Vanja Kržan že vrsto let predano zbira in na straneh Zaveze razkriva zgodbe o trpljenju med vojno ter o mnogih krivicah in žalitvah, ki so jih ljudje prestajali po njej. Čeprav so tudi njo že od mladih let spremljali dogodki, ki jih je prežemalo zlo totalitarnih časov, pa je doslej njena zgodba za bralce Zaveze ostajala bolj ali manj nepoznana.
Rojena je bila leta 1941 na Jeseniškem. Po poklicu je anglistka in francistka, za svoje osrednje poslanstvo pa je po poroki in rojstvu prvega od šestih otrok sprejela vlogo žene in matere. Je dobra poznavalka zakonskih in družinskih tem ter odkrita zagovornica pro-life stališč. V začetku sedemdesetih let je začela o različnih doživetjih z otroki ter o svojih izkušnjah v družini in zakonu pisati v Družinini rubriki Pri nas doma, ki je kasneje prerasla v samostojno prilogo Naša družna. Kot publicistična sodelavka je sodelovala tudi pri revijah Tretji dan, Cerkev v sedanjem svetu, Božje okolje … O teh temah je veliko tudi predavala in kot pričevalka nastopala po župnijah, pri veroučnih skupinah … Leta 1990 je izšla njena (doslej edina) knjiga Beseda, ki opogumlja, svoje zanimanje za družbeno-politične teme pa že vrsto leto udejanja kot zvesta sodelavka pri reviji Zaveza.
V izrečenem, zapisanem ter vsem, kar gospa Vanja počne, je moč čutiti izjemno človeško in duhovno globino ter velik čut za resnico. Preizkušnje, ki jih ji je prineslo življenje, sprejema z velikim zaupanjem v »nezmotljivi kompas božje navzočnosti«. Tudi zato so njene misli in njena življenjska drža pravzaprav eno samo pričevanje.
Kdo je Vanja Kržan? Kako bi bralcem Zaveze predstavili svojo življenjsko zgodbo?
V bistvu sem najprej žena in mama, že štiriindvajseto leto babica, morda kdaj postanem še prababica. Rojena sem bila leta 1941. Otroštvo in mladost sem preživljala na Jesenicah. Mama je bila po rodu Jeseničanka, oče Ljubljančan in kot metalurg zaposlen v Železarni Jesenice. Maturirala sem na jeseniški gimnaziji in po nekaj letih diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po končanem študiju angleščine in francoščine sem se zaposlila v Mladinski knjigi in se še isto leto poročila. Oba z možem sva v zakon prinesla več dobrih kot slabih lastnosti in se že triinpetdeseto leto usklajujeva, da živiva v lepem zakonu. V zakonu sva oba trdno držala za krmilo in vedno zaupala nezmotljivemu kompasu božje navzočnosti. Ta je še vedno najbolj trden in zanesljiv smerokaz najinega zakona. Oba izhajava iz družin s šestimi otroki in oba sva vedno čutila ne le varnost, temveč tudi pripadnost svojima rodnima družinama. Prepričana sem, da ta pripadnost pogojuje pripadnost človeka svojemu narodu in domovini. To so naju prepričali tudi najini otroci.
Kakšno je bilo življenje v vaši družini?
Pestro, zanimivo, bogato z mnogimi spoznanji in doživetji, tudi preizkušnjami, a končno – vedno osrečujoče. Na otroke sva prenašala vse dobro, kar sva sprejela od svojih staršev, bratov in sester. Otroci so imeli mnogo bratrancev, sestričen ter tudi prijateljev, midva z možem pa prav tako veliko sorodnikov in prijateljev, tudi iz zakonske skupine. Nikoli nismo bili vase zaprta družina. Podobno kot se zgodi v pravljicah, sem leto dni po poroki povila sinčka. Takrat sem šele doumela, da je otrok zastonjski dar Božje ljubezni. Nedoumljivi čudež Božje stvariteljske moči! Zdaj sem ta čudež držala v rokah in ga občudovala! Moj otrok! Polna hvaležnosti sem si zaželela, da bi lahko še večkrat doživela[Stran 063]
Figure 1.
ta čudež. ‘Moj’ otrok? Pa je res samo ‘moj’? Osmi dan po porodu je sinček zbolel zaradi infekcije v porodnišnici. Nekaj dni je bilo njegovo življenje v božjih rokah. Zdaj je postal samo božji, odvisen le od mojih prsi in prizadevanja zdravnikov. Postala sem bogatejša za še eno spoznanje, najdragocenejše v življenju matere: ‘moj’ otrok ne pripada samo meni ali nama z možem. Pripada Bogu, rodila sem ga za večno življenje! Njegovo ozdravljenje zame ni bilo samo ponoven čudež Božje ljubezni, za vse življenje me je obogatilo tudi s tem spoznanjem.
Rodila sem pet fantov in deklico. Z lahkim srcem sem se odločila, da pustim službo. Zakon in materinstvo z vso težko ‘prtljago’ vred, sta se mi zazdela lepša in bogatejša kot vsak drug poklic, ki bi ga opravljala. Torej sta moje poslanstvo! Na poseben način ga je ‘potrdil’ najin zadnji sin, ki je odrasel fant, hkrati pa otrok z motnjo v duševnem razvoju. Šele potem je prišlo na vrsto trgovanje s preostalimi talenti. Nobenega ne smem zakopati, pa naj bo še tako nepomemben. To sem uresničevala tudi s predavanji in svojim publicističnim delom, ki sem ga bogatila z mnogimi novimi spoznanji strokovne francoske literature in ameriškega gibanja Pro Life, Za življenje. Zato sem lahko l.1985 napisala v Družino serijo zelo odmevnih člankov. Z rojstvom vsakega od otrok se je moja ljubezen do življenja samo še pomnožila.
Čas revolucionarnega boljševističnega nasilja med in v letih po vojni ste doživeli kot majhna deklica. Kako je s spomini na tista leta?
Že kot otroci, kasneje pa kot dijaki, smo se v tistih strupenih povojnih letih učili kritično presojati, v kakšni družbenopolitični ureditvi živimo. Na začetku osnovne šole sicer še nismo dojemali, da živimo v laži in manipulaciji. Kot Titovi pionirčki smo ob praznovanju komunističnih praznikov po oknih učilnic lepili zastavice, v sprevodih glasno skandirali, mahali z zastavicami, kadar se je skozi Jesenice pripeljala kolona črnih avtomobilov, ki je maršala[Stran 064] spremljala na poti v Kranjsko Goro … Z grozo smo gledali filme, ki so prikazovali strahote ‘belogardistov’, izdajalcev, ki so mučili partizane. Niti sanjalo se nam takrat ni, kdo so ‘beli’ in zakaj so izdajalci.
Najbrž ste se strahot sovražnih totalitarnih časov, ki jih popisujete v Zavezi, začeli zavedati precej kasneje?
V živem spominu mi je ostal 22. junij 1952, dan, ko naj bi bila na Jesenicah prvič po vojni sveta birma. Birmovat naj bi prišel škof Anton Vovk. Zjutraj smo vstali v nenavadno birmansko jutro. Po ograjah in izložbenih oknih so bili nalepljeni listki, na katerih je bila narisana škofova roka, od nje je na otroško glavo kapljala kri, spodaj pa je bil napis: »Roka morilskega škofa ne bo blagoslavljala naše mladine!« S tega listka mi je jasno spregovorila do takrat neznana hudobija, sovraštvo. In laž! Saj vendar roka škofa ne more biti krvava! In birmanci si želimo njegovega blagoslova!
Kako je torej bilo na birmanski dan?
Škofa je ob prihodu na Jesenice sprejela množica ljudi na obeh straneh ceste: vsi uradniki in delavci železarne, ki jim je bilo strogo zaukazano, naj onemogočijo škofov prihod, sicer bodo izgubili službo; poleg njih mladina iz različnih šol in uslužbenci podjetij. Vsa jeseniška drhal pa se je zbrala pod stopniščem cerkve, navalila na avto, udrihala po njem, grozila škofu in kričala psovke. Prostaške afežejevke in nahujskana mladež so ‘obdelovali’ množico vernikov, birmancev in botrov, ki so se zgrinjali v cerkev. Aktivistke so jo zaklenile, domači župnik je pričel z mašo, ljudstvo pa pelo kot še nikoli. Z obzidja ob strani cerkve nas je skozi okna ‘nadzirala’ množica, ki je ves čas prepevala: »Na juriš, na juriš, na juuuriš!«, najglasneje ob smrtni tišini in glasnem smrkanju med povzdigovanjem. Po maši so vernike in prestrašene ‘birmance’, ki smo morali v mimohodu mimo njih, pozdravili s sočno ploho prostaškega besednjaka! To nenavadno in nepričakovano ‘birmovanje’ me je za vedno utrdilo v veri in zaznamovalo v spoznanju, kako veliko je sovraštvo do verujočih. Škof Vovk je v mojih otroških očeh postal nenavaden junak. Kasneje smo zvedeli, da sta ga v Žirovnici na cesti ustavila dva fanta z Jesenic in ga posvarila, naj se ne peljejo naprej, saj se pripravlja napad nanj. Škof Vovk pa je odločno odgovoril: »Gremo naprej!« In je šel naprej do Jesenic, še isto leto do Novega mesta, ves čas naprej skozi mukotrpna leta do smrti. Moje otroško občudovanje je danes preraslo v čaščenje svetniškega škofa.
Še bolj so vas zaznamovala gimnazijska leta.
Vedeli smo, da živimo v komunizmu, to besedo smo zdaj poznali. V gimnaziji smo v spoznanjih, kaj vse naj bi komunizem sploh bil, še bolj napredovali. Govorilo se je, da je naša jeseniška gimnazija t. i. ‘kazenska’ gimnazija oziroma gimnazija, kamor so kazensko nameščali profesorje, ki niso imeli ‘moralnopolitičnih’ kvalifikacij! Za dijake je bilo dobro, da so bili brez njih, saj nas niso obremenjevali, ampak kvalitetno poučevali in vzgajali s svojim zgledom. Pred oči mi živo stopajo nekateri liki mojih profesorjev. Denimo profesorica za slovenščino. Bila je mednarodno priznana strokovnjakinja za starocerkveno slovanščino, v nas pa je prebujala veselje do lepote slovenskega jezika in slovstva, do slovenstva in nam s tem obujala narodno zavest. Ali prof. Jože Tomažič, ki nam je že otrokom pričaral na oder jeseniškega gledališča eno od svojih številnih Pohorskih pravljic in bajk, kasneje pa nadaljeval z ljudskimi igrami. [Stran 065]
Nepozabna ostaja velika krivica, ki se je zgodila profesorju zgodovine. Bil je izreden strokovnjak, človek širokih obzorij, s klasično izobrazbo filozofije, latinščine in grščine. Njegova osebnost ter njegova predavanja iz zgodovine so razodevala veliko znanje, svobodomiselnost in neuklonjivost režimu. Pred vojno je bil dve leti profesor zgodovine na realki v Ljubljani, takoj po ‘osvoboditvi’ pa je zaradi svoje drže ostal brez službe. Šele po posredovanju profesorjevega očeta pri povojnem kulturnem ministru Edvardu Kocbeku sta z ženo dobila zaposlitev na ‘kazenski’ jeseniški gimnaziji, kjer sta ostala do upokojitve. Vsa dolga profesorska leta je bil trn v peti jeseniškim občinskim ‘funkcionarjem’. Nanj so dobesedno prežali. Končno so dočakali, na kar so prežali. Razlog za prisilno upokojitev je bila razglednica, ki jo je leta 1974 iz zdravilišča napisal dijakom svojega razreda: »Lepo Vas pozdravlja Vaš, trenutno exrazrednik. Za življenje Vam navajam dva izreka: »Spominjaj se Gospoda, svojega Boga v dnevih svoje mladosti, preden pridejo leta, ko porečeš: Niso mi všeč.« – »Skrbite najprej za Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo Vam bo navrženo.« Sin partijskega funkcionarja, dijak gimnazije, je skrivoma odnesel razglednico na občinski partijski komite. Profesorju so občinski hlapci režima za vedno prepovedali vstop v razred! Brez razloga! Od dijakov svojega razreda se nikoli ni mogel posloviti, niti oni od njega. Nikoli ni dobil pojasnila, zakaj so ga upokojili. Kakšno nasilje totalitarne diktature!
Bralci Zaveze vas poznamo kot tisto, ki že dolga leta zbira in objavlja zgodbe ljudi o najbolj grozljivih dogodkih slovenskega naroda. Kdaj in kako ste se znašli v tem?
Prva leta po osamosvojitvi in po padcu Demosa so me pričela vznemirjati politična vprašanja. Takrat sem nekaj člankov napisala za novo nastali časopis Slovenec in se lotevala takratnih družbenih dogajanj. Vedno sem imela čut za resnico, pravico in zelo odklonilen od-
Figure 2.
nos do laži in sprenevedanja. Slovenec je prenehal izhajati in prepričana sem bila, da zame ni več možnosti, da objavljam članke. Danes vidim, da so spomini na krivice do ‘kazensko’ nameščenih profesorjev na jeseniški gimnaziji, predvsem pa meni takrat še neznane zgodbe nekaterih dijakov in dijakinj, tudi mojih sošolcev, botrovale odločitvi, da začnem pisati v Zavezo.
Morda je bilo ‘odločilno’ nedeljsko jesensko popoldne leta 1997. Z nedopovedljivimi občutki sem obstala pred farno spominsko ploščo na ljubljanskih Žalah. Obsevala jo je mehkoba zadnjih sončnih žarkov. Strmela sem v množico pozlačenih črk, ki so dajale imena pomorjenim žrtvam, ob njih »navpični drevored« letnic njihove nasilne smrti. Na plošči sta vpisani tudi imeni moževe tete in strica. Ugrabili so ju jeseni 1945 v Trstu, stlačili v avto in pripeljali v ljubljanske zapore. Za njima je izginila vsaka sled. Štirje nedorasli otroci so sami [Stran 066]
Figure 3.
brez sorodnikov ostali v Trstu. Z različnimi transporti so jih raztepli po vsem svetu … Pa ime mojega bratranca, rosno mladega domobranca v zadnjih mesecih vojne v Ljubljani … Pred spomenikom me je nenadoma obšla velika žalost: Kaj se je z nami zgodilo? Kako nekaj strašnega so nam storili! Hkrati sem občutila nekaj svetega, saj smo s temi mučenci neločljivo povezani. »Izrael slovenski, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi«. Resnično, Izrael slovenski … in vsak od nas del njega.
Se spomnite, kdaj ste objavili prvič? Morda veste, koliko pričevanj ste v teh letih že objavili?
Kmalu po blagoslovitvi farne spominske plošče sem o tem svojem doživljanju napisala članek za Družino. Nedolgo zatem me je prof. Justin Stanovnik peljal na Dolenjsko k neki starejši ženi. Bila je še mlado dekle, ko so ji partizani naredili hudo krivico, ki jo je zelo težko prebolela. Njeno pričevanje je bilo objavljeno v 32. številki Zaveze. Za prvi članek mi je gospod Stanovnik izročil posnetek iz Argentine, kjer sta hčerka in mama opisovali težko življenje družine čevljarja iz Dravelj pri Ljubljani. Mama pa še večletno trpljenje v delovnem zaporu v Brestanici. Mlajši otroci so bili prepuščeni sami sebi, životarili so doma in po zavodih. Oče je bil prav tako zaprt. Članek sem napisala v 30. številki Zaveze. Od takrat dalje sem s kakšno izjemo pisala skoraj v vsak zvezek.
Kako se lotite pisanja takšnih zgodb? Kako se pripravite nanje?
Zame je najpomembnejši človek – pripovedovalec zgodbe, vzroki njegovega trpljenja, doživljanje bolečine, peza krivic in ponižanj, pa tudi [Stran 067]mukotrpno življenje v desetletjih po vojni. Vse to je mojega pričevalca ali pričevalko za vedno zaznamovalo. Največkrat ga ne poznam, še manj njegove zgodbe. Običajno je sorodnica ali sorodnik žrtve. Živo jo nosijo v spominu skupaj z njegovim trpljenjem in storjenimi krivicami. Sami so postali nekakšni ‘dediči’ žrtve, saj se je nad njimi nagrmadilo dolgoletno trpljenje in bolečina, kar še danes nosijo v sebi.
Ali iščete tudi arhivske dokumente?
Zgodovinski in arhivski podatki lahko meni zgodbo osvetlijo, potrebni pa so zgodovinarjem in raziskovalcem. Meni pa se ‘v živo’ predstavijo žrtve same oziroma najbližji svojci umorjenih. Šele pripovedovalec zgodbi vdihne srce in dušo, pa še vse drugo, kar jo spremlja. Arhivske dokumentacije marsikdo od mojih pripovedovalcev nima. Največkrat hranijo le mrliške liste, za katere so morali po osamosvojitvi poskrbeti sami. Na njih ni nikoli naveden razlog ali točen datum smrti. Edino, kar je napisano, je nesramno pojasnilo, kot npr., da 1. 12. 1945. ‘imenovani ni več preživel’.
Pretresel me je arhivski zapis o mladem in lepem dekletu iz Bohinjske Bistrice, ki se je nekega nedeljskega popoldneva s konjsko vprego odpeljalo k sorodnikom na Češnjico. Domov se ni vrnilo nikoli več. Več let po vojni je nekdanji partizan družini povedal o njenem ‘zaslišanju’. Med drugim jim je zatrdil tudi, da ni eden tistih številnih, ki so jo mučili in posiljevali. In kaj sem o tem prebrala v arhivu? Le to, da je bilo zaslišanje neuspešno, ker ‘imenovana’ v procesu zaslišanja ni sodelovala. Tretjo noč da je od utrujenosti že bledla in zmedeno govorila, tako da od nje niso izvedeli nič določenega.
Pričevanj se je nabralo že cela vrsta. Kako pridete do njih?
Običajno ne iščem zgodb, ampak ljudi. Na različne načine zvem zanje, največkrat od njihovih znancev, sovaščanov ali sorodnikov. Zelo redko naletim na koga, ki bi se sam ponudil, da mi zaupa svojo težko pripoved. Spomnim pa se neznane gospe, ki se mi je kar po telefonu ponudila, da mi pove svoje povojno trpljenje. Bila sem malce negotova, a nisem želela opustiti take izjemne priložnosti, da se mi nekdo kar sam ponudi. In ta gospa mi je imela kaj povedati! Izhajala je iz srečne uradniške družine iz trnovske fare v Ljubljani, mama je imela veliko vrtnarijo. Po vojni so iz Vetrinja vrnili očeta in dva sinova, eden je bil že profesor, drugi študent medicine. Vsi trije so bili ubiti v Kočevju. Mama in devetletna deklica, ljubljenka očeta in obeh bratov, sta v borbi za preživetje z garanjem na vrtnariji dušili svojo bolečino. Še veliko let po vojni sta upogibali hrbet pod biči novih oblastnikov. Za deklico je bil fizični napor prevelik, tako da je danes upognjena starka z uničeno hrbtenico in kolki.
Vidite, če se ne bi odzvala njenemu povabilu, bi bila Zaveza osiromašena za enega od dokumentov naše krute preteklosti. Pričevalci, ki še vedno molčijo, se niti ne zavedajo, da s svojim molkom to kruto poglavje slovenske zgodovine siromašijo. [Stran 068]
Kako pristopate do ljudi? Kaj doživljate ob srečevanju s pričevalci, ki vam zaupajo svoje bridke spomine?
Na poti k pričevalcu se sprašujem, kako mi bo uspelo, da bodo meni, neznanki, zaupali svojo zgodbo. Vsak jo je dolga leta nosil globoko zakopano v svoji notranjosti. Sprašujem se, kaj mi bo povedal, kako mu bo to uspelo. Razmišljam, ali bom njega in pripoved dovolj dobro razumela. Bom razumela tudi vsa čustva in vse tisto, česar ne bo mogel izraziti zaradi bolečih spominov. Na pragu hiše ali stanovanja nekaj trenutkov postojim in v mislih prikličem tistega pravega Duha, ki bo oba razsvetljeval. Med pogovorom navadno tudi pričevalec išče besede, ki bodo dovolj dobro osvetlile pripoved. K vsakemu pričevalcu, pričevalki pristopam z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, da mi hoče zaupati stvari, ki so del njegove notranjosti. Mnogi ne poznajo Zaveze, zato jim revijo in njeno poslanstvo najprej predstavim. Vedeti morajo, da njihovo pričevanje ne bo predmet plehkega pisanja v stilu rumenega tiska.
Ko z mnogimi novimi spoznanji in podatki odhajam od pričevalca, me že skrbi, kako bom zgodbo napisala. Pričevalec bo moral v njej prebrati in začutiti vse tisto, kar mi je povedal. Pa še več, tudi tisto, kar ob zgodbi še vedno doživlja. Ko pričnem s pisanjem, premlevam misli in prestavljam stavke. Še prej pa se v duhu pomudim pri glavnemu pričevalcu, pri junaku zgodbe, da bi iz onstranstva blagohotno spremljal pisanje zgodbe. Vsi so umrli zaradi resnice, pravice, poštenja, domoljubja, mnogi zaradi svoje vere. Vse to mi daje upanje, da so že svetniki pri Bogu. Verujem tudi, da je med njimi tudi možica mučencev.
Kako vas pa navadno sprejmejo?
Odzivi so zelo različni. Doslej me je le ena gospa zavrnila že pri vratih, ena pa odklonila pogovor po telefonu. Največkrat me sprejmejo negotovo, a rade volje. Najlažje, z zaupanjem in hvaležnostjo, so mi odpirali vrata na Jesenicah in v okoliških krajih. Če ne mene, poznajo družino moje mame. Prav vsi, brez izjeme, pa mojega strica, ki je bil omenjeni profesor zgodovine na gimnaziji. Pri predstavitvi sem velikokrat povedala, da sem profesorjeva nečakinja. To je pomagalo, da je pogovor stekel skoraj prijateljsko. Prav vsi pripovedovalci mi ostanejo v spominu, vendar eni bolj jasno, drugi manj. Zelo različnih značajev so. Eni so manj, drugi bolj zgovorni. Vsak ima svojo, enkratno zgodbo, vsak jo pripoveduje po svoje.
Je veliko takih, ki še vedno molčijo in držijo svoje zgodbe v sebi? Se vam zdi, da je današnji čas še vedno nenaklonjen in sovražen, da je ta molk razumljiv?
Zakaj nekateri molčijo, ne razumem vedno, a njihov molk spoštujem. Komunistični teror je zasejal v ljudi tak strah, da se ga nekateri ne morejo otresti. Težje pa razumem gospo, ki mi je po telefonu odklonila pogovor s svojo mamo, čeprav je še vedno čila in ima dober spomin. Vedela sem, da bi mi svojo zgodbo rade volje povedala. Odločati v imenu mame ni bilo spoštljivo. Hčerko je verjetno vodila bojazen pred morebitnimi posledicami za kariero ali strah za prihodnost njenih otrok. »Saj veste, ‘kako’ je danes,« je še dodala. Saj je ‘tako’ tudi zaradi takih, ki se bojijo posledic. Mnoge je strah, da utegnejo izgubiti službo. V današnjih [Stran 069]
Figure 4.
časih je to možno. Možno je tudi kaj drugega, saj nam še vedno deli pravico in kroji resnico revolucionarno pravo. Včasih me kdo celo vpraša, če sem že kdaj občutila kakšne posledice zaradi pisanja v Zavezo. Zatrdim mu, da še nikoli. Ob tem se večkrat spomnim ruske disidentke Tatjane Goričeve, ki je zapisala: »Komunistu nikdar ne verjemi, nikdar mu ne zaupaj in nikdar se ga ne boj!«.
Mnogi mladi fantje so se iz gozda vrnili povsem ‘drugačni’, kot so tja odhajali. Sorodnikom in sosedom so po vojni delali tako hude stvari, da ti raje molčijo. Zato še vedno vztrajno molči gospod iz Ljubljane. Razumem tudi, da mi je pogovor odklonila gospa, ki je sorodnica umorjenega med vojno. Njena družina živi v dobrih sosedskih odnosih z družino, ki je imela med vojno tesne povezave s partizani in ima na vesti umor oziroma zelo dobro vedo za vse okoliščine. Ali naj zdaj sorodnica umorjenega s svojo pripovedjo za Zavezo naredi razdor med družinama? Verjetno je bolje, da še naprej obe družini živita v miru. Prepričana pa sem, da bi družini zaživeli v še večjem, resničnejšem miru, če bi se dokončno na državni ravni, na ‘obeh straneh’ stvari razčistile in bi se dokopali do resnice.
Kaj pričevalci, ki spregovorijo, največkrat začutijo, ko se izpovejo? Jim je vsaj malo v uteho, ko vidijo in preberejo zgodbo?
Nekateri so se odločili, da svojo izpoved trpljenja ohranijo zase kot svetinjo, saj je bila v vseh povojnih letih prevečkrat opljuvana in onečaščena s klevetami in lažjo. Ko spregovorijo, pa jo prinesejo na svetlo in očistijo vseh[Stran 070] ogabnih pljunkov in hudobije. Takrat opazim, da so kljub bolečini in žalosti tega veseli. Z nekakšno pobožnostjo jemljejo v roke fotografije svojih dragih domačih in mi jih kažejo. Velikokrat se moram jokati z jokajočimi ali prinašati mir tistim, ki vso noč pred mojim prihodom niso spali. Bali so se, ker se bodo morali ponovno srečati s svojo bolečino, saj ne želijo, da bi jo oživljali. Kot da jo želijo zakopati enkrat za vselej. Ko pa je njihova pripoved enkrat objavljena, napisana kot zgodovinski dokument v poplavi lažne zgodovine, so veseli. Celo nekako ponosni so in hvaležni, saj so prvič v sedemdesetletnem obdobju molka lahko izpovedali svojo, doslej zamolčano resnico. Zavezo, v kateri je objavljena njihova zgodba, bodo poslali svojim sorodnikom, mi pravijo.
Nekje zapišete, da niso tako redke pohvale ljudi, katerih zgodbe objavljate.
Ja, drži. Eden se mi je celo zahvalil pismeno, ena z drobnim darilcem, tudi s povabilom na kosilo. Z eno od pričevalk si dopisujeva, druga, zdaj že pokojna, me je večkrat poklicala po telefonu in povabila na klepet ob kavici. Vedo, da pri Zavezi vsi delamo brez denarnega plačila. Njihova hvaležnost mi je največja nagrada za delo. Hvaležna sem jim za pogum in voljo, da so se leta dolgo po osamosvojitvi trudili za pridobivanje mrliških listov; da so se morali znajti pri iskanju arhivskih dokumentov. Obhodili so mučna, dolgotrajna pota po arhivih in sodiščih za vrnitev premoženja. Če jim je vse to vsaj delno uspelo, je bilo to zame največje plačilo.
Kaj pa nespodbudni, zaviralni odzivi na vaše pisanje?
Nekajkrat sem prejela kritičen odziv na pisanje. Enkrat zaradi nesporazuma, dvakrat sta se oglasila svojca opisane žrtve, ker sta imela povsem nasprotni stališči kot pripovedovalec zgodbe. Mnoge je namreč z leti prepričala ‘drugačna’ resnica. Slišala sem tudi mnenje, da so moji članki preveč čustveni, solzavi in premalo dokumentirani. Čustvenost je morda izraz mojega sočutja ali poglobljenega odnosa do pripovedovalca. Prepričana sem, da je pri mojem načinu pisanja največji ‘dokument’ pričevalec sam, skupaj z natančnimi letnicami, navajanjem krajev in okoliščinami pobojev, s fotografijami žrtev in sorodnikov, umrlih ali še živih. Zavedam se, da so moje zgodbe le kapljice v morju trpljenja, krivic in laži revolucionarnega nasilja, ki ga v celoti lahko opisujejo le zgodovinarji in raziskovalci arhivov s svojim prepotrebnim, utrujajočim delom in raziskovanjem.
Kaj pa tisti, ki so morili ali dajali ukaze za umore? Se vam je morda zaupal tudi kdo od njih?
Morilci so velikokrat vse življenje trpeli, če se jim je pričela oglašati vest. Običajno so morali moriti po ukazu svojih nadrejenih. Če bi svoja težka dejanja izpovedali, bi bili za vedno onemogočeni. Vezala jih je zapoved molka in bojazen pred uničujočimi posledicami. Nadrejeni so jih službeno premeščali v drug kraj, na drugo službeno mesto. Ali pa so sami hoteli kraj zapustiti.
Velikokrat pričevalci domnevajo, kdo naj bi bil morilec, ali kdo naj bi dajal ukaze za umore. Ko sem pred leti opisovala zgodbo ustreljenega fanta, ki se ni hotel pridružiti partizanom, je v istem naselju morilec še živel. Fanta je nekdo ustrelil konec aprila, na dan, ko se je slavil Hitlerjev rojstni dan. Vsi v naselju so za morilca vedeli: živi v isti veliki hiši ob cesti kot med vojno. Zadaj so bile zapuščene njive in [Stran 071] travniki. Prišla sem do vežnih vrat in pozvonila. Vse je bilo grozeče tiho, nikjer nikogar. Oglasil se je lajež. Vsaj to! Odprlo se je zgornje okno. Koga iščem? Okno se je zaprlo in nisem vedela, ali je bil to tisti, ki ga iščem. Čez nekaj časa mi je odprl hišna vrata. Pred mano je stal starček mrkega obraza. Takoj mi je bilo jasno, da nisem dobrodošla. Predstavila sem se, ni me povabil naprej, vendar sem šla za njim v kuhinjo. Ali morda on kaj ve v zvezi z umorom fanta na drugi strani ceste, pod robom gozda? Nič določenega. Začel se je razburjati, zakaj ga različni ljudje kar naprej nadlegujemo z raznimi vprašanji, če pa nič ne ve. Marsikaj da se je dogajalo takrat v tistih dneh, ko se je slavil Hitlerjev rojstni dan, se je končno le spomnil. Pri tem dnevu je ostalo, njegova pripoved je bila vedno glasnejša, nepovezana. Ritensko se je umikal proti kuhinjskim vratom. Zakaj ga nadlegujemo, rad bi že enkrat mir! Šel je v vežo in proti dvoriščnim vratom, od tam na gank in po lesenih majavih stopnicah na dvorišče. Zbala sem se, da bom ostala sama v zaklenjeni hiši, zato sem pohitela za njim. Zaslišala sem lajež, zagledala psa, starčka pa nikjer, kot da bi se vdrl v tla. Verjetno je izginil v hlev. Postalo mi je tesno pri srcu. Čim prej od tod! Ta starček mi je ostal v spominu kot lik osamljenega, skrajno zapuščenega in zagrenjenega človeka. Zakaj ni mogel izpovedati svoje krivde? Verjetno je do konca življenja ostal ujet v prekletstvu molka. Kako krivično do vseh, ki so morili, velikokrat po ukazu nadrejenih!
Ali vam o morilcih svojih domačih pripovedujejo tudi pričevalci vaših zgodb?
Mnogi od pričevalcev zanje vedo ali sumijo, kdo so. Zgovoren primer sem doživela na Blejski Dobravi, ko sem obiskala sina predvojnega lesnega trgovca, ki je med vojno izginil in sam Bog ve, v katerih gozdovih tam okoli trohnijo njegove kosti. Že takoj, ko sem vstopila v kuhinjo, mi je pokazal na hišo nasproti njegove. »Poglejte na drugo stran ceste! V njej živi visok politični funkcionar, tukajšnji domačin. On bi sigurno vedel, kje trohni moj oče. Če ga ni ubil sam, pa je gotovo dal povelje za njegov umor.« Gledala sem v tisto smer, pa se mi je skozi obilico zelenja prikazala samo streha: hiša stoji tik ob cesti, okoli visok kamnit zid, za zidom poganja še višja živa meja. »Njega ni nikoli videti. Ima že več kot devetdeset let. Pogosto se ustavlja pred hišo rešilni avto jeseniške bolnice. Veste, taki ljudje, kot je on, ne morejo niti živeti niti umreti!« Iz njegovega glasu nisem razbrala niti najmanjšega sovraštva, prej sočutje.
Ob mnogih pripovedih sem spoznala, da otroci umorjenih staršev ne morejo sovražiti njihovih morilcev. Še manj si želijo maščevanja. Vedo za njihovo dolgoletno trpljenje, ki jim ga niti najmanj ne privoščijo. Pravijo mi, da s sovraštvom v srcu ne bi mogli živeti. Pričevalka Tereza iz Postojne je bila sprva do konca zaprepadena, ko ji je morilec očeta, eden od občinskih funkcionarjev iz povojne Postojne, priznal svoj zločin. Bilo je v restavraciji, mnogo let po zločinu. Do mize, kjer je s prijateljico in njenim fantom sedela takrat dvajsetletna Tereza, se je na lepem primajal pijan moški, župan Postojne. Fant ga je prosil, naj jih ne moti. Prišlek se je vzravnal, se pričel trkati na prsi in hripavo izdavil: »Mar ne veš, kdo sem? Jaz sem tisti, ki sem ubil njenega očeta! Da, jaz!« Z iztegnjeno roko je kazal na Terezo. Čez nekaj let je z drvečim avtomobilom zgrmel v prepad. Naj bi sicer zaprepadena Tereza skesanega, zapitega, duševno trpečega človeka zasovražila? Sčasoma je njegov izbruh in [Stran 072]
Figure 5.
priznanje krivde razumela kot izpoved nesrečnega človeka. Skesal se je svojega mladostnega dejanja in ga celo priznal, pred njo! Nihče od njegovih ‘nadrejenih’ se ni nikoli vprašal, kako naj take žrtve odrešijo ukletosti molka.
Vaši zapisi so pogosto prave spominske razglednice. Morda s kakšnim namenom?
Težko, a hkrati milo se mi stori, če hišo in okolico najdem tako, kot je bila takrat, ko se je zgodil zločin. Spominjam se obiska pri sinu, ki so mu na pragu domače hiše v Mojstrani ustrelili očeta. Ko sem prišla do hiše in obstala pred njo, sem v vsej krasoti pomladnega jutra najprej zagledala mogočno ‘pročelje’ severne triglavske stene. Vrhovi očaka so bili še pokriti s snegom. Njegov oče je bil že pred vojno izkušen planinec, bil je prvi, ki je s preprosto vrvjo, navadnimi okovanimi gojzarji in cepinom preplezal severno triglavsko steno. Mnogo nemških in avstrijskih gornikov mu je zaupalo službo vodiča. Toda med vojno je njegovo priljubljeno vodništvo po triglavskem kraljestvu in okoliških vršacih za partizane postalo izdajalski posel. Ustrelili so ga na hišnem pragu. Obležal je z obrazom obrnjen proti svoji priljubljeni steni. Takih in drugačnih razglednic ne opisujem jaz, ampak so bleda preslikava živih spominskih podob domačih. Še vedno jih imajo pred očmi in nosijo v srcih.
Omenim lahko še Blaščeve pečine nad Dovjem, ki se svetijo s svojo belino med zelenimi smrekami, da jih že od daleč opaziš s ceste. Bile so grob nedolžnemu šestnajstletnemu pastirčku, ki so ga partizanski morilci pahnili s stene, ker bi utegnil izdajati Nemcem, kje se zadržujejo. Pokrajinsko razglednico nosi v svojem srcu tudi pripovedovalka iz Zvirč: hišo očetovo, njen rojstni dom, dom njenih sester in bratov so jim nenasitni partizanski roparji izropali do golih sten in hišo zažgali. Domoljubni otroci so po vojni zgradili novo. Ob njej [Stran 073] je njiva, ta pa še danes ista. Šele ko prideš na njivo, v daljavi zagledaš kočevske gozdove. Bilo je že konec vojne, ko sta z mamo prav na tej njivi okopavali krompir. Nenadoma sta zaslišali zamolklo bobnenje eksplozije in nato dim nad gozdovi v daljavi. »Moj Franci! Moj sin!« je zaječala mama in se ob motiki sesedla na tla. Doslej le strašne slutnje so jima razkrile skrivnost, o kateri so takrat vsi šepetali.
Zapisali pa ste tudi, da »med vojno ni bilo koščka naše domovine, ki ga ne bi pustošila morilska revolucija« …
S tem stavkom nisem mislila toliko na slovenske pokrajine, ampak na tiste samotne in odmaknjene kraje daleč od naselij, s kočo, z nekaj zaplatami zemlje in njivico za lažje preživetje, kot je bilo na primer nekje v moravških hribih, kjer so vdovi ustrelili edinega sina. Ali pa tista območja, ki so bila za Nemce strateško nepomembna. Eno takih je bil Sv. Križ, danes Planina pod Golico. V gozdovih pod Golico so se varno utaborili različni partizanski odredi in odbori z namenom, da ‘čistijo’ širše območje pred ‘domačimi izdajalci’ in se po svojih zločinskih poteh umaknejo na varno. V moj otroški spomin se je vtisnila požgana hiša s Planine pod Golico. Takrat se mi niti sanjalo ni, da so njeni črnoožgani zidovi neme priče zločinske revolucije. To sem dojela šele kasneje, ko sem v eni od svojih pripovedi odkrila skrivnost teh ožganih zidov. V hiši je živela vdova s tremi odraslimi sinovi, ki so veljali za ‘izdajalce’, saj niso delali za partizane. Nekega večera, ko sta se dva vrnila s popoldanskega ‘šihta’, so ju že pred hišo ustrelili, mrtva vrgli v hišo, mamo privezali k šivalnemu stroju in hišo zažgali. Usoda tretjega sina je ostala neznana, ker se je skrival, a partizani so mu prišli na sled in izginil je neznano kdaj in kje.
Katera območja pa v Zavezi še niso bila predstavljena? Kaj imate še v načrtu?
Moji pripovedovalci verjetno tudi odslej ne bodo s Celjskega, Štajerskega, s Primorske in iz Prekmurja. Doslej sem objavila dve zgodbi s Primorske in dve s Krasa, ker sem le tu našla pričevalce. Veliko piscev, zgodovinskih strokovnjakov in arhivarjev strokovno in celovito odkriva in piše s teh koncev: na primer dr. Milko Mikola je v več izdajah popisal celotno celjsko okrožje, ki je po njegovem mnenju tisto, ki je utrpelo največje število žrtev. Zgodovinar dr. Renato Podbersič pa z mukotrpnim delom vedno bolj ‘odkriva’ rodno Primorsko med revolucijo. Štajerska je bila s preverjenim opisom zločina nad Pohorskim bataljonom delno že predstavljena, Prekmurje je v zadnjih letih stopilo v javnost z zločinom nad duhovnikom Danielom Halasom. Zame je delo, ki bi s pričevalci predstavilo tudi ta območja, preobširno in preveč zahtevno. Koroško je že dokaj celovito predstavil zgodovinopisec iz Slovenj Gradca.
Ko ravno omenjate dežele. Na Gorenjskem je bila situacija nekoliko specifična – ni v takem kontrastu z Ljubljansko pokrajino, kot sta npr. Štajerska in Primorska, pa vendar. Je tudi razumevanje revolucionarnega dogajanja med gorenjskimi ljudmi lažje kot med Štajerci in Primorci?
To je vsekakor res. Največ mojih pričevalcev je iz Ljubljanske pokrajine in z Gorenjske. Morda mi je revolucionarno dogajanje v teh pokrajinah bližje prav zaradi tega. Značilnost Ljubljanske pokrajine je najprej v tem, da je revolucionarno nasilje že v prvem letu vojne postalo za civilno prebivalstvo nevzdržno. Poleg tega tudi vedno večje zavedanje, da je ‘narodnoosvobodilna vojna’ le krinka komunistov, da z revolucijo pridejo na oblast. Posebnost Ljubljanske pokrajine je bila tudi v tem, da je bila pod italijansko okupacijo, z Italijani pa so komunisti dobro in spretno sodelovali. Že prvo leto vojne so komunisti pobili več sto civilistov v Ljubljani in na podeželju, zato so se začele ustanavljati vaške straže in kasneje domobranstvo. Gorenjsko si je s trdo roko podredila nemška okupacijska oblast in revolucionarna pest je udarila šele jeseni 1943 [Stran 074] in vzporedno z revolucijo je nastajalo domobranstvo, vendar se je do konca vojne razvilo le do Radovljice. Gornja Savska dolina je ostala zgolj področje posameznih partizanskih ‘akcij’ in neumornega pobijanja razrednih sovražnikov, vzporedno s tem pa krutega maščevanja Nemcev.
Tudi Štajerska je bila od vsega začetka pod nemško okupacijo. Revolucionarno nasilje in njegovi cilji niso povzročili nastanka domobranstva. Pošteni rodoljubi so se pričeli boriti proti Nemcem, sčasoma tudi proti vedno hujšemu nasilju partizanov. Pomislimo samo na hrabri Pohorski bataljon, ki so ga komunisti sami izdali Nemcem.
Primorska je več kot dvajset let trpela pod fašističnim jarmom in ko se je po kapitulaciji Italije partizanstvo hitro pričelo širiti, so Primorci sprva sprejemali partizane kot osvoboditelje izpod fašizma. Pa so se kmalu pričele pojavljati prve žrtve narodnozavednih domoljubov. Opisala sem jih v štirih pripovedih. Mnogi so razočarani spregledali in bili ‘kaznovani’ s smrtjo, mnogi pa niso hoteli spregledati.
S pisanjem o krivicah in trpljenju, ki so ga ljudje prestajali v času boljševističnega nasilja med vojno in po njej, nedvomno želite, da Slovenci pravično in pošteno ovrednotimo svojo preteklost. Kje se napajate?
K pisanju me spodbuja mnogo lastnih spoznanj, ki se ‘napajajo’ ob sodoživljanju iskrenih in globoko doživetih spoznanjih mojih pričevalcev. Pa tudi ob sočutju do telesnega in duševnega trpljenja nedolžnih ljudi enega mojih pričevalcev so denimo dokončno uničili v takratni umobolnici v Polju. Koliko nedolžnih, poštenih, delovnih in vernih ljudi, starih ali rosno mladih, otrok, deklet, žena in mater, mladoletnih fantov, starejših mož, uglednih gospodarjev, intelektualcev, narodno zavednih pokončnih stebrov naroda je bilo pobitih! Njihovega trpljenja si ne predstavljam, tudi v njihovih pripovedih ga težko opišem, vedno pa ga sodoživljam. Mnogi pričevalci se napajajo ob živem in trajnem vrelcu Resnice, Pravice, Ljubezni in Usmiljenja. Podobno je tudi meni ta živi vrelec napajališče pri pisanju. Zgodbe v meni še bolj oživijo in postanejo več kot le zbiranje zgodovinskih podatkov. Neusahljivo napajališče mi predstavlja tudi ogorčenje, ki ga čutim nad krivicami, sprenevedanjem, manipuliranjem, zavajanjem itd. Omenila sem že, kako smo bili z vsem tem okuženi že v otroških in mladih letih, toda že kmalu sem vedno bolj spoznavala resnico. Kadar danes hodim po nekaterih jeseniških ulicah, sem ogorčena in žalostna, ker tako dolgo nisem vedela, kako krvave so te ulice ali kakšne strahote so se dogajale v stavbah, mimo katerih sem vsak dan hodila. Moje napajališče vedno bolj postajajo predvsem na novo odkriti zgodovinski viri in strokovno dognana raziskovalna dela mlajših zgodovinarjev. Teh je vedno več in želim biti poučena o resničnih zgodovinskih dejstvih.
Ljudje vam odpirajo vrata v svoj notranji svet, v vas »butajo žalostne, jok zbujajoče zgodbe« … Priznavate, da vas pretrese, da ste pogosto zgroženi in ganjeni. Vas je katera od zgodb posebej pretresla?
Vedno me zelo pretresejo zgodbe, ko so vpričo otrok pobijali mamo ali očeta ali kar oba hkrati: v kuhinji, v veži, hlevu, na domačem dvorišču. Otroci so to strahoto videli, slišali … Zgrožena sem, ker takih zgodb ni tako malo. Niti dve pripovedi si nista enaki in vsaka me neprijetno vznemiri, saj je bilo zlo boljševistične revolucije [Stran 075] zelo ‘iznajdljivo’ in ‘raznoliko’. Človek lahko samo strmi, kakšne metode ustrahovanja, nasilja in raznih načinov trpinčenja so znali boljševiki uporabljati, da dosežejo svoj edini cilj: priti na oblast!
Zelo me je pretresla zgodba Marjana s Hrušice. Takrat je bil star devet let, hodil je v osnovno šolo in bil sošolec mojih dveh sester. Njegov oče je bil župan na Hrušici že pred vojno in vsa vojna leta. Imeli so majhno kmetijo in gostilno. Hrušica je bila majhna vasica na obmejnem pasu ob karavanškem predoru, zato so v gostilno večkrat zahajali nemški uslužbenci, veliko je bilo tudi koroških Slovencev, kar je bilo za očeta dovolj obremenilno dejstvo. Po vojni, na god sv. Ane, ko je družina sedla h kosilu, je pozvonilo. Marjanova edina, takrat devetnajstletna sestra, je hitela odpirat. Zaslišal se je strel. Mama je zakričala in še ona stekla v vežo. Še en strel. Obe trupli sta obležali v krvi na tleh, morilci pa so stopali preko trupel še naprej v kuhinjo. Iskali so še eno žrtev, očeta. Ta je čepel skrit pod mizo. Izvlekli so ga, še tretjič se je sprožil strel in tudi oče je obležal mrtev. Marjan je skrit za kamnitim stebrom v veži vse to videl in slišal. Težko si je predstavljati, kakšno je bilo odslej Marjanovo otroštvo, kakšna njegova mladost, kakšna njegova zrela leta. Ko mi je izpovedal svoje trpljenje, sva se poslavljala v isti obokani veži in pri istih vratih, kjer so vdrli morilci. Na skrinji v veži sem opazila gorečo svečo. Nameraval jo je odnesti na grob. Z grenkobo, ki je še nisem doživela pri nobenem pričevalcu, mi je dejal: »Rad bi zvedel samo, zakaj so mi to storili!« Marjanov ‘to’ še vedno ostaja neizrekljiva bolečina, ki danes ne premore več trohice sovraštva. On še vedno čaka na odgovor. Sluti, da ga verjetno ne bo dočakal.
Tudi zgodb s pobijanjem mater ni tako malo?
Sploh ne! Taka je tudi zgodba poštene in verne kmečke družine iz Poljanske doline s šestimi majhnimi otroki. Pred njihovimi očmi so partizani odvlekli mamo pred hlev in jo ustrelili. Vso noč so otroci v grozi trepetali in jokali stisnjeni v zakonski postelji mame in očeta. Nihče od sosedov, ki so prav tako v grozi poslušali njihovo vekanje in molili, si ni upal do njih!
Pretresejo me tudi zgodbe o ubojih deklet, enega ali kar več hkrati, mnogih še mladoletnih deklic. Tako so iz vasi v Horjulski dolini v eni noči pobili očeta, njegovo ženo in mater dveh mladoletnih hčera in še dve dekleti iz dveh sosednih hiš. Ali so fantje v gozdu res podivjali, da so počenjali tako ogabne reči?
Grozljiva je tudi zgodba gospe Neže, ki danes živi v Domžalah. Njen dom, skromna domačija njenih staršev, bratca in sestrice je stala na samem v moravških hribih. Novembra 1942 so v hišo vdrli partizani. Mama je zaslutila nekaj hudega, devetmesečno Nežo je stiskala v naročju, jo objemala, poljubljala in se jokala. Petletna sestrica, ki je stala poleg mame, se vsega še danes spominja. Njun devetletni bratec je bil očitno že toliko ‘odrasel’, da bi utegnil kaj izdati. Vpričo vseh so ga kar v kuhinji ustrelili, zatem s sekiro pobili očeta in mamo, še prej ji iztrgali deklico iz naročja.
Kako pa so se potem znašli in preživeli otroci – sirote?
Naj nadaljujem kar z zgodbo gospe Neže. Obe sestrici so izročili sosedi, dokler ni prišla ponju stara mama, ki pa so se ji komunisti še naprej ‘maščevali’, saj so ji še isto poletje umorili ostali dve hčerki in sina. Večina povojnih učiteljic je grdo izživljala svojo sovražnost nad deklicama. Brez sredstev za preživljanje sta skupaj s staro mamo dobesedno stradali. Starejša sestrica je v zadnjem stadiju tuberkuloze dve leti nepremično obtičala v mavčnem oklepu. Dneve in noči. Bile so brez osnovnih higienskih pripomočkov, odklonili so jim vsakršno pomoč! Nerazumljivo mi je, zakaj so Neži podlo nagajali tudi kasneje, ko je bila v službi, že poročena in sta z možem imela samostojno obrt. Nihče se ni niti njej niti njeni sestri opravičil ali priznal krivdo, povedal resnico. Neža je vedela za storilce, ki so zasedali ugledna službena mesta. [Stran 076]
Spominjam se tudi pripovedi hčerke o tem, kako so ustrelili očeta številne družine in kmečkega gospodarja iz Martuljka. Bilo je v nedeljo zvečer, ko je bila vsa družina zbrana v hiši. Ob obisku mi je najstarejša hčerka, sedanja gospodinja, pokazala prav tisto mesto v hiši, kjer je ata obležal v mlaki krvi. Neštetokrat ga je že prehodila. Še danes se živo spominja prizora! Po vojni je bilo sirotam zaplenjeno vse premoženje: lepi travniki in plodne njive vmes, v ozadju še gozd. To je bil edini vir preživetja številne družine! Vendar to ni motilo krojilcev povojne oblasti. V tem lepem okolišu nekdaj srečne domačije, so si nekateri ‘zaslužni’ izbranci zgradili svoje počitniške hiše. Med njimi tudi znan politični funkcionar.
Lahko bi rekli, da tudi preko vaših zgodb resnica končno prihaja na dan, čeprav le po delčkih. Nekje ste zapisali, da pot do narodne katarze in resnične sprave vidite v pripovedovanju, pisanju in presojanju o vseh dejstvih, vzrokih, krivicah in zločinih le v duhu medsebojnega dialoga?
V zadnjih petindvajsetih letih je bilo napisanih zelo veliko resnično strokovnih zgodovinskih in dokumentiranih del. Med njimi tudi taka, ki bi morala biti zgodovinski učbeniki za dijake in predvsem študente zgodovine. Pred tem nas je poplavljala samo hrabra in zlagana partizanščina. Koristilo mi je, da sem se z njo nekoliko seznanila vsaj v povezavi s svojimi pripovedmi.
Vesela sem naših mlajših, resnično strokovnih zgodovinarjev, ki odkrivajo in brez političnih ovir pišejo. S svojimi neizpodbitnimi dejstvi pričajo o zlaganosti naše bližnje preteklosti. Pomemben delež pri odkrivanju resnice predstavlja tudi zdomska literatura, zlasti pričevanja in strokovna literatura pregnanih argentinskih Slovencev. Vtis imam, da današnji ‘zgodovinarji’, ki so še vedno nasprotniki resnice in neizpodbitnih zgodovinskih dejstev, vso strokovno literaturo preprosto ignorirajo. Kako dolgo še nameravajo trobiti ‘svojo resnico’?
Kako vi vidite uveljavljanje medsebojnega dialoga, ki je nekakšen moderen imperativ, v praksi?
Najprej bi morali vsi vedeti, kaj pravi dialog sploh je, šele nato ga lahko uveljavljamo v praksi. Pravi dialog je spoštljivo, pošteno in obojestransko iskanje čiste resnice in samo resnice brez laži in potvarjanja resničnih dejstev. Če govorimo o medsebojnem dialogu, je to pogovor, iskanje, usklajevanje mnenj vedno dveh oseb ali skupin ljudi; je odkritosrčno prizadevanje obeh, da se z resnico, kakršna je, oba dobro seznanita. Resničen dialog namreč vodi iskrena želja, da se z resnico soočita in jo končno za svojo sprejmeta obe strani. Osnova vsakega pravega dialoga je dobro poznavanje, nikoli pa potvarjanje in skrivanje zgodovinskih dejstev. Naša zgodovinska ‘stroka’ še vedno ignorira temeljni razlog za nastanek revolucije, ki je bil cilj zlagane komunistične osvobodilne fronte. S terorjem med revolucijo in po njej je vsilila narodu usodno razklanost. Ta je še danes največji razlog razdvojenega in sprtega naroda. Če bomo pošteno in iskreno sprejeli resnična zgodovinska dejstva, bo storjen ogromen korak do narodne sprave. Zakaj jih revolucionarna stran še vedno skriva in potvarja? Zakaj oživlja duha revolucije? To so še vedno nerazčiščena vprašanja. Nanje bo morala odkrito odgovoriti sama. [Stran 077]
Figure 6.
O pogojih za dialog se malo govori …
Ne upošteva se dejstva, da so maloštevilni, toda razmeroma že dobro organizirani predvojni komunisti takoj ob napadu na Sovjetsko zvezo ‘strnili’ svoje vrste, ustanovili OF in že septembra 1941 enostransko razglasili, da bodo vsak boj proti okupatorju imeli za narodovo izdajstvo. Ta odlok je pomenil razkol med narodom in boj komunistov za oblast, saj so že tistega leta pričeli pobijati. Z umori pokončnih in narodnozavednih Slovencev so povzročili vedno večji razkol naroda. Nasilje nad Slovenci in vedno večje število pobitih Slovencev je postajalo očitno, a dobro prikrito in z lažjo opravičeno. Vse večje je bilo tudi razočaranje ljudi, saj so ‘narodnoosvobodilni boj’ razumeli kot borbo proti Italijanom in Nemcem, ne pa kot pobijanje poštenih Slovencev, dostikrat tudi njihovih najbližjih domačih! Istega leta, avgusta 1941, je Centralni komite KPS ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS). Spomladi in poleti 1942 je bilo pomorjenih več sto Slovencev. Ti umori niso bili predmet samovolje, kot bi danes radi prikazali, ampak sestavni del partijskopartizanske taktike. Z revolucionarnim terorjem so bili ustvarjeni pogoji za prevzem oblasti, ko se »kolje vse, kar pride pod nož«, kot se je glasilo Kardeljevo navodilo Zdenki Kidrič. Nujnost samoobrambe je bila vedno večja, zato je razumljivo, kaj je temu sledilo. Kako se je nadaljeval očiten ali prikrit komunističen teror po vojni, bolj ali manj do naše osamosvojitve, vsega tega in še mnogo česa, večina Slovencev ne ve, zlasti ne mlajši. Ali jih ne zanima ali se nočejo zanimati. Če bodo enkrat znana vsa dejstva in sprejeta kot osnova medsebojnega dialoga, bo storjen že ogromen korak do narodne sprave. Menim pa, da bo pot do sprave še dolga. [Stran 078]
Kako pa spravo doživljajo vaši sogovorniki? Ko opisujete njihove odzive, precejkrat prikažete, da grozodejstev niso pozabili, da pa so povečini vsi odpustili. Kaj je s sovraštvom in revanšizmom, ki ga tem ljudem očitajo?
Za moje pričevalce beseda ‘sprava’ počasi postaja že sprevržena, prazna, celo žaljiva in ponižujoča. Razumejo jo tako, naj le žrtve in njihovi domači, priznajo svoje grehe in zločine, ki se jim krivično očitajo. Vrh vsega naj se zanje pokesajo! Ali naj bi bila to pravična pot do sprave? Njihove iskrene izpovedi me vedno znova prepričajo o njihovi spravni drži. V dolgih sedemdesetih letih trpljenja, solza, garanja za preživetje, molitev in darovanja vsega hudega na spravni oltar Križanemu in Vstalemu so me prepričali, da so morilcem svojih dragih prej ali slej že odpustili. Tudi zaradi spomina na svoje drage umorjene, ki so v smrtni uri groze molili za odpuščanje svojim sovražnikom. Danes mnogi ne bi bili take osebnosti in tako plemenitih značajev, če bi ne odpuščali. Razumljivo je, da vsega prestanega gorja z mnogimi krivicami vred ne bodo nikoli pozabili, kar pa še ne pomeni, da ne odpuščajo! Več kot upravičeno pričakujejo, da bodo tudi morilci njihovih dragih priznali svojo krivdo. In jo tudi obžalovali. Vključno z vsemi krivicami in ponižanji sedemdesetih let. Kesanje, priznanje in opravičilo naj ne bo le v besedah, ampak tudi v resničnih spravnih dejanjih! Enkratno dejanje še ni spravno dejanje celotnega naroda.
Težo in odrešilnost odpuščanja ste izkusili tudi sami ob tragični izgubi svojih otrok …
Trdno sem prepričana o milosti odpuščanja, ki je božji dar vsem, ki zanjo prosijo. To je moja dragocena osebna izkušnja. Doživljala sem jo ob smrti svojih treh nedolžnih sinov. Sama nisem nikdar iskala in zvedela za storilca, pijanega šoferja, ki je nesrečo povzročil. Pravili so, da je politik s krvavimi rokami; na predvečer prvega maja je drvel z mercedesom na proslavo v Gorico. Nihče ni nikoli ničesar povedal, niti se opravičil ali nama z možem priznal svojo krivdo. Le iz arhivskega dokumenta sem povsem slučajno mnogo let kasneje razbrala, da je pogreb najinih otrok spremljala tedanja UDBA. Zakaj, ne veva.
Kje pa v luči razmišljanja o spravi vidite slovensko Cerkev?
Nisem še slišala, da bi kdo omenil, da je govorjenje o medsebojnem odpuščanju še zdaleč premalo za resnično spravo. Ali naj moji pripovedovalci že sedemdeseto leto samo jokajo, trpijo, molijo, se žrtvujejo in odpuščajo? In mi vsi, ki nas je tlačil komunizem in smo še danes tlačani idejnih naslednikov komunizma? Naj iz dneva v dan pohlevno prenašamo nove krivice in sprenevedanja? Poslušamo vedno nove laži? Sprejemamo vedno nova ponižanja? Omenila sem že, kakšno sosledje je potrebno za resnično spravo! In da mora biti sprava v duhu resničnega dialoga in zato obojestranska. Sicer bo pot do sprave celotnega naroda, do resnice in končno do obsodbe komunističnega režima še dolga in naporna. Puhlo je besedičenje: Odpustimo drug drugemu in si sezimo v roke! Velikokrat pomislim, kako veliko število duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic je moralo umreti, tudi mučeniške smrti. Kaj vse so morali prestajati še po vojni! Zakaj Cerkev ne seznani mladih z vsemi dejstvi in vso resnico? Zakaj mnogi duhovniki še vedno obsojajo škofa Rožmana, češ, kako je mogel zapustiti svoje ovce? »Kaj sem jaz, da bi sodil?« nas opominja sedanji papež.[Stran 079]
Imate kakšen konkreten predlog, kako naj Cerkev nagovori mlade o ‘ohranjanju zgodovinskega spomina’, saj o tem nikakor niso dovolj poučeni?
Cerkev ima v demokraciji veliko več možnosti, kot jih je imela v mojih mladih letih. Takrat še veroučnih srečanj, kaj šele duhovnih vaj ni smelo biti, niti v cerkvenih prostorih ne. Danes imajo mladi razna druženja, srečanja, prireditve, predavanja, okrogle mize ali Stično mladih … Bojim se, da vodje mladih in organizatorji raznih srečanj in združenj doslej še pomislili niso, da bi kdaj povabili profesorje zgodovine, strokovnjake in resnične poznavalce naše žalostne in za vse nas tako usodne preteklosti. Saj vendarle imamo že dosti mlajših zgodovinarjev in strokovnjakov za novejšo zgodovino. Žal mi je mladih, ker zlaganost sedanjosti in nepoznavanje prave zgodovinske preteklosti botruje že njihovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Brez poznavanja preteklosti pa narod nima prihodnosti. Ali ne bodo ponavljali istih napak, ki so nam znane tako s strani levice kot desnice? Žal jim je rečeno le, naj bodo zazrti v prihodnost. Zato pa niti sedanjosti ne spremljajo kritično. Tudi nam starejšim je bila v naših mladih letih obljubljena »lepša in boljša prihodnost«. Že Titovi pionirčki smo vsak dan pred in po pouku navdušeno zakričali: »Za domovino s Titom!« »Naprej!« In smo šli in še vedno gremo vsi naprej, z zmaličenim poznavanjem preteklosti. Kakšna prihodnost nas čaka, nam kriči že sedanjost.
Ste vi mlade o tem morda že kdaj nagovorili? Kaj bi jim bilo nujno treba povedati?
Zanimiva vprašanja. Nikdar me še nihče ni povabil, da bi spregovorila o tej temi. Zelo sem bila vesela že tega, da je vnukinja omenjene gospe Neže iz Domžal svojim sošolkam in sošolcem na lastno pobudo in njihovo odobravanje prebrala pripoved iz Zaveze, v kateri je njena babica opisala svoje težko, mučeniško življenje sirote brez staršev. Vedno pozabljamo, kakšno trpljenje in koliko hudih krivic in trpkih ponižanj so doživljali tudi otroci in mladi še vsa povojna leta! Ali je morda vnukinja gospe Neže svoje sošolce ‘obremenila’? Nasprotno, malenkostno jim je odgrnila pogled v drobec polpretekle zgodovine slovenskega naroda, ki je sploh ne poznajo. Kako naj jo? Od malega jim pere možgane marksistično šolstvo in lažna komunistična ideologija še danes. Prostodušno izjavljajo: »Domobranci so izdajalci, le kako so lahko od okupatorja vzeli orožje?« S tem je zanje poznavanje tega zgodovinskega obdobja končano. Žal je med temi dijaki in študenti obetajoča inteligenca naroda in nosilka vrednot, kot so zvestoba narodu, domovini in Bogu!
In kaj bi mladim povedala, me sprašujete? Vse to, kar sem danes vam in še več. Navrgla bi jim še, da jih pogrešamo pri spominskih slovesnostih v Kočevskem rogu ali na Teharjih in še kje. Veliko mladih pevskih zborov imamo, pevcev, recitatorjev, molivcev itd. Hvala Bogu, skupinica mladih molivcev vsako leto priroma peš v Kočevski rog in v molitvi in postu prebedi noč pred spominsko slovesnostjo. Morda bi kakšna druga skupina mladih romarjev poromala s kolesi? Mladi so iznajdljivi, predvsem pa veliki prijatelji resnice. Naj jih osvobaja zlaganosti! Naj jim bo zvesta spremljevalka na poti v prihodnost in kažipot v večno Življenje.
Generacija ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze je že razmeroma v letih. Zdaj se je sestava v upravnem odboru sicer pomladila, zdi pa se, da praviloma ni nikjer videti otrok omenjene generacije. Kaj vi mislite, se dogaja? Je prenos teh vrednot tako težak?
Verjetno ustanovni člani Nove Slovenske zaveze niso vabili medse svojih otrok niti ne [Stran 080]
Figure 7.
drugih mladih. Srčno upam, da bodo to storili člani današnjega pomlajenega upravnega odbora, ko bodo njihovi otroci odrasli. Že danes pa bi lahko vabili več mladih, jim predstavili svoje delo, svoje poslanstvo in razloge za nadaljnji obstoj Nove Slovenske zaveze. Saj bomo drugače še naprej ostajali brez mladih in postajali vedno bolj okostenelo, neznano in nezanimivo društvo.
Ali se vam zdi, da ste se kaj spremenili, odkar obiskujete svojce žrtev, pišete njihova pričevanja in jih objavljate v Zavezi?
Odkrili so mi doslej neznani svet strahot in trpljenja, ki ga do takrat nisem poznala, še slutila ne. Kljub branju Črnih bukev v mlajših letih in nekaterih bridkih mladostnih izkušenj so bila moja dotedanja spoznanja o strahotah komunistične revolucije kot uvertura v nekakšno diabolično skladbo, ki bi jo lahko danes imenovala Ples hudiča ali pa Pred vrati pekla, kot je v svoji izpovedi trpljenja naslovil svojo knjigo lazarist Franc Sodja. Tako in podobno stanje je doživljalo veliko mojih pripovedovalcev. S tem so mi poglabljali spoznanja o lažni boljševiški preteklosti, imenovani narodnoosvobodilna borba. Seznanjali so me vsak s svojim trpljenjem in bolečinami, ki so bile podobne tisočim drugim. Zdaj dobro razumem njihove trditve: »Nikoli si nismo predstavljali, da človek lahko toliko pretrpi.« Občudujem jih in se čudim njihovemu življenjskemu pogumu in notranji moči. Od kod so jo črpali? Vsi so mi zatrjevali, da samo iz vere, molitve in odpuščanja. Celo iz pomilovanja morilcev, saj so [Stran 081] sčasoma spoznavali njihovo bedno životarjenje in žalostno smrt. Spremenili so moj pogled na trpljenje. Večkrat pomislim, kako naši ‘križi in težave’ splahnijo ob njihovem herojskem sprejemanju in prenašanju trpljenja in krivic.
Od pričevalcev se učim strpnosti, saj še vedno upajo, da resnica enkrat le pride na dan. Večina trpinov je že pokojnih in uživajo zasičenost Resnice, Pravice in Ljubezni. To je nezmotljivo upanje nas vseh. Svojim pričevalcem bom vedno hvaležna za gostoljubne sprejeme, za njihova iskrena pričevanja, ki so jih zmogli kljub ponovnemu oživljanju bolečin. Hvaležna sem za spletanje prijateljskih vezi in prijetne urice klepeta, pa za duhovno globoko doživete trenutke umiranja in smrti ene mojih pričevalk.
Ves čas pogovora govorite o pričevalcih, o katerih pišete že skoraj dvajset let. Pa vendar je ta beseda danes bolj znana zaradi oddaje Jožeta Možine. Kako gledate na njegovo delo?
Njegovo delo je neprecenljive vrednosti za sedanjost in prihodnost. S svojimi besedami bi njegove oddaje imenovala kar ‘živi arhiv še živečih pričevalcev in njihovih oživljenih zgodb’. Ta njegov arhiv ne bo nikoli končal v Vevčah, nihče ga ne bo mogel zapreti ali v njem karkoli črtati, nihče več utišati pričevalcev. Njegovo zadnje delo, doktorska disertacija na šeststotih straneh pa je skoraj megalomansko delo. Pomembno tudi zato, ker je s preciznim navajanjem golih dejstev drugega za drugim odkrival vzroke in posledice nastanka komunistične revolucije. Več kot očitno razgrne dejstvo, da je bila naša NOB čista laž revolucionarnih krvnikov in njihove borbe za prevzem oblasti.
Morda za konec še beseda o najnovejšem dogajanju, pokopu žrtev iz Hude jame?
Živo imam v spominu pogreb nedolžnih žrtev iz Hude jame v Dobravi pri Mariboru. Z mešanimi občutki sem stopila do groba. Vanjo so položili krsto z okostjem. Simbolično mi je predstavljala vsa iznesena okostja iz jame. Morda je med njimi tudi kakšen trpin s Teharij? Gnala me je nekakšna ‘sveta dolžnost’, da se v imenu pričevalca z Jesenic spomnim mučeniške smrti njegove matere in očeta in hkrati njegove tete in strica. Obe družini z majhnimi otroki sta bili vrnjeni iz Vetrinja na Teharje. Tam so otroke ločili od staršev. Slovo mojega pričevalca od očeta je bilo le bežno srečanje ob žični ograji. Oče je s prsti skozi ograjo božal njegovo drobno ročico. Vedel je, da zadnjič. Starše obeh družin skupaj z drugimi zapornicami in zaporniki so neke noči odpeljali s Teharij. Sam Bog ve, kje so njihova okostja, sem pomislila ob odprtem grobu. So morda tukaj, na Dobravi? Malo verjetno. Morda še med neizkopanimi okostji v Hudi jami ali v rudniku Pečovnik? Ali pa so za vedno zasuta v globinah Hrastniškega hriba ali neznano kje? Bomo kdaj okostja vsaj teh pokopali v blagoslovljen grob na Teharjah ali v Ljubljani? Ali bodo prišli med nas s spomenikom vseh žrtev revolucije? Same neznanke, ki sejejo nezaupanje. Naj naši mučenci, kjerkoli že trohnijo, prosijo za nas, za ves slovenski narod! Pobožno sem pokropila krsto, vrgla nanjo rdeč nagelj in pomislila na besede preroka: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo … in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči (Raz 7, 14)«.
Gospa Vanja, iskrena hvala za pogovor.
[Stran 082]