Na grajski grič se zaradi bližine, stanujem namreč tik ob vznožju, precej pogosto povzpnem. Včasih se zalotim v premišljevanju, koliko različnih obrazov nam kaže ta prostor nad Ljubljano. Bil je kraj vladanja, kraj moči, je kraj kulture, umetnosti, kraj šepetanja zaljubljencev, veselja mladoporočencev in sprehodov razigranih družin. Je pa tudi kraj molitve ter kraj spominov in žalovanja za pokojnimi slovenskimi vojaki, domobranci, ki so jih, da bi bili izbrisani iz narodovega spomina, s tukajšnjega vojaškega pokopališča prenesli neznano kam. Že samo to je dovolj velik razlog, da se iz leta v leto zberemo in mislimo na fante in može, za katere je bila vera v domovino, družino in Boga, usodna za življenje.
Zaradi tragike, ki prežema zemljo na Orlovem vrhu, pa bi moral upočasniti korak vsak, ki stopa na ta kraj in se zamisliti nad njegovim sporočilom. Pa je ravno narobe. Tekaška steza naj bi nam dajala utvaro, da je mogoče uteči dogodkom izpred sedemdesetih let in da nam bi lahko športni copati namesto križa prinesli pomiritev in spravo. Prav zaradi takega površinskega pogleda na razmere v Sloveniji se še vedno, kot tekači po Orlovem vrhu, vrtimo v krogu. V krogu laži, sprenevedanja in teptanja spomina na grozote, ki so jih napravili komunisti. To še posebej velja za naše glavno mesto.
Če je spomladi morda še kdo živel v utvari, da je aktualnemu ljubljanskemu županu na enem od majskih praznovanj zgolj ušlo, da sprave v Ljubljani, kjer bi postavljali spomenike domobrancem, ne bo, pa je po nedavnem dogajanju na ljubljanskih Žalah ob spominski slovesnosti za umrlimi med osamosvojitveno vojno, razmišljati, da je čas za spravo, naivnost brez primere. Če pred žalujoče za umrlimi, ki so leta 1991 branili slovensko zemljo pred agresijo jugoslovanske komunistične armade s peterokrako redečo zvezdo, postaviš to isto zvezdo, pridaš še prapore predstavnikov tako imenovane NOB in partizanski pevski zbor, je milo rečeno prvovrstna provokacija, ki pove vse o aktualni vodilni politični strukturi v mestu in državi.
Naš dolg do tistih, ki so umrli v upanju na samostojno slovensko državo med in po drugi svetovni vojni ali med osamosvojitveno vojno, tako ostaja. Vse kaže, da bo tek k resnici še dolg. Pazimo le in spodbujajmo drug drugega, da nam v naših prizadevanjih korak ne zastane.
Figure 1. Na Orlovem vrhu