V Zavezi št. 98 sem …
V Zavezi št. 98 sem v članku »Na Limbarski gori so cvetele lilije« bežno opisala zgodovinsko preteklost ljudi iz Moravške doline in pričetke komunistične revolucije. Omenila sem, da je opis komunistične revolucije zelo enostranski in skrajno ideološki, ker sem uporabila XIV. poglavje o »narodnoosvobodilnem boju« iz obširnega in kvalitetnega zgodovinskega prikaza življenja in ljudi v Moravški dolini pisatelja Staneta Stražarja. Knjiga je izšla l. 1979, še v dobi strogo zaukazanega molka o resnici našega »narodnoosvobodilnega boja«, zato je moral avtor knjige to poglavje zapisati zgolj po takrat zaukazanih zgodovinskih virih.
V današnjem članku pa želim prikazati še drugo stran resnice, namreč boljševistično revolucijo na Moravškem. V veliko pomoč, a hkrati zame v srhljivo odkritje, mi je bil dokaj podroben opis revolucionarnega nasilja iz knjige pisnih dokumentov »Revolucija okoli Limbarske gore« (Buenos Aires 1979, za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj). V njej so zbrana pričevanja nekaterih preživelih ubežnikov z Moravškega, kot so Jože Javoršek, Jože Cerar in še mnogi drugi, ki jim je uspelo zbežati iz »komunističnega pekla«, kot avtorji imenujejo obdobje krvave revolucije. Sami so bili priče in trpini, pa hkrati zapisovalci gnusnih laži in zločinov komunizma, ki je ljudi razdvajal, varal, jim lagal, jih ropal, ovajal ali izdajal hkrati Nemcem in partizanom, sejal sovraštvo in maščevalnost, mučil, moril in pobijal. Ubežniki pred komunističnim peklom med vojno in po vojni ostajajo še naprej zavezani resnici, slovenstvu in zato so bili zmožni, da so prikazali revolucionarno dogajanje brez maščevalnosti, le »v spomin in opomin« kot je zapisal moravški prelat France Novak.
Že v članku v prejšnji številki sem omenila zelo razgibano kulturno-prosvetno in versko dejavnost Moravčanov. Fara je bila zelo obširna z velikim številom podružnic, zato sta vsakemu od predvojnih župnikov pomagala po dva kaplana. Eden od zadnjih je bil Janez Dolšina, ki si je rešil življenje s pobegom pred pobijalci in je kasneje deloval v Minnesoti v ZDA. V pismu Moravčanom je zapisal: »Da, moravška fara, ponosna, lepa, velika fara sv. Martina! Imel sem čast, da sem bil tam nastavljen za kratko dobo enajst mesecev … pa mi je vendar srce obviselo na tistih dobrih, poštenih ljudeh, ki sem jih spoznal v tistem kratkem času. Res sem jih rad imel in jih še imam. Moravčani ste posebne vrste ljudje: vdani, zavedni, požrtvovalni, odločni do skrajnih meja.
Nikoli ne bom pozabil tistih sto in več moravških fantov, ki so se teden za tednom zbirali v kaplaniji, da je bila dvorana vedno premajhna. Bilo je takrat leto 1937, leto krvave revolucije v Španiji. Bilo je takrat, ko so nam naši škofje v Škofijskem listu pisali o rdeči nevarnosti in popisovali grozote španske revolucije. Brali smo, debatirali, pa končno vsi soglašali, da kaj takega pri nas ne bi bilo mogoče …
Kako naivno smo sodili, kako malo smo poznali komunizem! Treba je bilo tisoče mladih življenj, žrtvovanih kot klavna živina … Treba je bilo potokov krvi in morja solza, da smo končno postali resni v presoji komunizma, te največje nesreče našega stoletja, kot je naš škof Rožman dejal. Šele takrat, ko so padali drug za drugim naši najboljši, smo zagledali pravi obraz komunizma brez maske.
Bil sem malo časa med vami, pa so bili tisti meseci izmed najlepših v mojem duhovniškem življenju. Še so mi živo v spominu vse podružnice od Sv. Trojice do Limbarske gore, od Sv. Križa in Hribc do Drtije … In tudi obrazi in imena teh dobrih ljudi so mi živo v spominu. Saj je gotovo čas zarezal tudi v vaše obraze svoje brazde, toda dobrote ni izglodal iz vaših duš.« (Revolucija okoli Limbarske gore, B. A. 1979.)
Janeza Dolšina so nasledili kaplani Franc Malovrh, dokler ga niso Nemci zaprli, Franc Kuplenik in Jože Frkulj. Oba sta bila v veliko pomoč župniku Jerneju Hafnerju. Tik pred vojno ga je poslala v Moravče sama božja previdnost, saj ga vsa vojna leta Nemci niso niti izgnali niti zaprli. Baje je pred vojno peljal športnike v Nemčijo in iz tistega časa hranil dokument s podpisom A. Hitlerja, ki ga je pokazal nemškim oblastem v Moravčah, kar se mu je štelo v prid. Nemško je dobro govoril in vedno zagovarjal svoje ljudi pred nemškimi orožniki. O vseh stvareh je bil na tekočem. Zadnja leta pred vojno je uvidel, da primanjkuje pravih učiteljev, da ni zanje stanovanj, [Page 024]
da ni učiteljev za dekleta gospodinjske šole, da je v Zadružnem domu premajhna dvorana; poleg tega je bila v rokah liberalnega vodstva, staroste liberalcev Janka Tomana, moravškega nadučitelja Josipa Napokoja in njegove hčerke Vojke, ki je že pred vojno naredila seznam moravških komunistov. Razumljivo, da pošteni, domoljubni in za dobro vneti Moravčani niso slutili, kaj jim pripravljajo komunisti. Nasprotno, tik pred vojno je odbor kmečkih gospodarjev, stavbenikov in zidarjev sklenil sezidati Krekov dom in leta 1940 je bilo z načrti vse pripravljeno za gradnjo, skupaj s tonami apna. Veliko zaslug pri tem je imel župnik Jernej Hafner.
Mladini se je z vsem srcem in dušo posvečal kaplan France Malovrh. Mladi so ga vzljubili in mu zaupali. Zbiral jih je v Fantovski odsek in Dekliški krožek. Za liberalne levičarje pa postaja Malovrhovo delo z mladino vse bolj moteče …
Od komunistov nahujskani pričnejo z razdorom
Že l. 1937 sta bila iz Zagorja poslana v Moravče upokojeni rudar Ivan Pustotnik in njegova žena z namenom, da ustanovita po Moravškem partijske celice in pričneta širiti komunistične ideje. Moravški levičarji, med njimi mlekar Tone Cerar, liberalni starosta Janko Toman, upokojeni šolski ravnatelj liberalec Josip Napokoj in njegova za komunizem zagreta hčerka Vojka Napokoj, so pričeli med seboj in s Pustotnikom vedno bolj sodelovati in načrtovati …
Komunisti so se z lahkoto vrivali v katoliške organizacije, jih razdirali in posamezne člane pridobivali zase. V Fantovskem odseku se pričnejo širiti umazane laži proti kaplanu Malovrhu. Komunisti so zase pridobili predsednika Fantovskega odseka Cirila Grila. Ko je končno kaplan Malovrh to odkril, se je sovraštvo do njega še poostrilo. Vendar je na občnem zboru Fantovskega odseka dosegel, da so Grila odstavili in za novega predsednika izvolili Stanka Novaka, brata duhovnikov Franca in Štefana Novaka. Napetosti v društvu so se po tej zamenjavi še bolj zaostrile, hujskanje odstavljenega predsednika Cirila Grila se je stopnjevalo. Vedno več fantov je sabotiralo delovanje društva. Nekega večera konec decembra 1939 ali januarja 1940 po večerni telovadbi vstopi v dvorano skupina fantov, ki jo je vodil bivši predsednik Gril. Eden od fantov je skočil pred kaplana, kot da ga hoče napasti, a sta se kaplan in [Page 025]Stanko Novak ubranila. Ista skupina fantov se je odslej vedno družila in sovražno nastopala. Pred volitvami l. 1938 so liberalci v Zadružnem domu priredili svoj shod. Če se ga je hotel udeležiti kdo od njihovih idejnih nasprotnikov, so jih od zgoraj dol polivali z vodo in škropili s kislino. S to je fante oskrbel mlekar Tone Cerar, ki je bil med revolucijo eden glavnih komunistov. Leta 1940 je bil, kot vsako leto na binkoštno nedeljo, romarski shod na Limbarski gori. Kaplan Malovrh je spovedoval dolgo v noč. Ko je končal, se je šel sprehodit na griček za zvonikom. Prijatelj ga je šel posvarit pred skupino fantov, ki se je pričela zbirati …
Zakaj omenjam vse to? Zdrahe, razdor, sovražno razdvajanje ljudi in ustrahovanje so temeljne prvine, ki jih komunisti potrebujejo, da gre njihovo sovraštvo v klasje. Svojim pripadnikom pa se morajo približati, jih navduševati, pridobivati zase, nato pa jih ustrahovati in zastrupiti s sovraštvom. Župnik in kaplani so si bili vedno edini in ves čas so ostali med seboj trdno povezani. Toda že maja 1941 so Nemci odpeljali oba kaplana Franceta Malovrha in Franca Kupljenika, nekaj učiteljev in bolj vidnih oseb in družin, ki so bili vsi zavedni Slovenci in kristjani. Le redkim se je posrečilo, da so pobegnili v Ljubljano. Kaplan Malovrh je kasneje umrl mučeniške smrti: zajet je bil na Turjaku, »obsojen« na kočevskem procesu, mučen in ubit. Še v Kočevje so ga prišli pred usmrtitvijo zasmehovat nekateri fantje iz skupine Cirila Grila.
Pričetek zločinov že l. 1942
Leto 1941 je potekalo dokaj mirno, vendar so se Moravčani težko privajali na nov red nemških oblastnikov. Toda kmalu potem, ko sta Stalin in Hitler pretrgala pogodbo o nenapadanju konec junija 1941, se je začutil popolnoma nov veter, ki so ga ustvarjali prav tisti ljudje, ki so bili sprva navdušeni za Nemce. Iz vsega gorja, ki se je razlilo po moravških hribih in dolinah že leta 1942 in še preko hribov do gozdov Črnega grabna in Tuhinjske doline, je očitno, da so se komunisti vnaprej dogovorili, kako bodo izvajali revolucijo in kdo bodo njeni voditelji. Dobrodošlo jim je bilo dejstvo, da je že l. 1941 iz sprva močno zasedene nemške orožniške postaje odšla večina orožnikov, ostalo jih je le kakih dvajset, prav tako tudi oslabljena četa nemških vojakov. Kako mirno bi Moravčani preživeli vojno, če se ne bi pojavili komunisti in zanetili zločinske revolucije in s tem povzročili vedno hujši teror med ljudmi s strani Nemcev in boljševikov. V prvih mesecih l. 1942 se je že pričelo govoriti o osvobodilni fronti proti Nemcem in o zbiranju prostovoljcev, ki so se skrivali po gozdovih, zato so jim na Gorenjskem pravili gošarji. Med nekaterimi mladimi, domoljubnimi, poštenimi in vernimi fanti pa je šla od ust do ust zaupna novica, da se lahko pridružijo Slovenski legiji, saj je partizanstvo in OF pravi komunizem, ki se ne bori za osvoboditev, ampak pobija poštene in verne rodoljube, ne le fante in može, marveč tudi dekleta, matere in celo otroke.
Ena od žrtev l. 1942 je bil obetavni Fortunat Majdič, po domače Grčarjev Nande iz Podoreha pod Sv. Mohorjem. Oče mu je kmalu umrl in mama dninarica je nadarjenega fanta preživljala do mature na Škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano. Po maturi se je zaposlil kot uradnik na banski upravi. Ves čas svojega fantovskega življenja je bil zagret delavec v katoliških organizacijah, nazadnje predsednik Zveze fantovskih odsekov, ljubitelj odra, bil dober igralec in režiser, najprej v Moravčah, nazadnje pa v Rokodelskem domu v Ljubljani, katerega upravnik je postal, v njem je stanoval in se v restavraciji doma hranil. Bil je idealen fant, povsod priljubljen in zelo sposoben član Slovenske legije. Po umoru Iva Peršuha je postal komandant Slovenske legije za mesto Ljubljana s središčem v Rokodelskem domu. Razumljivo, da so komunisti videli v njem zelo nevarnega nasprotnika boljševistične revolucije, ki se ga morajo čim prej znebiti. Kako? Za komuniste zelo enostavno: z likvidacijo nikoli znanega likvidatorja.
Dne 25. avgusta 1942, v času kosila v Rokodelskem domu, ga je v njegovi sobi likvidator ustrelil v glavo. Zaradi večjega števila ljudi v restavraciji in kritja, ki ga je imel likvidator na ulici, mu je uspelo pobegniti. V dom so zelo hitro prišli italijanski orožniki, ga zastražili, naredili preiskavo, vse moške odpeljali na policijo in jih po nekajurnem zadržanju brez zaslišanja spustili … Misel na sodelovanje komunistov z Italijani se morda ponuja sama po sebi.
Priča podlega umora postavnega, lepega in vsestransko sposobnega mladega človeka je bil Ivan Kopač, ki je dogodek natančno opisal v zgoraj omenjeni knjigi.
Poboji in umori so bili za komunistične borce preproste ‘likvidacije’. Narava likvidacij in vzroki zanje so se po vaseh, gozdovih in osamljenih krajih na Moravškem razlikovali od ‘elegantnih’ in skrbno načrtovanih umorov [Page 026]
po Ljubljani. Tudi načini pobijanja so bili drugačni, bolj divji, celo mesarski in popolnoma nepričakovani.
Kdo so bili na podeželju moteči za revolucionarne borce? Koga je bilo treba likvidirati? Na Moravškem so npr. pobijali ljudi, ki so bili prisiljeni, da so delali za Nemce, čeprav proti svoji volji. Sedlarskega mojstra iz Moravč Ignaca Kocjančiča so kmalu po zasedbi Nemci mobilizirali. Z njimi je moral hoditi po okoliških vaseh in pri ljudeh poizvedovati, ali so za komuniste ali proti njim. Tega ni delal prostovoljno in je ljudi naskrivaj obveščal o vzrokih nemških obiskov. Vendar mu komunisti niso prizanesli. Neke noči so ga odvedli v gozd pod sv. Miklavžem, privezali k drevesu in ga s sekiro počasi pobijali. On ni bil edini.
Lojza Brinovca iz Drtije so Nemci določili, da hodi okoli kmetov poizvedovat, ali oddajo določen del svojih pridelkov okupacijski oblasti. Svojo službo je bil prisiljen opravljati, a do kmetov sploh ni bil strog. Tudi njega so neke noči odgnali na Limbarsko goro in ga razsekali na kose. To nista bili edini žrtvi znanega komunista iz Krašc Toneta Cerarja, za katerega se je vedelo, da pobija s sekiro. Spravili so se tudi nad nemškutarske družine, čeprav niso bili vsi člani družin nemškutarji. Taka je bila družina Janeza Grilja, po domače Boštenkova iz Češnjic. Ko je bila družina pri kosilu, so ustrelili očeta, dva sinova, mater pa obstrelili. Tretjega sina so izsledili v Moravčah in ga tam ustrelili.
Nemci so mobilizirali tudi Franca Koviča in ga odvedli s seboj, da jim pokaže pot na Javorščico. Nekega večera so divjaki iz gozda prišli ponj, ga odvedli v Šmohorski hrib, kjer si je moral sam skopati jamo. Po umoru se je njegov krvnik bahal: »Ko je ravno v stolpu sv. Mohorja bíla sedem, sem mu z lopato razklal butico.«
Med prvimi žrtvami komunistične revolucije je bilo umorjenih še mnogo drugih, ki se jih danes ljudje ne spominjajo več, med njimi Janez Bistan iz Gorice, Rudolf Koprivšek in njegov oče Ivan. Nekatere od njih je ustrelil na domu Stane Cerar iz Goričice. Sam ni dočakal svobode, za katero se je ‘boril’. Že pred vojno sta organizirana komunista Vojka Napokoj, hčerka liberalnega moravškega nadučitelja, in njen prijateljski somišljenik Milan Janežič sestavila listo osemindvajsetih ljudi, ki naj bi bili nevarni nasprotniki komunizma. Nekateri so bili kasneje vrnjeni kot domobranci, nekateri so se naselili v Argentini.
Vodilni komunisti, mnogi od njih ubijalci, so bili Tone Cerar, mlekar iz Moravč, Stane Cerar, po domače Tončkov, iz Krašc, delavec v tovarni v Jaršah, Ciril Gril, čevljar v Moravčah, Renato Jerič, pek v Moravčah, politkomisar Zasavskega odreda partizan Karo iz Motnika. Ivan Cerar, po domače Martinkov, je svojemu stricu sam pravil, da je z drvarsko »klamfo« ubil ali za jezik obesil 27 žrtev. Po vojni se mu je omračil um. Tudi brat Ciril je bil na slabem glasu. Znan je tudi ubijalec s sekiro »rdeči mesar«. Partizanom se je pridružil celo Alojz Pirnat iz Tuštanjskega gradu. Družina Capudrovih iz Soteske je bila znana po ovaduštvu, pri njih je že med vojno zasedal KLO, kjer se je odločalo o umorih. Znano je, da so komunisti sodelovali z Nemci, da so lažje uničevali zavedne Slovence. Ko so Nemci poleti 1941 že odpeljali 63 družin v izseljenstvo, je bila na prošnjo komunističnih terencev vrnjena družina Franca Urbanije iz Krašc. Fantje te družine so postali v gozdu najbolj kruti partizani. Ne pozabimo, da so bili njihovi idejni vodje in sami krvniki po Moravškem in širši okolici Franc Rozman [Page 027]– Stane, politični komisar Mitja Ribičič – Ciril, Dušan Kveder, Peter Stante, ob koncu vojne še Viktor Avbelj, ki je bil pomočnik komisarja glavnega štaba NOV. Moravška je bila za vrhuško zelo pomembno področje, saj jim je omogočala nadzor in delovanje proti Dolenjski, Štajerski in Gorenjski.
Pobijali so iz neznanih razlogov, na zahtevo komunistov, ali so si ‘pravico’ za ubijanje lastili sami. Ko so isti dan s krampom pobili Janeza Cerarja, kmeta iz Svinj (danes Vinj), njegovega sina Janeza, Pavla Horvata iz Gradišča in še enega nepoznanega, je mobiliziranec v nemško vojsko vprašal domačega terenca, ki mu je o umorih povedal, zakaj vendar so ubili same poštene ljudi, je ta samo skomignil z rameni, češ da ne ve. Partizani so tudi namenoma izpostavljali v nevarnost poštene družine in posameznike, ki niso bili zanje. Puščali so jim svoj propagandni tisk, se pri njih ustavljali, hranili, vse to z namenom, da postanejo sumljivi za nemške orožnike.
Žrtve komunistov so bile tudi žene in dekleta, pred katerimi se revolucionarno divjanje ni ustavilo. Julka Birk je bila doma iz Zgornje Javorščice. Nekaj nad dvajset leti ji je bilo. Pobili so jo zato, ker kljub njihovim opozorilom ni hotela pretrgati stikov s svojim zaročencem, ki se je pridružil domobrancem. Njeno mučeno truplo je strohnelo nekje v Šmohorskem gozdu. Milka Milič je bila po rodu Moravčanka, s svojo od kapi zadeto materjo je živela na Krtini. Ko so komunisti neke noči pričeli razbijati po vratih njunega bornega doma, se je skrila za dimnik. Ubijalci so vlomili, jo našli in jo za noge vlekli po stopnicah, da je z glavo udarjala obnje, jo pod stopnicami ustrelili in pustili izkrvaveti.
Uničevanje družin
Komunistično nasilje se je stopnjevalo. Žrtve so postajale celotne družine. Nekaterim se je po vojni posrečilo zbežati na Koroško, nekatere so bile uničene med vojno. Ena takih je bila družina Neže Cvek, po domače Gašpernikove Neže, iz vasi Koreno nad Krašnjo, kjer sta z možem Francem kupila manjšo kmetijo. V zakonu so se jima rodili trije otroci, najmlajšo deklico so po mami krstili za Nežo. Leta 2004 je dvainšestdesetletna gospa Neža, poročena Hrovat, v zelo skopih obrisih napisala pretresljivo zgodbo svoje rojstne družine; dodaja, da ni peresa, ki bi lahko opisalo trpljenje med vojno ter krivice in ponižanja, ki jih je deklica doživljala po vojni in še kot odrasla. Prisluhnimo torej gospe Neži. Ko sem jo pred kratkim obiskala na njenem domu v Domžalah, mi je ponudila kar napisano zgodbo. Ponovno pripovedovanje bi ji obudilo stare bolečine.
»Rodila sem se med vojno 19. 01. 1942 kmečkim staršem v vasi Koreno nad Krašnjo očetu Francu Cveku in mami Neži. Imela sem brata Francka, rojenega l. 1933, in sestro Terezijo, rojeno l. 1938. Starša, brat in sestra so nekaj let še živeli pri maminih starših na Pšajnovici, nato so se preselili na Koreno 5, kjer sta oče in mama kupila manjšo kmetijo. Tu se začne jeseni l. 1942 moja tragična življenjska zgodba, ko 26. oktobra ubijejo očeta, starega 39 let, mamo, staro 37 let, in še ne devetletnega bratca Francka.« Njihova domačija je bila za lučaj oddaljena od drugih korenskih hiš in je ostala nepoškodovana, ko so oktobra 1942 Nemci požgali Koreno. (Požigi Nemcev so bili maščevalni ukrepi za partizanske akcije in mitinge.) Ko sta mama Neža in mož videla, kaj se na vasi dogaja, so skupaj z otroki zbežali v gozd; po opravljenem zločinu so se vrnili domov. Bili pa so tako prestrašeni, da so zbežali na varno k teti v dolino, a so se po nekaj dneh nič hudega sluteč vrnili. Kaj se je po vrnitvi zgodilo, naj ponovno spregovori hčerka Neža.
»Po pripovedovanju nekega partizana mnogo let po vojni, ki naj bi pri pobijanju stražil pred hišo, so očeta, mamo Nežo in malega Francka pobili na grozovit način. Preden so moje starše in bratca Francka zažgali s hišo in hlevom vred, so očetu in mami odrezali jezik in ju potolkli s puškinimi kopiti, Francka pa ustrelili. Vse, kar je bilo vrednega, so pokradli. Sestra Terezija, takrat stara štiri leta, se tragičnega dogodka spominja in ga je večkrat opisovala stari mami. Partizani so mami ukazali, da naju mora izročiti nekemu partizanu ali ženski, tega se sestra ne spomni, ki naju je odnesel k nekim ljudem nedaleč proč. Sestra Rezika se še dobro spominja, da je mamica ves čas jokala in me objemala, ko me je previjala in oblačila, preden so me iztrgali iz njenega naročja. Takrat sem bila devetmesečna deklica. Koliko časa so naju s štiriletno sestrico pustili pri tujih ljudeh, ne vem. Vem pa, da so 30. novembra 1942 iz pogorišča mojega doma pobrali ožgane kosti, jih zložili v skupno krsto in pokopali na pokopališču v Krašnji. Zločinci, ki so pobili mamo in očeta, Francka pa ustrelili in požgali dom in hlev, so bili vaščani Korena« Danes so že vsi pokojni. Vsi so po vojni dobili odlikovanje in visoko pokojnino.
»Poleg moje družine so zverinsko pokončali tudi teto Agato roj. Prvinšek, mamino sestro. [Page 028]
Po poroki je živela v Domžalah. Tistega dne je odšla v domač gozd na Pšajnovico nabirat borovnice in se ni nikoli več vrnila. Kje trohnijo njene kosti, ne vem. Po pripovedi nekega partizana, ki je bil priča dogodku, so jo v gozd zvabile komunistične sosede. Nenadoma se ob njej pojavijo partizani, jo zaslišujejo in končno naženejo, češ, naj se nikoli več ne pojavi v gozdu. Agata se je hitrih korakov oddaljila, eden od partizanov pa ji je pognal strel v tilnik. Na mrtvo so planili partizani, da so ji sneli prstan, uhane in uro. Partizanu, ki je bil priča dogodku, se je početje gnusilo.
Stara mama je šla večkrat v Domžale na hčerkino stanovanje v pričakovanju, da se morda Agata vrne. Vrnila se ni nikoli, kje je njen grob, ne vem. Podobno se je zgodilo s teto Marico. Skupaj s svakinjo Lojzko sta nabirali borovnice. Teto so partizani zgrabili in jo odgnali na Brezovico. Tam so jo v kleti hiše (vem katere) zverinsko pobili z motikami. Na podoben način je izginil tudi stric Ciril. S psom je odšel zdoma, pa se je za njim zgubila vsaka sled. Uboga stara mama! Partizani so ji na grozovit način pokončali tri hčerke in sina. Ostala je sama s tremi vnuki – sirotami! Takrat, ko je hodila v Agatino stanovanje v Domžale v upanju, da se morda Agata vrne, je prišla k njej soseda iz vasi, naj se ne vrača domov, saj so medtem prišli tudi ponjo, da jo ubijejo. Ta ženska je živela v Krašnji in sem ji hvaležna, da ji je rešila življenje. S staro mamo sva s sestro živeli trideset let.
Od ljudi, pri katerih so naju s sestro po zločinu pustili, so naju dali v sirotišnico v Kamnik. Zgradba je bila pri cerkvi na Šutni, kjer je bil kasneje vrtec. Tu sva bili najmanj tri leta. Sestra je hodila v osnovno šolo in končala prvi in drugi razred. Kot triletna deklica ob koncu vojne se te sirotišnice še danes zelo dobro spominjam, ampak kot kaznilnice in ne kot zavetišča za sirote. V njej je bilo kar nekaj otrok, a niso bili vsi sirote. Za nas sta ‘skrbeli’ dve ženski. Mlajša ‘tovarišica’ je bila zelo zlobna. Vsako noč je hodila z rezljano leskovo palico od postelje do postelje in privzdigovala odeje. Kdor je bil polulan, je bil tepen. Kakšen jok in strah je bil to! Nekega Marjana, ki je bil starejši od nas, je ta tovarišica vsak drugi večer zaprla v prazen svinjak zraven sirotišnice. Druga tovarišica, starejša gospa, pa je bila kot naša druga mama, saj nas je tolažila in božala, kadar smo bili sami. Okoli l. 1946 je ta zavod razpadel in s sestro sva se znašli v domu onemoglih v Domžalah, kjer so živele in skrbele za naju nekaj časa redovnice. Kmalu je stara mama z občine dobila obvestilo, da naju lahko vzame, če hoče. Ko je prišla po naju, sva bili ušivi, bolehni in zelo podhranjeni.
Naše ‘stanovanje’ je bila sobica 3 x 4 metre, brez elektrike, ob petrolejki in brez mize. V ‘stanovanju’ je bila skrinja (zaboj), štedilnik, dve postelji, dva stola in kolovrat. Na njem je stara mama dneve in noči predla, da je zaslužila za najnujnejše. Žene, ki so nosile v prejo, so videle, v kakšnem siromaštvu živimo. Marsikatera je nama s sestro prinesla od svojih otrok ponošene oblekice, jopice, kape … Živele smo brez vsakršne socialne pomoči. Večkrat je stara mama zaprosila zanjo, a je bila vsaka prošnja zavrnjena.
Potem je prišlo najhujše, bolezen. Spominjam se, kako je sestrica pri desetih letih na sveti večer l. 1948 začela na vso moč jokati zaradi hudih bolečin. Zjutraj jo je stara mama odpeljala k zdravniku, ki jo je takoj poslal v bolnico v Ljubljano. Ugotovili so, da je zbolela za kostno tuberkulozo, ki je že hudo napredovala. Trikrat je bila operirana in tako preživela v bolnici skoraj tri leta. Ves ta čas v šolo ni [Page 029]hodila. Ko so jo poslali domov, je bila od pasu navzdol vsa v mavcu. Nogi je imela povezani z železno palico, da jo je stara mama lahko obračala in posedala na kahlico. Pomoči tudi zdaj ni bilo nobene. Sestra je ostala vse življenje invalidka.
Da smo sploh preživele, smo s staro mamo delale po kmetijah v Domžalah. Za plačilo smo dobile od kmetov krompir, zelje, jabolka in pozimi koline. Poleti smo nabirale borovnice, zbirale staro železo in steklenice. Po njivah in vrtovih smo pobirale koloradskega hrošča. Stara mama je občasno – tudi po dva dni in dve noči skupaj – pazila na sveče ob mrtvaških odrih mrličev in raznašala vabila za pogreb pokojnika. Med drugim je tudi po več dni in noči presedela v svinjakih, da svinje ne bi poležale mladičev, ki so jih skotile. Tako smo lahko s tem bornim zaslužkom preživele. Bilo mi je enajst let, ko sem morala denar za šolske potrebščine zaslužiti sama. Dvakrat tedensko sem pospravljala stanovanja pri uglednih družinah v Domžalah, jim prala perilo, plela in okopavala vrtove, pazila na mlajše otroke … Tako je bilo moje otroštvo, taka starost najine stare mame …
Ko sem hodila v tretji razred nižje gimnazije, sta dva profesorja obljubila stari mami pomoč, ker sem morala za preživetje tudi med šolskim letom služiti denar z delom. Po neuspelih poskusih sta vložila prošnjo na maršalat v Beograd. Po kakem mesecu smo od občine dobili obvestilo, da ‘omenjena otroka’ lahko dobita podporo, ne glede na to, kdo jima je ubil starše. Če me spomin ne vara, je stara mama za obe dobila enkratno pomoč v znesku 130 dinarjev. Še isto leto ali pa morda leto kasneje, v četrtem letniku nižje gimnazije, so me poklicali na občino. Zahtevali so, da moram v delovno brigado v Ljubljano, kjer so gradili stadion na Viču, čeprav mi takrat ni bilo niti štirinajst let. Zagrozili so, da nam bo omenjena pomoč odvzeta, če odklonim delo v brigadi. V brigadi sem se zelo pehala, tudi težjega dela nisem odklonila, saj sem ga bila vajena. Ponosna sem bila, da sem bila verjetno najmlajša brigadirka in sem bila zvečer izbrana za najbolj pridno ‘udarnico’. Za pohvalo sem smela stati na enem od častnih mest ob dviganju zastave. Ko so po končani brigadi delili pohvale za najboljšega udarnika, sem dobila samo navaden list papirja, nagrajeni pa so bili drugi. Nekaj let sem med dokumenti pohvalo še hranila. Toda krivica, ki sem jo doživela v brigadi, me je še vedno tako bolela, da sem jo končno raztrgala in vrgla v smeti.
Vsak začetek šolskega leta je bil zame izredno boleč in vznemirljiv. Takoj ko je vstopil v razred drug profesor, je vedno najprej vprašal, če je kdo med nami partizanska sirota. Zato nisem bila nikoli sirota brez očeta in še brez mame. Partizanska sirota je bila sošolka Anica, ki so ji Nemci ubili očeta, mamo in vso finančno podporo pa je imela. Jaz pa brez mame in očeta! Povrh vsega sem morala vedno požirati zasmehljive, kot »aha, tvoje pa so pobili partizani«, in to celo od profesorjev, ne le od nahujskanih sošolcev. Profesorica matematike me je stalno žalila z žaljivkami: »Klada zanikrna!« Ali: »Imaš toliko možganov kot kakšna kokoš!« V matematiki sem vedno imela le zadostno oceno in sem zato nižjo gimnazijo končala z dobrim uspehom.
Zdi se, da je bila naša požgana kmetija na Korenu zlovešč spomin za vse, tako da se je nihče ni hotel polastiti, kot so si polaščali ostale kmetije. Stara mama, ki je bila moja skrbnica, je zato nekaj zemlje prodala. V Domžalah je kupila staro hišo, hlev in ohišnico. Toda sovraštvo do nas je še vedno tlelo, niti kanček sreče nam še vedno ni pripadal. V obdobju štirinajstih dni so nam dvakrat podtaknili ogenj, prvič v hlevu, drugič pa kar v hiši. Le skrbnemu sosedu se lahko zahvalimo, da je ogenj opazil in poklical gasilce, medtem pa je sam gasil, kot je mogel in znal. Storilca je iskala tudi policija, a ga ni našla … Toda, hvala Bogu, barbarsko dejanje požiga se ni več ponovilo.
Krivic in nasilja pa še zdaleč ni bilo konec. Ne vem natančno, katerega leta je bila nacionalizacija zemljišč. Nacionalizirali so nam vso zemljo v okolici hiše, čeprav jo je stara mama kupila po vojni. Nekega večera l. 1960 se na vratih pojavi neznan gospod. Pove nam, da moramo biti naslednje jutro doma, ker bodo prišli z občine odmerit parcelo, na kateri bo zgradil hišo on! V obupu sva se spraševali, kaj naj storiva. Z osemnajstimi leti sem bila v službi pri Upravi cest republike Slovenije. Prosila sem svoje nadrejene, ki so imeli kar precejšen vpliv na občini, če mi lahko kako pomagajo. Šli so na pogovor in dosegli, da postopek odvzema našega zemljišča ustavijo. Vendar je občina postavila pogoj, da moram na tej parceli graditi sama, sicer dogovor ne velja in nam bodo zemljo vzeli. Kako naj gradim? S čim?
Želja, da bi imela svoj dom, ki je bil moji rodni družini tako barbarsko uničen, je bila močnejša kot vsi pomisleki, kako bom zmogla gradnjo. Takrat sem spoznala svojega moža, ki je bil doma iz sosednje vasi nad Krašnjo. [Page 030]Pri dvajsetih letih sem se z njim poročila. Pet let kasneje sva se vselila v svojo hišo! Mož je l. 1971 postal zasebni obrtnik. Eno leto sva delala brez počitka, tudi ob nedeljah in državnih praznikih. Ustvarila sva si dostojno preživetje in lep zaslužek. Po sedemnajstih letih pisarniškega dela sem se zaposlila pri možu v delavnici in vodila knjigovodstvo. Posel je bil dobro utečen in dela dosti, tako sva sčasoma zaposlila še nekaj delavcev. L. 1979 sva zgradila še delavnico. Za gradnjo sva prodala gozd in zemljišča pokojnih staršev na Korenu. Vzela sva tudi nekaj posojila v banki. Nekaj denarja sva dobila za zemljo, ki jo je občina vzela za gradnjo ceste. Zdaj sva postala sumljiva za davkarijo in l. 1980 sva se morala zagovarjati o izvoru premoženja. Kot da bi si denar prilastila s krajo in ne z najinim trdim delom, delom svojih staršev in preteklih rodov! Z vso dokumentacijo sva morala dokazovati, od kod denar. Ta psihični pritisk nama je kradel mir podnevi in ponoči. Po dveh mesecih dobiva odgovor, da je zadeva končana. Rekli so, da so naju zamenjali z nekim soimenjakom, ki pa ni imel dohodkov, oziroma so bili premajhni. To bi jim lahko verjel kdo drug in ne jaz, ki so mi škodovali od najnežnejših otroških let. Siromaštvo otroških in mladostnih let me je že izučilo, da bom v življenju uspela le s trdim in poštenim delom svojih rok!
Izučile so me tudi tolike krivice! Ko sem bila še šolarka, je organizacija Rdečega križa delila pomoč po šolah. Sošolke in sošolci so dobivali oblačila, obutev, hrano, sladkarije … V vseh teh letih sem le enkrat dobila par rdečih nogavičk in zaponkico z rožico za lase. V osnovni šoli sem lahko le enkrat na teden dobila skodelico mlečnega zdroba in hlebček črnega kruha v zgradbi nasproti šole. Ko nama je z možem pričela uspevati obrt, me je članica Rdečega križa, ki je dobro poznala mojo življenjsko zgodbo, določila brez mojega pristanka, da morava z možem biti podporna člana te organizacije. Kakšna ironija! Vsako leto naj bi kot ‘članica’ Rdečega križa plačala članarino, ki je takrat znašala okoli deset tisoč dinarjev kot pomoč revežem. Nisem si mogla kaj, da je ne bi vprašala, ali mar midve s sestro nisva bili revni in vrh vsega še siroti, pa nisva bili vredni najmanjše pomoči RK, niti dinarja, le par rdečih nogavičk in zaponkico za lase.
Še vedno se sprašujem, kdo, čemu, zakaj … je pokončal mojo rodno družino. Ni besed, ki bi lahko popisale, kaj vse sem prestala od najnežnejših otroških let, in ni sredstva, ki bi pozdravilo globoko zarezane rane, ki so
jih storili krvniki komunističnega režima, da pridejo na oblast in do premoženja. Oni in njihovi potomci prejemajo še danes visoke pokojnine na račun delovnega ljudstva. Pa še mnogo drugih ugodnosti imajo. Naše rane bi vsaj delno omilili, če bi se javno opravičili, kesali, priznali krivdo in povedali, da so počeli nagnusne zločine v imenu revolucije, nikakor pa ne za osvoboditev naroda.«
Tako torej Neža Hrovat roj. Cvek.
Tak je bil in ostaja ‘komunizem s prijaznim obrazom’, ki ga danes v svoji lažnivi retoriki še vedno zagovarjajo tisti, ki so delali zločine, njihovi rodni in idejni potomci. Njegov ‘prijazen obraz’ se na drugačen način in z drugačnimi metodami razrašča in bohoti še naprej kot strupen plevel, ki uničuje naš narod, njegovo samobitnost in identiteto, kar vodi v njegov propad, ekonomski, civilizacijski, kulturni.
Izbrisane moravške družine
Nežina rodna družina ni bila edina na Moravškem, ki so jo komunisti načrtno uničili. Naj na kratko omenim še pet drugih družin. [Page 031]
Družina Toneta Krulca, po domače Spodnji Flajškar, je bila narodno zavedna in verna. Sodelovali so pri prosvetnem društvu in pevskem zboru. Sinova Stanko in Viktor sta bila mobilizirana v nemško vojsko in se po dopustu nista vrnila, pa tudi v gozd med partizane nista hotela. Skrivala sta se skupaj s prijateljema, Lojzom in Vinkom Reboljem. Ko sta neke noči Stanko in Viktor prišla domov po hrano, so jima gošarji sledili, ju odvedli s seboj in vsakega od njiju poslali v drug bataljon. Viktorju se je posrečilo pobegniti, vendar se k domobrancem, ki so bili takrat že v Domžalah, ni upal javiti, da se ne bi partizani znesli nad bratom Stankom. Ko so partizani zvedeli o Viktorjevem pobegu, so Stanka pretepli do nezavesti in zaprli na nek skedenj, vendar mu je uspelo ponoči pobegniti; s težavo si je na slamoreznici razvezal roke in noge in ubežal stražarjevemu strelu. Zatočišče je dobil pri dobri družini v Hrastju. Kljub številnim nevarnostim in tveganjem so se končno oba Krulčeva in oba Reboljeva sinova pridružili domobrancem v Domžalah. Krulčeve starše in obe sestri Stanka in Viktorja pa so komunisti pregnali z doma. Zatekli so se k hčerki Tinci v Dragomelj, kjer je bila poročena. Vsi so vedeli, da jih po vojni čaka smrt, zato so se z domobranci umaknili na Koroško. Krulčeva mama in oče sta umrla v taborišču v Spittalu, Stanko in Viktor sta bila vrnjena na Teharje, družina Tince je izseljeniško življenje okušala v Argentini, sin France Krulc, med vojno že poročen, je s svojo družino prav tako bežal in se naselil v Severni Ameriki.
Lojze in Vinko Rebolj sta se z domobranci umaknila na Koroško, prav tako njun brat domobranec France. Lojze je padel v boju s partizani, ko so se domobranci umikali preko Ljubelja. Mrtvega so soborci prinesli v Vetrinj in ga pokopali na pokopališču blizu Vetrinja. Brat Vinko je bil skupaj z obema Krulčevima vrnjen na Teharje in ubiti so bili neznano kje. Reboljevi starši so se skupaj s štirimi hčerami vrnili iz spittalskega taborišča domov k sinu Stanku, ki je bil ob koncu vojne nasilno mobiliziran k partizanom in je vojno na srečo preživel.
Vdovi Frančiški Vesel, po domače Mrksovi iz Moravč, so komunisti naprtili bolničarsko službo z namenom, da družino uničijo. Gostilna je bila v neposredni bližini nemške postojanke v Moravčah. Za to ‘uslugo’ so ji [Page 032]
pustili sinove doma in ji zagotavljali, da bo z oskrbovanjem ranjencev delno »pripomogla k svobodi«. Resnici na ljubo pa so hoteli, da Nemci družino uničijo, sami pa ostanejo čistih rok. Predrznost jim ni uspela, zato so partizani neke noči vse fante mobilizirali in jih odpeljali v gozd na Limbarsko goro, od tam je sin Slavko pobegnil. Partizani so razglašali, da se je pridružil gestapovcem in s tem netili razdor v vasi. Vsa družina je živela v strahu, zato so se ob koncu vojne takoj umaknili na Bavarsko, od tod pa vsi trije sinovi v Severno Ameriko, hčerka Minka por. Groboljšek pa v Nemčijo. Na starost se je mama vrnila k sinu Pavletu, ki je bil med vojno v nemški vojski. Umrla je doma, kot si je vedno želela.
Poštena in ugledna Tomaževa družina oz. družina Ignaca Tomca z dvema odraslima hčerkama, z Mici, moravško učiteljico, in z uslužbenko pošte Pepco, je imela trgovino in posestvo. Vso vojno so z artikli iz trgovine in s pridelki posestva obilno oskrbovali partizansko vojsko. Domačija je mejila na kaplanijo, kjer je bila nemška postojanka, saj so Nemci že takoj prve tedne vojne izselili oba kaplana. Že v članku v 98. zvezku Zaveze sem omenila pogrom, ki so ga partizanske tolpe uprizorile v noči na jožefovo l. 1944, ko so postojanko razbili in zažgali skupaj z okoliškimi poslopji, močno je bila poškodovana tudi mogočna farna cerkev sv. Martina. S tem uničevalnim dejanjem so ‘osvobodili’ Moravče in razglasili svobodno moravško republiko, ki so jo poimenovali kar »Mala Rusija«. Med strahovitim obstreljevanjem so se Nemci pred ognjem in granatami zatekli v zaklonišče in od tam branili postojanko. Ker se jih nekaj zaradi ognja ni moglo rešiti iz zaklonišča, jih je rešila Tomčeva žena tako, da je odprla izhod iz zaklonišča v neposredni bližini Tomčeve domačije. Pa ne zato, ker bi ji bili Nemci pri srcu, ampak ker se je dobro zavedala nemškega maščevanja nad Moravčani, če bi v zaklonišču zgorel en sam nemški vojak. Družina je dobro vedela, da bo zdaj sledilo maščevanje komunistov. Zato so se vsi umaknili v Avstrijo. Zvedeli so, da o njihovi domačiji ni sledu, ker so jo komunisti zažgali in do tal porušili. Kasneje so se kljub temu vrnili, a ne v Moravče, saj so jih komunisti iz rodnega kraja izbrisali.
Mnogi so se zaradi komunističnih groženj in zahtev umaknili iz Moravč, ker jim po svoji vesti niso mogli ustreči. Vendar se komunistov niso rešili. Med njimi je bila tudi družina uglednega, poštenega in vernega Ignaca Lavriča, predvojnega moravškega župana. Komunisti se ga niso hoteli kar tako lotiti, ker so vedeli, da ga ljudje spoštujejo. Vabili so ga na razne sestanke, večkrat je moral govoriti na mitingih. Ta prisilna naveza s komunisti ga je vedno bolj mučila. Na nekem sestanku, ko so komunisti govorili o pobojih, mu je prekipelo, [Page 033]udaril je s pestjo po mizi in rekel: »Ni prav, da se take stvari počenjajo in se na tak način pripravlja osvoboditev naroda!« Zavedal se je, kaj ga čaka. Župnik Jernej Hafner, ki je med vojno tolikim znal pravilno svetovati, mu je rekel, naj se nemudoma umakne. Zato je oktobra 1944 s takrat še mladoletnima sinovoma odšel v Domžale. Zdaj so začeli ženo s preostalimi otroki še bolj ogrožati. Doma jim ni bilo več obstanka in decembra so jih domobranci rešili v Domžale. Maja 1945 je vsa družina bežala na Koroško, kjer so se sešli z najstarejšim sinom Ignacem, ki je kot študent živel v Ljubljani, kasneje pa se je kot domobranski častnik umaknil v Vetrinj. Po vrnitvi so ga zajeli že v Slovenj Gradcu. Tam so ga odvedli neznano kam skupaj s tistimi, ki so imeli pri domobrancih kakšen čin. Sin Ciril je bil vrnjen v Teharje, ker pa je bil mladoleten, si je rešil življenje. Ostali člani družine so se izselili v Argentino.
Kljub vsemu hudemu je očeta najbolj prizadel krivični očitek, ki je prišel za njim v Argentino, češ da je ubil otroka svojega znanca Franca Rovška. Neke deževne noči med vojno se je Rovšek z družino pred Nemci skrival v gozdu. Takrat se je najmlajši otrok prehladil in je umrl zaradi pljučnice. Po vojni se je kot mnogi Moravčani tudi Rovšek hotel okoristiti z vojno odškodnino oziroma pokojnino. Na občini je pričal, da naj bi Ignacij Lavrič nekoč zgrabil njegovega otroka in ga z glavo butal ob zid, tako da je otrok zaradi posledic umrl. Novi oblastniki so bili veseli vsakega ‘junaka’, ki je bil udeležen v boju za ‘svobodo’. Rovšku so brez preverjanja resnice odobrili pokojnino. Ignacij Lavrič je v Argentini zvedel za to strašno laž. Kako naj se brani? Nihče se pred komunisti ni mogel ubraniti laži, klevetanja, krivičnih obsodb! Vsa pričevanja poštenjakov so bila že vnaprej obsojena na neuspeh. Vrh vsega je bil Lavrič v Argentini! Poštenjak kot je bil, te laži ni mogel preboleti. Domači so bili prepričani, da je botrovala njegovi prezgodnji smrti.
Za strah vsej moravški dolini so imeli komunisti namen likvidirati še družine Franca Berganta, Vincenca Javorška in družino Franca Kunaverja. Ne ve se, kaj je prišlo vmes, a na srečo se to ni zgodilo. V 98. št. Zaveze sem v članku »Na Limbarski gori so cvetele lilije« pisala o družini Franca Kunaverja in omenila tudi družino Franca Berganta. Oba očeta sta se l. 1944 zatekla na domobransko postojanko v Domžale; pred tem je Franc Kunaver že okušal trpljenje v gestapovskem zaporu v Begunjah. Novembra l. 1944 so moravški
terenci in partizani obe materi z več nedoraslimi otroki vsako s svojega doma pregnali sredi deževne noči in jih pustili na cesti na Studencu pri Krtini. Hčerka Franca Kunaverja gospa Ana Šplajt je po vojni slišala govorice, da so jih komunisti nameravali zmetati v neko brezno, a je eden od partizanov menil, da bi bilo tako dejanje prehud madež za partizansko vojsko. S tem je obe družini obvaroval grozne smrti.
Spomnimo se, kaj je eden zadnjih moravških kaplanov Janez Dolšina zapisal iz Amerike v pismu Moravčanom: »Da, moravška fara, ponosna, lepa, velika fara sv. Martina … Srce mi je obviselo na tistih dobrih, poštenih ljudeh, ki sem jih spoznal v tistem kratkem času. Res sem jih rad imel in jih še imam. Moravčani ste posebne vrste ljudje: vdani, zavedni, požrtvovalni, pošteni, odločni do skrajnih meja.«
Takim komunizem ni dovolil živeti. Za vedno jih je bilo treba izbrisati, z njihovimi grobovi in imeni vred. Samo na Moravškem jih je bilo na stotine. Še v eni prihodnjih številk Zaveze jih bomo lahko v njihovih preizkušnjah in trpljenju pomilovali in občudovali.