Zdaj je, kar je. Kolo časa gre naprej. Ob 120. obletnici rojstva naše dobre in modre mame in 130. obletnici rojstva našega atka bi rada zapisala nekaj utrinkov iz trpkega življenja naše družine, tudi zato, ker me je neko leto ob spominski slovesnosti v Kočevskem rogu k temu spodbudil dr. Janez Zdešar, pisec knjižice Spomini na težke dni. Med kratkim razgovorom sem mu namreč omenila, da sem doma v Žvirčah pri Hinjah, komaj dvajset kilometrov od Kočevskega roga.
Ko so minirali roška brezna, so do nas prihajali zvoki eksplozij in videli smo tudi plamene ter temne oblake dima. Dobro se še spomnim, kako sva jih nekega dne z mamo zaznali na njivi, od koder je bil dober razgled do roških gozdov. Mama se je zazrla v daljavo, se oprla na motiko, nato pa omahnila na zemljo, jecljajoč besede: »Oh, zdaj je vzelo našega Mirka!« (Ravno je dopolnil 20 let.) Z bolečim vzdihom se je izgubila v nezavest.
Dobro leto pred tem, 22. aprila 1944, so nam partizani odpeljali očeta in ga umorili. Niti danes, po 72 letih, ne vemo, kje počivajo njegovi posmrtni ostanki. 15. marca 1945 so partizani požgali našo vas Žvirče, nas pa izgnali. Kot begunci smo se zatekli k sorodnikom Žužkovim v Struge. Bilo nas je devet, prava mala četica: sedem otrok, mama in 80letna babica.
V noči na 9. april 1945 je mama ob postelji zagledala očeta, ki ji je naročil oziroma ukazal: »Pepa, brez odlašanja moraš z družino od tod! Takoj, takoj!« Kam pa naj gremo in zakaj? Ko se je zdanilo, je mama pohitela k Poljanskemu Janezu, sosedu Žužkovih, ki je imel voz in konja. Bolj rotila kot prosila ga je, naj nas odpelje proti Kompolju. O očetovem naročilu mu sploh ni govorila, zato voznik ni mogel dojeti, kaj se dogaja. Na poti je potrkala na vrata mnogih hiš, da bi nas sprejeli. Seveda neuspešno. Vsak, ki se je ozrl na voz, poln otroških glav, med njimi pa še 80letna stara mama, se je prestrašil in nas ni upal sprejeti pod streho. Mame pa to ni zbegalo, ampak je vztrajala, kot prava svetopisemska žena. Nadaljevali smo pot, ki se je zavlekla do pozne noči. Končno so nas po daljšem razmišljanju pod svojo streho sprejeli Strnadovi v Prigorici pri Vidmu.
In kaj smo zvedeli čez dva dni? Žužkova hiša, ki smo jo 9. aprila zjutraj tako na hitro zapustili, je bila 11. aprila ob napadu partizanskih letal na Struge popolnoma uničena, pri
Figure 1. 
Figure 2. Naša mama Jožefa Pugelj
[Stran 059] sosedu Bačniku pa so na domačem dvorišču obležali mrtvi 49letni gospodar Jože, njegova 39letna žena Marija in 6letna hčerka Kristina. Mama je tako spoznala, kako prav se je odločila, saj je rešila življenje svoji številni družini. Ostali smo v Prigorici in od tu dvakrat na teden pešačili na Žvirče obdelovat naše njive. Posadili smo krompir, fižol, zelje in vse drugo … Poleg tega smo tudi pospravljali ruševine naše domačije. Vse druge dni pa smo pomagali Strnadovim pri delu na njihovi kmetiji; Strnadova mama je večkrat rekla, da je naš prihod k njim prinesel poseben Božji blagoslov.
Ob 120. obletnici rojstva naše dobre, nepozabne mame mi stopa pred oči njena trdna pokončnost in nezlomljiva vztrajnost; tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah ni omahovala, ampak v neomajni veri in zaupanju v Boga vztrajala pri delu za družino in dom. Te vrstice sem napisala v hvaležen spomin mojih staršev in v spodbudo mladim, da bi vztrajali pri svojih krščanskih koreninah. V spomin in v srce naj si zapišejo pregovor: KADAR JE STISKA NAJHUJŠA, JE BOŽJA POMOČ NAJBLIŽJA!