Ko bodo odkopali
naše bele kosti,
me ne boš prepoznala,
saj vsa naša zapestja
žica je zvezala.
Našim razbitim lobanjam
je ostal le krik:
Zakaj?
Na vse strani:
Zakaj?
Iz očesnih votlin:
Zakaj?
Mati! Zakaj? Zakaj? Zakaj?
O strašni Rog smrti,
o strašni bik ubijalec,
o strašne jame naše usode.
O strašni kamni človeških src.
Figure 1. Mati, zakaj Janez Rihar