Vernih duš dan … Duša se mi pogreza v bolestne spomine in srce mi trepeče v živi boli. V duhu objemIjem vso rodno primorsko deželo, posejano z grobovi in napojeno s krvjo. Naenkrat se mi zazdi, da je ob spominu vernih duš zadrhtela vsa primorska zemlja ter se razklala kot biserna školjka. Iz nje pa, glej, vstajajo motne postave, ki se uvrščajo v dolgo, dolgo vrsto … In že mi prihajajo naproti. Dolga nepregledna procesija jih je. V rokah nosijo palme in ogrnjeni so v škrlatne halje. Prihajajo. Obrazi so jim razsvetljeni in slovesni, čela okrašena z lavorikami zmage. Naši mučenci prihajajo v luči poveličanja …
Maziljenci Gospodovi
Prvi stopajo maziljenci Gospodovi. Nevidna roka nosi pred njimi bandero s sliko prvega mučenca sv. Štefana in z napisom: “Ker smo kot sv. Štefan neustrašeno izpričevali Resnico, smo bili vredni postati krvave žrtve na Njenem oltarju.” Za znamenjem stopata — sobrata v življenju in smrti — mlada cerkljanska kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Sledita jima v rdečem ornatu mučencev prijatelja duhovnika Pisk Anton in Zavadlav Izidor, skrbna dušna pastirja ob srednjem Sočinem toku. Za njima stopata svečenika duhovnika Lojze in Obid Alojzij, ki sta prišla pastirovat med ljudstvo ob Soči iz dveh skrajnosti slovenske dežele, a sta v zahvalo prejela iz rok svojih duhovnih otrok grenki kelih sovraštva in končno strašno smrt. Sledi jima prof. Filip Terčelj, rahla pesniška duša, otrok verne Vipavske, ki je prižigal luč prosvete celi Primorski, v zameno pa prejel zapor in konfinacijo, begunstvo in slednjič kroglo v tilnik iz rok lastnih bratov. Za njim sta se pomikala dekan Perkan in duhovnik Sancin, enako krvavi žrtvi komunističnega besa. Svečeniško skupinico je zaključevala trojica duhovnikov: Anton Šatej, župnik štanjelski, France Gabrejna, župnik loziški, ter Ernest Bandelj, župnik brejski, katerih po nasilnem tujcu prelita kri je namočila vipavsko zemljo in katerih okrutna smrt je pretresla toliko src.
Jagnjeta Kristusova
Za duhovniki so prihajale tihe žrtve, ki so si bile v življenju izbrale Gospoda za svoj delež. Prvo se je pomikalo “jagenjce božje” brat Andrej Reja, redovnik kapucinskega samostana v Sv. Križu na Vipavskem, otrok sončnih Brd, ki je s svojim nasmehom in frančiškansko dobroto dvigal srca naših Vipavcev k Bogu in katerega je v dejanski službi ljudstva raznesla partizanska mina. Za njim so hiteli bogoslovci in semeniščniki z Rudijem Trčkom na čelu, ki so padli kot žrtve vojnih grozot.
Izobraženci
In že je v sprevodu vihralo bandero s sliko sv. Pavla z “uma ostrim mečem” v roki in z blestečim napisom: “Resnica zmaguje!” Za novim banderom se je vila vrsta primorskih izobražencev, ki so padli v borbi proti angelu laži in teme. Kot prva je korakala četvorica sijajnih mladih fantov: prof. Ciril Šinigoj, dr. Jožko Kogej, dr. Stanko Vuk ter dr. Ernest Jazbec. Z njimi so padli štirje stebri primorskih Slovencev in njih vrzel je nenadomestna. Sledili so številni narodni delavci, ki so sredi plodovitega dela položili glavo na oltar domovine: odlični urednik “Demokracije” dr. Andrej Uršič iz Kobarida, neustrašeni antikomunistični borci dr. Šmajd, dr. Martelanc, dr. Martinjak ter Hrvat dr. Protulipac, ki se vsled najvišje krvave žrtve, katero so doprinesli v Trstu, smejo upravičeno prištevati med najbolj izbrane primorske spoznavalce. Za njimi so bili uvrščeni ostali odlični primorski sinovi, bodisi da jih je rdeča revolucija poklala izven Primorske, kot bana Marka Natlačena, pisatelja Narteja Velikonjo in uradnika Danila Ferjančiča, bodisi da so s svojo krvjo orosili rodne kraje, kot dr. Petrič iz Vipave ali kot skromna nameščenca Peter Keber iz Bukovice in Edi Devetak z Vrha sv. Mihaela …
Naši ljudje obeh spolov, vseh stanov, starosti in poklicev …
A glej, novo bandero! Na njem je narisana vsa Primorska, iz katere rase pod nebo kelih z žuborečo krvjo. Krog keliha besede: “Kelih nedolžne krvi v zadoščenje za grehe zaslepljenih bratov”. Za banderom se vije brezkončen sprevod mož in fantov, žena in deklet. Zastopniki so slehernega predela Primorske, slednje vasi, skoro vsake hiše. Predstavniki so vseh stanov in poklicev, vseh starosti, vseh nazorov. Vsa Primorska je tu zastopana, ves naš narod je poosebljen v njih. To so resnični poslanci slovenskega ljudstva, ki izpričujejo pred vsem svetom: “Naša kri je največji dokaz, kako slovenski narod odklanja komunistično prevaro! Naša kri to priča!”.
Na čelu te nepregledne procesije zaklanih žrtev so stopali trije božji hlapci, trije kremeniti vipavski katoličani: Jože Brecelj iz Šturij, Ciril Lisjak iz Velikih Žabelj, Ivo Bric iz Dornberga. Rdeči moloh jih je nasilno pokončal, da bi s svojo živo vero in zdravo narodno zavestjo ne obvarovali ljudstva pred njegovim žrelom. Za to trojico pa je stopala neizmerna množica, ki ji ne vemo imena. Morda bi izjemoma imenovali le nekaj vidnejših postav: tam stopata 75-letni starček Andrei Mišič in njegov sin Anton, ki sta bila od partizanov ubita na krut način pred lastno hišo v Kredu dne 13. okt. 1944; sledi jima 77 letni starček Batič France, ustreljen v Oseku dne 9. sept. 1944; tu je Lavrenčičeva družina iz vasi Logje, ki je bila zaklana na prvi petek oktobra 1944, ko se je vračala iz cerkve od sv. obhajila; tam je Bevčarjeva družina iz Ročinja: bratje Andrej, Antonija, Frančiška, Marija in Jožefa, ki so bili v maju 1944 odpeljani s Kambreškega in usmrčeni na poti proti Kostanjevici; spet tam je Ferletičeva družina iz Opatjega sela, po nedolžnem zaklana v septembru 1943; in spet Mrakova družina iz Spodnjega Cerovega … Glej vrsto klenih mladih fantov: Dušana Žigona iz Štandreža, Kamila Maraža iz Vrtojbe, Ludvika Rutarja iz Zatolmina, Alojzija Vodopivca iz Dornberga, Rudolfa Drnovščka in Hermana Prinčiča iz Kozane, Henrika in Gabrijela Mozetiča iz Bilj … Glej vrsto žen! Ali jih poznaš? Saj ni mogoče! Poglej, tam stopa Šuler Ana iz Čezsoče pri Bovcu, ki je bila umorjena skupno s sinom Pavlom; tam pa sestri Bric Angela in Jožefa iz Prvačne, ki sta bili pobiti skupno s Suličem Andrejem, Suličevo Zoro in Suličevo Marijo v septembru 1943. Za temi stopa Marija Gabrijelčičeva iz Goljevice pri Gorenjem polju, ki je bila mučena in pokončana tam pod Sv. Gendro … Samo oglej si še nekatere izmed neštetih: Marijo Škvarčevo iz Cola, z bodalom zabodeno v Orehovljah; Marijo Lišterjevo iz Drežnice; Rozalijo Kobalovo iz Cola; Elizabeto Kovačevo iz Lokavca; Marijo Mavričevo iz Gorenjega polja; Marjetico Velikanjevo iz Spodnje Idrije …
Lilije iz Marijinih vrtov
In spet se je pomikalo bandero s sliko brezmadežnega Jagnjeta sredi lilij in z napisom: “Slovenski deviški mučenci obkrožajo brezmadežno Jagnje”. In za banderom je hitela truma belooblečenih, s palmovimi vejami v rokah, pevajočih pesem, ki drugim ni bila dana. Prvo se je pomikalo nedolžno jagnje Renata Saksida, triletna deklica, ubita od partizanov v Biljah dne 22. avgusta 1943. Slični porednim ovčkam so se zadaj podili trije dečki. “Sem li tudi jaz izdajalec?” je smehljaje vprašal Lavrenčičev iz vasi Logje prijatelja Slavka iz Kamenj in Martina Breclja iz Zapuž. “Na prvi petek, ko sem bil prej pri sv. maši sprejel Jezusa, sem si moral grob izkopati …” “Tudi jaz sem si ga moral tam pri Gaberjah na Vipavskem, skupno z atom in dvema sestrama!” je hitel štirinajstletni Martin. In že je sledila nežnobela skupina deklet: z rajsko veselim nasmehom na ustnah je stopala Malka Purgar, nedolžna žrtev cerkljanske tragedije; pevaje so ji sledile tri šturske Marijine družbenice: Marica, Angela in Stanislava Brecelj, ponos in dika vipavske mladine. Nato pa so sledile nepregledne trume drugih belooblečenih deklet, ki jih tu ne moremo imenovati, a vendar vsaj Vere Lestanove iz Mirna ne smemo pozabiti.
Vernih duš dan … Grobovi, posejani širom Primorske, se odpirajo in iz njih vstajajo žrtve strašne vojne vihre, vstajajo, proseč blagodati naše molitve, vstajajo, dvigaje roke v nemi prošnji: “V Bogu se nas spominjajte, bratje, da bo naša kri Gospodu prijetna daritev!”
Molimo, bratje, za naše vojne žrtve!
Figure 1. Cvet v blag spomin primorskim mučencem Janez Rihar