Pisati o polpretekli zgodovini Polhovega Gradca se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, v resnici pa je to zahtevna in odgovorna naloga. Če samo prelistamo tri knjige: Marijan Slabe in Danijel Kaštrun, Župnija Polhov Gradec (Družina 1996 – 429 strani), Jožica in Jože Kavčič, V znamenje ujeti čas (Salve 2000 – 445 strani) in ponovno Jožica in Jože Kavčič, Ko je leto na Polhograjskem skoz’ (Salve 2005 – 626 strani), začutimo, koliko tehtnega gradiva o kraju in njegovih sedanjih ter nekdanjih prebivalcih je tu zbranega z veliko skrbnostjo in strokovnostjo, in nehote pomisliš, ali je sploh spodobno tej bogati zbirki draguljev dodajati navadne, neobdelane kamne.
Etnologinja Helena Ložar Podlogar je v spremni besedi h knjigi Ko je leto na Polhograjskem skoz’ med drugim zapisala sledeče: »Omenjena knjiga je potovanje po Polhograjskem, potovanje skoz prostor in čas, skoz vse letne čase z dvanajstimi smerokazi, s prazničnimi postanki vsak mesec ob drugi cerkvici in tihim pogovorom s svetnikom, ki je v njej našel svoj oltar, potovanje, ki človeka lahko duhovno obogati in pouči o zgodovini kraja, njegovih umetnostnih spomenikih, mu govori o življenju ljudi, njihovem delu, praznovanju, veselju in žalosti, potovanje mimo življenjskih mejnikov od rojstva do smrti. Avtorja sta znala prisluhniti ljudem in mnogo tega rešila pozabe. Do potankosti predstavljena kmečka opravila, žegnanja in procesije za različne namene s svojimi predpisanimi potmi, vsi pomembnejši svetniki, vsak s svojo legendo, romanja, kresovanja, na desetine pregovorov in rekov.
Koledarsko leto je razdeljeno na štiri letne čase: pomlad, ko sejemo in sadimo z mislijo, da bi Bog naklonil dobro rast; poletje, ko polje zori in pričakujemo letino ter se s skrbjo oziramo na nevihtne oblake; jesen, ki nam natrosi sadove našega dela in božje naklonjenosti; zimo, ko delo na polju počiva in je čas prepleten s prazniki ter prežet z ljudskim izročilom. V človekovem osebnem življenju pa govorimo o samo dveh letnih časih: o pomladi, ko se človek rodi, telesno in duhovno raste ter srka vase znanje, ki ga pozneje posreduje svojim otrokom in okolici, in o jeseni, ko se vsakdanji urnik v marsičem spremeni« (Ko je leto na Polhograjskem skoz’, str. 1 – 2).
Za izid knjige Župnija Polhov Gradec si je veliko prizadeval takratni župnik g. Danijel Kaštrun in dobršen del sam napisal. Izšla je ob 700letnici župnije. Polhov Gradec je namreč najprej spadal pod prafaro Ljubljana Šentvid, ki je bila ustanovljena leta 1085, že leta 1296 pa je bila Polhov Gradec samostojna župnija. V Uvodni besedi župnik predstavi knjigo kot sliko bogate verske tradicije, ki je dolga leta plemenitila Polhov Gradec z vero in kulturo, ter spodbuja, naj s spoštovanjem gledamo na preteklost, da bomo iz vere in kulture mogli graditi boljšo prihodnost.
V knjigi je na kratko opisana tudi zgodovina komunistične revolucije, ki je župnijo hudo prizadela in njene rane niti po sedemdesetih letih še niso zaceljene. V velikem delu naše javnosti še vedno velja pravilo, da »zgodovine ni mogoče spremeniti«, in neradi slišijo govorjenje o žrtvah komunističnega nasilja. Tej tematiki naj bi bil namenjen današnji Kako se je začelo. Že vnaprej se opravičujemo, če bomo zgoraj omenjenim draguljem priložili kak grob, neobdelan kamen.
Ko se je bližala revolucija
V uvodnem razmišljanju smo ugotovili, kako zelo so bili Pograjci ob začetku druge svetovne vojne zasidrani v krščanski veri in kulturi. Naj to ugotovitev podkrepimo še s konkretnim primerom prof. Justina Stanovnika, velikega ljubitelja polhograjskih hribov in ljudi, ki je bil objavljen v 18. številki Zaveze pod naslovom [Stran 015]
Figure 1. Polhov Gradec pred vojno osebni arhiv Franceta Malovrha
Ljudje s Pustote. Koliko Pograjcev danes še ve, kje je Pustota, in se spomni ljudi, ki so do maja 1945 tam živeli, potem pa se pred rdečim nasiljem umaknili v daljno Argentino? Zapustili so domačijo, ki je nekoč zaradi trde in slabo rodovitne zemlje dobila ime Pustota, nato pa je zaradi odsotnosti ljudi, ki bi zanjo skrbeli in od nje živeli, to zares postala in jo je že močno načel zob časa. Nekdanji Pustotniki so medtem tam ob robu brezmejne argentinske pampe hrepeneli po svojem domu sredi polhograjskih hribov ter skrbeli za zvestobo verskemu in narodnemu izročilu. V večmilijonskem Buenos Airesu so se srečevali s Pograjci iz doline, ki so sodoživljali težo begunstva in skrb za zvestobo Bogu ter rodu in soustvarjali »argentinski čudež«.
Bistveni del kulture, ki so jo tako Pustotnikovi iz polhograjskih hribov kot drugi Pograjci iz doline prinesli s seboj v veliko mesto, je bilo praznovanje nedelje. Stanovnik o tem piše takole: »Kdor pozna pravo kmečko nedeljo, ve, da je to bila nekoč ena naših največjih kulturnih ustanov. Bil je to posvečen dan in zunanji znak te posvečenosti je bila tišina, ki je bila skoraj popolna. Tudi polje in gozd sta se vključila vanjo in iz hleva so prihajali samo najnujnejši glasovi. Poglavitni nedeljski dogodek je bila seveda maša. S Pustote niso hodili k maši v Šentjošt, kjer je bila njihova farna cerkev, ampak v Lučine, ki so bile skoraj pol bliže. K maši človek ni hodil sam, ampak je, če se je le pokazala kaka možnost, koga počakal ali dohitel, da je imel družbo. S Pustote so šli najprej na vrh, kjer je tedaj že stala Rojarska kapelica, od tod pa se jim je tudi odprl razgled, ki ga med tednom niso bili vajeni. Tu so malo počakali, da so prišli ljudje z Buhovega in Roj, včasih pa tudi z Rusovega, če so se tam odločili, da ne gredo na Črni Vrh. Družba, ki se je tako nabrala, že tu ni bila majhna, ko pa so se jim med potjo pridružili še Aličevi, jih je bila že [Stran 016] dolga vrsta, posebno pozimi, ko zaradi ozke gazi niso mogli hoditi drugače kot drug za drugim.
Ni jih bilo malo, ki so popoldne pot do cerkve in nazaj ponovili. Skoraj tako samoumevno, kot je bilo, da si šel k maši, je bilo namreč tudi to, da si šel popoldne k nauku. Skoraj vsi so se tega držali. Razlika je bila v tem, da se popoldne od nauka ni tako zelo mudilo domov. To je veljalo predvsem za mlade. Malo dlje so se zadržali že pri Lamovcovi kapeli, pri Rojarski pa so, vedoč, da se cel teden ne bodo videli, zavlačevali slovo, dokler je bilo mogoče. Pogosto se je dan že začel nagibati, ko se je mladina s Pustote spustila tistih nekaj sto metrov do doma. Poleti je sonce zašlo nekje za Lučinami, pozimi pa je imelo krajšo pot in je potonilo že za Žirovskim vrhom. Potem je na Planini zazvonilo avemarijo in družina je sedla k večerji. V mislih so tedaj že bili pri tem, kar jih je čakalo v prihodnjem tednu.«
Stanovnik se zaveda, da bo podoba, ki jo je tu narisal, temu ali onemu prelepa, vendar je prepričan, da je resnična. Čuti pa, da bi bilo treba dodati še dve stvari, »ki v pogovoru z ljudmi teh krajev spet in spet stopata v ospredje«: Ena od njih je molitev, ki so je bili vajeni pred jedjo in po jedi, ko so opoldne ali v petek ob treh popoldne zaslišali zvon, predvsem pa ob zimskih večerih; ta molitev jim je dajala posebno trdnost in moč za čas preizkušenj. Drugo pa je bil odnos med tistimi, »ki so nekaj imeli, in tistimi, ki so tudi nekaj imeli, a mnogi malo, včasih zelo malo. Gre za odnos med gruntarji in bajtarji. Ali je bilo veliko zavisti, ali se je čutilo celo sovraštvo? Danes, ko smo že vsi pohujšani, ti morajo ljudje, ki se neposredno spominjajo tistih časov, ponovno in ponovno zagotavljati, da zavisti in sovraštva enostavno ni bilo. Ljudje so svet, v kakršnega so se rodili, brez posebnih vprašanj sprejemali. Vedeli so, da imajo skrbi tudi tisti, ki imajo. Najvažnejše pa je bilo morda to, da se nihče ni povzdigoval, tudi če bi se lahko. Nihče ni mislil, da je kaj več. V resnici so bili vsi skromni ljudje.« Tako Justin Stanovnik v 18. številki Zaveze.
Decembra 1995 je bil v 19. številki Zaveze objavljen članek Domačije pod zvonom sv. Lenarta, ki obravnava razmere v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem takoj po nemški zasedbi in v času poljanske vstaje decembra 1941. Navedli bomo nekaj odlomkov, ki kažejo kulturo tamkajšnjih ljudi in tako dopolnjujejo Stanovnikov opis. Ko so si aprila 1941 okupatorji razdelili Slovenijo, je Črni Vrh prišel pod Nemčijo. Župnik Dovč je 10. maja zjutraj dobil namig, naj do večera odide, sicer ga bodo aretirali. Ker je nekaj podobnega pričakoval, je vzel že pripravljen nahrbtnik in odšel v Polhov Gradec, nato pa naprej na svoj dom v Ljubljano. Konec maja so Nemci pobrali vse duhovnike sosednjih župnij, med njimi tudi Viljema Pippa iz Lučin in Matevža Tavčarja iz Poljan. Skoraj vse gorenjske župnije so tedaj ostale brez duhovnika.
Ljudje so okupacijo najbolj občutili ob nedeljah in praznikih. Zvonovi niso vabili v cerkev in v zraku je visela neka čudna praznina. Tudi če so šli v cerkev in molili s cerkovnikom, to ni moglo nadomestiti nedelje, kot so je bili vajeni. V začetku junija 1941 so zvedeli, da bo za naprej ob nedeljah in praznikih redna služba božja v šentjoški podružnici sv. Andreja na Planini, ki je bila tedaj še pod Italijo, meja pa je bila še odprta. Ko je skupina Črnovršcev prvikrat šla k maši na Planino, so pri Lomovcovi kapeli naleteli na Italijane, ki so tam stali in jih gledali, niso jih pa ustavili. Tisto poletje so še večkrat šli na Planino – dve uri hoje tja in prav toliko nazaj. Duhovnik Srečko Huth se jim je takoj priljubil. Bil je majhne postave, pa dober govornik in pevec. 13. julija 1941 je bila na Planini slovesnost prvega obhajila za otroke Črnega Vrha, Lučin in Poljan. Slovesno je bilo tudi, ko je šentjoški novomašnik Malavašič imel na Planini ponovitev nove maše. Med pevci na koru je bil tudi organist iz Črnega Vrha in štirje gorenjski bogoslovci, ki so leta 1941 preživljali počitnice v Šentjoštu. V pros-
[Stran 017] torni planinski cerkvi je donela pesem Novomašnik, bod’ pozdravljen in vlivala upanje, da se bodo na Gorenjsko spet vrnili duhovniki. Opogumljeni so se ljudje vračali na svoje domove onkraj neoznačene meje. Tudi duhovnik je včasih odšel čez mejo in po samotnih domovih obiskoval bolnike ter ostarele, ki niso zmogli dolge poti na Planino. V civilni obleki z nahrbtnikom na rami je izgledal kot eden domačinov, pa vendar je bil v stalni nevarnosti, da ga bodo ustavili in prijeli.
Ko je bila meja oktobra 1941 prestavljena in je vas Planina s cerkvijo sv. Andreja pripadla Nemčiji, se je g. Huth preselil v Butajnovo in tam v cerkvi sv. Ane nadaljeval svoje delo. Tudi Planinci so sedaj hodili k maši v Butajnovo. V adventu 1941, ko se je pripravljala poljanska vstaja, so bili ljudje prestrašeni zaradi napovedane selitve in dvomov v dober izid vstaje. Prav na sveti večer je Stane Žagar v nekem hlevu na Bukovem Vrhu zaprisegel mobilizirance in Tone Peternel je kasneje zapisal v Spominih, da je Žagar preveč govoril o partiji in delavskem razredu, ne pa o boju proti Nemcem; nekaj mož in fantov je zato takoj po prisegi odšlo domov, češ da se niso prišli borit za komunizem.
Na božični dan je bilo slišati streljanje. Ogrinov oče, gospodar kmetije blizu Pasje ravni, je tedaj rekel: »Nič dobrega ne bo iz tega, ko na sveti dan streljajo.« Skrbelo ga je za sina Jožeta; 23. decembra zvečer so prišli ponj organizatorji vstaje in šel je z njimi v Bukov Vrh. Marca naslednje leto bi dopolnil 18 let. Očeta je skrbelo, ni pa mislil, da bo sin že naslednji dan, 26. decembra, mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Na pol razpadlo truplo so našli šele pomladi, ko je skopnel sneg. Nemci niso dovolili, da bi ga prepeljali na pokopališče v Črni Vrh. Kar tam pod Bukovim Vrhom
Figure 2. Družina, v kateri je bil rojen Pavle Božnar (peti z leve)
[Stran 018]
so ga položili v krsto, šele po koncu vojne pa prenesli v blagoslovljeno zemljo k cerkvi sv. Lenarta.
V soboto, 27. decembra zjutraj so Nemci sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Partizani so nudili zadnji odpor na Skoblovi domačiji, potem pa se v varstvu noči izvlekli iz obroča ter odšli proti Dražgošam. Precej novincev se je tedaj izmuznilo domov, nekaj pa jih je šlo v Dražgoše. Že v soboto so Nemci požgali Plestenjakovo domačijo na Pasji ravni. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica. Naslednji dan so ponovno prišli, nanesli butar v hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, ter zažgali. Hkrati z mrličema je zgorela hiša in hlev. Pri Ostražu v Črnem Vrhu so 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo in sina pa ustrelili in vrgli v ogenj. V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, še posebno pa okolico Pasje ravni, in pobrali več moških, ki so sodelovali v vstaji. Odpeljali so jih v zapore in dvanajst od njih 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah.
Pričevanje Pavla Božnarja o okupaciji in revoluciji na Polhograjskem
Za razumevanje polhograjske zgodbe je treba nekaj vedeti tudi o Božnarjevi rodbini. Doma so bili na Pristavi, ki se razteza ob levem bregu potoka Božna, tako rekoč sredi Polhovega Gradca. Oče našega pričevalca Pavel Božnar je prišel na Polhograjsko s Kremenjka v Poljanski dolini. Na Pristavi je kupil žago in mlin. Po njem je hiša dobila ime Pr’ Pavlet’. Leta 1895 se je poročil z Ano Setničar iz Setnika in rodilo se jima je 17 otrok; pet jih je kmalu umrlo, sedem sinov: Pavle, Alojz, Franc, Jernej, Janko, Anton in Milko ter pet hčera pa je odraslo. Oče Pavel je bil dober gospodar. Skrbno je vodil ter širil podjetje in ko so poprijeli še sinovi, je postalo prava družinska ustanova. Njihova je bila tudi žaga na Ljubljanici blizu Šentjošta. Že leta 1920 je oče Pavel napeljal elektriko, najprej za podjetje in domačo hišo, nato jo je dobila cerkev in župnišče, nazadnje pa še okolica.
Naš pričevalec Pavle Božnar je bil rojen leta 1897; bil je prvi izmed sedmih „Pavletovih“ sinov. Po osnovni šoli v Polhovem Gradcu je dokončal še trgovsko šolo v Ljubljani. Kot avstrijski vojak se je udeležil prve svetovne vojne na italijanski fronti, nato pa doma vodil podjetje, ki ga je podedoval po očetu, in trgoval z lesom. Poročil se je z Josipino Rihar s Pristave in rodilo se jima je šest hčera. Pravijo, da Pavle nikoli ni videl samo sebe in lastne družine, ampak je vedno imel pred očmi tudi domačo vas in faro. Poleg celodnevnega dela v podjetju je našel še čas za delo v raznih organizacijah in v pevskem zboru. Leta 1945 se je z najstarejšo 15letno hčerko umaknil na Koroško in po treh letih begunskega taborišča v Avstriji odšel v Argentino, kjer se je za stalno naselil v Mendozi ter postal eden od štirih družabnikov velikega slovenskega keramičnega podjetja. Šele leta 1954 so za njim prišle še žena in pet hčera. Umrl je leta 1980 v Mendozi. Zapustil nam je dragoceno kroniko o vojni in revoluciji na Polhograjskem, ki je bila leta 1970 prvič objavljena v Buenos Airesu kot dokument št. 68 knjige Odprti grobovi III.
Pavletov brat Anton, rojen leta 1909, je v Ljubljani dokončal štiri razrede realne gimnazije, nato pa prostovoljno šel k vojni mornarici in se izučil za radiotelegrafista. Po odsluženi vojaški obveznosti se je zaposlil kot telegrafist pri trgovski mornarici v Splitu. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bila njihova ladja v bližini irske obale. Nemška letala so jo bombardirala, vendar se je posadki uspelo rešiti na Irsko. Toni Božnar je nato prostovoljno pristopil k angleški vojski. Ko je zanj zvedel dr. Miha Krek, ki je bil tedaj v Londonu in je osebno poznal Tonijevega brata Pavleta, mu je predlagal, da bi šel kot njegov in angleški obveščevalec v Jugoslavijo. Toni je Krekov predlog sprejel in bil potem med tremi padalci, ki jih je v [Stran 019] noči na 19. marec 1943 angleško letalo pripeljalo iz Egipta in so odskočili nad Smrečjem oziroma Vrhom Sv. Treh Kraljev. Prav tedaj so vaški stražarji onkraj Polhovega Gradca napadali Dolomitski odred. Slučaj je hotel, da je bil med četniki, ki so na travniku onkraj Smrečja čakali na padalce, tudi Franc Zorec, doma v Šemlakovem mlinu blizu Dvora; prav on je prvi pritekel do smreke, v katero se je zapletlo Tonijevo padalo. Tako sta se v posebnih okoliščinah nepričakovano srečala dva Polhograjca in si postala več kot samo bojna tovariša. Sicer bomo pa v nadaljevanju naše zgodbe o obeh še govorili.
France Božnar je edini izmed šestih bratov sodeloval z OF. (O šestih bratih tukaj govorimo, ker je bil sedmi – Toni – tedaj pri Angležih v Egiptu.) Nimamo namena razglabljati, zakaj se je France tako odločil. V Sloveniji, še posebno pa v takratni Ljubljanski pokrajini v času vojne in revolucije niso bili redki primeri, ko sta se dva brata znašla vsak na svoji strani slovenske razdvojenosti, ko je en sosed bil na revolucionarni strani, drugi pa na protirevolucionarni. Do tega so privedle razne okoliščine, na katere posameznik večkrat ni mogel vplivati. Septembra 1942 so Italijani šest Božnarjevih, ne glede na njihovo svetovnonazorsko opredelitev, odpeljali v internacijo, ob kapitulaciji Italije pa je samo France prišel v nemško taborišče Buchenwald in tam po nekaj mesecih umrl.
Milko Božnar, rojen leta 1911, je maja 1945 kot domobranec šel na Koroško, doma pa so ostali žena Marija in trije otroci. Milko je imel srečo, da se je izognil vrnitvi iz Vetrinja in kasneje odšel v Kanado. Ko si je na daljnem kanadskem severu nekoliko uredil življenje, so za njim prišli še žena in otroci. Sin Jože je bil tedaj star 10 let, zato je s seboj v tujino ponesel živ spomin na rojstni Polhov Gradec in na Slovenijo. Po končani srednji šoli se je odločil
Figure 3. Žaga Pavleta Božnarja osebni arhiv Franceta Malovrha
[Stran 020] za študij teologije – najprej v Torontu, nato pa v Clevelandu, kjer je bil leta 1970 posvečen v duhovnika in sedaj že 44 let vodi nekoč popolnoma slovensko župnijo sv. Vida v Clevelandu.
Prav je, da med Pristavci vsaj omenimo tudi Riharjeve, po domače Pšavčeve. Pred več kot sto leti je namreč na Pristavi št. 1 imel usnjarsko delavnico France Rihar, poročen s sestro znanega polhograjskega župana Valentina Riharja. Njegova hči Josipina je postala žena našega pričevalca P. Božnarja, sin France Rihar, mlajši, rojen 1897, pa je za očetom prevzel usnjarsko delavnico in se poročil z mlajšo pričevalčevo sestro. Iz tega doma je med drugimi izšel letošnji zlatomašnik g. Janez Rihar. Zavedamo se, da bi bilo treba vsaj omeniti še marsikatero polhograjsko hišo in družino ali posameznika. Računamo na razumevanje, saj v zapis, ki je namenjen predvsem zgodovini revolucije, ni mogoče vsega vključiti.
Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je Pavle Božnar dobil mobilizacijski poziv in odšel k svoji enoti v Smrečje (med Šentjoštom in Rovtami). Na cvetno nedeljo zjutraj so zvedeli za nemško bombardiranje Beograda in še isti dan začeli mobilizacijo koles, konj ter volov z vozmi. O italijanskem napadu v Smrečju ni bilo nobenega znaka. Na veliki četrtek so dobili povelje za odhod. Na vozove so naložili orožje in nekaj prateža, zažgali barake, kjer so bili nastanjeni, razdrli telefonske ter druge naprave in odšli proti Stari Vrhniki. Med potjo so slišali detonacije ob razstrelitvi borovniškega mostu. Nekateri srbski oficirji so do Slovencev nenadoma postali nezaupljivi in surovi. Na Vrhniki so že srečevali vojake, ki so se vračali domov, češ da je vojne konec, in videli Vrhničane, ki so z veliko vnemo praznili dobro založena vojaška skladišča. Pavletova četa je nadaljevala pot in sredi noči prišla na Ig, kjer je bila na veliki petek zjutraj uradno razpuščena. Pavle se je vrnil domov v Polhov Gradec.
V začetku okupacije ni bilo čutiti kakih posebnih sprememb. V gradu se je čez nekaj časa naselilo kakih 80 italijanskih vojakov. Ljudje Italijanov na splošno niso marali in so bili prepričani, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Govoričenje, kako bodo dekleta tiščala za njimi, se ni uresničilo, saj so se jih, razen redkih izjem, izogibale. Božnar piše, da so bili Polhograjci o komunizmu razmeroma dobro poučeni; o razmerah v Rusiji in Španiji so brali, znano jim je bilo protidržavno komunistično rovarjenje med udeleženci orožnih vaj pred aprilom 1941, o nevarnosti brezbožnega komunizma so od časa do časa slišali v cerkvi itn. Požig Rašice so Polhograjci obsojali, saj so bili prepričani, da je bil izveden zgolj zaradi sovraštva do Slovencev. Ko je kmalu potem črnovrški župan Košir v razgovoru z Božnarjem omenil, da so pravi krivci tistega požiga in pokola partizani, mu ta ni mogel verjeti. Kako naj bi domači ljudje svojim rojakom povzročili tako gorje? Ob novicah o podobnih dogodkih drugod, o horjulskem županu Bastiču, ki so ga partizani hkrati z ženo pobili kar s krampom, o krvavih dogodkih v šentjoški občini pa se je kmalu prepričal, da je imel Košir prav.
Prva agitacija za OF je prišla v Polhov Gradec iz Horjula, sprva brez posebnega uspeha, ko pa so se vključili tudi nekateri horjulski izobraženci, so uspeli pridobiti nekaj uglednih družin in celo moža, ki je bil določen, da prevzame organizacijo Slovenske legije na Polhograjskem. Tako se je ustanovitev Slovenske legije za precej časa odložila. 1. maja 1942 se je pri Pavlu Božnarju oglasil France Velkavrh, Šetinov iz Babne Gore, ki je pred leti bil član fantovskega odseka in uslužbenec v Božnarjevem podjetju, tedaj pa agent Vzajemne zavarovalnice, krščanski socialist in že ugleden član OF. Skušal je pridobiti nekdanjega prijatelja za OF. Trdil je, da OF ni komunistična, da komunisti v njej samo sodelujejo tako kot vsi drugi, da sodelujejo tudi duhovniki, pravzaprav ves narod. Pavle je vztrajal, da je OF komunistična ustanova, ki bo narodu prinesla samo nesrečo. Istega dne je Velkavrh obiskal tudi župnika Vilfana, s katerim sta se spoznala, ko je bil ka-[Stran 021]
Figure 4. Skupina polhograjskih domobrancev
plan v Polhovem Gradcu, sedaj pa je bil tu kot begunec, ki so ga Nemci pregnali iz Nevelj pri Kamniku. Velkavrhovo agitacijo za OF je Vilfan na kratko zavrnil z besedami: „France, poglej, kaj piše na kaplanijskem zidu!“ Tam je namreč pisalo: „Smrt farjem!“
Nekega poznega popoldneva so Pavleta spet obiskali trije neznanci, ki so se predstavili kot zastopniki OF. Iz njihovega govorjenja in obnašanja je sklepal, da so prišli na oglede, kako bi ga „likvidirali“. Takoj po njihovem odhodu je naročil družini, da morajo biti odslej vsa dela v hlevu opravljena še pred nočjo, z mrakom pa vsa vrata zaklenjena. Vrata je dal utrditi z železnimi zapahi, na spodnjih oknih pa so že prej bile železne mreže. Upal je, da tako na miren način ne bodo mogli vdreti, hrupa si pa ne bodo upali delati.
Partizanom je bilo veliko do tega, da bi na spodnjem koncu polhograjske doline ob Dobrovi imeli varen prehod z Gorenjskega čez tamkajšnje hribe, čez banovinsko cesto Polhov Gradec–Ljubljana in Gradaščico ob njej, pa preko Babne Gore na Ključ ter naprej na Krim. Zato je bilo treba obvladati ljudi v tem območju: Babna Gora, Belca, Belo, Log, Hrastenice in že v dobrovski občini ležečo vas Hruševo. Zanimivo, da je bila narodna zaščita v teh vaseh dobro organizirana, medtem ko so zanjo v Polhovem Gradcu v začetku maja 1942 komaj vedeli.
Pri opisu napada na italijansko kolono pri Hrastenicah Božnar napačno omenja, da »so se Italijani vračali po banovinski cesti iz Ljubljane preko Viča in Dobrove v Polhov Gradec«. V resnici so se po neuspelem napadu na partizansko taborišče na Ključu vračali po cesti Polhov Gradec–Dobrova v Ljubljano. V [Stran 022] Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB sta napad na Ključ in italijanski poraz pri Hrastenicah obširno opisana. Navajamo nekaj bistvenih podatkov: V zgodnji pomladi 1942 je bilo zaradi odhoda velikega števila fantov in mož v partizane na Ključu, komaj 12 km iz Ljubljane, ustanovljeno partizansko šolsko taborišče. Novinci so prihajali predvsem iz Ljubljane in pred italijanskim napadom 7. maja je enota štela že 108 mož. Kljub slabi oborožitvi in neizkušenosti so vzdržali italijanski napad in se srečno prebili iz obroča. Ko se je izvedelo, da se Italijani vračajo v Ljubljano, jim je narodna zaščita iz Gabrja, Hrastenic in Hruševega pripravila zasedo. Italijani kaj takega sploh niso pričako-
Figure 5. Polhograjski domobranci na Verdu osebni arhiv Franceta Malovrha
vali in so se peljali po ozki dolini proti Dobrovi, kot da so na izletu. Naenkrat je z obeh bregov zaropotalo in v nekaj minutah so imeli, kot so kasneje sami poročali, 30 mrtvih – med njimi neki podpolkovnik – in več kot 80 ranjenih. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 134). Zanimivo, da Hribernik niti v že omenjeni knjigi niti v Spominih, ki jih je leta 1995 izdalo Znanstveno in publicistično središče, ne omenja represalije, ki so jo po 7. maju izvršili Italijani nad prebivalci Gaberja, Hruševega, Hrastenic in bližnjih vasi ter zaselkov, pač pa poroča o tem Pavle Božnar v svojem pričevanju. Takole piše: „Napad se je izvršil prav na meji naše in dobrovske občine, kjer se reče ,na Konfinu’, v soteski, kjer cesto skoraj izriva Gradaščica, ki tu skozi teče proti Dobrovi. Od Belce dalje se namreč dolina zožuje tako, da je ponekod prostora samo za cesto in rečico. Tako pri Hudapotniku, na Logu in onkraj Hrastenic, ‘na Konfinu’; tja priteče Žirovnikov graben, ki se malo niže izliva v Gradaščico. Ob Žirovnikovem grabnu pa vodi pot na Osredek in sv. Katarino.
Moj lesni izvoznik A. M. Friedrick me je opozoril, da zaradi smrti visokega oficirja in tolikih vojakov grozijo ljudem hude posledice, samo za padlega podpolkovnika naj bi bilo ustreljenih 100 talcev. Odločil sem se za posredovanje in g. Friedrick mi je omogočil sprejem pri visokem karabinjerskem oficirju v Ljubljani. Spotoma sem se ustavil v Gaberju pri Alojzu Ambrožiču, ki je bil očividec italijanske katastrofe ,na Konfinu’. Visoki karabinjer, ki je kot Goričan govoril slovensko, me je med drugim vprašal: , Povejte po resnici, kdo so bili tisti, ki so napadli naše ljudi. Morda domačini?’ Odločno sem zanikal, da bi napadalci bili domačini. Pojasnjeval sem, v kako težkem položaju so naši ljudje – brez kakršnekoli zaščite. Partizani pridejo, napadejo in odidejo, ljudi pa prepustijo na milost in nemilost oblastem. Ne morejo si prav nič pomagati, ogroženi so od obeh strani. Prosil sem, naj oblast ne kaznuje ljudi, saj so glede napada popolnoma nedolžni. [Stran 023]
Kljub mojemu prizadevanju ta intervencija represalij ni odvrnila. Po tistih vaseh so pobrali vse moške in jih najprej zaprli v cerkev na Hruševem, nato pa jih gnali še k Zdešarju na Babno Goro, kjer so jih zasliševali. Hoteli so vedeti, kje je kdo bil, ko je začelo pokati. Kdor je izjavil, da je bil doma ali da je takoj šel domov, so ga spustili. Vojaški tolmači – primorski rojaki so ljudem skušali pomagati. Ko je npr. Jakob Peklaj iz Dvora odgovoril, da je bil na njivi in se potem skril v grmovje, se je tolmač zadrl nad njim: ,Govori glasno! Ko je pričelo pokati, si takoj tekel domov.’ Jakob je to potrdil in bil izpuščen.“
Po zaslišanju v Babni Gori so približno osemdeset aretiranih privedli v Polhov Gradec in jih zaprli v gasilski dom. Nihče ni smel do njih in govorilo se je, da bodo vse postrelili. Pavlu se je posrečilo, da je od tam še rešil svojega delavca Jožeta Kozjeka. Po celonočnem zasliševanju so večino izpustili, trinajst pa so jih odgnali v Srednjo vas in v grabnu pod Jeriševim hlevom ustrelili. Preden so jih odpeljali, so dovolili, da jih je župnik Štrukelj spovedal. Mrtve so potem naložili na kamion in preko Šentjošta, Vrzdenca ter Horjula odpeljali na ljubljanske Žale. Božnar nadaljuje: „Kasneje se je govorilo, da so vsi postreljeni sodelovali pri napadu. Mnogi so temu verjeli, čeprav je bilo nenavadno, da so jih prej vodili po tako čudnih potih. Šele Lojze Ambrožič nam je s člankom v Vestniku razkril, da so bili Italijani tedaj povezani s partizani, ki so potem razširili vest o sodelovanju pri napadu, dejansko pa med postreljenimi ni bilo tistih, ki so sodelovali pri napadu, ampak sami protikomunisti. Partizani so s tem dosegli dvoje: opravičili podvig pred svojimi ljudmi in se hkrati znebili nasprotnikov.“
Na povezanost med Italijani in partizani pa kaže tudi sledeče: Kmalu po tistih krvavih dogodkih so Italijani za zvezo z Ljubljano popolnoma nehali uporabljati cesto Polhov Gradec– Dobrova in tudi cesto Zaklanec–Dobrova. Iz Polhovega Gradca so se vozili po slabši in nič manj nevarni cesti po dolini Prosce na Zaklanec, Horjul in Vrhniko. Tako so na tem delu Polhograjskega hribovja že tedaj zagospodarili partizani in malo kasneje so prav ti kraji pred vrati Ljubljane postali center slovenske revolucije.
Zdi se, da je Pavle Božnar pretežni del svojega pričevanja napisal v Mendozi, preden je bral Ambrožičev članek, ki je leta 1967 izšel v Vestniku. Oba z Ambrožičem sta bila begunca, vendar sta živela vsak na svojem koncu sveta in nista imela možnosti, da bi primerjala in usklajevala svoje spomine. Božnar piše, da se zaveda pomanjkljivosti nekaterih svojih podatkov. Tako postavi tudi partizanski napad na Nemce pri Zalogu časovno pred onega ,na Konfinu, čeprav je v resnici bilo obratno.
Kot navaja R. Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB, je bil napad pri Zalogu 27. junija 1942. Oddelek nemških vojakov, samih starejših Avstrijcev, je namreč tu utrjeval mejo oziroma postavljal žične ovire. Partizani so natanko poznali njihov dnevni red in temu primerno organizirali zasedo. 27. junija ob sedmih zjutraj so Avstrijci v strnjeni koloni – četverostopu, kot piše Hribernik, prikorakali naravnost v zasedo, ki je poleg dveh puškomitraljezov imela tudi težki mitraljez. Od 70 vojakov – delavcev je bilo v nekaj minutah ubitih 27, devet pa ranjenih (Dolomiti v NOB, str. 157). Božnar piše, da so bili Nemci „oboroženi“ samo s krampi in lopatami, zato se sploh niso mogli braniti. Bilo naj bi jih samo 25 in partizani so potolkli vse razen enega, ki je skočil v potok in se skril pod melino. Menda so nekateri prosili, naj jim prizanesejo, ker imajo doma otroke, pa ni nič pomagalo. Torej to ni bil boj, ampak pokol. Domačini sicer niso marali Nemcev, vendar so tak način obsojali. Seveda so se tudi bali represalije, do katere pa ni prišlo, ker Italijani Nemcem na svojem okupacijskem teritoriju niso dovolili preiskave.
V času prehoda II. grupe odredov so bile na nogah vse italijanske posadke polhograjskega področja in okolice, dobile so pa tudi [Stran 024] okrepitve. Prav tedaj je bil ustanovljen Dolomitski odred in po nekaterih vaseh so se na hitro formirale in zaprisegale enote narodne zaščite. II. grupa je imela težave zlasti potem, ko so Nemci zasedli mejo. Pri prehodu so jo ovirale tudi pravkar postavljene žične prepreke. V noči na 10. julij so partizani napadli Polhov Gradec. Ni dvoma, da je bil ta napad namenjen predvsem odvračanju italijanske pozornosti od meje. Ob prvem svitu so se napadalci na hitro umaknili, ker so ugotovili, da Italijanom prihaja pomoč. Takoj zjutraj so Italijani po vasi in bližnji okolici pobrali moške, tudi več Božnarjevih delavcev, in jih odgnali v grad. Bilo je nevarno, da bodo spet odbirali talce. K sreči do tega ni prišlo, ker so menda ugotovili, da niso krivi za napad. Zgodilo pa se je nekaj drugega.
Malo pred poldnem so partizani od daleč streljali na most v Dolenji vasi in ubili italijanskega vojaka. Italijani so zato odgnali v Dolenjo vas pet aretirancev, jih na mostu zvezali skupaj in vžgali mednje položeno bombo, da jih je razmesarila. Tako so popolnoma nič krivi izgubili življenje sledeči: Anton Klemenčič, Janez Belec iz vasi Belo, Ivan Malovrh iz Srednje vasi in Cankar ter Založnik iz Podrebri. Drugi tak dogodek je bil, ko so partizani podrli mostiček na cesti v Prosci in cesto zasekali. Italijani, ki so hoteli imeti cesto odprto, so se sami lotili dela in pritegnili tudi nekaj domačinov. Ko so odstranjevali ovire, je eksplodirala bomba in ubila vse domačine ter menda tudi nekaj Italijanov. Ko razmišljamo o teh in podobnih partizanskih akcijah, razumemo, da je bil njihov namen pospešiti odhod domačinov v partizane, obenem se pa znebiti političnih nasprotnikov in s tem pripraviti teren za Dolomitsko republiko.
Vse navedeno je samo del tistega, kar je v usodnem poletju 1942 pritiskalo na prebivalce Polhovega Gradca in okolice, kajti pobijati so začeli tudi partizani. Pavle Božnar o tem piše takole: „Prvega so ,likvidirali’ šestdeset let starega posestnika Blaža Gorenca iz Dolenje vasi. Ko so gnali zaplenjenega vola skozi vas, se je neprevidno izrazil: ,Že spet enega ženejo.’ Še tisto noč so pobutali na njegova vrata, in ko je nič hudega sluteč stopil na prag, so ga ustrelili. Naslednji je bil na vrsti Leopold Kucler iz Dolenje vasi, oče sedmih nedoraslih otrok. Ubili so ga sredi dneva vpričo domačih. Staro Skodnico so ubili v njeni bajti v Bezenici pod Ključem. Prav tam je morala tragično umreti tudi Kalanova mati iz Dvora, ki je k Skodnici hodila na obisk. Sta bili pač nevarni, ker sta marsikaj vedeli, saj je bila Skodnikova hiša blizu Ključa. Staro Boštjanko iz Zavrha pri Brišah so surovo potegnili s peči in jo ubili. Hodila je k maši v Polhov Gradec in bi lahko kaj izdala. Mojega nekdanjega delavca R. Šuligoja, starega primorskega rojaka, so umorili v nekem dolenjevaškem hlevu tako, da so mu okrog glave ovili verigo in jo toliko časa zategovali, da so mu strli lobanjo. Gostilničarja Franceta Češnovarja, po domače Matocka, so ustrelili doma vpričo žene in otrok. Kako je to pobijanje vplivalo na ljudi, si lahko predstavljamo. Pomislimo samo, kako je vplival nehoteni uboj, ki se je okrog leta 1900 v naši občini zgodil v fantovskem pretepu: ljudje so se ga še dolgo potem z grozo spominjali.“ Tako Pavle Božnar v knjigi Odprti grobovi III., str. 30.
Zapoznela vaška straža
Ko beremo o začetkih revolucije v posameznih občinah oziroma župnijah, opazimo, da so nekoliko različni, njihov cilj pa je v glavnem isti: znebiti se političnih nasprotnikov in vliti ljudem strah v kosti. Tako so na primer v Horjulu, od koder naj bi se OF širila tudi na Polhograjsko, že aprila 1942 umorili trgovca Erbežnika, sredi junija pa župana Bastiča in njegovo ženo, medtem ko so v Polhovem Gradcu začeli s poboji manj pomembnih občanov: stara Skodnica iz Bezenice, njena prijateljica iz Dvora in stara Boštjanka z Zavrha pa Božnarjev nekdanji delavec Šuligoj, ki niti ni bil domačin. Od teh pobojev in seveda od ita-[Stran 025]lijanskih represalij, ki so bile vedno odgovor na kako partizansko akcijo, je bila do neke mere odvisna tudi ustanovitev vaške straže. Spomnimo se, kako so Italijani že v začetku maja 1942 zaradi partizanskega napada na njihovo kolono pri Hrastenicah pobrali po dolini vse moške; res da so jih potem ustrelili „samo“ 13, vendar je bil to za dolino hud udarec. Pa italijanski masaker na mostu v Dolenji vasi, kako je prizadel svojce in vse, ki so videli razmesarjena trupla nič krivih vaščanov, ali o tem samo slišali. Če upoštevamo še, da so nekateri vedeli za zvezo polhograjskih Italijanov s partizani, razumemo, zakaj so Polhograjci v avgustu 1942 odklonili italijansko ponudbo za ustanovitev vaške straže; o komaj ustanovljeni vaški straži v Šentjoštu so sicer nekaj slišali, prave zveze z njo pa niso imeli, zato so bile tiste vesti negotove, in kot je P. Božnar kasneje ugotovil, vsaj delno pomešane z nasprotno propagando.
12. septembra 1942 so Italijani na spodnjem koncu občine, vštevši Srednjo vas, pobrali vse moške od osemnajstega do petinpetdesetega leta in jih odpeljali v Ljubljano. Pristavci so upali, da bo italijanska maščevalnost s tem potešena, saj so imeli Italijani večino žrtev na spodnjem koncu. Toda naslednji dan – bila je nedelja – so prišli na vrsto tudi moški z zgornjega konca, razen vasi Setnik na meji šentjoške občine. Povedali so jim, da jih bodo zaščitili pred partizani in jih v spremstvu oklepnikov odpeljali v Ljubljano. Tri dni so bili zaprti v belgijski vojašnici, nato pa so jih v živinskih vagonih odpeljali na Reko in z ladjo naprej na Rab. Mesto Rab jim je bilo na prvi pogled všeč in pričakovali so, da bodo tam samo konfinirani, vendar so jih še isti večer peš odvedli v taborišče, kjer so že našli internirance iz drugih krajev. Komaj so se namestili po šotorih, je neko noč prišla nevihta z viharjem. Mnogo šotorov je zalila voda, ki je pridrla z bližnjega hriba. Nastala je panika, saj so nekateri mislili, da jih zaliva morje. Zjutraj je bilo v taborišču pravo razdejanje. Tudi sicer so bile razmere v taborišču nemogoče, hrana pičla ter slaba in postajalo je hladno. Kmalu so se pojavile še uši in griža. Zaradi oslabelosti so taboriščniki zbolevali tudi za drugimi boleznimi. Znano je, da so Italijani septembra 1942 v nekaj dneh pobrali vse moške v polhograjski in dobrovski dolini ter jih odpeljali na Rab, njihovo vračanje pa je kljub raznim prošnjam potekalo zelo počasi, vse do kapitulacije Italije, in za mnoge je dan rešitve prišel prepozno. Smrt je pač na Rabu imela bogato žetev. Božnar je prepričan, da so si nekateri domači somišljeniki KP in OF na razne načine prizadevali, da se interniranci, med katerimi je bilo veliko protikomunistov, čim dlje ali pa sploh ne bi vrnili.
Fantje iz Setnika, ki so poleg skritih terencev ostali doma, so bili v stalnem strahu, da jih bodo partizani mobilizirali. Želeli so, da bi se tudi v Polhovem Gradcu ustanovila vaška straža. Da bi svojci pred partizani imeli izgovor, naj bi jih sosednje vaške straže prišle mobilizirat. Do tega je res prišlo okrog svečnice 1943. „Mobilizirani“ Polhograjci so takoj odšli v Rovte na vojaško usposabljanje in čez dober mesec pod poveljstvom Ivana Skvarče iz Šentjošta že prišli v Polhov Gradec. Pridružilo se jim je še nekaj mož in fantov, ki so se medtem vrnili iz internacije. Odslej je tudi Polhov Gradec imel vaško stražo, ki se je po kapitulaciji Italije vključila v Slovensko domobranstvo (Odprti grobovi III, str. 38–48).
Omenili smo že, da je bilo šest bratov Božnar v internaciji na Rabu. Domov so se razen Franceta, ki so ga Nemci odpeljali v Buchenwald, vrnili vsi; nekateri prej, drugi kasneje. Kako je bilo s tem, zvemo iz Pavletovega pričevanja. “Precej Polhograjcev je tudi po ustanovitvi vaške straže še ostalo na Rabu oziroma po drugih taboriščih, kamor so jih z Raba preselili. Eno takih taborišč je bilo Renicci. Ob razpadu Italije so se tamkajšnji partizanski interniranci oborožili in prevzeli oblast, ki pa je trajala le kratek čas, kajti prišli so Nemci in vse internirance odpeljali v Buchenwald, kjer jih je mnogo pomrlo, med drugimi tudi France Božnar. Iz Reniccija so se rešili le tisti, [Stran 026]ki so ga zapustili pred partizanskim prevzemom oblasti in jo vsak po svoje ubrali domov.« (Odprti grobovi III., str. 47). Po oceni pričevalca je bilo vseh polhograjskih internirancev okrog 200, preživela pa jih je komaj polovica. Kdaj so Božnarjevi zvedeli, da je njihov Toni v noči na 19. marec 1943 odskočil iz angleškega letala nad Smrečjem, kjer so ga čakali Novakovi četniki, med njimi tudi polhograjski rojak Franc Zorec? Neke noči je potem Toni v
Figure 6. Namesto po vojni uničenega evharističnega križa so Polhograjci letos postavili nov križ, da bo spominjal na vero in kulturo prednikov in spodbujal k zvestobi njihovemu izročilu.
spremstvu Franca Zorca prišel na kratek obisk v Polhov Gradec. Za dobro uro sta se ustavila pri Pavletu, potrkala še pri Janku, nato pa pred svitom zapustila domačo vas. Komaj en teden po tem so polhograjski karabinjerji poklicali Pavleta in Janka na zaslišanje. Iz vprašanj, ki jima jih je zastavil poveljnik, ki je znal slovensko, je Pavle razbral, da je bratov obisk Italijanom prijavila partizanska stran.
Ob kapitulaciji Italije sta se Toni Božnar in Zorec znašla na Turjaku. Bila sta v skupini, ki je še pred partizansko obkolitvijo odšla na Zapotok. Toni Božnar se ves ta čas ni ločil od radioodajne postaje. Tudi ko so se umikali iz Zapotoka, je bilo tako. Toni se je ves čas bal, da bi prišel v roke Nemcem. Ko so pri Želimljah padli v partizansko zasedo, je Zorec takoj presodil položaj in zaklical Božnarju: „Beživa!“ Kmalu je opazil, da Božnarja ni med tistimi, ki so se prebili. Če bi se hotel Toni tedaj rešiti, bi moral zanemariti skrb za oddajnik in reševati svojo kožo, tega pa ni storil in je prišel s postajo vred v roke partizanov, ki so ga umorili kot toliko drugih v tistem težkem času.
Pavle Božnar ne omenja, ali je po vojni v Argentini kdaj srečal Franca Zorca. Brez dvoma sta si imela veliko povedati. Zorec je namreč med drugim še leta 1946 skupaj s Pavlom Žakljem iz Šentjošta vodil čez mejo v Italijo nekdanjega domobranca Milana Zajca, rešenca iz Kočevskega brezna. Pravijo, da na dolgi in nevarni poti od Šentjošta mimo Zavratca in skozi prostrani Trnovski gozd skoraj nikoli ni odložil težkega nahrbtnika in sedel, ampak se je samo naslonil na palico, ki si jo je urezal nekje ob začetku poti. Tisto palico je ob odhodu v Argentino odnesel s seboj in je do nedavnega še visela v njegovem domu v Loma Hermosa.
Zaključek
V začetku tega zapisa smo našteli knjige, ki so o Polhovem Gradcu in njegovih prebivalcih že napisane. Seveda pri tem nismo mislili na lite-[Stran 027]raturo, ki so jo pisali častilci Dolomitske republike in njene zgodovine. Naš namen je bil vsaj nekaj povedati o temah in ljudeh, ki so bili celega pol stoletja zamolčani, o katerih je bilo nevarno ali pa se sploh ni smelo govoriti. Zato smo tudi vzeli v roke pričevanje Pavleta Božnarja, ki je bilo že pred petdesetimi leti objavljeno v Argentini v knjigi Odprti grobovi III. Seveda pa se še kako zavedamo, da je ostalo še veliko nepovedanega. Že naslov tegale članka pove, da nameravamo govoriti predvsem o začetkih revolucije, čeprav vemo, da je ta svojo moč razkazovala tudi po koncu vojne, ko je dosegla svoj cilj: prevzem oblasti, in tedaj je tudi Polhov Gradec plačal velik krvni davek. Po neki logiki bi pričakovali, da bo ljudem tega področja s povojnimi poboji vsaj delno prizaneseno, saj so veliko pretrpeli zaradi okupatorskih represalij in ustanovili vaško stražo dobrega pol leta kasneje kot njihovi sosedje. Vendar ni bilo tako. Kot je razvidno iz knjige Farne spominske plošče, je v povojnih pobojih umrlo 130 Polhograjcev, kar pomeni 80 % žrtev protirevolucionarne strani ali 45 % žrtev vojne in revolucije, če upoštevamo, da je bilo vseh žrtev v fari 283, pri čemer pa niso upoštevani tisti, ki so umrli na Rabu oziroma po drugih okupatorskih taboriščih. Ne moremo drugače, kot da si tukaj dovolimo vprašanje, ki morda nikoli ne bo pravično rešeno: Koliko Slovencev, ki so umrli kot talci ali kot interniranci na Rabu in podobno, je bilo odločnih protirevolucionarjev, a jih vse statistike upoštevajo kot žrtve revolucionarne strani.
Leto 1994 je bilo za polhograjsko župnijo jubilejno, saj so 22. maja praznovali 250letnico farne cerkve, 18. septembra pa 700letnico ustanovitve župnije. Kljub tem pomembnim praznovanjem, ki so zahtevala veliko dela in priprav, pa so se v tem letu s posebno slovesnostjo spomnili tudi svojih zamolčanih faranov. Na pokopališču, blizu stranskega vhoda v farno cerkev, so postavili pomnik (farno spominsko ploščo) z imeni 140 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Župnik je prvo nedeljo v juniju oznanil, da bo vsako nedeljo do blagoslova pomnika in simbolnega pogreba pri fari trikrat zvonilo, zadnje tri dni pred simbolnim pogrebom pa tudi pri podružnicah. Z nekaj težavami je bila za slovesnost blagoslovitve določena nedelja 3. julija. Vodil jo je kanonik Vinko Prestor iz Ljubljane, pretresljivo in pomembno pridigo med mašo pa je imel polhograjski rojak Jože Božnar, župnik pri sv. Vidu v Clevelandu, ki je posebej za to priliko prišel iz ZDA. V imenu domačinov je spregovoril preživeli teharčan Vinko Zibelnik. Naj navedemo nekaj stavkov, ki jih je v uvodu k maši povedal domači župnik: „Za našo župnijo je danes spravni dan in boli me, da ni nobenega, ki bi se javno pokesal. Prav te dni sem slišal verno ženo, ki so ji ubili moža, ko je rekla: ‘Jaz sem že zdavnaj odpustila, kako pa naj sicer živim.’ Sem pa te dni slišal tudi nekoga, ki je rekel: ‘Kaj se pa greste, saj je bila sprava narejena že v Kočevskem rogu!’ Ni dovolj samo neka formalna sprava, v kateri se nič ne prizna in nič ne kesa. Sprava je priznanje, kesanje in spreobrnjenje. Mrtvi in živi z obeh strani državljanske vojne morajo postati enakopravni. Pobitim državljanske vojne je treba vrniti dobro ime!“ (Župnija Polhov Gradec, str. 392)
Več kot 22 let je že preteklo od tiste nedelje, ko so imeli v Polhovem Gradcu simbolni pogreb, na katerem so bili izrečeni gornji stavki, ki so pa na moč podobni stavkom, ki smo jih pred kratkim slišali in brali ob – če smemo tako reči – tudi simbolnem pogrebu na mariborski Dobravi. Res je, da smo sedaj slišali tudi stavke: „Razumeti zločin v Hudi jami pomeni razumeti slovensko zgodovino. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca.“ „Ne spreminjamo zgodovine, spreminjamo prihodnost!“ Ali to pomeni, da se je v dvaindvajsetih letih vendarle nekaj spremenilo ali vsaj začelo spreminjati? Pa zaključimo z besedami nadškofa Cvikla, ki je vodil pogreb na Dobravi: „Molimo in prosimo, da bi njihova nedolžna žrtev prinesla nam vsem blagoslov!“
[Stran 028]