Bila je še zima tistega dne, ko sem prvič obiskala Petrov dom v Šempetru. Tudi g. Stanko je tam živel domačnost s svojimi sobrati. Kot vedno je bilo njegovo veselje pristno in iskreno, ker smo se ponovno srečali. Tak je pač vedno bil in samo takšnega sem poznala.
Beseda nama je hitro stekla in kmalu sem namesto odgovora dobila vprašanje. Zanimal se je namreč, če sem prebrala njegovo knjigo, o kateri sva že prej kdaj govorila. Takrat je bil moj odgovor »ne«, ki je zavzetega moža takoj dvignil s stola in knjiga s skorajšnjim posvetilom je bila že na mizi. Spominjam se, da sem jo sprejela iz njegovih rok ne samo kot knjigo, ampak kot veliko dragocenost, zakaj prav kot tako mi jo je izročil.
Slišala sem že kaj o njej in si nekaj predstavljala, seveda pa niti približno ne vsega, kar je ta mož zmogel preliti na papir. »Je bilo vse to res?!« sem se in se še sprašujem, ko mi ves veder in spokojno šaljiv stopa pred oči. To so torej sadovi, sem razmišljala, in še preden sem končala z branjem, sem knjigo ponudila še s. Kristini, s katero sva bili takrat v isti skupnosti.
Tako se je posredno porodila misel, da bi ga povabili in predstavili v reviji Zaveza …
Čas in Gospodov nenadni klic pa nas je vse prehitel. Ko sem ga ponovno obiskala, je bil telesno že precej šibak, a v pogovoru še vedno svež in iskriv. Pripovedovala sem mu o naši zamisli in je bil tega vidno vesel, vendar je le še nemočno skomignil z rameni, češ, zdaj je moj čas preblizu …
V naslednjem hipu me je presenetil s svojo skrbjo: »Zdaj ste torej brez moje knjige, kajne?« Odgovorila sem, da nam je skupna in to nikakor ni problem. Seveda se ni vdal: »Tisto kar njim pustite, vam bom dal pa drugo, saj jih imam še.« Tisti dan mi jo je pozabil izročiti. Potem se to ni moglo več zgoditi … Dobila sem jo pozneje, iz njegove zapuščine. Naj bo ta ali ona, prav vsak izvod mi je ravno tako dragocen, kakor tisti prvi iz njegovih rok.
Velikane našega časa piše zgodovina prejšnjega. Tako pač je. Naš Gospod lahko živi in raste v tistih, ki ostanejo majhni. Si želim, da tega ne bi pozabila, saj prilik ne manjka, čeprav si podobnih nikakor ne gre želeti.
S. Sonja Pirc
Knjigo Skozi ogenj je v letu 2015 izdala Goriška Mohorjeva družba; naslednje leto jo je zaradi velikega povpraševanja ponatisnila. Meni je prišla v roke v začetku letošnjega leta prek s. Sonje, kateri jo je s posvetilom podaril avtor sam. Hitro me je pritegnila s slikovito pripovedjo, še bolj pa z močnim pričevanjem g. Stanka Sivca o prestanem trpljenju, njegovem in njegovih ljudi, v prelomnih časih 20. stoletja, najprej pod nasiljem fašizma, nato komunizma. Pomislila sem, da bi bil pogovor z njim zanimiv za Zavezo, vendar se je njegova življenjska pot na tem svetu tedaj že iztekala; 5. julija 2018 je v 93. letu starosti umrl v domu za ostarele duhovnike v Šempetru pri Gorici.
Urednica knjige dr. Mira Cencič, ki je s svojo besedo pospremila knjigo na pot, pravi, da je avtor začel s pisanjem v 90. letu svojega življenja. »Doživetja so bila v njem živa, spremljala so ga vse življenje, kot nočna mora pa so še celo desetletje motila njegovo spanje. Čutil je dolžnost podariti osebne spomine javnosti in jih v nekaj mesecih spravil na papir« (5). Sivčeva kalvarija, popisana v tej knjigi, se je začela v letih bogoslovja; zrežirana je bila tako, da naj bi Stanka odvrnila od namena postati duhovnik. Avgusta 1949 je bil aretiran, sledilo je leto »družbeno-koristnega dela« v Litostroju in Tacnu. V letih 1951/53 je sledila ponovna aretacija, samica, montiran sodni proces v Tolminu, od tam nazaj v Ljubljano z obsodbo na
Figure 1. Livek, s Krnom v ozadju
tri leta in pol strogega zapora s prisilnim delom na Žalah; končno pomilostitev.
Preden vstopimo v krutost »prevzgojnih metod« komunističnega režima, se nam v prvem poglavju odstre pogled na Stankova otroška leta: »Po Božji dobroti sem prišel na svet na praznik svetega Jožefa, 19. marca 1926, na Livku, v zaselku Golobi. Domačiji so rekli pri Jakopovih. Moja starša sta bila oče Jožef (1883) in mama Alojzija r. Matelič (1892), doma iz vasice Jevšček. Poročila sta se na Livku leta 1914.« (13) Že v naslednjih vrsticah začutimo, da ti kraji ležijo na izpostavljenem območju s težko zgodovino. Oče je bil kmalu po poroki mobiliziran, Italijani so že prvi dan vojne z Avstrijo pri Jakopovih postavili skladišče orožja, ob umiku leta 1917 pa hišo razstrelili. Po vojni je bilo treba vse začeti znova. Čezmerno delo in pomanjkanje sta očetu najedla zdravje. Ko je 1930. umrl, je na manjši gorski kmetiji mama ostala sama s šestimi otroki, med njimi je bil predzadnji štiriletni Stanko. Težko so se prebijali, vendar so ostali skupaj in ohranili domačijo. Stankovi spomini na otroštvo so kljub temu svetli in polni veselih prigod.
Fašizem so otroci občutili predvsem v šoli. Tisti, ki so izhajali iz narodno zavednih družin in se niso vpisali v osnovnošolsko fašistično organizacijo, so doživeli marsikatero krivico. Stanko jo je na primer občutil pri ocenah; njegova sestra Marica naj bi kot najboljša učenka prejela nagrado v Kobaridu, a je ostala brez nje, ker »mi takim ne dajemo nagrad« (26). Drugi pol dogajanja je predstavljala župnija – tam sta se domovinska zavest in ljubezen lahko krepili. Vas je dihala s cerkvenim letom in ob modrih dušnih pastirjih ostala zvesta Bogu in narodu. »Slovenski nauk v cerkvi je bila prava šola za jezik in vero. Prepevali smo z g. Martinčičem na vse grlo slovenske in cerkvene pesmi, še zaznali nismo, kdaj smo od enih prešli na druge, vse nam je bilo sveto, tudi ‘Na planincah sončece sije’« (39).
Jeseni leta 1938 je na Livek prišel za župnika beneški duhovnik Evgen Ošnjak, ki je v mladem in zavzetem mašnem strežniku Stanku zaslutil duhovniški poklic. Že po nekaj mesecih ga je, »pastirčka«, presenetil z vprašanjem, če bi šel študirat za duhovnika. »Nikdar niso šle moje misli dlje od Matajurja, Kuka,
Figure 2. Sivčeva rojstna hiša, Stanko stoji desno od vrat
Krna in Kanina. V nežnih otroških letih sem si predstavljal, da je onstran teh mogočnih gora konec sveta. Šele počasi se je to obzorje širilo, toda nikdar do Gorice, kjer naj bi študiral. … Ustrašil sem se nepoznanega, ustrašil sem se študija, saj bi raje pohajal za kravicami in prepeval … « (42-43). Odločitev je bila težka tudi za mamo; na kmetiji bodo pogrešali par marljivih rok in kako bodo, brez očeta, zmogli vzdrževati mladega študenta? Da fant ni znal latinščine, za župnika ni bil problem; čez počitnice naj prihaja v župnišče, pa ga bo naučil sklanjatev. Župnik Evgen je uspel in Stanko Sivec mu je bil za to hvaležen vse življenje.
Septembra 1939 je v Gorici začel prvo gimnazijo v »čudoviti stavbi malega semenišča nadškofa Sedeja«. Tam so ostali le eno leto, saj se je že začenjala druga svetovna vojna. Semenišče je zasedla italijanska vlada, oziroma rdeči križ, gojenci pa so naslednja leta dokaj mirno preživeli v Castelleriu pri Vidmu.
Padec fašizma je Sivec kot sin Primorske spremljal s tihim zadoščenjem in prepričanjem, da je Bog edini Gospod zgodovine, vstajalo pa je seveda tudi vprašanje, kakšna prihodnost se nakazuje rojakom. »Do takrat sem o partizanih slišal le od daleč. Zame je bilo to še vse megleno in skrivnostno. Slišali smo že marsikaj, kar me je začelo skrbeti. Na drugi strani sem si želel, kot vsi Primorci, da bi končno le zasijala svoboda in bi prišli v objem ljube domovine« (53). Partizani so bili »naši fantje«, govorili so slovensko, celo k maši so prišli, motila pa je rdeča zvezda. »Župnik je seveda jasno povedal, da je to znak komunizma, in od takrat se je veter v naši hiši obrnil ne od osvobodilnega gibanja, temveč od komunizma. Od takrat smo bili zaznamovani, pa ne, ker bi držali z okupatorjem, temveč ker smo se držali krščanskega nauka« (53).
Leta 1944, ko je Stanko stopil v 6. razred, so višje letnike preselili nazaj v Gorico, v Centralno semenišče. Šolsko leto se je zaključilo zgodaj in konec vojne je Stanko dočakal doma na Livku. Z velikim pričakovanjem je rastel tudi strah, kaj bo prinesla prihodnost. Pod zavezniki, do septembra 1947, Livčanom ni bilo hudega; neobdavčeni so svobodno in s kmečko preudarnostjo tehtali prihajajoče ideje o zlatih časih, ko davkov ne bo več, ko bo tudi kmet delal le po osem ur, hodil na dopust in imel visoko penzijo … Po priključitvi k Jugoslaviji je bilo konec takih vaških parlamentov, »ne zato, ker niso bili več potrebni, ampak zato, ker smo bili ‘svobodni’ in nihče ni mogel več izražati svojih misli« (61).
Že pod zavezniki so nekateri začeli dvigati glave, izkoristili so svobodo, ki so jo takrat zares imeli, se navduševali nad novimi idejami z Vzhoda, demonstrirali proti zaveznikom in nagajali sovaščanom, ki »po duši niso bili njihovi«. Pri Jakopovih so demonstranti, potem ko so šli v Kobarid prepevat partizanske pesmi, nazaj grede uničili vse cvetje na oknih in vpili »Dol z belo gardo!« Pa je bil Stankov brat pri partizanih desetar in se je vrnil domov ranjen. Obe sestri so med vojno zaradi partizanov zaprli Italijani, pa kljub pritiskom nista ničesar izdali. »Še nekaj hujšega se je začelo govoriti, celo s strani takih, ki so do zadnjega nosili črno srajco: »Ko pridejo »naši«, boste viseli.« Tak duh je nastal tudi po livških vaseh in prvič razdvajal ljudi v »naše« in »vaše«. In kako ne bi s strahom razmišljali, kakšni prihodnosti gremo naproti« (62).
Zadnji dve leti gimnazije, ki jih je Sivec še preživel v Gorici v Sedejevem semenišču, sta minili v resnem študiju in hkrati v negotovosti in razpetosti med ljubeznijo do domovine ter grozečim strahom: »Kaj je lepšega za rodoljuba kot to, da pride pod okrilje svojo domovine. /…/ V našem primeru pa smo se bali, ker je domovino zasužnjil brezbožni komunizem« (64). Naj ostane v Gorici ali se poda v negotovost? Zanj je bila odločitev jasna: ostal bo na svoji zemlji, pa naj se zgodi karkoli, in »ta karkoli se je za mnoge tudi zgodil.« Pogovarjal se je le z najbolj zaupnimi, »kajti takrat so bili nekateri »naši« tako daleč, da ni bilo pametno o tem govoriti. Oni so že bili gotovi svojega stališča in šli svobodi naproti kot vojni heroji. Mi pa smo tiho premišljevali in se o marsičem spraševali, kako je mogoče, da se človek v nekaj letih tako oddalji drug od drugega, ko vendar imamo skupne korenine, skupno vero in smo si vsi želeli skupni dom brez negotovosti in strahu, saj smo pod fašizmom vsi živeli v strahu in negotovosti. Zdaj pa, ko se nam odpirajo vrata v domovino, zopet doživljamo negotovost in strah« (65).
Uspešno opravljeni maturi so sledile počitnice na domačih senožetih in travnikih z mislijo na bližajočo se priključitev Jugoslaviji. »V ljudeh je vse vrelo. Eni so bili v strahu, drugi v pričakovanju. Mnogo mladih iz cone A je zapustilo svoje ognjišče in so šli raje na tuje kot pod krvavo rdečo zvezdo, saj so se tudi na Primorskem dogajale stvari, ki so vcepljale strah in grozo. Drugi pa so rajali in peli in neka domačinka je bila celo prepričana, da bi raje šla v Sibirijo, kakor da bi jedla ameriško čokolado.« Iz razdalje sedemdesetih let se avtorju teh spominov zapiše še pretresljiva ugotovitev, da »mnogi pozabljajo, kaj se je takrat zaradi partizanov dogajalo v srcu mnogih razmišljujočih in zavednih Primorcev« (68).
Do septembra 1947 je postalo povsem jasno, da »v narodnem osvobodilnem boju ni bila glavna sestavina osvoboditev od okupatorja, temveč je vedno bolj izstopala ideologija komunizma« (68). Ko je dan po priključitvi čez Livek šla jugoslovanska vojska, je pesem knojevcev zvenela tuje, neslovensko, »skoraj pogrebno«, da se je ob njej zbudil grenak spomin na nekdanje fašistovske pesmi. »Knojevci so zavzeli položaje na meji in z mitraljezom v roki spremljali vsako gibanje ob meji, velikokrat je tekla kri. »Ljudska« armada je bila daleč od ljudi, /…/ nobenih stikov ni bilo z njo, četudi so mimo naše hiše prihajali in odhajali knojevci, še pozdraviti se jih nismo upali. Velika pregrada je bila med nami in njimi« (69). Sprememba se je hitro začutila tudi v vsakdanjem življenju, v uvedbi živilskih in tekstilnih kart, praznih trgovinah, obvezni oddaji živine, v neizpolnjenih obljubah. Življenje je postalo zelo trdo, daleč od obljubljenega raja, za dom je ostalo komaj za sproti.
Figure 3. Sošolci leta 1932, Stanko drugi z desne
Kljub takemu vzdušju in negotovi prihodnosti Stanko ni omahoval; nadaljeval bo izbrano pot, vstopil bo v bogoslovje in to v Ljubljani. Podobe s tiste poti, ko se je čez Jesenice peljal v Ljubljano, so ostale zelo žive: »Vse novo, pokrajina, ljudje in mišljenje. Ljudje po kupejih so bili bolj tihi, zaprti vase. Pozneje sem postal tak tudi sam, ker sem počasi spoznal, zakaj so zaprti, zakaj malo govorijo, zakaj ni veselja na njih obrazih. Nad vsemi je visel Damoklejev meč in vrata do soseda, do sošolca, še do sorodnikov so se zaprla in le z najzanesljivejšimi si se mogel sproščeno pogovarjati« (71).
Življenju v bogoslovju avtor v knjigi spominov namenja le nekaj vrstic, iz katerih veje vesela hvaležnost za vse, kar mu je bilo dano v tem novem okolju, ki ga je občutil kot »pravi slovenski dom«. Pozneje izvemo, da je že v tem času izkusil zaslišanja s strani Zdenka Roterja na Cankarjevi ulici. Poletne počitnice je preživljal doma na Livku, kjer se je zaradi izpostavljene lege krepko občutil nov režim, zlasti v pogostih obiskih udbovcev, ki so iskali vedno nove »sodelavce«. Najprej so podlegali taki, ki so imeli nad sabo kak prekršek: »Če nisi pristal na sodelovanje, na poročanje, so te razkrinkali in posledice si si moral sam pripisati. Ko so te imeli v kleščah, si bil njihov, z dušo in telesom, in mnogi so zato opustili Boga in še lepo dediščino družine« (75). Nič čudnega torej, da se je tudi v Sivčevem primeru mehanizem nadzora sprožil prej, kot bi mladi bogoslovec utegnil »spodkopati temelje socialistične federativne demokratične Jugoslavije«. Ko je namreč na smrt obsojeni župnik Kragelj poslal iz zapora faranom listič s prošnjo, naj posredujejo zanj, je Stanko avgusta 1949 v njegovo podporo utegnil zbrati le nekaj podpisov; v zgodnjem jutru ga je kot »sovražnika domovine« prišel iskat oborožen miličnik in ga odpeljal na Udbo v Tolmin. Domovina, po kateri je pod fašizmom tako zelo hrepenel, ga je zdaj aretirala, da ne bi uničil »dosežkov borcev narodnega osvobodilnega gibanja« in svoboščin, ki jih uživajo »pošteni delovni ljudje«.
Za prvih nekaj ur so ga zaprli v bunker. »Znašel sem se v pravem zaporu, zgubil sem prostost, zgubil stik z ljudmi, zgubil stik z lepo naravo. So trenutki, ko zgubiš vsako orientacijo, vsako pametno razmišljanje, ker se vse postavi na glavo in te novi ljudje okrog tebe gledajo kot prevratneža, zločinca, nebodigatreba. Kaj se je zgodilo, se vprašaš, kaj bo odslej s teboj? /…/ Skrbno sem počasi prefilmal vse štiri stene, strop in tlak, in opazil na eni steni z ostrim predmetom izrisano livško cerkev in tako sklepal, da je bil tu šest mesecev zaprt naš župnik Jožko Kragelj (dec. 1948 – ju. 1949). To me je pomirilo, obenem pa vznemirilo, češ, ali bom šel po njegovi poti glede obsodbe« (78).
Že prvi dan je na zaslišanju postalo jasno, da ne gre le za kaznivo dejanje zbiranja podpisov, ampak ga bodo na vsak način skušali odvrniti od namere, da postane duhovnik in ga pridobiti za sodelavca Udbe. Preden so se spet začela vsakodnevna zasliševanja, so mu za naslednjih štirinajst dni pripravili mikaven scenarij: nihče se ni zmenil zanj, nastanjen je bil v dežurni sobi brez kontrole z nezaklenjenimi vrati in nezaščitenimi okni, hrano pa je dobival iz oficirske menze. »Že dolgo nisem jedel takih dobrot,« se spominja Sivec (79). Udbovci, oficirji in miličniki so bili že takrat posebna kasta s privilegiranimi dopusti, specialističnimi zdravniškimi pregledi, posebnimi trgovinami itd. Za njih, ki so bili »na pravi strani«, se je »raj na zemlji« že uresničeval. Pravzaprav se je začel uresničevati že v času »osvobodilnega boja«, se spet spomni Sivec, ko so se na primer pri njih doma oficirji »pri obloženi mizi krohotali in zbijali šale, navadni partizani pa so si nedaleč pod odprto lopo kuhali skromen obed« (82).
Lepega dne so Stanka Sivca nepričakovano izpustili. Na pot iz Tolmina na Livek se je odpravil peš, da bi čimprej prišel do svojih, a šlo je le za birokratski trik in prostost je užival komaj eno uro. Doba »prevzgoje« se je nadaljevala, sprva spet na Udbi, potem v zaporu v Tolminu, od tam pa je bil poslan v koncentracijsko taborišče, najprej v Litostroj in za tem v Tacen, vsega skupaj eno leto. Niso ga zlomili,
Figure 4. Stanko Sivec v gimnazijskih letih
vendar je bil prehod v resnično vsakdanje življenje zaznamovan s prestanim celoletnim mučenjem in hudimi preizkušnjami. »Za menoj je hodila misel, da me nekdo opazuje, da me nekdo spremlja kakor senca, ki se je ne moreš znebiti. Kako globoko so nam vcepili strah« (140).
Razmere v prvem taborišču nam Sivec predstavi v več kratkih poglavjih s sledečimi naslovi: Prihod v Litostroj, Poveljnik Litostroja Perčič, Življenje v taborišču, »Gospod paznik«, Obleka in hrana, Cigareta in Litostroju ob rob. Bil je dodeljen k izkopu in prevozu gramoza, ves dan na odprtem in pod budnim očesom paznika z brzostrelko. Sivec oceni, da je v tem času na prisilnem delu v Litostroju bilo prek osemsto ljudi. Navzven je bil »red in mir« ohranjen z visoko bodečo žico in stražnimi stolpi, znotraj pa je vladala lakota in tiranija ter stroga hierarhija, v kateri se je tisti, ki se je povzpel, izživljal nad trpini pod seboj in se
Figure 5. Goriški študentje teologije v Ljubljani leta 1955. Z leve: Angel Batič, Janko Tušar, Stanko Sivec, Gašper Rudolf, Svetko Gregorič Jernej Žgur in Slavko Černigoj
skušal prikupiti svojim nadrejenim. »V Litostroju so pazniki imeli menzo poleg taborišča in kar jim je od mize ostalo, so zmetali v za to izkopano jamo in nekega dne sem na tem smetišču zagledal kos polente. Kos polente na smetišču in zraven mi, ki smo bili lačni do smrti. Večjega protislovja si takrat nisi mogel misliti. /…/ Pa nisi smel stati ob pogledu na polento, a te je ta polenta spremljala ves dan in še naprej do današnjih dni« (100). Ko se v zatonu življenja Sivec spominja Litostroja, se iz njega usujejo besede »zasužnjena mladost, poteptana človečnost, uničena prihodnost, razočaranje nad domovino, pretrgane človeške vezi, vrženost na slepi tir, sprevrženost vrednot, uničenje preteklosti, povzdigovanje laži, teptanje resnice, nemoč poštenosti, bahavost nasilja, teptanje pravičnosti, moč sovraštva, brezizhodnost, sovražno okolje, nezaupljivost med sotrpini« (101-102).
Litostroju je sledil Tacen. »Kamion je že brnel, mi smo kot vžigalice sedeli drug ob drugem in pazljivo sledili vožnji, prepričani, da gremo domov. Če bomo šli proti Ljubljani, kjer bomo dobili odpustnice, bo to dobro znamenje. Pa ni bilo tako. Kamion jo je ubral proti Gorenjski in prvo razočaranje smo že zaslutili. Pripeljali so nas v Tacen, na grad Rocen. S kamiona smo hitro odnesli svojo bogatijo in jo ubrali peš do dveh barak. Dokončna ugotovitev: ne domov, temveč »nova destinacija« – nov lager, kjer bosta delo in trpljenje« (107).
Za »družbeno koristno delo« je bila v Tacnu določena gradnja šole za udbovske kadete, poznejše policijske šole. Za taboriščnike spet vsak dan ista pesem: ob 5h zjutraj vstajanje ob udarcu na gong, pospravljanje ležišča, zbor pred barako, vodena kaša, »ki ni imela okusa ne po ječmenu ne po mleku«, tih odhod na delo »s sklonjenimi glavami, kakor da gremo na morišče«, z »isto kanglo z vodo, ki nam je ponoči služila za male potrebe«, delo od šeste ure pa do štirih popoldne. Namesto počitka je delu pogosto sledila »socialistična prevzgoja«, ko se je upravnik z miličniki izživljal nad trpini. »Neverjetno, kako je človek iznajdljiv v hudobiji, koliko nadrobnosti najde, da drugega spravi v obup, ker ima nad teboj popolno oblast in ob tem uživa, da drugi trpijo« (113). Tudi »arestantsko spanje« je nekaj drugega kot na svobodi. »V budnosti in v spanju si nesvoboden človek in vse to pritiska dan in noč nate, tako da si včasih zjutraj bolj utrujen kot zvečer, ko si legel k počitku« (114).
Pisem, paketov in obiskov v taborišču ni bilo. Sivec je v Tacnu delal najprej kot zidarski pomočnik, kasneje kot priučeni zidar. Nekega dne je bil klican na razgovor z Ivanom Mačkom, ki ga je povprašal po študiju. Ko je povedal, da je bogoslovec, se je usulo nanj »vse, kar premoreta slovenski in srbski jezik žaljivega, podlega in sramotnega«. Le kdo ga je preslepil, da se je »v teh zmagovitih časih socialistične preobrazbe naše družbe odločil za najbolj nazadnjaški, sprevržen in škodljiv študij«? »Bolj je po meni treskalo, grmelo in me tlačilo«, pravi, »kot deseturno težko delo« (118).
Razmere v obeh taboriščih so bile tako hude, da so bili zaporniki prepričani, da se bo za njimi izgubila vsaka sled. »Neizogibno greš koncu naproti in si ne upaš več razmišljati v tej smeri, ker ti zmanjka poguma in se upreš uničenju. S svoje strani sem se tudi pripravljal na tak konec, ko ne bom več videl mame, brata in sester ter prijateljev in izročil nadaljnji potek v roke usmiljenega Boga, ki mi je vedno stal ob strani in mi dajal voljo, da vztrajam« (131).
Svojevrstno trpinčenje je bilo tudi to, da nihče od zapornikov ni vedel, kdaj se bo iztekel čas njegovega suženjstva. V popolni odvisnosti od muhavosti svojih tiranov in njihovih potreb so budno spremljali vsako znamenje, ki bi lahko nakazovalo rešitev. Čas odhoda je prišel iznenada, še ta na nečloveški način; v naglici iztrgan iz skupine se srečnež ni uspel niti posloviti od sotrpinov. Za Sivca je ta trenutek prišel po dvanajstih mesecih. Pred odhodom na prostost je moral tako kot vsi drugi podpisati izjavo, da ne bo nikomur govoril o tem, kar je v času zapora prestal.
V novem šolskem letu 1950/51 Sivec ni smel obiskovati predavanj, živel je v bogoslovju in študiral sam, kar je občutil kot bridko krivico. Ko so v eni od udbinih preiskav semenišča v njegovi sobi našli pismo zaprtega bogoslovca, ki sicer ni vsebovalo nič obremenilnega, je oblast dobila povod, da Sivca ponovno zapre. Pristal je v Centralnih zaporih, v samici št. 50. Sivec jo je po petdesetem psalmu poimenoval »Miserere«, – Usmili se me. Ker iz najdenega pisma niso mogli »inscenirati procesa«, so ga obravnavali s skupino aretiranih primorskih duhovnikov, ki so bili obdolženi »špijonaže«. Preiskava je trajala devet mesecev, sedem od teh je preživel v samici.
Začutimo z avtorjem nekaj utripov te grozljive resničnosti:
»Zasliševanja so bila tempirana na razne vzgibe, ki bi mogli vplivati na moje odločanje, razmišljanje in tako priznati vse obtožbe, se strinjati z njihovimi načrti z menoj. Nekatere »močne teme« so se večkrat ponavljale na tak ali drugačen način, iz vseh mogočih zornih kotov, in mi tako »dajale možnost«, da ja spoznam svojo zavoženo pot in zadiham v socialističnega človeka, ki bo osvobojen vseh tabujev, predsodkov, saj oni »mi hočejo le dobro« . /…/ Koliko gorja se je pri vsakem zasliševanju vrinilo v mojo dušo in ti si sam, brez sorodne duše, brez svetovalca, včasih potrt, zmeden, tudi naveličan vsega, saj si noč in dan pod istim nakovalom, pod istimi pritiski, pod istimi očmi, ki te prebadajo, ti režejo dušo in te ne pustijo pri miru. Boš vzdržal ali boš klonil?
Figure 6. Novomašna fotografija z domačimi
Tega sem se bal, samega sebe sem se bal, ker vem, da sem slabič« (147).
Po vsakem zaslišanju so od zaslišanca zahtevali podpis zapisnika, ki ga je le-ta občutil kot podpis predaje. »Nato prideš v celico, v samo revščino, kjer je slamarica brez vzglavja, soba brez obešala, v kotu kibla. Vrata se zapro, ključ opravi svoje, da si na varnem, luč ti vzamejo in v samici je popolna tema: tema v sobi, tema v tvoji duši. Zdaj pa spi, če moreš, ko te je preiskovalec prerešetaval od pete do glave, ti očital najhujše, ti napovedoval temno prihodnost prisilnega dela. Zdaj spi, če moreš, ob naskakovanju morečih sanj, ko te priganjajo z bičem in vsemi drugimi mučili, ki so možna le v sanjah, in te sanje so me spremljale še dogo potem na prostosti. Celo desetletje so me ponovno in ponovno aretirali, zasliševali, me premeščali iz enega taborišča v drugo. Tako močno so delovala ta zaslišanja, da so postala del mojega vsakdana, četudi sem bil že dolgo na omejeni svobodi, saj v socialistični državi smo zlasti bogoslovci in duhovniki bili izpostavljeni strelovodi, kamor je udarjala ihta rdeče zvezde«(148-149).
»V tem notranjem viharju, ki sem se ga bal kakor otrok, ki so ga zapustili sredi pragozda, me ljubi Bog ni zapustil. Svojčas je rekel: »Dano vam bo.« Tudi meni, obupanemu, je bilo dano. Od zgoraj, po molitvi rožnega venca. Rožnega venca nisem imel, imel pa sem deset prstov. Zdravemarije, očenaši, slava Očetu in premišljevanje Jezusovega in Marijinega življenja so mi sproti prinašali tolažbo, usmeritev, stanovitnost, trdnost, veselje, hvaležnost, vse, kar sem potreboval vsak dan, četudi ni bilo ne maše ne spovedi ne obhajila. Bog ima tisoče načinov, da te drži pokonci«(149).
»Kako nemočen, ponižan, brezpraven, razosebljen se čutiš v samici: nič nimaš, kadarkoli hočejo, te pokličejo na zaslišanje. Če se jim ljubi, ti odvzamejo hrano, te ne pustijo na zrak na notranje dvorišče, te lahko strpajo v bunker za blindiranimi vrati. Vse to ti pride na misel in te tlači, četudi dejansko ne boš deležen vsega tega, toda taka misel pritiska nate in te ne pusti noč in dan. Ko naletiš na sadističnega udbovca, se ga že v mislih bojiš, kaj bo počel s teboj, kaj si bo izmislil, da bi te še bolj mučil, kajti človek je bolj iznajdljiv v hudobiji kot v dobroti in sadist ima dvojno korist, ko se nad teboj znaša: sam uživa in še nabira točke pri nadrejenih« (150).
Edini svetel dogodek v tem času je bil nekajminutni sprehod po notranjem dvorišču, a tudi tega so z omejitvami kaznjencem zagrenili skoraj do norosti. »Nisem smel pogledati ne desno ne levo, le pred seboj, pogled uprt v tla, kjer je bil sam brezčuten beton, le poslušal si tihe in enakomerne korake pred seboj in za seboj. V noben obraz nisi smel pogledati, v nobene oči se zazreti. Skoraj bi eksplodiral od napetosti, ki se je nabirala v tebi ob desetih ali več sotrpinih, ki so tudi oni tiho korakali pred in za teboj. /…/ O, vsak od teh trpinov ima kaj povedati, kaj sporočiti, kaj svetovati, o čem se pogovarjati. Pa je vse zapečateno s sedmimi pečati, ki jih je Udba ustvarila. Zato so koraki taki, kakršni so, usta zaprta, pogledi sklonjeni, misli zatrte, prihodnost v megli in zdravje vedno bolj skrhano. To je zapor v zaporu, ječa v ječi, pekel v peklu. Kako smo iznajdljivi, ko je treba drugega ne spraviti s tega sveta, ker to je rešitev. Držati ga do grla v vodi, da se potaplja, a se ne potopi, se davi, a se ne zadavi, umira, a ne umre, to pa je peklenska hudobija« (151-152).
»Noč je za spanje, toda v zaporu ne smeš normalno spati, to je prevelik luksus in privilegij svobodnih ljudi. Ker nisi več normalen človek, ne smeš normalno spati kot navadni smrtniki. Imenitno so poskrbeli za duševni počitek. Vsake pol ure je paznik prižgal luč in pogledal skoz kukalo v vratih. Prve tedne te to vsakikrat strese, gledaš, kaj se dogaja, ker še nisi prišel s telesom in dušo v zapor in te nenadna svetloba spravi s tira. S tedni in meseci se na marsikaj privadiš in spiš v presledkih, po kapljicah. Seveda je taka noč bolj podobna raztrgani plahti, ki jo imaš v dežju nad sabo. /…/ Pa še nekaj hujšega je obteževalo naše noči: zasliševali so me samo ponoči, od 11. do 12. ure, ali od 11. do 1. po polnoči« (153-154).
»Neke noči me je nenadoma prebudil obupen krik v bližnji samici. Mož je tako močno rjovel, da me je vsega treslo in sem drgetal kakor ob vetru listi na drevesu. /…/ Pa se je kmalu končalo: paznik ali dva sta ga krepko prijela, brez besede vlekla po hodniku in kmalu je nastala mučna tišina. »Razgrajača« so zavlekli v bunker, za njim zaprli železna vrata in od tam nista več prihajala jok in stok. /…/ Le nas po samicah je to pretreslo do kosti in tisto noč si je vsak zapomnil: noč obupa, noč, v kateri razmišljaš, ali se ne bo tudi tebi kaj takega lahko zgodilo, da ti popustijo živci in da ne boš več vedel, kaj delaš?« (154).
Sad devetmesečne preiskave je bila obtožnica, ki je Sivca bremenila sovražnega rovarjenja proti državi, »špijonaže gospodarskega, političnega in vojaškega značaja«. V roke jo je
Figure 7. Stanko Sivec med službovanjem v Šempasu leta 1960
dobil dan ali dva pred sodnim procesom, marca 1952 v Tolminu. Zdaj bodo obtožbo z vsemi izmišljotinami, neštetokrat izrečenimi njemu in soobtoženim na zaslišanjih, slišali tudi njihovi ljudje! Kako bodo sprejeli? »Kuga sovraštva do vsega, kar je predstavljalo teh sedem obtoženih, je preplavila mlade, odrasle in tudi starejše, ki niso bili pripravljeni samostojno gledati na novo stvarnost, ki se je uradno začela leta 1945. Tudi taki, ki so bili prepričani, da je to montiran proces, so dostavljali: »So že kaj zagrešili, zastonj jih niso zaprli,« kakor so govorili nekateri Livčani, ko so me zaprli. Tak je človek« (187).
Za obsodbo so izbrali praznik sv. Jožefa, da bi se dogodka lahko udeležilo kar največ ljudi. Očrniti vernikom pastirje, to je bila posebna skrb oblasti. »Po enotedenskem grmenju na sodišču se je ulila ploha s točo, ki je klestila po nas z visokimi kaznimi. Sodnik Sartori je obsodbe bral počasi in naglas, da nam je ušesa trgalo: prvi obtoženi g. Ivan Kobal na 18 let strogega zapora s prisilnim delom, g. Ivan Hlad na 16 let…, g. Ljubo Marc na 10 let…, g. Karel Klinkon na 9 let, g. Ludvik Šturm na 10 let, bogoslovec Stanislav Sivec na 3,5 let in g. kaplan Robert Zadnik na 1 leto« (191).
Kar samo se človeku zastavlja vprašanje, ki so si ga takrat zastavljali obtoženi duhovniki: Kako se je moglo to zgoditi njim, ki so bili pod fašizmom zaradi ljubezni do domovine najbolj na udaru, zdaj pa jih je ta domovina zaznamovala kot največje sovražnike ljudstva? »Ljudje so držali z nami in mi z njimi, bili smo kot ena družina. Sedaj pa je naenkrat nastala velikanska razdalja med »ljudstvom« in vsem, kar diši po veri. Kakšno razdvojenost so ustvarili ustvarjalci novega reda … « (192).
Po Tolminskem procesu je obsojence pot vodila v Ljubljano, da »odslužijo« zaporno kazen in prisilno delo. Sivca je na Miklošičevi spet čakala samica, potem pa delo na Žalah. V veliko olajšanje mu je bilo, da so ga nastanili v barako s samimi duhovniki, ki so ga bratsko sprejeli medse. Ko je bilo delo na Žalah končano, so Sivca vrnili na Miklošičevo, tudi zdaj v duhovniško družbo. »Pestra družba duhovnikov: škofijskih, frančiškanov, jezuitov, lazaristov, salezijancev, križarjev, kapucinov in mogoče še kak predstavnik kakega drugega reda. Jaz sem bil edini bogoslovec, najmlajši, in čutil sem se kot benjaminček med preizkušenimi v življenju« (200). V tej sobi med starejšimi sobrati je kljub odvzeti prostosti doživel veliko lepega, med drugim ilegalno sv. mašo, ki je zahtevala izredno iznajdljivost, ne le v pridobivanju vsega potrebnega za maševanje, ampak tudi v izvedbi sami, kajti dogodek je moral ostati skrit pred sobratom, ki bi lahko nehote pri nadrejenih razkril ta sveti podvig.
Januarja 1953 je za Sivca prišla amnestija. »V zaporu ne napovedujejo ne slabih ne dobrih novic, vse je zavito v skrivnost, konspirativnost, da si tudi ob veselih novicah negotov, ali je res, kar si slišal. Tako sem tistega dne slišal paznika, ki mi je v sobi rekel. »Sivec, vzemite vse svoje stvari in gremo«. Tudi vesele novice pridejo lahko kakor strela z jasnega. Podzavestno sem pričakoval nekaj podobnega, dejansko pa nisem bil pripravljen hitro reagirati: vzeti svojo revščino in nekako izginiti iz sobe. Preveč stvari me je vezalo nanjo, navezan sem bil na vsakega sobrata, vsak je imel nekaj, kar je bogatilo tudi moje dneve /…/ Kako ga moreš zapustiti kar tako, brez pozdrava, brez zahvale. Kako bridko je tako slovo in vendar sem moral prav tako zapustiti sobo, kjer sem bil na najboljši visoki šoli življenja, kjer niso govorile knjige, kjer niso govorili profesorji za katedrom, ampak je govorilo dolgoletno trpljenje, dolgoletna zvestoba Kristusu, dolgoletna revščina v vseh pogledih. Skoraj v solzah sem zapuščal ta sveti kraj, kjer se je molilo in tudi darovala Jezusova daritev na križu« (209).
Po poldrugem letu odvzete prostosti ga je zdaj čakalo le še nekaj formalnosti v uradu in seveda spet podpis izjave, da o vsem prestanem ne bo ničesar govoril. Na škofiji, kamor se je podal, je ob škofu Vovku našel zbranih še nekaj pomiloščenih duhovnikov. Škof, čeprav nikoli zaprt, je iz lastnih izkušenj še predobro poznal taktiziranje Udbe in je bil svojih zvestih sobratov neizmerno vesel. »Vsakemu je ob slovesu dal večjo vsoto, saj smo zgledali kakor največji berači, vendar zadovoljni, kakor vojaki, ki se vračajo domov po dolgotrajnih bojih« (210).
Doma, kamor ga je vleklo srce, je Sivec našel mamo hudo bolno, prestano trpljenje ji je izpilo moči. »Tako pod fašizmom kot pod komunizmom smo bili na udaru. /…/ Naša družina, zlasti mama, ki je bolj občutila trpljenje in krivice, je živela v nekem pregnanstvu, četudi smo tako zelo ljubili svojo domovino in jezik /…/ Mama na postelji je bila živa žrtev hudobne preteklosti, ki je neusmiljeno udarjala na njeno materinsko srce in na njeno slovensko pokončnost« (212-213). Pokopali so jo v maju istega leta.
Po nekaj dneh se je Sivec vrnil v bogoslovje. Zdaj je predavanja lahko prosto obiskoval, saj je bila teološka fakulteta leta 1952 izključena iz Univerze. Čakala pa ga je še ena preizkušnja, služenje vojaškega roka. Vpoklican je bil v juliju 1953. Skrbelo ga je, kako bo shajal kot bivši zapornik, »špijon« in bogoslovec. Poslan je bil v Kikindo. Kmalu so poskrbeli, da je postal »garjava ovca«, ki se je je treba izogibati, da ne bi okužil še drugih. Vojni tovariši so s strani oficirja protiobveščevalne službe, ki jih je nalašč za to obiskal, dobili prijazno javno povabilo: »Vedno sem vam na razpolago, da mi vse poveste, kaj bo delal in govoril, s kom se bo družil, kam bo hodil, ko boste hodili v mesto« (230). Minilo je tudi to leto in pol in ob koncu vojaščine mu je komandir v knjižico zapisal, da je bil dober vojak.
Tu se pripoved spominov konča. Avtor le še kratko opiše pot do cilja, mašniškega posvečenja, po katerem je ves čas hrepenel in zaradi katerega je prestajal vse trpljenje, ter glavne postaje dušnopastirskega dela. V bogoslovje se je vrnil januarja 1955, ko so njegovi sošolci delali že po župnijah. 29. junija istega leta je bil po rokah svetniškega škofa Antona Vovka v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Čakalo ga je še eno leto intenzivnega študija v bogoslovju, da je nadoknadil zamujeno. Pred veliko nočjo 1956 je dobil prvi dekret za Šempas , od tam je bil leta 1965 poslan na Otlico, od leta 1974 je deloval v Bovcu , od leta 2002 do 2013 pa v Prvačini. Do lanskega leta je tam ostal še kot duhovni pomočnik, zadnje mesece svojega bogatega življenja pa je preživel v duhovniškem domu v Šempetru pri Gorici.
Kar bralca v Sivčevih spominih preseneča, je jasnost njegovih besed in hkrati odsotnost vsake sledi zagrenjenosti ali maščevanja ob vsem prestanem. Ne išče krivcev in ne obsoja, gre mu le za to, da popiše, kaj se je v resnici dogajalo. Opraviči šibkejše, ki so se pod pritiskom nasilja upognili in iz daljave mirno motri dela svojih rabljev, ki so takrat čez noč pozabili vero in svoj rod ter iz koristoljubja začeli hlapčevsko služiti »blagru socialistične prihodnosti«. Ni naiven, jasno mu je, da gre za sistematično čiščenje idejnih nasprotnikov: »najprej so jih med vojno pospravljali, po vojni obsojali, nato smo prišli na vrsto mi z upravno kaznijo in s prisilnim delom, vmes pa so odstranjevali nepotrebne doma in čez mejo, kakor lovci, ki vedo, koliko divjačine mora živeti in koliko ne« (127). Neomajno zaupa v Boga in pota njegove Previdnosti ter zdrži; odpušča vse, zato ohranja v sebi luč in mir srca.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 10. julija 1996 razveljavilo sodbo Tolminskega procesa. Ob omembi tega pa se začuti nek odtenek grenkega: »Razveljavitev obtožbe in umaknitev obtožnice je slovensko časopisje objavilo sredi aprila 1997 z manj mastnimi črkami, kot so jih uporabili leta 1952, ko je bila objavljena obtožnica. Tudi katoliška časopisa sta se na to razveljavitev odzvala neprizadeto in ravnodušno, opisala sta pač dogodek brez posebnega sočutja do krivično obsojenih, brez komentarjev in obsojanja krivice.«
Morda je tudi ta brezbrižnost Sivcu dala zagon, da se je lotil pisanja spominov na tiste dni! Čas celi rane, zločin pa ostane zločin, vreden obsodbe takrat in danes. Dva od takrat po krivem obtoženih duhovnikov sta preživela vsak po skoraj deset let strogega zapora s prisilnim delom, ostali so na isti način prestali več kot polovico določene kazni. »Kakšna sramota in krivica se nam je takrat zgodila!« se ob tem zapiše Sivcu (251). Lahko smo mu hvaležni, da je zbral pogum in moč za pričevanje, ki nam ga je pred iztekom svoje zemeljske poti zapustil. Knjiga »Skozi ogenj« je dokument neprecenljive vrednosti za čas, v katerem spet prihajajo na plan simboli komunističnega režima, ki je pokončne Slovence in kristjane trpal v zapore in samice, jih vlačil na mučna zaslišanja in po sodnih procesih ter jih uničeval s prisilnim delom v taboriščih, če že ne s smrtjo.