V zadnji številki Zaveze je v prispevku ‘Na Limbarski gori so cvetele lilije’ na strani 24 zapisano, da je moravški dekan Jernej Hafner po II. svetovni vojni odšel na Koroško, kar drži. Ni pa odšel v Argentino, kot je v nadaljevanju omenjeno. Poskušal se je ustaliti na koroški fari Stockenboi pri Belem jezeru, a mu bolezen ni dopuščala. Vrnil se je v taborišče Spittal, kjer je 12. junija 1955 umrl. Počiva v duhovniškem grobu na mestnem pokopališču, kjer na ploščah lahko preberete imena šestih slovenskih duhovnikov, prav tako beguncev. Na istem pokopališču počiva še šest moravških faranov – beguncev.
Da ni bil dekan Hafner že leta 1941 poslan v izgnanstvo, ga je rešil mali listič s Hitlerjevim žigom in podpisom iz Berlina, ki ga je dobil, ko je leta 1936 spremljal olimpijce na olimpijado. Podpiral pa je partizane, gotovo bolj po nasvetu: Kar ste storili enemu izmed najmanjših, ste meni storili! Sicer pa je tako in tako veljalo: Če nisi dal, so si sami vzeli.
Dekan Jernej Hafner se leta 1945 ni na hitro odločil za umik. Ko pa je zvedel za izjavo odpadlega Metoda Mikuža, ki se je hvalil, da bo on naslednji škof, se je odločil za odhod. To mi je povedal lansko leto v Argentini umrli Jože Tomaževič, doma iz Kamne Gorice. Z dekanom Hafnerjem, rojenem v sosednji Kropi, sta bila prvo leto begunstva v isti baraki in je marsikaj od njega zvedel.
Moravče so mi znane, saj sem skoraj sedem let, vključno ves vojni čas, preživela na rojstnem domu moje mame. Na Koroškem je pa tako naneslo, da smo bili z g. Hafnerjem vseh 10 let povezani, zadnjih pet celo v isti baraki. Njegova kuharica pa je bila meni, najstnici, dobra kot mama, saj je ta ostala v Sloveniji. Prvo leto begunstva smo skupaj živeli v isti baraki tudi z atom in mamo Kunaver in njuno hčerko Francko. Z njo sva bili tudi v razredu skupaj. Še preteklo leto sem jo obiskala. In kaj se pogovarjamo? Samo o tistih časih.
In kako je po vojni novi župnik pospravljal grehe vojne? Kot je gospa Ana povedala, s pomočjo faranov, s prostovoljnim delom in njihovim denarjem. Moravška fara je velika in za farno cerkev prispevajo tudi podružnice. Ljudski pesnik Jože Urbanija – Limbarski je vseh 12 povezal v pesnitev.
MORAVŠKI VEČERNI AVE
Moravški zvon večerni Ave
prepeva glasno čez dobrave.
Pozdravna pesem v čast Mariji
doni iz stolpa na Drtiji.
Vrhovi Limbarskegoré
pod zvezde ji pozdrav kipé.
Mohorskizvon ji vzklika slave,
Gradiščemu odpeva zdrave.
Na griču sveti Nikolaj
svoj Ave ji pošilja v raj.
Vse stvarstvo naj ji slavo poje,
Kosezekličejo oboje.
Iz stolpa svetega Andreja
razliva se čez tiho plan:
Ob grobu časnosti je meja,
vse mine kakor noč in dan.
Na Hribcahzvon v večerni rosi
za žive, mrtve verno prosi.
Z Vrhpoljaoglaša se zvonjenje:
brez vere prazno je življenje.
Vse žive materi deviški
izroča v varstvo zvon trojiški.
In tam za hribom sveti Križ,
po njem se pride v paradiž.
In tisoč rok se je sklenilo
in tisoč src se je združilo,
vse v hvalo, slavo, čast Mariji.
Gospod Franc Vrolih se je v tistem času iz Moravč odpravil v Severno Ameriko. Ne na delo, da bi prislužil, temveč je računal na zveste moravške farane. Teh pa je bilo tam kar nekaj in pri takih nabirkah pristopijo še drugi. Moravški gospod ni prišel praznih rok domov.
Nič hudega, če ne bi bil gospod Vrolih sopodpisnik »pisma slovenskim duhovnikom na Koroškem«, kot član Cirilmetodijskega [Stran 035]
Figure 1. Dekan Hafner leta 1952 arhiv Rafaelove družbe
društva katoliških duhovnikov LR Slovenije, z datumom Ljubljana, 15. julija 1952. V tem zelo obširnem pismu se obsojajo ljudje, ki so zapustili Slovenijo; posebno se kaže nerazumevanje Mohorjeve družbe zaradi sodelovanja z begunci. In prav k tem beguncem se je podal po milodar.
Kako je mogoče, da je kot cerkveni mož dobil dovoljenje za potovanje v času, ko so duhovniki v Sloveniji za majhen prekršek, mogoče samo besedo v pridigi ali za nedovoljeno zvonjenje, morali v ječo? Bil je CMD-jevec, kar je bilo v tem primeru pozitivno. Moj stric in tudi stric mojega moža, oba duhovnika, nečlana omenjenega društva, ki sta v istem desetletju zaprosila samo za vstop na sosednjo Koroško, tega dovoljenja nista dobila. Prosila sva vsak svojega strica, v upanju, da bo vsaj enemu dovoljeno, da bi naju blagoslovil v začetku skupne poti.
In zadnja pripomba: ko so Moravčani že v svobodni Sloveniji imeli izlet po Koroškem, so se peljali nekaj metrov ob pokopališču. Lahko bi se ustavili za kratek pozdrav nekdanjemu dušnemu pastirju. V avtobusu so bile tudi osebe, ki so ga še poznale. To lahko še nadoknadijo.
Prilagam spomine Toneta Javorška na župnika in prodekana Jerneja Hafnerja. Objavljeni so bili v knjigi Revolucija okoli Limbarske gore, izdani leta 1979 v Buenos Airesu.
»V letih nemške zasedbe in komunistične revolucije pri nas sem bil kot mlad fant njegov mašni strežnik in spremljevalec po bližnji in daljni moravški okolici. Naj iz teh prežalostnih let obudim nekaj lepih spominov nanj.
Bil je eden izmed redkih duhovnikov, ki je med nemško okupacijo ostal na svoji fari. Kolikor mi je znano, je bilo dvanajst fara v moravški okolici brez duhovnikov.
Imel je ‘pohvalno’ pismo Hitlerja, ki ga je reševalo ob raznih težavah in nevšečnostih pred gestapovci. Hitlerjev podpis na tistem pismu ali listini ga je tudi rešil, da ga nacisti niso izgnali.
Bil je praktičen duhovnik, ki se je hitro znašel. Smilili so se mu ljudje, ki so bili po farah brez duhovnika. Zato je ob nedeljah iz Moravč hodil kar po vrsti zdaj v to zdaj v drugo faro, da je vernikom maševal. Če je bila fara oddaljena, je šel že v soboto in je še isti večer spovedoval do pozne ure, nadaljeval v nedeljo zjutraj do desetih in nato maševal.
Kadar mu ob večjih praznikih čas ni dopuščal spovedovati, je dal vernikom vesoljno odvezo. Kot ministranta me je že pošteno bolela roka, v kateri sem držal pateno pri obhajanju. Zakaj redno so skoraj vsi, ki so prišli k sv. maši, prejeli tudi sv. obhajilo.
Pokojni župnik in prodekan tudi med tednom ni počival, pač pa je po bližnji in daljni okolici hodil po hribih v manjše vasice obiskovat bolnike, jih spovedovat, obhajat in jim delit zakrament sv. maziljenja.
Večkrat smo se srečali tudi s partizani, ki so mu delali težave. Kot dober diplomat se je vedno lepo izgovoril.
Ko je hodil po hribih, je imel s seboj palico, s katero si je pomagal pri hoji navkreber. Večkrat se je ustavil, se oprl na palico, se nekoliko odpočil in spet šel naprej.
Močno mi je ostalo v spominu, kako je blagoslavljal kraje, kjer so padli nedolžni talci [Stran 036]
Figure 2. Na poročnem slavju v Peggetzu, ob njem Gregor Mali arhiv Rafaelove družbe
pod streli Nemcev, in nedolžne žrtve pod komunističnimi streli in smrtnimi udarci. Opazil sem, da je imel solzne oči. Bil je prijazen duhovnik in je imel lepo besedo za vsakega človeka; nič ni gledal na stan ali starost.
Ljudje so ga povsod lepo postregli, kolikor so takratne razmere dopuščale. Kadar sem imel čast spremljati ga, sem se počutil velikega, kljub temu, da sem bil majhen, in varnega pod njegovim okriljem.«
*Dodatki k pripovedi Na Limbarski gori so cvetele lilije, Zaveza št. 98.
Figure 3. Nagrobnik na pokopališču v Spittalu, fotografiran leta 1956. Za osrednji del, ki je posvečen vsem beguncem, je načrt naredil Jože Plečnik. arhiv Rafaelove družbe