi se mu v trenutku v prah sesul ideološki konstrukt o plodni sintezi krščanstva in marksizma. Ampak njegovo hoteno nevedenje se ni začelo šele leta 1945, ampak že mnogo prej, ko je enega za drugim opravičeval partizanske umore. Npr. umor Ehrlicha, ob katerem je filozofiral o revolucionarni justici, ki da ima pravico žrtvovati enega za blagor skupnosti. Kot kristjan bi lahko potegnil vzporednico z obtožnico zoper Pravičnega. Namesto tega je umor ‘pozlatil’ s spretno miselno telovadbo.
Stalin je na očitek, da so v revoluciji in čistkah padale tudi nedolžne glave, odgovoril: »Kjer sekajo drevesa, letijo tudi trske.« Kocbek pa je revolucionarno nasilje razumel kot tako rekoč neobhodno potrebni dar na oltar revolucije oz. napredujoče zgodovine, in krivdo za konkretne zločine poimenoval z Avguštinovo sintagmo »blažena krivda«. In se s tem postavil na božansko stališče.
Tukaj se lahko navežemo na misel pokojnega Justina Stanovnika. Ta veliki premišljevalec in raziskovalec izvora boljševizma in zla, ki se je v času revolucije polastilo našega naroda in se zneslo nad našimi ljudmi. Prof. Justin se je dokopal do spoznanja, da je izvor tega zla v skušnjavi, ki jo veliki Zapeljivec že od začetka zgodovine človeku šepeta na uho. Pravi mu, naj se dvigne nad človeka, nad božje zakone in se z njimi ne pusti omejiti. Knjiga knjig to skušnjavo opiše z besedami: »…in bosta kakor Bog, ker bosta vedela, kaj je dobro in hudo.«
[Stran 93]
