Pogovor s Francetom Cukjatijem6
France Cukjati se je rodil 15. februarja 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Njegov oče je leto dni zatem padel kot partizan, kljub temu pa je bila po vojni družina v nemilosti pri komunističnih oblasteh; zapečatili so jim trgovino in jo izropali, ovdovela mati pa je bila deležna hudih pritiskov, ker je kot učiteljica ohranila vero in hodila v cerkev. Po končani osnovni in srednji šoli je Cukjati vpisal in končal prvo stopnjo študija gradbeništva, nato odslužil vojaški rok, vstopil v jezuitski red, v Zagrebu končal triletni študij filozofije in v Frankfurtu diplomiral iz teologije. Kasneje je zapustil jezuitski red, v Sloveniji končal študij medicine, se poročil in imel štiri sinove. V času slovenskega osamosvajanja je postal direktor zdravstvenega doma na Vrhniki, sodeloval pri ustanavljanju zdravniške zbornice in bil štiri leta njen generalni sekretar. V času Bajukove vlade je postal državni sekretar za osnovno zdravstvo, leta 2000 pa je bil izvoljen za poslanca v Državni zbor, postal vodja poslanske skupine SDS, leta 2004 pa predsednik Državnega zbora. Ves čas je bil aktivno prisoten v pomembnih družbenopolitičnih forumih in organizacijah. Leta 2016 je bil izvoljen za predsednika Zbora za republiko, ki ga od takrat vodi.
France Cukjati je avtor številnih strokovnih člankov in monografskih publikacij. Zadnjo je izdal lansko leto, v njej pa se je dotaknil zelo globoke teme: skrivnosti zla. Med odstiranjem pojavnih oblik zla avtor bralca pripelje v vrtinec komunistične revolucije na Slovenskem. Revolucije, ki je Slovencem dala veliko število mučencev. Ker se je avtor s knjigo dotaknil najbolj temeljnega poglavje naše zgodovine, smo ga prosili za pogovor.
• Gospod Cukjati, prosim Vas za kratko predstavitev družine, v kateri ste bili rojeni.
Rojen sem bil kot četrti, najmlajši otrok v hribovski vasici Šentgotard pri Trojanah. Oče je imel vaško trgovino, mati je bila učiteljica, ob tem pa nas je zaznamovalo tudi trdo delo na hribovski kmetiji.
• V knjigi Slovenske podobe zla, ki ste jo letos izdali pri Celjski Mohorjevi družbi, ste razgalili najtemnejše plati komunistične revolucije in njene partizanske vojske, v kateri je sodeloval tudi vaš oče. Kakšne so bile okoliščine njegovega vstopa v partizane? Imate kakšne informacije o njegovem življenju v tem času?
Mama je kasneje večkrat poudarila, da »so prišli po njega in ga odpeljali«. In da ji je takrat rekel: »Veš, Marija, jaz ne bom nikoli prijel za puško!« Bil je pač »mirovnik« in znan kot zelo dober in blag človek. Zato je v Kamniško-zasavskem odredu dobil nalogo ekonoma. Hodil je po kmetijah in zbiral hrano za odred. Kadar ni ničesar dobil, pa je ponoči prišel kar domov v Šentgotard in v trgovini napolnil svoj nahrbtnik. Decembra 1944 je s skupino partizanov padel v nemške roke in bil ustreljen. Kot študent sem iskal informacije, ali je in kako je njegova skupina padla v nemško zasedo, pa nisem našel nobenih podatkov. Ostaja sum, da je bilo to v sklopu notranjega čiščenja partizanskih enot, saj je bil že njegov oče, moj stari oče, v kraju zelo spoštovana in pomembna oseba, ki si je pri komunistično nastrojenem(ih) sosedu(ih) nabrala kar nekaj nevoščljivosti in sovraštva.
• Čeprav je Vaš oče leta 1944 padel kot partizan, je bila po vojni družina deležna številnih pritiskov povojne oblasti. Kje je tičal raz-
Figure 1.
log za tak odnos? Kako ste doživljali te pritiske?
Spomnim se, da so po vojni – tam nekje leta 1950 – prišli moški v usnjenih oblačilih in mrkih obrazov ter takoj zapečatili trgovino. V naslednjih dneh so sosedje vozili vsebino v novo zadružno trgovino na Trojanah, pri čemer pa marsikateri voz, do vrha naložen, ni prišel do Trojan, ampak je bil izpraznjen kar v bližnjem gozdu. Bil je čas ropanja! Prišli so tudi, da nam vzamejo zemljo, s katero smo lahko preživeli enega konja, dve kravi in dva prašiča. Pa je stari oče s sekiro stopil na prag in grozeče zamomljal: »Dovolj sem dal! Dal sem sina! Kdor bo stopil na mojo zemljo, mu bom razčesnil lobanjo!« Tudi skromna hribovska zemlja je takrat pač pomenila preživetje. Ohranili smo jo, a začel se je dolgotrajen psihični pritisk na mamo, naj vsaj javno preneha s svojimi otroci hoditi v cerkev. Ob nedeljah so jo klicarili na občinski, nič kolikokrat pa tudi na okrajni centralni komite ZK v Trbovljah. Spominjam se, kako je po zaslišanjih pogosto prihajala objokana, in nekoč je vpričo otrok padla pred križem na kolena in jokala, jokala. Čeprav je veljala za eno najboljših učiteljic v trboveljskem okraju, so jih grozili s preselitvijo ali celo izgubo službe, če bo še naprej hodila v cerkev. Na koncu so ji celo ponudili, da ji vsako nedeljo plačajo avtobus za Ljubljano in kosilo za vso družino, če bi namesto doma hodila v cerkev v Ljubljano. Pa ni klonila. V veliko moralno oporo ji je bil prijatelj Vinko Guna ki je bil kot učitelj prav tako preganjan zaradi krščanstva, a je kljub vsemu ostal pokončen.
• Tako kot Vi so številni otroci po drugi svetovni vojni odraščali brez lika očeta. Nam lahko poveste, ali ste in kako ste čutili posledice umanjkanja očetovega lika v družini?
Mati se ni ponovno poročila. Očeta se ne spominjam. Niti dve leti nisem bil star, ko je padel. Imel pa sem starega očeta, ki mi je ostal v spominu kot dober, pošten in pokončen človek. Pa tudi oče je bil v materinih besedah še vedno živo prisoten. Čutili smo, da ga še vedno spoštuje in ljubi.
• Po končani srednji šoli vas je študijska pot vodila od Zagreba, Ljubljane, pa vse do Frankfurta, pri čemer ste študirali gradbeništvo, teologijo, filozofijo in nazadnje medicino. V Nemčiji ste se poglabljali tudi v psihologijo in antropologijo. Verjetno ste lahko onkraj železne zavese videli povsem drug znanstveni pristop, saj so v komunističnih državah takrat verovanje obravnavali kot psihično motnjo in skušali vzpostaviti monopol celo nad človekovo duševnostjo.
Zagotovo. Če je bilo na Zahodu glavno gibalo raziskovanja o človeku vprašanje oziroma radovednost o skrivnosti človekove duševnosti, o mehanizmih človekovega delovanja, odločanja in reagiranja na zunanje zahteve in notranja doživetja, vprašanja o človekovi stiski in iskanju sreče ter življenjskega smisla, pa se je režim za železno zaveso zanimal za človekovo duševnost predvsem z vidika, kako ga obvladati in si ga podrediti. Za najpomembnejše vrednote, na katerih temeljita človekova samostojnost in pokončnost, so se v zgodovini izkazale zasebna lastnina, vera v Boga in tradicionalna družina. In prav te je marksizem že sredi devetnajstega stoletja razglasil za največje ovire razvoja komunizma. Pojavila se je skrajno utilitaristična filozofija, ustvaril se je svetovni nazor, katerega cilj ni bil odgovor na pomembna bivanjska vprašanja, ampak kako deformirati človeka, da ga bo možno dokončno zmanipulirati.
• Med drugo svetovno vojno in po njej so ljudje zelo trpeli pod totalitarnimi režimi. Mnogi otroci so gledali, kako so jim krvniki pobili starše. Mnogi so bili poslani v otroška taborišča. Mnogi so bili še dolgo po vojni poniževani in ustrahovani. To je gotovo pustilo hude posledice. Kako je režimska psihiatrija reševala njihove travme? Ali se je po osvoboditvi leta 1991 stanje kaj izboljšalo?
Preživeli sorodniki po vojni pobitih žrtev so doživljali hude psihične travme. Pa ne samo zato, ker so bili po nedolžnem pobiti, ampak tudi zato, ker so morali molčati in niso smeli javno žalovati. Utilitaristično pohabljena psihiatrija je te množične travme serijsko ignorirala. Še bolj grozljiv pa je bil odnos do otrok, ki so šli skozi razne »petričke«. Da ne govorimo o komunistični »pedagoški stroki«, ki je šolske otroke pomorjenih žrtev javno psovala za kolaborante, izdajalce in podgane.
• V Slovenskih podobah zla ste omenili psihiatra Kostnapfla, ki se je po vojni ukvarjal z vojnimi travmami nekdanjih partizanov. Omenjeni psihiater je gotovo izvedel številne grde podrobnosti iz krvave komunistične revolucije. Je bil tudi sam v službi vladajočega sistema? Zakaj so se komunistični oblastniki sploh lotili psihiatrične obravnave nekdanjih klavcev?
Vsaka vojna pusti za sabo množico psihično motenih. Že navadni bojni spopadi, pri katerih si prisiljen streljati že po načelu samoobrambe, puščajo v duši težke stvari. Neizmerno težji pa so notranji pretresi, ko človek muči in umori zvezanega človeka, ki ti ne pomeni nobene grožnje in ti ni ničesar storil. Takih grozot se ne da izbrisati in ne da pozabiti. Človek je z njimi za vedno zaznamovan. Zato je jasno, da je po vojni mnogo partizanov in likvidatorjev iskalo psihiatrično pomoč. Ker je vladal zakon molka, je bilo tudi zdravljenje teh nesrečnikov skrbno nadzorovano. Režim jih je zaupal psihiatru Kostnapflu, ki je bil tudi aktiven član Udbe. Njihove izpovedi so pretresljive. Še bolj pretresljivo, grozljivo pretresljivo pa je, da je psihiater najbolj naraven nemir zdrave vesti obravnaval kot »patološke nanašalne misli«. Zdravil je le s pomirjevali in prepričevanjem, da niso storili nič narobe. S tem je nesrečnikom že v načelu preprečil ozdravljenje oziroma osvoboditev od bremena, ki je možna le po poti spoznanja in priznanja. Človek se mora s svojo žalostno zgodovino pogumno soočiti, jo priznati in se je »pokesati«. Ni druge poti!
• Ko ste po letu 2000 aktivneje vstopili v politiko, ste odločno reagirali na levičarske poskuse uvajanja oplojevanja samskih žensk z biomedicinsko pomočjo leta 2001, leta 2012 na sporni družinski zakonik, leta 2015 pa na grob poseg Cerarjeve vlade na področje družinske politike s sporno novelo zakona o zakonski zvezi. V eni od svojih izjav ste spomnili, da je pred slabimi 100 leti s politiko napadov na družino pričela Sovjetska zveza, saj je v tej skupnosti moža in žene, ki se jima rodijo otroci, videla »starokopitno trdnjavo vere«. Zdi se, da danes levica z drugimi sredstvi nadaljuje uničevanje klasične družine … Kje se danes, ko se je komunistični režim že sesul, napajajo ideologi revolucije, kakšni so danes njihovi prevratni načrti, kakšni so njihovi dolgoročni cilji?
Vesel sem, da spoštovanje narave in naravnih zakonitosti visoko kotira v zavesti sodobnega človeka. Nespoštovanje teh zakonitosti ogroža ne le podnebno harmonijo in rastlinski ter živalski svet, ampak tudi in predvsem človeka, ki je v celotnem vesolju najbolj ranljivo bitje. In prav družina kot varno zavetje novega življenja pomeni verodostojno spoštovanje naravne zakonitosti človeštva. Ne razumem, kako je možno v enaindvajsetem stoletju zagovarjati popolno razvrednotenje klasične družine in celo neko nenaravno pojmovanje spola. In to v času, ko so genske osnove spola jasne in so primeri »nejasnega« spola le izraz redkih primerov genske anomalije. Še manj pa razumem, od kod ta neverjetna, dobesedno histerična volja, razvrednotiti družino. Razumljivo ostane le to, na kako nori ideologiji temeljijo ta gibanja in kako usodno zna biti za zahodno civilizacijo, če bo prevladala taka miselnost.
• Kritično ste se odzvali na postavitev spomenika žrtvam vojn, ki stoji na Kongresnem trgu. Opozorili ste, da so idejni očetje postavitve spomenika nekdanji komunisti in njihovi sopotniki. In da spomenik ne razkriva resnice o komunistični revoluciji, ampak jo skuša prikriti.
Ob otvoritvi spomenika sem začutil, kako je to»krasno« in stanju primerno! Vsak predsednik se bo od predsedniške palače lahko sprehodil po aleji nesmrtnih zločincev (Kidrič, Kardelj, Stane Rozman) in se nato poklonil veličastnemu spomeniku njihovim zamolčanim žrtvam. Brez imen in s tem do konca razčlovečenim! Tako podlega odnosa do zgodovinske resnice nisem pričakoval. Zame je to spomenik slovenski slepoti, slovenskemu brezvestnemu sprenevedanju, spomenik skrajno žaljivemu nespoštovanju žrtev slovenskega komunizma. Ne najdem izrazov, da bi lahko adekvatno opisal to zavrženo idejo.
• Ob odprtju spornega spomenika smo tam videli tudi nekatere posameznike pomladne strani. Se nam ponavlja zgodba krščanskih socialistov, ki so šli v kolaboracijo s komunisti? Gre po Vašem mnenju za posledico naivnosti, neznanja, za preračunljivost ali še za kaj hujšega?
Ideja, kako ob tem osrednjem spomeniku zamolčati največji zločin v zgodovini slovenskega naroda in kako doseči popolno razčlovečenje žrtev, je bila gotovo skrbno načrtovana in zelo premišljena. Pri njeni uresničitvi pa je verjetno botrovala tudi naivnost mnogih, ki se po sebi zavedajo žalostne slovenske zgodovine. Nekoč bomo verjetno rekli, da je to tudi spomenik naivnosti slovenskega naroda, s katerim zakulisna paradržava tako lahkotno manipulira.
• Francoski zgodovinar Besançon je v knjigi Zlo stoletja zapisal, da se kristjani po padcu berlinskega zidu še nismo otresli komunističnih idej, ki so preživele pod krinko humanitarnosti in zaradi napačnega prakticiranja sprave; namesto resnične sprave se je zgodila lenobna in nekrepostna pozaba komunističnih zločinov. Pozabilo se je tudi na številne slovenske mučence, ki bi se jim lahko priporočali, pa se jih po cerkvah redko omenja … Kot teolog, filozof in katoličan gotovo premišljujete o tem. Kakšne drže in poteze v zvezi s tem si želite od krščanskega občestva in njegovih voditeljev?
Ko sem vstopal v zdravniški stan, so nas stari kolegi radi opozarjali, da če hočemo razumeti pacienta, moramo najprej razumeti okolje, v katerem živi, in njegovo osebno zgodovino. Človek je nadčasovno bitje, ki ne živi samo v tem trenutku, ampak nosi v sebi tudi vso svojo preteklost in ves potencial svoje prihodnosti. In kako naj razumemo narod, če ne poznamo njegove zgodovine? Ignorirati zgodovino pomeni ignorirati duhovno jedro naroda. Ignoranca zgodovine pomeni ignoranco naroda. Politika, ki to počne, ne more razumeti svojih državljanov in je do njih zato tako lahkotno krivična. Spomin na žrtve komunizma pa ni
Figure 2.
samo spomin na zločin, da se ne bi nikoli več ponovil, ampak tudi zavest, da se v kritičnih trenutkih, kot je bila komunistična revolucija, najdejo tudi številni ljudje, ki se odločno uprejo barbarskemu pobijanju drugače mislečih. Čeprav sami postanejo žrtve, so dokaz, da še tako krut režim ne more človeka tradicionalnih civilizacijskih vrednot kar tako spremeniti v »novega človeka«, o kakršnem sanja vsak totalitarizem.
• Naj se v drugem delu najinega pogovora bolj dotaknem vaše zadnje knjige. Kako je dozorela odločitev, da boste v času, ko večina bralcev posega predvsem po lahkotnem čtivu, pisali o Zlu?
Ta knjiga je zelo dolgo zorela. Lahko rečem, da njeni začetki segajo v čas mojega študija v Frankfurtu pred skoraj petdesetimi leti. Takrat sem zasnoval knjižico »Od kod in kam. Človekova bivanjska usmerjenost«, ki je šele pred štirimi leti zagledala luč sveta. V njej sem razgrnil skrivnost izvora človekove osebnosti in njegove notranje usmerjenosti v dobro. Ob predstavitvi knjige sem tudi povedal, da čeprav je besedilo staro, mu ne bi ničesar dodajal, razen morda poglavje o skrivnosti izvora človekovega zla. Kdor razmišlja o skrivnosti dobrega, se ne more izogniti nasprotju, to je skrivnosti zla. Potreboval sem le še nekaj let intenzivnega dela in knjiga je tu. Največjih skrivnosti človeka pa se ne da »prijeti« z orodji pozitivnih znanosti. Tu je potrebna tudi intuicija in »pesniško čutenje«. Zato sem razpravo o zlu začel s konkretnimi primeri in bralca prosil, da te primere v miru prebere in dovoli, da spontano delujejo nanj. Le če pri tem začuti skrivnost človeškega zla, naj nadaljuje z branjem. Ker smo Slovenci doživeli bestialnost vseh treh totalitarizmov prejšnjega stoletja in ker so te zgodbe še žive v našem zgodovinskem spominu, sem za izhodišče vzel »Slovenske podobe zla«. Slovenski primer namreč predstavlja zelo poučno zgodbo o izvoru, delovanju in posledicah zla.
• V knjigi ste odkrito spregovorili o pravem temelju Zla, ki ga lahko iščemo v peklu. Podobno kot veliki ruski misleci (Bulgakov, Solženicin in drugi), ki so v jedru komunizma prepoznali Satana, ste tudi vi v komunističnem divjanju razbrali njegovo delovanje. Mnogi vaški stražarji, domobranci in drugi uporniki proti komunizmu so verjetno intuitivno zaznali temačno mistiko in se ji uprli.
Ob dejstvu, da se je tudi po vzpostavitvi popolne oblasti nad narodom nadaljevala nezaslišana lahkotnost mučenja in pobijanja – celo potem, ko je to škodilo samim oblastnikom –, ko torej ta bestialnost ni služila ničemur več, so tudi žrtve doživljale, da je to zlo namenjeno samemu sebi. Že ruska pa tudi slovenska komunistična revolucija je porodila takšno količino trpljenja in takšno obvladovanje naroda, da je to preseglo celo sama pričakovanja revolucionarjev. Žrtve pa so pri tem pogosto začutile, da je v ozadju nadčloveški razum, nadčloveško zlo. Pa vseeno ne moremo kar tako postaviti trditve, da so v ozadju – ne »satanski«, ampak – Satanovi načrti. Ugotovimo lahko le, da je treba tudi tej trditvi pustiti odprta vrata, ker doslej nismo našli ustreznejše razlage.
• Po vojni so komunisti spomin žrtev zapacali z lažmi, jih diabolizirali in mnogi počnejo to še danes. Je po tako dolgem in strahotnem linču sploh mogoče oprati njihovo ime? Bo po tolikih desetletjih poneumljanja povprečni Slovenec sploh še dovzeten za zgodovinsko resnico?
Če pade dovzetnost za zgodovinsko resnico, pade tudi razumevanje naroda v njegovi zgodovinski razsežnosti. S tem pa se razblini tudi pozitiven odnos do naroda, do ljudstva, do skupnosti, ki ji človek pripada. In današnji člo-
Figure 3.
vek res v veliki meri postaja individualist, izgubljen v morju praznine in nesmisla. A kaj je človek brez preteklosti? Kaj je narod brez zavesti o svoji preteklosti? Nezanimiva in nepredvidljiva praznina. S tem se izgublja tudi poezija in pestrost življenja. Tudi zato slovenski narod postaja vse bolj duhovno osiromašen. A v vsaki novi generaciji se spontano prebuja vprašanje, kdo so predniki, kako so živeli, kaj razmišljali in kaj počeli. Tega interesa se nikoli ne bo dalo v celoti zadušiti. Ker pa nekdanji ideološki stroj ne more več dosledno slediti zakonu molka in se žalostna zgodovina vedno znova prebija na dan, skušajo razvrednotiti in ignorirati narodovo zgodovino v celoti. A resnica ima neko notranjo moč, da prej ali slej pride na dan. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo dovzetni za zgodovinsko resnico. Morda bo prav ta čut za resnico značilnost nove družbene elite.
• Graditev civilizacije terja veliko večji napor kot revolucija in rušenje starega reda. Slovenski nacionalni program, začetke meščanstva in demokracijo so komunisti načrtno in hitro uničevali. Pri tem so uporabljali najbolj nizkotne prakse in ljudi, ki jim jih je uspelo izpriditi in mobilizirati v zelo kratkem času. Kateri so bili (poleg vojne) glavni komunistični aduti, ki so jim omogočili priti na oblast?
Mnogo je bilo okoliščin, ki so bile naklonjene komunistični revoluciji. Čas vojne, čas sovražne okupacije in velike narodove stiske je predstavljal idealno okolje za vzpostavitev in izvajanje revolucionarnega nasilja. Prepogosto pa pozabljamo na ključni element, to je »obremenjenost« protikomunistične strani s tradicionalnimi civilizacijskimi vrednotami. Spopad človeka, ki mu je dovoljeno ali celo ukazano, da »laže, krade in ubija«, s človekom, ki ima do podzavesti ponotranjena načela »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, se za civiliziranega človeka ne more dobro končati. Človek zahodne kulture se lahko suvereno spopada v okolju pogovora, dialoga, prepričevanja, v okolju barbarskega nasilja, kjer ni nobenih omejitev in nobenih pravil krvave igre, pa je bolj ali manj nebogljen. Tak spopad se večinoma konča s trenutno fizično izgubo, a dolgoročno z moralno zmago.
• Komunisti so po prevzemu oblasti povsem ugrabili državo in jo izkoriščali kot svoj fevd. V Slovenskih podobah zla pa opozorite na tragično dejstvo, da se je rdeča aristokracija na oblasti obdržala tudi po osamosvojitvi. Na vseh družbenih nivojih, v državnih institucijah, v medijih …Zato pri nas ne more priti do resnega soočenja s polpreteklo zgodovino. Kako takšno stanje vpliva na »narodno psiho«? So razen odločne lustracije še kakšni izhodi iz tunela?
V okolju, kjer ni bila izpeljana spektakularna lustracija, kot na primer v Zahodni Nemčiji po drugi svetovni vojni ali v Vzhodni Nemčiji po padcu Berlinskega zidu, patološka pohabljenost javnih institucij, kot sta na primer šolstvo in sodstvo, pa ostaja, je nujno potrebno vzpostaviti trajno budnost in pripravljenost na radikalnejše ukrepanje. Če bi na primer zdravnik namerno postavil napačno diagnozo zato, da bi z napačnim posegom onesposobil pacienta, bi moral takoj trajno izgubiti licenco. Enako bi moral sodnik, ki namerno pošlje ne-
Figure 4.
dolžnega človeka v zapor, zato da ga onesposobi za politično tekmo, ali zato, da zaščiti pravega zločinca, bi moral trajno izgubiti sodniški mandat. Za kaj takega pa je potrebna kritična javnost kot naraven obrambni sistem pred infektom. Ta javnost pa se res zelo počasi ustvarja, predvsem če jo merimo po razgledanih, pokončnih in pogumnih novinarjih.
• Pokončni in pogumni novinarji so zaradi svoje glavne odlike pogosto tarča nizkotnih napadov. Enega takih je s strani Zveze borcev pred nekaj tedni doživel Jože Možina, ki z odkrivanjem resnice očitno moti nekdanje revolucionarje. Se vam zdi, da je po 70 letih laganja in krepitve novega družbenega razreda, ki je po revoluciji zasedel odgovorna mesta v državi, mogoč prehod v »normalnost«? Vlada, katere obrisi se kažejo, gotovo ne bo v pomoč normalizaciji razmer … ?
Histeričnih izpadov predsednika ZZB smo že vajeni. Omenjeni gospod očitno ne pozna
Figure 5.
zgodovine, če ga navajanje že davno dokazanih dejstev tako zelo vrže iz tira. Ni on problem. Problem je nacionalna RTV, ki se tako servilno obnaša do tega in takšnih gospodov. Če bi bila inštitucija, ki jo plačujemo vsi državljani, vsaj v načelu ideološko nevtralna, bi zagovarjala resnico in odločno ščitila tudi in predvsem tiste svoje novinarje, ki sogovorniku dovolijo izpovedati resnico. To usodno in globoko razdeljenost slovenskega naroda je možno – tako kot vsak resen medčloveški spor – preseči le z resnico. Resnico, ki zahteva veliko iskrenega pogovora in medčloveškega spoštovanja, da se jo končno obojestransko prizna in uveljavi. Prav to pa je naloga »nacionalne« RTV. Dokler ne bomo imeli take osrednje medijske hiše ali takih osrednjih medijev, smo obsojeni na uničujoče brezno razkola. Kdor v kulturnem demokratičnem svetu zanikuje holokavst, je javno zasmehovan ali pa celo kazensko preganjan. Pri nas pa kdor omeni ali opozori na slovenski holokavst, je opljuvan in celo preganjan. In to skoraj trideset let po padcu komunizma. Obstaja upravičena bojazen, da bo nova vlada to žalostno podobo slovenske politične realnosti ponovno zabetonirala.
Ameriški filozof in pisatelj George Santayana je zapisal: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.« Na to maksimo sem se večkrat spomnil, ko sem prebiral Slovenske podobe zla. V knjigi dr. France Cukjati s svojimi bogatimi političnim, filozofskim, medicinskim znanjem spomni na Zlo, ki smo ga Slovenci doživljali v 20. stoletju. Ob tem si upa prestopiti Rubikon in podati iz imanentnega v območje temačne mistike, iz katere je zajemal komunizem – ideologija, ki je zelo pohabila slovenski značaj in ga ob umanjkanju lustracije po letu 1990 še vedno hromi.
Podaljševanje totalitarnega režima je možno le v okoljih s šibkim zgodovinskim spominom. Kjer ni spomina, se ljudem kmalu začno cediti sline po »egiptovskih loncih mesa«. Ker takšno stanje starim elitam v Sloveniji ugaja, so pričeli odkrito pozivati, naj se ne brska več po zgodovini, naj se pusti zgodovino zgodovinarjem, naj se ne drega v stare rane itn. Takim pozivom so sledili tudi mnogi zgodovinarji; na knjižne police prihajajo in dobivajo nagrade »zgodovinske« knjige, ki nekritično utrjujejo staro revolucionarno mitologijo, času druge svetovne vojne pa se sestavljavci zgodovinskih pol na maturi raje izognejo. Pričujoča knjiga je upor zoper ta nevarni trend, ki nas lahko hitro pripelje do tega, na kar opozarja George Santayana.
Verjetno si nihče ne želi ponovitve polstoletnega komunističnega terorja. Ali pač? Če pogledamo slovensko družbo v letu 2018, hitro ugotovimo, da imamo med nami kar precej gorečih »vernikov« komunizma. Proust je nekoč zapisal: »V svet verovanj razumski razlogi nimajo vstopa.« Režimskim fanatikom zato pričujoče Cukjatijevo delo ne more pomagati. Za takšne primere je potrebna intenzivnejša terapija. V veliko korist pa je lahko to čtivo intelektualno poštenim iskalcem zgodovinske resnice, pa tudi tistim s šibkejšim spominom. Predvsem od njih je odvisno, na katero stran se bo prevesila tehnica. Če se bo namreč ta »mlačna« sredina pričela spominjati, se z njo ne bo več moglo manipulirati. Slovenske podobe zla imajo terapevtski učinek zoper »politično demenco«, ki je nastala kot posledica strahu. Obetavno bi bilo že, če bi se slovenski volivec spomnil vsaj obdobja 4-letnega mandata in se na tej podlagi odločal, komu bo zaupal prihodnjega. Le tisti, ki se spominja, lahko samostojno načrtuje prihodnost. »Kdor ni dedič, ne more biti pionir,« je modro zapisal judovski filozof Heschel.
Če se bomo torej pričeli spominjati preteklosti, se bomo izognili grožnji njene ponovitve. Varuhom revolucionarnih izročil prebujanje zavesti o preteklosti seveda ni po volji, zato bodo Slovenske podobe zla v javnosti prezrte. Delo namreč ni le jasna vojna napoved pozabljanju, ampak tudi kažipot h krščanskim koreninam naše evropske civilizacije. Nasprotniki svobode in evropske demokratične tradicije se dobro zavedajo, da je obvladovanje spomina v spopadu za prihodnost Evrope ključnega pomena. Že Orwell je v svojem delu 1984 preroško zapisal: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi prihodnost.«
Jurij Pavel Emeršič v knjigi Franceta Cukjatija Slovenske podobe zla