Ko smo na letošnjo angelsko nedeljo dopoldne hiteli proti Sorici, je bil tudi ozki zadnji del Selške doline že obsijan s soncem. Zvonovi farne cerkve sv. Nikolaja so vabili k slovesnosti, ki so jo prebivalci Sorice, predvsem pa vasi pod Ratitovcem, dolgo čakali, saj so bile posledice polstoletnega totalitarizma tako hude, da se je spet in spet odložila. Ob izteku 70-letnice konca druge svetovne vojne pa so jo vendarle dočakali. S sveto mašo – ob somaševanju domačega župnika in še nekaterih duhovnikov jo je daroval kardinal dr. Franc Rode – so se spomnili žrtev komunističnega nasilja, ki je leta 1945 še po koncu vojne težko prizadelo vasi pod Ratitovcem, nato pa odkrili in blagoslovili spominsko ploščo z imeni 24 faranov, ki jih je kruta revolucija oropala življenja, in dveh duhovnikov: domačega župnika Franca Krašne ter znanega primorskega narodnega buditelja Filipa Terčelja, ki sta bila januarja leta 1946 v čudnih okoliščinah umorjena v Štulčevi grapi pri Davči.
Le nekaj dni pred omenjeno slovesnostjo je izšla izredno lepa in zanimiva knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas. Napisala jo je Marija Gasser in izdala v samozaložbi. Že naslov knjige pove, da ni namenjena samo opisu vojne in revolucije, ampak širše. Pa vendar je kljub temu tesno povezana s koncem druge svetovne vojne in nas skoraj nepričakovano pripelje do nekaterih srečanj ter ugotovitev, ki nam odkrijejo še eno sliko tistega časa. Verjamemo, da bo vse to zanimalo tudi naše bralce.
Vasi pod Ratitovcem skozi čas – Drfe under Ratitovc durh’t cajt
Gornji podnaslov knjige v nekoliko čudni nemščini nas opozarja na posebno zgodovino vasi Zgornje in Spodnje Danje, Torka, Ravne in seveda tudi Zgornja ter Spodnja Sorica. Okrog leta 1300 so se namreč v te tedaj še skoraj nenaseljene kraje priselili Tirolci iz okolice Innichena v Pustriški dolini in potem tu s svojimi žulji krčili gozdove ter oblikovali pokrajino. Koliko garanja je bilo treba, da so postavili trdne domove, ki so lahko kljubovali tudi najtežjim vremenskim neprilikam, da so na do tedaj pustih pobočjih nastale rodovitne njive in prijazni pašniki, od katerih so se – danes bi rekli na ekološki način – preživljali celi rodovi. Že pri začetnem krčenju gozdov, so se ukvarjali z lesom, kasneje pa jim je bilo to tudi vir zaslužka, saj so »golcarji« iz teh krajev hodili na delo tudi drugam, npr. v Francijo, Romunijo, Bosno. Pri vsem tem so jim pomagale njihove tirolske korenine, njihova trdoživost in sposobnost preživetja v težkih pogojih. Iz stare domovine so prinesli s seboj jezik, vero in običaje ter jih skozi stoletja ohranjali. Njihovo življenje se je odvijalo v soglasju z letnimi časi in cerkvenimi prazniki. Ob velikih praznikih je bilo lepo tudi zato, ker so celo »golcarji« prišli domov. Dolgo so še govorili nekakšno mešanico nemškega in slovenskega jezika, ki pa je bila »v svobodi« prepovedana in danes jo obvlada le še kaka starejša ženica, njene sledi pa so se ohranile v ledinskih in rodbinskih imenih, arhitekturi itd.
Območja, kjer so se ustalili tirolski priseljenci, so med najvišje ležečimi poseljenimi območji v Sloveniji. Pokrajini Pustertala in Sorice sta si klimatsko zelo podobni. Za obe so značilne dolge, ostre zime in kratka poletja. Freisinški škofje so bili zemljiški gospodje Pustriške doline kot tudi Škofje Loke in Selške doline, zato ni bilo težav za priselitev na prazna pobočja pod Ratitovcem. Kot rečeno, so se tu hitro ukoreninili, pri tem pa obdržali dobršen del stare kulture. K temu je pripomogla tudi ločenost od zunanjega sveta, ki pa jih je tesneje povezala med seboj, na kar kaže dobro razvita srenjska posest – vasi so na primer imele skupne pašnike in tudi gozdove.
Po vaseh so skupaj živeli gruntarji, to je lastniki kmetij, kajžarji, ki so imeli svojo kajžico in nekaj vrta oziroma travnika, da so lahko prehranili eno kravo, pasli so pa tudi na srenjskem pašniku in drva dobivali v srenjskem gozdu, in gostači, ki niso imeli nobenih nepremičnin. Kajža – bajta je navadno nastala tako, da je oče kateremu od sinov za doto dal del kmetije. V Spodnjih Danjah je bilo ob koncu druge svetovne vojne osem kmetij, dvanajst kajž in štiri gostaške družine. Kajžarji in gostači so kot dninarji delali pri kmetih, nekateri so bili spretni rokodelci, npr. mizarji, hodili pa so tudi drvarit na Jelovico ali kot sezonski delavci »golcat« daleč v Bosno in druge daljne dežele, kot smo že omenili. Golcarsko delo je bilo težko, vendar dobro plačano. Kljub vsem naštetim razlikam je med vaščani veljala nekakšna naravna sociala in so se v glavnem dobro razumeli.
[Stran 086]
Figure 1. Spodnje Danje okrog 1940 (knjiga Vasi pod Ratitovcem)
Prva in druga svetovna vojna
Za boljše razumevanje poglejmo nekaj podatkov o geografski legi podratitovskih vasi. Ni težko ugotoviti, da ležijo na meji predalpskega in alpskega sveta. Ratitovec je tudi razvodnica med Selško in Savsko dolino. Prelaz Petrovo brdo (804 m) povezuje Selško dolino z dolino Bače oziroma s Primorsko. Kot vemo, so do prve svetovne vojne spadali vsi ti kraji pod žezlo avstrijskega cesarja na Dunaju.
Ko se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, je okrog 250 mož in fantov iz župnije Sorica dobilo cesarski poziv in bili so poslani na razne fronte (Srbija, Rusija, Italija), kjer jih je 52 padlo, 60 jih je bilo ujetih in nekateri so se šele po več letih vrnili domov; mnogi so bili na fronti ranjeni in so se vrnili kot težki invalidi. Žene in otroci so medtem doma trpeli pomanjkanje, saj so bila polja slabo obdelana in ni bilo zaslužka.
Novembra 1919 so v Sorico prišli Italijani. Pravzaprav bi se morali ustaviti pri Podbrdu, kot je pozneje določila tudi rapalska pogodba, vendar so, »zemlje lačni«, zasedli še Davčo, Sorico in podgorske vasi. Ljudje, navajeni avstrijskega reda in discipline, jih niso marali in v šolski ter župnijski kroniki so ohranjena poročila o moralni ter materialni škodi, ki jo je povzročila njihova zasedba. 3. junija 1921 so se Italijani umaknili na rapalsko mejo in še isti dan so prišli v Sorico jugoslovanski orožniki; odslej je bila tu kraljevina Jugoslavija.
Že čez nekaj let je Jugoslavija začela po grebenih Ratitovca graditi Rupnikovo linijo, na katero še danes spominjajo dobro ohranjeni bunkerji, ki pa nikoli niso služili svojemu namenu. Na veliki četrtek 1941 je jugoslovanska vojska zapustila utrdbe na Ratitovcu in Selško dolino ter Škofjo Loko so zasedli Italijani, ki pa so ostali komaj štirinajst dni; v začetku maja so v Sorici že bili Nemci. Zaradi obmejnega področja je bila potem tu do konca vojne graničarska postojanka.
Takoj je bila vzpostavljena tudi nemška občina, župansko funkcijo pa je obdržal kar dotedanji župan Lovro Pintar. Razpustili so vsa prejšnja društva in hkrati s popisom prebivalstva začeli vpisovati v Koroško ljudsko zvezo – Kärtner Volksbund. Zaradi strahu pred preselitvijo je bil vpis dokaj velik. Preko občine je bila zagotovljena preskrba tudi [Stran 087]za podgorske vasi. Nemški vojaki – graničarji so bili krajanom naklonjeni, saj je bilo med njimi precej Korošcev, ki niso bili pristaši nacizma in so težko čakali konca vojne. Iz Sorice in podgorskih vasi je nova oblast vpoklicala v vojsko 42 fantov in 24 jih je padlo na fronti. Ni čudno, če so se fantje bali mobilizacije, tako z nemške kot s partizanske strani, vendar se ji niso mogli izogniti.
Spodnje Danje in tudi druge vasi so bile pogosto deležne partizanskih obiskov in rekvizicij. Preko Ratitovca je namreč potekala partizanska pot na bohinjsko stran oziroma na Jelovico in naprej. Podgorci, ki so ob slabši letini še zase komaj pridelali, so sicer dajali – če ne bi dali »prostovoljno«, bi jim vzeli, ko pa je bilo tega le preveč, so postali zaskrbljeni. Stanko Petelin ima v knjigi Prešernova brigada – izšla je leta 1980 – za to zaskrbljenost naslednjo razlago: »Prebivalstvo hribovskih vasi: Zgornja in Spodnja Sorica, Zgornje in Spodnje Danje v bližini bivše jugoslovansko-italijanske meje, je potomstvo nekdanjih nemških naseljencev. Čeprav so govorili slovensko, so se imeli za Nemce in so bili v glavnem sovražni do partizanov. Nemci so moškim dali puške in tako okrepili postojanko v Zgornji Sorici…« Vedenje domačina o tem je drugačno: »Po partizanski rekviziciji leta 1943, ko so iz Spodnjih Danj odpeljali okrog 60 glav živine in pobrali tudi breje živali, s čimer so prebivalstvu in sebi napravili veliko škodo, so začeli vaščani hrano in nekatere vredne stvari skrivati, na primer semenski krompir. Tudi krave so nekateri imeli v Sorici, da je bilo vsaj mleko za otroke. Moški so od Nemcev vzeli nekaj pušk, ki pa jih nikoli niso uporabili.« Leta 1944 so Nemci za okrepitev svoje posadke v Sorici mobilizirali moške podgorskih vasi, ki so do tedaj bili doma. Tudi po tem so bili v Sorici v glavnem le ponoči, čez dan pa še vedno odhajali domov. Niso imeli prave izbire in so se pač odločili za pot, po kateri so upali rešiti sebe, svoje družine in domove. (Vasi pod Ratitovcem …, str. 65.)
Konec vojne jim ni prinesel miru
Skozi sedemdeset let se je govorilo in pisalo o veliki zmagi partizanske vojske in o navdušenju množic ob osvoboditvi. Leto za letom so se v maju ponavljale bučne proslave, pri tem pa so ostajali zamolčani Kočevski rog, Hrastniški hrib in drugi podobni kraji oziroma dogodki, ki so se tam zgodili. V Barbarinem rovu so pohiteli z gradnjo železobetonskih pregrad, ki naj bi za stoletja, če ne za vedno zakrile, kaj se je tam zgodilo. S tem naj bi se opravila selekcija zgodovinskih dogodkov in spremenila zgodovina, o kateri se še danes ponavlja znano geslo, da je ni mogoče spremeniti.
Med tisoči in deset tisoči nedolžnih, ki so maja 1945 izginili v kraških breznih in opuščenih rudniških jaških, so bili tudi prebivalci vasi pod Ratitovcem, med njimi tudi taki, ki so jih izpustili iz zapora na škofjeloškem gradu, pa se vendar domov niso nikoli vrnili – podobno kot mladoletni Meniševci, ki so po odpustu iz Teharij srečno prišli do Rakeka, nato pa na Kamenici, tik pred vrati svojega doma izginili in še danes je o njih znano samo to, da so z železniške postaje na Rakeku odšli, domov jih pa nikoli ni bilo. V knjigi Vasi pod Ratitovcem skozi čas je Marija Gasser na začetku poglavja Takoj po drugi svetovni vojni zapisala naslednje: »Zakaj so bili ljudje sedem desetletij zaviti v svojevrstno molčečnost in še vedno molčijo in si ne upajo biti imenovani? Zakaj se bojijo, da bi zidovi slišali in spregovorili? Kakšno je duhovno stanje človeka, ki mu nekdo neprestano govori, naj pozabi zgodovino?“
Najhujše se je začelo šele, ko se je vojna končala. Povojna oblast je imela vasi pod Ratitovcem zaradi jezika in tirolskih korenin za nemško manjšino, čeprav so bili avtohtoni prebivalci in so tu živeli že več kot sedem stoletij. Ko so se nemški graničarji ob koncu vojne umaknili iz Sorice, je šlo z njimi tudi nekaj Spodnjedanjčanov, ki so bili leta 1944 mobilizirani h graničarjem. Že na Bledu so se od Nemcev ločili in se preko Jelovice vrnili domov. Potem so se skrivali na samotnem seniku nad vasjo, dokler se niso vrnili v vas, ker je bilo obljubljeno, da se jim ne bo nič zgodilo. Seveda ni bilo tako, ampak so jih takoj odpeljali. Nekateri, ki so bili do tedaj doma in so bili prepričani, da se nimajo česa bati, so se 17. maja sami šli javit na Sorico in tudi nje so odpeljali v Škofjo Loko. Nekatere so potem še videli na gradu. Kaj se je zgodilo z njimi? So jih umorili v bližini Škofje Loke kot mnogo drugih ali odpeljali naprej v Šentvid in v Kočevski rog? Za nekatere so svojci prepričani, da so bili z gradu izpuščeni, vendar domov niso prišli. Štirje Spodnjedanjčani so se po amnestiji avgusta 1945 vrnili iz Kočevja, pa si niso upali povedati, kaj so tam doživeli. Pri nekaterih hišah so še desetletja zaman čakali, kdaj se bo njihov vrnil. Po seznamu, ki je objavljen v knjigi, je v soriški fari po koncu vojne izginilo 24 mož in fantov – najmlajši je bil star 22 let, najstarejši pa 50 – in toliko je tudi napisanih na spominski plošči. Enajst od njih je bilo doma v Spodnjih Danjah.
[Stran 088]
Figure 2. Od leve: Janez Kopač (1920), Ludvik Koder (1917), Matevž (1915) in Franc (1909); trije Kopačevi iz Torke in Kovrdov iz Zgornji Danj. V začetku maja so bili še skupaj v domačem kraju, nato pa so jih odpeljali in ni jih bilo več.
S tem, kar se je zgodilo maja 1945, pa strahu in bolečine v vaseh pod Ratitovcem še ni bilo konec. Kljub njihovim skoraj tisočletnim koreninam v teh krajih so jih obravnavali kot Nemce, za katere je bila predvidena zaplemba premoženja in izgon iz države, če ne še kaj hujšega. Boris Kidrič je 15. decembra 1945 na seji glavnega odbora OF Slovenije povedal, da nemška manjšina pri nas kmalu ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo več. Tedaj je že potekal tretji val izgona, ki je zajel tudi prebivalce podratitovskih vasi in sicer: iz Sorice 3 družine s 17 člani, iz Torke 2 družini z 11 člani, iz Spodnjih Danj pa 9 družin z 62 člani; od 90 izgnancev je bilo 28 odraslih in kar 62 otrok. Največjo izgubo so utrpele Spodnje Danje, kjer je še v začetku maja 1945 živelo 146 prebivalcev, konec leta pa samo še 73; 11 jih je odpeljala Ozna in so izginili neznano kam, 62 pa so jih izgnali konec decembra. Če k temu prištejemo še 8 vaščanov, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli na fronti, pridemo na število 81, kar je več kot polovico vasi.
Težko si predstavljamo strah in grozo vaščanov, posebno mater z otroki, ko so sredi mračnega zimskega dne nepričakovano prišli ponje, jih odpeljali v Škofjo Loko, strpali v mrzle živinske vagone in odpeljali na Jesenice. Menda so jih nameravali kar z vlakom potegniti čez mejo, pa Avstrijci oziroma Angleži niso dovolili. Potem so na sveti večer in božični dan ostali zaprti v vagonih na Jesenicah, nato pa so jih odpeljali v Maribor in pri Šentilju pognali čez mejo. Čez nekaj časa so mnogi od teh prišli v begunsko taborišče Liechtenstein pri Judenburgu, kjer so bili skupaj s slovenskimi begunci, ki so v začetku maja 1945 pribežali v Vetrinj in bili potem konec junija prestavljeni v Judenburg. Med njimi je bilo več slovenskih duhovnikov, vendar so si podratitovski izgnanci najbolj zapomnili nekdanjega Rožmanovega tajnika Romana Malavašiča, ki je bil nekakšen taboriščni župnik in je med drugim pripravljal otroke na prvo obhajilo in birmo. V knjigi Vasi pod Ratitovcem (str. 104) sta objavljeni spominski podobici na prvo sv. obhajilo, ki sta ga 20. junija 1946 prejeli Amalija (kasneje redovnica frančiškanka Pavla) Pavla Kejžar in njena sestra Dorica Kejžar, Markeljcovi iz Spodnjih Danj. Amaliji je spominsko podobico podpisal katehet Roman Malavašič, Dorici pa učiteljica Pepca Berišič, ki je pred nekaj [Stran 089]leti v visoki starosti umrla v Domu ostarelih v Mengšu.
Marsikateri podatek o življenju ter delu beguncev in izgnancev v taborišču Liechtenstein najdemo v knjigi Antona Žaklja Beg v neznano, ki je pravzaprav njegov taboriščni dnevnik. 7. februarja 1946 je npr. o Romanu Malavašiču zapisal naslednje: »Dela samo v taborišču in strada. Izdaja Dom ob Muri, skrbi za olepšavo kapele in za fante. V pridigah se bori proti zaslužkarstvu in nikdar mu ni dovolj darov za kapelo. Kako naj darujemo, če ne bomo zaslužili?« (Str. 61.)
Dom ob Muri je izhajal kot dnevnik od 17. julija 1945 vse do maja 1947, ko ga je vrhovna taboriščna oblast (UNRRA) – istočasno kot vse druge slovenske časopise – prepovedala, češ da slovenskim beguncem zadošča Koroška kronika. Do 46. številke so ga pisali na pisalnem stroju v največ 10 izvodih, nato pa razmnoževali na ciklostilu. Naklada nikoli ni presegla 200 izvodov. Seveda nas zanima, kaj je morda pisal o izgnancih izpod Ratitovca, vendar nam že podatek o prepovedi slovenskih begunskih časopisov pove, da UNRRA našim beguncem in izgnancem ni bila naklonjena in je zato tudi Dom ob Muri stalno kontrolirala ter na razne načine omejevala.
Naslednji odlomki iz knjige Beg v neznano se sicer nanašajo na delo čipkaric v taborišču, med katerimi pa so bile tudi izgnanke iz Selške doline. A. Žakelj je bil namreč v Liechtensteinu poleg drugega tudi vodja nekakšne »klekljarske« zadruge: skrbel je za naročila in prodajo čipk, za nabavo potrebnega sukanca kot tudi za plačilo davščin in drugih obveznosti s tem v zvezi. Navajamo: »29. julij 1946. Število žirovskih in šentjoških čipkaric so pomnožile žene in dekleta iz Sorice in Danj na koncu Selške doline, ki so prišle v naše taborišče. 3. marec 1947. Dopoldne na delavskem uradu zaradi M. Kajžer, ki jo kličejo na kmečko delo. 14. avgust 1947. Ob pol osmih so se odpeljale domov v Zali Log, Sorico in Davčo družine Gaser, Jenšterle, Kejžar in Thaler, na Jesenice pa Weber. Vsega 29 oseb. Izgubil sem sedem odličnih delavk. Ta udarec je lahko usoden za našo ,industrijo’.«
Naštete družine so se torej po letu in pol izgnanstva vračale v svoje vasi pod Ratitovcem, najbrž pa ne tudi na svoje domove, saj je bilo v času izgnanstva vse njihovo premoženje zaplenjeno. Za zaplembo je tedaj zadoščala že ugotovitev o nemškem državljanstvu oziroma narodnosti. Res da so si izgnanci po povratku premoženje večinoma pridobili nazaj, so pa še dolgo živeli v pomanjkanju in občutku
Figure 3. Spominska podobica Amalije Kejžar iz Spodnjih Danj na prvo sv. obhajilo v taborišču Liechtenstein pri Judenburgu – katehet Roman Malavašič iz Šentjošta
drugorazrednosti; nalagali so jim nemogoče obvezne oddaje in jim očitali kolaboracijo ter nerazumevanje »nove družbene stvarnosti«.
Duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj
Na spominski plošči v Sorici sta napisana tudi duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj. Župnik Franc Krašna je od blizu videl in občutil stisko ob izgonu svojih 90 faranov tik pred božičem 1945. Tisti ki so ostali, so bili zbegani in so samo čakali, kdaj bo podobna usoda doletela tudi njih. Več hiš je bilo zapečatenih in namesto praznične topline sta se iz njih širila hlad in negotovost. Nekaj otrok, ki tedaj, ko so prišli po družino, slučajno niso bili doma, se je nenadoma znašlo pred [Stran 090]
Figure 4. Župnik Franc Krašna (Palme mučeništva)
zapečatenimi vrati domače hiše. Ponekod ni bilo nikogar, da bi poskrbel za živino, ki je ostala v hlevu. Čeprav je župnik vedel, da ga na vsakem koraku zasledujejo, da prisluhnejo – pa ne z dobrim namenom – vsaki njegovi besedi, je tolažil prestrašene ljudi in jim skušal dati vsaj malo upanja. Na božični dan je v cerkvi naročal: »Merkajte na otroke, kar jih je še ostalo, in skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!« Pri opogumljanju faranov mu je pomagal tudi sobrat in prijatelj Filip Terčelj, ki je brez prave službe životaril v Ljubljani in ga je župnik povabil, da bi za božične praznike prišel k njemu v Sorico.
Kdo je bil Filip Terčelj? Rojen je bil leta 1892 v Grivčah pri Šturjah v Vipavski dolini. Po maturi na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Tri leta je bil kaplan v Škofji Loki, nato pa nadaljeval študij na sociološko-pedagoški fakulteti v Kölnu in se medtem udeleževal tečajev o prosvetnem delu. Po povratku v domovino je postal katehet v goriškem Alojzijevišču, kmalu pa prevzel še tajništvo Prosvetne zveze v Gorici in odločilno vplival na delo 162 primorskih prosvetnih društev. V letih 1924 do 1929 je bil član ožjega odbora Goriške Mohorjeve družbe. Decembra 1931 so ga fašisti »zaradi sodelovanja z emigrantskimi organizacijami v Jugoslaviji« zaprli in poslali v konfinacijo. Po enem letu se je smel vrniti v Gorico, toda ostal je brez službe. Ko je zvedel, da mu grozi ponovna aretacija, je ilegalno odšel v Ljubljano in bil potem do leta 1945 katehet na gimnaziji ter kurat v prisilni delavnici. Ker so ga Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, imeli na posebnem seznamu, je spet moral za nekaj mesecev v zapor, kar pa ni prepričalo »osvoboditeljev«, da ga ne bi imeli za nasprotnika in že junija 1945 strpali v zapor. Kasneje je domačim v Šturje takole pisal: »Nikdar nisem mislil, da zmore človek toliko pretrpeti in doživeti taka razočaranja. Kaj vse sem prestal, Vam ne morem opisati. 10. septembra so me izpustili bolnega in moral sem v bolnišnico. Kaj bo s službo, še ne vem, pa saj itak nisem za težko delo. Tri stvari so me duševno zlasti mučile: Prva, da sem po nedolžnem, vsled zlobnih ovadb, ki so večinoma prišle z Goriške, moral trpeti kot narodni zločinec in kot narodni izdajalec. Jaz, ki sem od duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral nastopiti težak križev pot, ki je bil najhujši. Druga, da sem bil popolnoma zapuščen. Brez perila, obleke in hrane sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega.
Po prihodu iz oznovskega zapora bi Terčelj rad odšel na Primorsko, pa ni dobil dovoljenja. V tej stiski se je spomnil na pisatelja Bevka, s katerim sta se svoj čas dobro poznala. Leta 1945 je bil Bevk predsednik Slovensko-italijanske antifašistične unije v Trstu. Napisal mu je pismo, da bi se rad vrnil na Primorsko in omenil, kako so ga že pred vojno in tudi med vojno preganjali Italijani. Na to pismo ni dobil niti odgovora.
Terčelj je bil tudi nabožni pisatelj in pesnik. Znane so njegove pesmi kot Najvišji, vsemogočni Bog, V hišo božjo smo dospeli, V moji duši vlada mir in druge, ki so jih uglasbili razni skladatelji in so še danes na sporedu marsikaterega cerkvenega zbora.
Medtem ko je bil v oznovskem zaporu, je Terčelj ostal brez stanovanja in bil po prihodu na svobodo tako rekoč na cesti. Tedaj so se ga spomnili nekateri prijatelji, med njimi soriški župnik Krašna, ki ga je za božične praznike 1945 povabil k sebi. Zelo verjetno sta se glede obiska dogovorila, še preden se je [Stran 091]vedelo za izgon soriških faranov. Kolikor sta mogla, sta potem pomagala tistim, ki so ostali. Čeprav sta bila zato sama v nevarnosti, sta celo obljubila, da se bosta po praznikih zanje zavzela pri oblasteh in nekaterih vplivnih osebnostih v Ljubljani. Ta njuna obljuba ni bila popolnoma brez osnove. Krašna, ki je bil menda tudi sam lovec, je verjetno računal na poznanstvo z Marjanom Brecljem in nekaterimi »visokimi« lovci, Terčelj pa je imel prijateljske zveze z družino Toneta Tomšiča. Domnevamo, da je kljub temu, kar je leta 1945 sam doživel, v svojem idealizmu upal, da njegove utemeljitve in prošnje ne bodo ostale brez uspeha. Seveda tedaj ni mogel vedeti, da nekaj mesecev kasneje sodišče Tomšičevi materi ne bo dovolilo pričati v prid škofa Rožmana. 24. avgusta 1946 se je namreč pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani začel proces proti generalu Rupniku, SS-generalu Rösenerju, škofu Rožmanu, poveljniku policije Hacinu, bivšemu ministru Kreku in visokemu domobranskemu častniku Vizjaku. Mati narodnega heroja Toneta Tomšiča je tedaj podala pisno izjavo in bila pripravljena pred sodiščem pričati, kako se je škof zavzel, da bi preprečil izvršitev smrtne obsodbe nad njenim sinom, vendar je sodišče odklonilo njeno pričevanje in prav tako ni upoštevalo pisne izjave.
7. januarja 1946 sta se torej župnik Krašna in profesor Terčelj odpravila proti Železnikom, da bi se odpeljala v Ljubljano. Blizu Podrošta sta ju prestregla dva knojevca in odvedla nazaj v Davčo. Po pripovedovanju domačinov iz Davče so ju zasliševali in mučili pri Brelihu – danes te hiše ni več – nato pa vodili do Štulčeve domačije in naprej v grapo, kjer so ju umorili in zakopali. Čeprav se ni smelo govoriti,
Figure 5. Prof. Filip Terčelj
se je za grob kmalu zvedelo in že spomladi 1947 so posmrtne ostanke obeh duhovnikov prenesli na davško pokopališče. Blizu kraja njune mučeniške smrti so prizadevni domačini pred kratkim postavili križ in ploščo s kratkim sporočilom, kaj se je tam zgodilo. V teku je postopek za proglasitev župnika Krašne in profesorja Terčelja za mučenca.