Tudi tokratno razmišljanje želim posvetiti žrtvam Hude jame in odzivu slovenske javnosti na ta okruten zločin komunistične totalitarne oblasti, ki je dolgih sedemdeset let čakal za stotimi metri pregrad, da ga ugleda luč sveta. Vem, da sem o tem pisala že v prejšnji številki Zaveze. Toda o takem zločinu je treba pisati, ga vedno znova vračati v našo zavest. Vse dotlej, dokler ne bo »katera od slovenskih violin ujela joka matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina«, kot je zapisal gospod Justin Stanovnik. Zločin je bil namreč hud, prehud, zaradi česar ga vedno znova rinejo nazaj v kraška brezna, rudniške jame in tankovske jarke, da bi se tam skril pred obsodbo ljudi in zgodovine.
Konec oktobra smo v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru pokopali zemeljske ostanke skoraj osemsto po vojni umorjenih in zazidanih v rov sv. Barbare. To je bila šele prva skupina fantov in deklet, katerih mlada življenja so končala puškina kopita opitih pogrebnikov. V Hudi jami naj bi počitka v blagoslovljeni zemlji čakalo še nekaj tisočev. Pretresljivo. Ob pokopu na pokopališču, urejenem nad grobovi žrtev, ki so prav tako žive dočakale konec vojne, nato pa bile zakopane v tankovske jarke, je bilo v tednih prej in potem izrečenih mnogo besed. Ni jih še konec, saj se mnogi s pokopom ‘na drugem koncu sveta’ ne strinjajo. Zdi se jim, da je bila s tem svojcem ponovno narejena velika krivica. Namesto da bi žrtve našle svoj zadnji počitek, če že ne na domačih pokopališčih, pa vsaj na Teharjah, ki so v teh letih, odkar smemo o pobitih glasneje govoriti, postale simbol vsega hudega, kar je slovenski narod doživel pred koncem vojne, predvsem pa po njej, so pomorjeni še vedno odrinjeni nekam daleč. Ali kot je ob pokopu žrtev Hude jame povedal predsednik Nove Slovenske zaveze: »Sorodniki, prijatelji in znanci žrtev smo s težkim srcem prišli v Maribor. Želeli bi si, da bi Helena Jaklitsch nam država prišla nasproti z večjim sočutjem in bi nas bolje vključila v postopke kot enakopravne partnerje že v času priprav in razmisleka o postopkih, ki so privedli do današnje slovesnosti. Tako bi že na začetku povedali, da se nam zdi najbolj potrebna identifikacija pokojnih. Da se nam zdi pomembno prenesti pokojne čim bližje domačim krajem. Da smo razočarani, ker državnega spomenika Teharje v 25-ih letih nismo bili zmožni urediti v dostojno pokopališče žrtev revolucije.« Nekateri drugi tega pokopa ne vidijo kot nove krivice, temveč kot končno uresničitev temeljne civilizacijske norme, ki zahteva grob za vsakega mrtvega, na katero je država v vseh 70ih letih pozabila. Sedaj je država vendarle začela z izkopavanjem posmrtnih ostankov po vojni umorjenih, kar tisti drugi vidijo kot zadnji civilizacijski dosežek, ki je v vseh teh desetletjih še čakal državo. Pri tem izpostavljajo, da je oblast pokop več kot dostojno pripravila ter mu dala celo značaj pokopa na najvišji državni ravni. Velika pohvala ob tem gre zagotovo predsedniku države, ki je bil – dovolite mi, da ponovno posežem po besedah predsednika Nove Slovenske zaveze, izrečenih na pogrebu – »po 25 letih prvi predsednik države, ki mu vest ni dopustila umika v levo politično korektnost«.
O vseh teh besedah, izrečenih ali napisanih, sem v teh tednih tudi sama premišljevala. Predvsem o tem, ali je strah svojcev in vseh, ki so si desetletja prizadevali, da bi se pomorjeni vrnili v narodni spomin, upravičen ali ne. Ali je njihova bojazen, da bi s pokopom pobitih tako daleč stran od vsega bistvenega, pa če je bil ta še tako dostojen, mrtve dejansko dokončno izbrisali, resnično utemeljena? Bolj ko premišljujem o tem, bolj se zavedam, da ne bi smeli tako zlahka spregledati skrbi teh, ki se ne strinjajo s pokopom v Spominskem parku, ter se strinjati z besedami tistih, ki pravijo, da je pomembno predvsem to, da je država po [Stran 12] sedemdesetih letih molka vendarle izpolnila svojo civilizacijsko dolžnost ter poskrbela za dostojen pokop. Kaj če smo s tem, ko smo dovolili, da se žrtve pokopljejo na slovensko obrobje, dejansko dokončno pokopali možnost in nujnost, da odgovorimo na vprašanja medvojnih in povojnih pomorov, vprašanja začetkov ter vzrokov za odločitev številnih slovenskih domoljubov tistega davnega leta 1942, da tistega, ki si je prilastil slovensko zemljo, poprosijo za pomoč pri obrambi pred nasiljem, ki ni prihajalo od okupatorja, temveč od lastnih bratov. Vsi ti pomisleki so še intenzivneje prihajali na dan ob spremljanju poročanja slovenskih medijev ob pietetnih oktobrskih dogodkih. Na neki način se mi namreč vedno znova zdi, da so prav mediji tisti, ki največ povedo o tem, kako resno misli oblast v svojih izjavah in dejanjih. Ali je vse »šov«, za katerim se skriva točno določena agenda, ali pa so njena ravnanja pristna? Na nek način so mediji njen odsev, njena (ne)zavedna ubeseditev. Ali kot je nekoč rekel Jože Smole, pomemben mož preteklega sistema, v spomin pa nam je te besede zopet priklical Arehov dokumentarec, ki smo ga lahko gledali na nacionalni televiziji na predvečer spominjanja odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije: »Novinar je družbenopolitični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma,« in kot tak skrbi, da oblast, nasilno prisvojena, ostaja, – bi lahko še dodali.
Prav v luči tega razmišljanja sem v tistem mesecu spremljala medijske odzive na dogajanje okoli pokopa žrtev Hude jame. In veste, kaj sem opazila? Tisti dan, ko je bila pred Hudo jamo opravljena žalna slovesnost, so vsi osrednji spletni mediji o tem seveda poročali. Novica je bila objavljena na prvi strani spletnih portalov. Vse lepo in prav. Res je, vse lepo in prav. Toda, tu se zanimivo šele začne. Praktično vsi (osrednji) spletni mediji so po približno dveh urah novico umaknili z osrednjega mesta ter jo »pospravili« med ostale, obrobne dnevne novice. Nehote me je prešinila misel o morebitnem diktiranem ukazu. Preveč naključno se mi je zdelo, da so skoraj hkrati vsi portali »skrili« novico. Teorija zarote? Morda. Na to sem ponovno pomislila ob »zapletu«, ki se je zgodil le nekaj tednov kasneje, ko je nacionalna televizija takoj po javnem predvajanju iz arhiva umaknila oddajo o JLA, češ da niso bile urejene vse avtorske pravice, čeprav je bilo vse dokumentarno gradivo, prikazano v oddaji, vzeto iz njihovega lastnega arhiva. Bralec, ki torej tisti dve uri ni prebiral spletnih portalov, ni niti vedel, da so o tem poročali. Razen, če je globlje pobrskal med novicami. S tem pa je bila zagotovo zamujena še ena priložnost, da bi zamolčani zločin prišel globlje v zavest naroda.
V člankih so bile objavljane tudi slike, nastale tisti dan pred kapelico, ki stoji v bližini vhoda v jamo. Med njimi pa nisi našel slik, ki so pred devetimi leti pretresle slovenski prostor. Niso nas spomnili na debele dekliške kite, najdene v rovu. Ali pa na tistega nesrečneža, ki se je zakopan prebil skozi prve pregrade, nato pa razočarano ugotovil, da se kljub vsem naporom njegova življenjska pot končuje pred naslednjim zidom. Naključje? Mogoče, toda zakaj potem nikoli, kadar omenjajo škofa dr. Rožmana, ne pozabijo objaviti njegove slike na bežigrajskem stadionu. Nikoli. Pravzaprav omenjeno sliko pogosto objavijo celo takrat, ko članek škofa sploh ne omenja. Tudi v večini tiskanih medijev novica naslednji dan ni našla mesta, kot bi ga morala. So pa zato večjo pozornost namenili protestni izjavi zveze borcev ob žalni slovesnosti, ki je v tem videla politični spektakel in podlo dejanje, ki povzroča netenje sovražnosti. Enako se je zgodilo s članki, ki so tistega 27. oktobra poročali o pokopu pomorjenih v Spominskem parku na Dobravi pri Mariboru. Do večera je bila novica že skrita med ostalimi, manj pomembnimi. Enemu od osrednjih spletnih medijev se pokopa ni zdelo vredno niti omeniti, drugi pa je že dober teden prej objavil članek z naslovom »V neodkritih grobiščih več kot 100.000 žrtev španske drža-
[Stran 013]vljanske vojne«. Ta članek je bil nekaj dni objavljen celo pod rubriko Priporočeno. Vsi vemo, kakšne reakcije sproži v slovenskem človeku besedna zveza »španska državljanska vojna«. Za to je poskrbela sedemdesetletna »prava vzgoja«.
Glede na medijski odziv bi bili torej lahko upravičeno zaskrbljeni, da država s pokopom to zgodbo zgodovine, ne da bi jo ovrednotila in ustrezno umestila v zgodovinski spomin naroda, zaključuje. Postavlja med obrobne teme, ki jim je bilo namenjeno že zadosti pozornosti, zato se z njimi ni potrebno več ukvarjati. Kako torej naprej? Ali sprejeti tako držo ali pa vztrajati? Vztrajati, da ni dovolj le izpraznitev rova sv. Barbare, temveč vseh sedemsto in več morišč, nastalih na slovenskih tleh predvsem po drugi svetovni vojni, in vse žrtve dostojno pokopati. Ne le v Spominskem parku, temveč »čim bližje domačim krajem«. Poskrbeti za identifikacijo žrtev, da bodo vnuki vedeli, kje so končali njihovi stari očetje. Ali morda celo njihove stare mame. Vztrajati, da se poišče krivce za te pomore ter se jih pred zgodovino obsodi. Tiste krivce, ki so izdajali ukaze za zverinsko pokončanje vsem, ki se niso strinjali z zlorabo vojne za komunistično revolucijo. Vztrajati, da se zločinu doda tudi zločinca. Samo če bodo njihova ravnanja obsojena tudi pred zgodovino, se bodo naslednje generacije lahko učile, da se z umorom ne more in ne sme odstranjevati drugače mislečih. Nujno je potrebno nadaljevati z iskanjem resničnih vzrokov, ki so pripeljali do ustanovitve prve vaške straže julija 1942 in domobranske vojske dobro leto kasneje, ter se z njimi soočiti ter jih sprejeti. To soočenje z resničnostjo prvega leta vojne na naših tleh bo moralo prinesti tudi odpoved dosedanji mitologiji, ki ji pri nas pravijo zgodovina. Ali pa odpoved manipulaciji zgodovine, če komu izraz mitologija ni všeč. Delati je potrebno na tem, da se bomo kot narod zavedeli, da je z »zgodovino«, ki jo je totalitarna oblast napisala na sto tisoč pomorjenih in za katero njeni nasledniki vztrajajo, da se je ne sme podvreči ponovni presoji, kljub novim dokumentom, pričevanjem in odkritih moriščih, nekaj hudo narobe. Da mora biti nekaj hudo narobe s tistim, ki se boji vsakega soočenja s tehtnimi argumenti. Da ni mogoče verjeti tistemu, kar se ne sme podvreči ponovni presoji.
Večkrat sem v teh tednih zasledila očitek tistim, ki nasprotujejo pokopu žrtev Hude jame v Spominskem parku, da dejansko ne želijo, da se to vprašanje sploh kdaj reši. Da jim v resnici ustreza, da to ostaja nedokončana zgodba, ki jo lahko izkoriščajo v politične in druge namene. Dejansko se teh očitkov ne smemo ustrašiti. Ne gre za to, da bi svojci pomorjenih hoteli, da ostane ta del slovenske zgodovine za zmeraj nerešen. Če bi bilo tako, se pomorjenih ne bi spominjali v času, ko spomin ni bil dovoljen. Te očitke sama razumem predvsem kot vnaprejšnjo diskreditacijo vseh, ki vztrajajo v tem, da se naša polpreteklost vendarle razišče, ovrednoti, pobitim pa vrne dostojanstvo, ki si ga zaslužijo. Te očitke razumem tudi kot moralni pritisk na svojce pobitih. Tu ne gre za iskanje političnih ali drugih koristi, temveč predvsem za upravičeno spraševanje in skrb, da se ne bi zgodilo, da bi s pokopom pomorjenih na naše obrobje zaprli poglavje slovenske zgodovine, ki nas še danes tako globoko določa, ne da bi ga prej razčistili. In jo, kolikor je le mogoče, približali resničnosti. Šele ko bomo našo polpreteklost videli tako, kot je dejansko bila, Huda jama ne bo več huda, ampak bo prinesla možnost, da kot narod ponovno svobodno zadihamo.
[Stran 014]