Nekoliko negotovo sm …
Nekoliko negotovo smo vstopili v leto 2016, ko bomo praznovali 25. obletnico – srebrni jubilej naše samostojnosti. Čeprav smo prepričani, da bodo imeli naši bralci dovolj prilike, da se s tem jubilejem in dogodki okrog njega podrobno seznanijo, bomo nekaj važnejših dogodkov omenili tudi tukaj.
Na prvih večstrankarskih volitvah, 8. aprila 1990, je zmagala koalicija Demos in dobila mandat za sestavo vlade. Mandatar je postal takratni predsednik stranke krščanskih demokratov Lojze Peterle. Novoizvoljena demokratična vlada je že na prvi seji razpravljala o zapletih z JLA, ki je začela razoroževati Teritorialno obrambo. Skupščina je 2. julija 1990 sprejela deklaracijo o suverenosti republike Slovenije, po kateri jugoslovanska ustava in zvezni zakoni veljajo v Sloveniji samo, če niso v nasprotju s slovensko ustavo. Kopja so se stalno lomila okrog Teritorialne obrambe in služenja vojaškega roka. Priprave na novo ustavo so le počasi napredovale.
10. novembra 1990 so na zaprti seji Demosa v Poljčah sprejeli sklep, da se plebiscit o samostojni Sloveniji izvede 23. decembra 1990. Odločilno vlogo pri tem je odigral dr. Jože Pučnik. Plebiscita v nedeljo 23. 12. 1990 se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev in za samostojno Slovenijo je glasovalo 95 % udeležencev plebiscita oziroma 88,2 % vseh volivcev. 26. decembra so bili plebiscitni izidi uradno razglašeni v skupščini in ta dan je postal državni praznik – dan samostojnosti in enotnosti.
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika leta 1991 so Zeleni Slovenije izstopili iz Demosa in skupaj z LDS predstavili Deklaracijo za mir, ki je zahtevala Slovenijo brez vojske. Od petih članov slovenskega predsedstva so Deklaracijo podpisali Milan Kučan, Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl in dr. Dušan Plut, medtem ko je Ivan Oman odrekel podpis.
Dr. Pučnik je stalno poudarjal, da nam je predvsem potrebna politična osamosvojitev. Kljub počasnemu delu skupščine je v aprilu nastal »Integralni projekt osamosvojitve Slovenije« in kot ciljni datum je bil določen 23. junij 1991. Zaradi incidentov, ki jih je v maju povzročila JLA v učnem centru Pekre in v Mariboru, so mariborski teritorialci vojašnicam odklopili vodo in elektriko ter blokirali pošto. Kljub temu in kljub Školčevi zahtevi za takojšnje zaprtje učnega centra v Pekrah in na Igu je 2. junija zapriseglo prvih 240 vojakov slovenske vojske. Vlada je pospešeno pripravljala osamosvojitvene zakone (zakon o monetarnih razmerjih, o državljanstvu, o tujcih itn.).
12. junija 1991 je prišla v Ljubljano zvezna delegacija, ki jo je vodil predsednik zvezne vlade Ante Marković, člana pa sta bila tudi Slovenca Živko Pregl in Stane Brovet. Visoki gostje so obiskali slovensko skupščino, kjer sta predsednika Peterle in Marković poslancem vseh treh zborov razložila vsak svoje stališče glede slovenske osamosvojitve. Marković je posebej opozoril, da tako ZDA kot evropska skupnost želita Jugoslavijo brez sprememb zunanjih in notranjih meja, in dal nasvet, ki je zvenel že kot grožnja: »Premislite, dobro premislite, ali ne bi bilo pametno počakati z odločitvami, ki bi lahko imele posledice, ki jih nihče, ki želi dobro samemu sebi in drugim, ne želi.«
Osrednja državna prireditev, s katero bi Slovenci sporočili svetu ustanovitev samostojne države, je bila napovedana za 26. junij. Do zadnjega dne pred napovedano proslavo so v skupščini potekale razprave o osamosvojitvenih aktih pa tudi o programu slovesnosti. Opozicija je nasprotovala udeležbi slovenske vojske, še bolj pa predvideni vlogi nadškofa Šuštarja. Šele v zadnjem trenutku je bil dosežen dogovor o državnem grbu in zastavi. Tako je bila na slovesnosti z droga spuščena trobojnica z rdečo zvezdo in dvignjena nova s slovenskim grbom, kar je imelo močan simbolni pomen.
Ustanovitev Nove Slovenske zaveze
Vemo, da se bo marsikdo začudil, kako da ustanovitev nekega »drugorazrednega« društva uvrščamo med pomembne dogodke v času priprav na osamosvojitev Slovenije. Nič čudnega, saj se še danes dobršen del naše javnosti in medijev obnaša, kot da Nove Slovenske zaveze nikoli ni bilo.
Ustanovni zbor društva Nova Slovenska zaveza je bil 12. maja 1991 in že pred tem je izšla prva številka revije Zaveza, ki se bo – kljub popolnoma drugačnim napovedim – ob svoji petindvajsetletnici predstavila s stoto [Page 013]
številko. Na omenjenem zboru se je društvo konstituiralo in izvolilo predsedstvo ter izvršni odbor, ki se je v 2. številki Zaveze obrnil na člane s posebnim pismom. Navedli bomo nekaj odlomkov: »Nova Slovenska zaveza je zaenkrat opredeljena kot društvo in povezuje preživele udeležence medvojnega protikomunističnega odpora. Svoje ime izvaja iz medvojne Slovenske zaveze, ki je združevala tiste demokratične sile, ki so hotele skozi dvojni vihar vojne in državljanske vojne rešiti demokracijo in svobodo za čas miru po vojni. Ker je bil pretežni del teh sil po koncu vojne genocidno uničen oziroma se je moral umakniti iz domovine, ne moremo vzpostaviti običajne veteranske organizacije, ampak vabimo vanjo tudi svojce in prijatelje krivično pomorjenih kot tudi druge ljudi dobre volje.
Društvo bo skušalo najprej opraviti nekaj za tiste, ki sami zase ne morejo nič več narediti. Prizadevalo si bo za čim bolj resničen prikaz preteklosti, predvsem pa bo delalo za to, da zbere imena po vojni pobitih domobrancev in drugih udeležencev demokratičnega odpora, poišče njihove grobove in jim povrne dobro ime. Ob vsem tem pa bomo mislili tudi na sedanjost in prihodnost. Najprej bo treba iz sebe, iz nas samih pregnati strah. Lahko bi tudi rekli, da moramo v sebi, v svoji notranjosti uveljaviti svobodo. Če bomo svobodni, bomo tudi razumni, ker bomo vse gledali iz določene razdalje in se bomo lahko odločali. V politiki gre danes za izhod iz totalitarizma in njegovih ostalin v demokracijo. To je tak način javnega življenja, iz katerega ni nihče izključen, razen tistih, ki izključujejo druge. Demokracija pomeni priznanje življenja v njegovi naravnosti, zato gre danes tudi za vrnitev človeka k sebi. Zato smo na ustanovni dan izrekli podporo demokraciji in pozdravili vse ljudi dobre volje …«
Profesor Justin Stanovnik je v govoru na ustanovnem zboru med drugim omenil naslednje: »Na ljudeh, ki bodo spadali v našo skupnost, bo eno znamenje brez izjeme: na njih ne bo sovraštva ali mržnje. Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre velikim rečem. Sovraštvo je slepo in zato dela krivice. Če bi kdo zavestno grešil zoper ta ukaz, bi se sam izključil iz skupnosti, ki hoče to popravljati.«
Kot že omenjeno, je bila ena prioritetnih nalog, ki si jih je zadala Nova Slovenska zaveza, postavitev farnih spominskih plošč. V 11. številki Zaveze – izšla je decembra 1993 na 76 straneh – je bilo objavljeno tudi poročilo o uspehih in pomanjkljivostih pri izvajanju te važne naloge in o slovesnostih, ki so se nedeljo za nedeljo dogajale po farah, ko so se ljudje zbirali [Page 014]
k simbolnemu pogrebu in odkritju oziroma blagoslovitvi farnih spominskih plošč.
»Kaj so te plošče in kaj pomenijo za slovenski svet? To so kamnite ploskve, na katerih so zapisana imena tistih slovenskih ljudi, ki so izgubili življenje v državljanski vojni. Našemu bralcu ni treba razlagati, zakaj se ta imena zapisujejo šele danes, toliko let po vojni. Rajši povejmo, zakaj se je zmagovalec tako zelo trudil, da bi se ta imena pozabila. Prikličimo si v spomin, kako so umrli. Normalno bi bilo, da bi za vse rekli, da so padli. A ni tako. Jezik, ki povzema raznolikost življenja in mu nič ne uide, je ohranil spomin na njihovo različno smrt: eni so omahnili v boju in zanje pravimo, da so padli; po druge so prišli domov in jih posekali ali v hiši ali na pragu ali kje zunaj in zanje pravimo, da so bili umorjeni; tretji – teh je bilo daleč največ – pa so bili zmagovalcem izročeni, niso bili premagani v boju, ampak so jim bili izročeni in nekaj tednov zatem zvečine že niso bili več živi – zanje pravimo, da so jih pobili, da so to bili poboji. Zato torej so zmagovalci hoteli, da se spomin nanje izbriše.
Imena so torej poglavitna reč. Poleg imena pa še letnica rojstva in letnica smrti. Te številke namreč povedo dvoje: prvič iz njih zablesti mladost teh ljudi, drugič pa se pogled ustavi na letnici 1945 – kar naprej 1945. Bolj kot vse besede in vse pisanje bo s teh preprostih plošč rodovom za nami kričala letnica 1945. Seveda pride k temu še kraj ali vas. Brez tega zapis nikakor ne bi bil popoln. Opravljenega je bilo ogromno dela, ki je bilo večkrat težavno in je zahtevalo potrpežljivih, vztrajnih ljudi. Upamo, da bomo delo nadaljevali z vso resnostjo, saj postavljamo nekaj, kar bo postalo del slovenske kulture.« (Zaveza št. 11, str. 57.) Prepričljiv dokument naporov za postavitev farnih spominskih plošč so tri knjige s skoraj 15.000 imeni pomorjenih in pobitih. Prvo knjigo – izšla je leta 1995 – je dr. Tine Velikonja, takratni predsednik Nove Slovenske zaveze in duša gibanja za postavitev spominskih plošč, v svojem uvodu poimenoval kar Spominska knjiga triinosemdesetih slovenskih župnij in že s tem nakazal njeno vsebino. V njej je 7.392 imen. Leta 2000 je izšla druga knjiga s 4.813 imeni iz 71 župnij, tretja pa leta 2012 s 1.965 imeni z že postavljenih plošč in 652 imeni, pripravljenimi za vpis na plošče. Čeprav delo še ni popolnoma končano, je pomembno, saj je skoraj 15.000 imen iztrganih iz pozabe in bodo, vklesana v kamen, še dolgo »molče trobentala« o naši težki zgodovini in opominjala prihodnje rodove na zvestobo Bogu in domovini.
Pogrebna slovesnost pod Krenom 8. julija 1990
O tej slovesnosti je bilo že veliko povedanega, pa vendar so mnenja o njej še vedno različna. Kako je pravzaprav do nje prišlo oziroma kdo je vplival nanjo? V knjigi Rosvite Pesek Osamosvojitvena vlada piše takole: »Za koordinacijo spravne slovesnosti s civilne strani je bil imenovan generalni sekretar Čerin, s cerkvene pa dr. Janez Gril. Za Čerina je bila ta slovesnost poleg prvih večstrankarskih volitev in plebiscita osrednji politični dogodek tega leta v Sloveniji.« Del tega, kakšne skrbi so imeli takratni organizatorji, lahko razberemo iz Čerinovih spominov: Cerkvena stran je bila zadolžena za pripravo odra, kjer je bil seveda predviden tudi križ. Ker so vedeli, da Kučan pod križem ne bo govoril, so to že sami od sebe primerno uredili, toda civilna stran je kljub temu za vsak slučaj pripravila še rezervni oder. »Dne 8. julija 1990 se je že od ranega jutra nedaleč od jame pod Krenom zbirala velika množica. Ob simbolnem pokopu je nadškof dr. Alojzij Šuštar poudaril, da je pot sprave med živimi edina pot v življenje, predsednik Milan Kučan pa je izjavil, da je sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in spoštovanja in da ne sme biti nikogaršnja zmaga ali poraz. Dr. Tine Hribar je spravno slovesnost štiri leta kasneje označil kot dejanje, ki je na simbolni ravni pomenilo ne samo konec državljanske vojne, ampak tudi resnično narodno spravo.« Avtorica knjige pa to poročanje zaključi s preprostim vprašanjem: »Pa je res tako?« (Osamosvojitvena vlada, str. 63.)
Zdi se nam prav, da tukaj navedemo še odlomek iz Roterjeve knjige Padle maske: »In že je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem rogu, ki se je, ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana kot predsednika in A. Šuštarja kot ljubljanskega nadškofa 8. julija pod Krenom res zgodila. V pripravah na ta dan so bila nerešena nekatera vprašanja: ali je koncept narodne sprave (Janez Stanovnik bi dejal državljanske pomiritve) za novo državo sploh sprejemljiv in ne bi pomenil politične rehabilitacije domobranske kolaboracije z okupatorji; ali je primerno, da simbolno dejanje opravi država v partnerstvu s katoliško cerkvijo; ali naj se prireditev zgodi tudi ob sodelovanju z Novo slovensko zavezo, civilno družbeno organizacijo nekdanjih domobrancev; kako naj nastopi predsednik države, saj s tem sprejme jasno politično breme in ga naloži na novo državo, čeprav se je pomor zgodil v zvezni državi Jugoslaviji? …
Pri tem je sodeloval (treba je upoštevati, da tu nastopajo trije: Zdenko Roter – On, njegov drugi Jaz – zapisovalec in žena Zofija – Ona) na nekaj zelo zanimivih pogovorih skupaj s C. Zlobcem, dr. M. Kmeclom in dr. Kreftom. Napisal je tudi svoj pogled na Kučanov nagovor. Večinska odločitev je bila, da se koncept državno-cerkvene slovesnosti skupaj z verskim obredom in obema govorcema sprejme, da pa sodelovanje Nove slovenske zaveze niti prostorsko niti časovno ne more biti del slovesnosti. To je tik pred dogodkom spet postalo aktualno, saj naj bi bila (tako so rekli) S. Hribar privolila v povezanost. Kučan je želel, da ga On spremlja na prireditvi, vendar v to ni hotel privoliti iz razlogov, ki so bili potem sprejeti. Ni imel nobene vloge v borčevski organizaciji, bil je pripadnik partizanske generacije, ki ima na svoji kolektivni duši, vsaj kot vojskujoča se stran v NOB, ta pomor, ki ga On ne želi sprejeti nase; po vojni je bil več kot desetletje v OZNI oziroma UDV, ki ji je očitano to dejanje, a on tudi zato tega ne more sprejeti nase. Kučan je odklonitev sprejel in izbral J. Kocijančiča, kot pripadnika svoje generacije. Dogajanje sta Ona in On spremljala po televiziji na Svržakih.
Bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocijančiča med potekom obredja z roko v desnem žepu … Čez dobro leto sta bila na partizanski prireditvi na Gorjancih. Srečala sta tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojno večkrat vodil kot kurir iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takrat nemško-italijanske meje. V debati o Kučanovi udeležbi na spravni slovesnosti, s čimer se sogovornik ni strinjal, je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in Njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica. Ni je moglo utemeljiti niti njegovo zatrjevanje, da so mu med vojno pobili vso družino. Tudi Njiju je obremenil s svojo brezbrižnostjo. Spomni se, da ga je na koncu le vprašal, ali spi dobro ali ima s spanjem kake težave. Pogledal ga je in ni rekel ničesar. Ko sta se vrnila domov, sta se še dolgo pogovarjala o smrtni grozi tako zlahka pobijanih, sicer nasprotnikov, a soljudi, in se nista počutila sproščeno in dobro.
Še zdaj misli, da je bila Kučanova odločitev za spravno slovesnost modra in odgovorna politična in državniška poteza, in je vesel, da je k temu pripomogel. Iz današnjega zornega kota mora reči tudi, da je bila tudi Šuštarjeva odločitev preudarna in pogumna. »S tem je slovenska Cerkev v tistem trenutku simbolno [Page 016]
in dejansko prevzela nase tudi del odgovornosti za medvojno kolaboracijo, utemeljeno s protikomunizmom, in posredno s tem tudi soodgovornost za grozljiv poračun po vojni« (Z. Roter, Padle maske, str. 412–415).
Ne mislimo komentirati gornjih dveh razlag, bi pa radi opozorili na 69. številko naše revije Zaveza, kjer je bilo pod naslovom Pokop slovenske domobranske vojske objavljenih več pisem med nekaterimi preživelimi slovenskimi domobranci in ljubljanskim nadškofom ter metropolitom Alojzijem Šuštarjem; dodan je še kratek uredniški zapis in televizijski komentar pogrebne slovesnosti 8. julija 1990. Ustavimo se nekoliko ob tem.
Nekega februarskega večera 1990 je profesor Justin Stanovnik v društvu slovenskih katoliških izobražencev – Nove Slovenske zaveze uradno tedaj še ni bilo – predaval o spravi in v debati po predavanju je bila javno izrečena misel, da je treba najprej krščansko pokopati po vojni pobite, ki so bili v domovini do tedaj zamolčani, saj so povojni poboji spadali med tabu teme, vnos emigrantske literature je pa bil kazniv. Ta in oni predrznež, ki se tega ni držal, je celo prišel v zapor, literatura mu je pa bila odvzeta in je prišla v tako imenovani fond D. Črne bukve in knjižica V znamenju Osvobodilne fronte so sicer izšle že med vojno, vendar je polstoletna doba strahu povzročila, da jih ljudje skoraj niso poznali. Miličniki so do leta 1990 bedeli nad »varnostjo« posameznih grobišč, odstranjevali redke sveče, ki so se od časa do časa tam pojavile, ter preiskovali, kdo jih je tja prinesel.
Ko je bila torej tisti večer javno izrečena potreba po krščanskem pokopu po vojni pobitih, se je izkazalo, da tudi Cerkev o tem že razmišlja in prišlo je do prvega srečanja med preživelimi domobranci in nadškofom Šuštarjem. Navajamo po Zavezi št. 69, str. 15: »Z gospodom nadškofom smo se potem sestali štirikrat ali petkrat. Naša zamisel je bila preprosta; prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Kot smo že na prvem sestanku videli, so na nadškofa glede načina slovesnosti pritiskali z raznih strani, zato smo bili zanj skraja še ena dodatna motnja. Hotel je vedeti, kdo sploh smo. Povedali smo mu, da smo tudi mi bili domobranci in da imamo do pokojnih obveznosti, ki se jim nočemo in ne moremo odpovedati. Potem je pozorno poslušal naše zamisli in predloge. Toda iz ozadja so delovale sile, ki so hotele na slovesnosti imeti tudi državo. Bile so zelo vztrajne in ni se jim mogel upirati. Popustil je najbrž tudi zato, ker je imel občutek, da bo s prisotnostjo države doseženo neko ravnotežje, ki bo koristilo za nadaljnjo pot do sprave. [Page 017]
Tako se je končno ustalil naslednji program: maša zadušnica, Kučanov govor, kulturni program in pogrebni obred.“
26. maja 1990 so pisali nadškofu daljše pismo, v katerem so ponovili tisto, kar so že govorili na srečanjih: »Po jamah in breznih ležijo kosti tisočev slovenskih ljudi, ki so bili v uniformah slovenske narodne vojske izročeni svojim nasprotnikom in so jih ti na raznih množičnih moriščih pobili, potem pa jih je zagrnil javni molk. Ker se podpisani čutimo posebej odgovorne za njihov spomin, se sedaj obračamo na Vas s prošnjo, da ob eni poglavitnih jam na Rogu berete zanje slovesno pogrebno mašo in blagoslovite kraj, kjer sedaj čakajo vstajenja. Povabili bomo tudi svojce in druge, če hoče kdo počastiti njihov spomin in moliti zanje. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo na dolgi poti k spravi … Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno in je vsa v območju polisa. Je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek; pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu. Pogreb torej lahko opravimo takoj, na spravo v slovenskem narodu pa bo treba počakati. Če bi sedaj izsilili kaka javna spravna dejanja, bi samo prehitevali razvoj in prikrivali nekaj, kar v sebi še ni zrelo … Bi pa radi ob tej priliki izrazili tudi neko začudenje. Imamo namreč občutek, da je cerkveno vodstvo ob našem predlogu za pokop v zadregi. Pri vsem tem pa se zavedamo, da je Vaš razgled večji kot naš, čeprav smo tako zelo prepričani v legitimnost svojega zavzemanja, da ne vidimo, kaj bi mu lahko razumno nasprotovalo, Vas nočemo siliti v odločitev, ki ne bi bila čisto Vaša. Toda slej ko prej ostaja: kakor vsak človek imajo tudi oni pravico do svojega pogreba. To je nekaj tako temeljno človeškega, da pred njim umolkne vse drugo.«
Po razgovoru, ki so ga P. Kogej, T. Velikonja in J. Stanovnik 9. junija 1990 imeli z nadškofom, mu tri dni kasneje pišejo sledeče: »V zvezi z nasvetom, ki ste nam ga dali med našim obiskom, naj pismeno ponovimo naše poglede na spominske svečanosti na Rogu. Prvič bi po naši misli to moral biti krščanski pogreb slovenskih domobrancev, ki so bili pobiti v množičnih morijah po vojni. Žalna maša, za katero smo Vas prosili, bi morala biti opravljena v ta namen. Samo po sebi se razume, da bi morali moliti tudi za vse druge žrtve državljanske vojne … Če Slovenski domobranci ob tej priliki ne bodo pokopani kot Slovenski domobranci, bo zamujena edinstvena priložnost, da legitimno stopijo v slovensko zavest. Šele s tem dejanjem se bo lahko začela naporna pot do sprave. Brez cerkvenega pogreba bodo domobranska grobišča ostala mutasta in jim ne bomo dovolili, da spregovorijo slovenski duhovni, politični in krščanski kulturi. Drugič pa mislimo, da [Page 018]bi ob teh priložnostih morali pustiti mrtve samo svojcem in njihovi žalosti. V prostor, ki se bo 8. julija vzpostavil na Rogu, bo legitimno vstopila samo žalost pogrebcev in večne besede krščanskih obredov.«
Nadškof je na to odgovoril 22. junija 1990: »Medtem ste zvedeli, kako se razvijajo pogovori o žalni slovesnosti v Rogu. S svoje strani vztrajam na tem, da je v Rogu pogrebna maša za pobite domobrance in simbolni pogreb in hkrati molitev za vse žrtve med vojno in po vojni. Z raznih strani dobivam pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Dogovor s predsedstvom še ni dokončen. V ponedeljek, 25. junija, bo pogovor z zastopnikom borcev, ki so ga želeli. Dr. Gril Vas bo o vsem sproti obveščal. Bog daj, da bi našli pravi način slovesnosti. Vedno sem pripravljen z Vaše strani sprejeti nove pobude in predloge in jih upoštevati pri odločitvi, za katero moram končno sam prevzeti odgovornost …«
Za konec tega poglavja ponovimo še nekaj besed iz televizijskega komentarja Frančka Jauka na slovesnosti 8. julija: »Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalostni dan. Tu na tej jasi, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi ob štirih jamah slovenske groze stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti. Danes, 8. julija v letu devetdesetem, bomo tisoče mrtvih iz teh jam prvič prišteli med mrtve. Bolečino tega trenutka blažijo leta, ki so minila. Ta časovna razdalja nam je v oporo, ko poizkušamo ugotavljati zgodovinska dejstva in priti do resnice. Biti moramo sposobni in pripravljeni dojeti zločin, predvsem pa ga ločiti od vsega tistega, kar je časovno zaobjela vojna groza. Tisti takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija, pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu na Koroškem, in tisoče drugih. V imenu koga in v imenu česa so pobijali? Odgovore danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, prav zato, da bi ne pozabili odgovorov nanje …
Tu v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je ne smel prestopiti, a jo je. In zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive … Tu v teh grobiščih je spomin in opomin. Tu v teh jamah je konec tistih, ki so bili pobiti, pa tudi konec tistih, ki so pobijali.“
»Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije« s spremno besedo Mateja Leskovarja
Bralce, ki so morda v skrbeh, da smo se zmotili v naslovu, naj pomirimo, da imamo Urbančevo knjigo ves čas pred očmi, vendar smo bili prepričani, da bodo knjiga in naše morebitne pripombe v zvezi z njo bolj razumljive, če najprej naredimo kratek sprehod skozi polpreteklo zgodovino. Televizijski komentator je 8. julija 1990 v Kočevskem rogu omenil, da bo treba našo zgodovino na novo napisati. Nobena skrivnost ni, da ta in oni zgodovinar kljub temu še danes razlaga zgodovino tako, kot se je to počelo pred 40 ali 50 leti. Urbančeva knjiga je izšla leta 2015, vendar je dr. Urbanc večino v njej objavljenih razprav napisal že prej, zato je njen naslov »Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije« upravičen.
Je pa tudi res, da je bil dr. Urbanc že zgodaj povezan z revijo Zaveza in da je že v njenih prvih številkah bilo objavljenih več njegovih razprav, ki jih sedaj, morda nekoliko dopolnjene, najdemo tudi v knjigi. Kot razgledan pravnik, ki je živel v svobodnem svetu in imel dostop do tujih arhivov, se je lahko lotil vprašanja, kako so italijansko in predvsem nemško okupacijo v času druge svetovne vojne preživljale nekatere zahodnoevropske države, in pri tem spoznal, da vsakega sodelovanja z okupatorjem ne gre metati v isti koš, da za vsakodnevno življenje potrebno sobivanje z okupatorjem niti ni kolaboracija; od tu ni bilo več daleč do bistveno drugačnega pogleda na vsiljeno domobransko prisego, kot ga je doma uveljavila režimska zgodovina, in do opredelitve, da je bilo tudi partizansko sodelovanje z okupatorjem kolaboracija.
Nova Slovenska zaveza je začela leta 1991 izdajati revijo Zaveza. Če je bila prioriteta društva popis zamolčanih, pomorjenih in pobitih protirevolucionarjev, odkrivanje grobišč, krščanski pogreb in postavitev spominskih plošč, tudi naloge revije niso mogle biti bistveno drugačne. Seveda je treba takoj dodati, da je bilo glede tega v letih od 1945 do 1990 tudi v begunstvu marsikaj postorjenega (Bela knjiga, spominske slovesnosti, pričevanja, zbrana v več knjigah itn.), ni pa bilo mogoče iti od hiše do hiše in ugotavljati, koliko je [Page 019]
v njej pogrešanih in kakšna je njihova usoda, kot so to v samostojni Sloveniji počeli požrtvovalni in vztrajni člani Nove Slovenske zaveze.
Prav je, da končno nekaj povemo tudi o življenju in delu dr. Petra Urbanca. Rodil se je leta 1924 v Olševku pri Preddvoru na Gorenjskem kot sin koroških Slovencev, ki sta po nesrečnem plebiscitu pribežala v Jugoslavijo. Po dokončani klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral pravo, najprej v Ljubljani, nato pa v Padovi in Milanu, kjer je leta 1945 dosegel doktorski naslov, kasneje pa na univerzi v Bruslju naredil še diplomo iz novinarstva. Že med študijem je trgoval z znamkami in zato pogosto potoval iz Ljubljane v Zagreb in Beograd ter preko Trsta v Milano. Med vojno je bil večkrat zaprt; skoraj eno leto je bil v taborišču v Italiji, jeseni 1943 kratek čas v ustaškem zaporu v Zagrebu, v Trstu so ga zaprli Nemci, ker so sumili, da prenaša ilegalno pošto za četnike. Zadnjikrat je potoval v Milano 10. aprila 1945 in potem se ni več vrnil v Ljubljano. Konec leta 1947 je odšel v Čile, se kmalu preselil v Venezuelo, leta 1951 pa se je ustalil v Kanadi. Kmalu je postal dejaven član liberalne Slovenske demokratske stranke v begunstvu in kasneje tudi član Slovenskega narodnega odbora. V Torontu se je povezal z domobranskim društvom Tabor, nastopal kot govornik na njihovih spominskih slovesnostih, objavljal članke v njihovem glasilu Tabor itn.
V šesti številki Zaveze – izšla je septembra 1992 – je bil objavljen članek Slovenski izseljenci med nami. Poleti 1992 je namreč obiskalo domovino veliko naših izseljencev; večina je bila doma prvič po 47 letih. NSZ je posvetila posebno pozornost skupini 150 članov Slovenske ameriške zveze, ki so pripotovali s posebnim letalom skupaj s pevskim zborom Fantje na vasi iz Clevelanda in so se 5. julija udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, obiskali tudi Teharje, pred povratkom v ZDA pa na Prežganju sodelovali na srečanju s predstavniki NSZ in Društva za ureditev zamolčanih grobov, kjer je tekla razprava o bodočem sodelovanju, med drugim tudi o predlogu, da bi revija Zaveza postala glasilo vseh udeležencev protikomunističnega odpora – tako doma kot v emigraciji.
Domnevamo, da se je tistega srečanja oziroma razprave udeležil tudi dr. Peter Urbanc, saj je že omenjena 6. številka Zaveze prinesla njegov članek Nepozabni Rog – o slovesnosti 5. julija 1992. Naj tu ponovimo samo zaključek članka: »Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta sveti, posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu gre človek vase, tu razume problematiko in moralno vrednoto pobite slovenske vojske. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.« (Zaveza št. 6, str. 37)
V naslednjih številkah Zaveze se potem vrstijo Urbančeve razprave. V 10. številki Medvojna Slovenija in ovaduštvo, kjer sicer na kratko, vendar dovolj konkretno opozori na dejstvo, da je partija ovadila Italijanom bivše jugoslovanske oficirje, medtem ko je bivši ban dr. Marko Natlačen pred prihodom okupatorja ukazal uničiti sezname članov KPS. To tematiko dr. Urbanc v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina … obširneje obravnava pod naslovom Denunciacije v Sloveniji 1941–1945: kdo je izdajal okupatorju in zakaj. – Prav tako v 10. številki je na 6 straneh Urbančev članek Kratek historiat slovenske politične emigracije. (V knjigi je vprašanju emigracije namenjeno poglavje Usoda izseljencev 1991–2012, ki pa ga je dr. Urbanc glede na časovno razliko na novo pripravil. Zavzeti bralec bo morda prebral oboje.) V 12. številki je članek Evropska odporniška gibanja 1939–1945 (Češka, Slovaška, Poljska, Francija, Belgija, Nizozemska, Danska, Norveška, Italija, Avstrija, Grčija). Navedli bomo samo nekaj stavkov: »Nad [Page 020]
100.000 Angležev na Rokavskih otokih se je držalo direktive iz Londona: Sodelujte z okupatorjem v mednarodno dopustnih oblikah, rešujte angleška življenja.« …. »V vseh državah so skušali komunisti izkoristiti osvobodilni boj za svojo prevlado po koncu vojne. Na Zahodu niso uspeli. Moskva in njeni interesi so bili predaleč. Drugače pa je bilo v vzhodni Evropi: tu je bil odpor le krinka na krvavem obrazu revolucije. Brez nje ne bi bila zmagala. Narodi so prišli z dežja pod kap. Trajalo je dolgih 45 let, da so se resnično osvobodili.«
V 14. številki Zaveze je na 6 straneh objavljena razprava: Kolaboracija s stališča mednarodnih določil in prakse. Knjiga obravnava to temo veliko obširneje, saj najprej razloži pojem kolaboracije na splošno, analizira kolaboracijo v nekaterih evropskih državah in posebej kolaboracijo v Sloveniji. Tudi urednik knjige Skrita, nepoznana zgodovina … Matej Leskovar v svoji skoraj 100 strani obsegajoči Spremni besedi poglobljeno razmišlja o kolaboraciji in o tem, kdo je v resnici izdajalec in pride do zaključka, da osvobodilnega boja zoper okupatorja v Sloveniji sploh ni bilo, pač pa samo revolucija.
Nič čudnega ni, če je tudi dr. Zdenko Roter, ki je že po »službeni dolžnosti« imel pregled nad delovanjem emigracije, zapazil dr. Urbanca in si zapomnil njegovo razpravo o kolaboraciji. Ko v knjigi Padle maske razmišlja, kako »so se hkrati s političnim zaostrovanjem pred Depalo vasjo in po njej začeli kazati vidni znaki neprijaznosti tudi v odnosih med državo in Cerkvijo oziroma natančneje med predsednikom države in slovenskimi škofi«, mu pride na misel, kako je nadškof dr. Šuštar konec aprila 1994 obiskal v Cankarjevem domu sedmerico, ki je gladovno stavkala v podporo odstavljenemu Janezu Janši. »S to stavko so zahtevali odstop M. Kučana kot predsednika države. Šuštar jim je izrazil podporo in se vpisal na tablo in v knjigo obiskovalcev, kakor je objavila Mladina 26. aprila 1994.« Že pred tem je v Slovencu izšel v podporo J. Janši Ocvirkov članek Slovenska velika sobota. Tu dr. Roter nadaljuje takole: »Z neke vrste teoretično podlago je to čedalje bolj uveljavljeno usmeritev cerkvene politike nadgradil tudi v tujini živeči profesor dr. Peter Urbanc s svojim odmevnim javnim predavanjem 21. junija 1994 na teološki fakulteti v Ljubljani, objavljenim istega leta v dveh zaporednih številkah emigrantskega časopisa Slovenska država. Kot so zapisali uredniki, je avtor v ključni točki medvojnega dogajanja glede kolaboracije nanizal vrsto mednarodnih zakonov in tolmačenje teh in mednarodne prakse, kar naj bi dokazovalo legitimnost in korektnost medvojne civilne [Page 021]uprave in vojaško policijske opozicije rdečemu terorju. Zato bi po njegovem moral odpasti nesmiselni očitek nedovoljene, izdajalske kolaboracije. Rdeči teror v Ljubljanski pokrajini naj bi bil primer sile, na katero se je ljudstvo moralo odzvati. Samoobramba v obliki kolaboracije z okupatorjem naj bi bila torej v takratnem okviru edini možni odgovor.« (Z. Roter, Padle maske, str. 489–491.) Zaveza št. 14, v kateri je bilo Urbančevo predavanje objavljeno na straneh 80 do 85, je izšla septembra 1994. Sezite po njej in se prepričajte!
S tem pa še zdaleč ni konec Urbančevega sodelovanja z revijo Zaveza. V 32. številki, marca 1999, je pod naslovom Italijanska okupacija Slovenije v italijanskih očeh in dokumentih objavil recenzijo knjige L’OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA 1941–1943. Pisec Marco Cuzzi, založil Glavni štab italijanske vojske – zgodovinski oddelek – Rim, maj 1989. Identičen tekst te recenzije je sedaj objavljen tudi v knjigi Skrita, nevidna zgodovina … V uvodu k tej recenziji dr. Urbanc poudarja pomembnost Cuzzijeve knjige zaradi dokazov o zločinih italijanske strani v času od zasedbe do 9. septembra 1943: množično streljanje talcev, odvoz 35.000 ljudi v taborišča smrti in požiganje slovenskih vasi. KPS je bila v zvezi z okupatorjem in izkoriščala njegove represalije za ustvarjanje kaosa, ki je bil ugodna klima za razvoj revolucije.
Poglejmo nekaj konkretnih primerov iz knjige, na katerih dr. Urbanc razkrinka in zavrne Cuzzijevo pisanje: 4. maja 1941 naj bi 40 vplivnih slovenskih javnih delavcev in 105 županov podpisalo vdanostno izjavo in jo preko visokega komisarja poslalo v Rim. Škof Rožman naj bi podobno izjavo poslal direktno Mussoliniju. Urbanc: »Izjave so bile zgolj vljudnostne, protokolarne. Nikjer ni obljube zvestobe, še manj pa sprejem aneksije ali veselje nad njo. Cuzzi priznava, da je za svojo trditev uporabil slovenske vire! (Čigave?) V škofu Rožmanu in banu Natlačenu istočasno vidi vdanega kolaboranta in narodnjaka, zavzetega za Svobodno Slovenijo.« Od kod Cuzziju takile stavki: »Bela garda je bila močno zasidrana v slovenski zgodovini in kulturi … Ljubljanska Cerkev je podprla belogardizem … Integralni katolicizem je spodbudil mnoge duhovnike h kolaboraciji – tudi z orožjem.« Cuzzijev podatek, da je bil junija 1942 ustreljen visok funkcionar OF Aleš Stanovnik, komentira dr. Urbanc takole: »Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegovo skrivališče. – Ovaduštvo je bilo rutinsko orodje KPS. Dva največja primera: izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o
pripravljanju vojaškega upora v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odpeljali v taborišča blizu 35.000 Slovencev.«
Ko smo že pri recenzijah, naj vsaj omenimo še recenzijo knjige Resnica o domobranstvu, ki jo je leta 2011 izdala Nova Slovenska zaveza. Dr. Urbanc je recenzijo napisal 7. julija 2011, verjetno takoj, ko je knjigo dobil in prebral. Že septembra 2011 je bila objavljena v Mi med seboj, ki so ga naši bralci dobili hkrati z 82. številko Zaveze, sedaj pa jo je urednik Matej Leskovar vključil tudi v knjigo. Kot prvo dr. Urbanc ugotavlja, da je »Košutnak« povsem nepoznano ime, da torej gre za anonimnega pisca. »Zakaj? Mar je še vedno prisoten strah?« Obžaluje, da knjiga v zvezi s Teharji ne omenja najbolj krutega zločina, ki se je tam zgodil, to je mučenja in smrti 20 dojenčkov, in nato ponovi zgodbo o otročičkih, ki so jih odvzeli materam in nato na odprtem vozu izpostavili julijskemu soncu, medtem ko so jih njihove matere lahko od daleč samo gledale in jim niso mogle pomagati. Ni dvoma, da je bilo tedaj trpljenje mater večje kot potem, ko so jih odpeljali na morišče. Naj povemo, da so mnenja o teharskih dojenčkih [Page 022]
celo med preživelimi domobranci, ki so tudi sami šli skozi teharski pekel, deljena. Nekateri ne verjamejo zgodbi o dojenčkih na tisti »deri«, saj jih niso videli, vedo pa, da so otroke pobrali materam in jih oddali v »vrtec« k Petričku, kjer so tudi trpeli, vendar večinoma ostali živi.
Zgodbo o teharskih dojenčkih dr. Urbanc v svojem pisanju nekajkrat ponovi in vedno obsodi kakršnokoli popustljivost do komunističnih zločinov. Tako je kritičen tudi do sledečega Košutnakovega odstavka (Resnica o domobranstvu str. 66): »Soočeni so bili z brezobzirnimi komunisti, obenem pa bili tudi pod pritiskom okupatorja, ki jim ni zaupal in je njihovo protirevolucionarno dejavnost celo oviral, vedoč za njihovo resnično pripadnost zaveznikom. Ne vodilni politiki (protirevolucionarne strani) in ne ljubljanski škof Rožman niso bili niti najmanj naklonjeni okupatorju. Imeli so ga za prehodno zlo in samo strah pred komunisti jih je prisilil v sodelovanje z okupatorjem.« Urbančeva pripomba: »Zadnja vrstica v tem kontekstu zveni, kot da je sodelovanje, kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kot vemo, ni tako, sodelovanje z okupatorjem je nujno zlo, vendar 99 % tega je povsem rutinsko dovoljeno in narodu še kako koristno.«
Ker smo zgoraj omenili glasilo Mi med seboj, naj še povemo, da ima skozi več let skoraj v vsaki številki kak prispevek dr. Urbanca: poleg Tiskovnih poročil večkrat kako kritično razpravo ali pismo, npr. Odprto pismo predsedniku republike Slovenije in podobno. V Mi med seboj, izjemoma celo v Zavezi, je bil vedno objavljen tudi govor, ki ga je dr. Urbanc kot član domobranskega društva Tabor imel na vsakoletni spominski slovesnosti v Midlandu pri Torontu.
Zaključek
Naš sprehod ob knjigi Skrita, nepoznana zgodovina … je pri koncu. Marsikatere važne točke na tej poti nismo utegnili obiskati, nismo se sprehodili po sončni Primorski, o kateri knjiga veliko pove, nismo se povzpeli na svete Višarje, da bi gori razmislili o Ehrlichovem višarskem slovenstvu, in ne na Ravno goro, da bi spoznali ravnogorsko četniško gibanje, smo pa nekoliko pobliže spoznali delo dr. Petra Urbanca in se prepričali, da ima marsikaj skupnega z Zavezo, kljub temu da je ta v njegovi knjigi komaj omenjena.
Čeprav smo lani praznovali 70-letnico konca druge svetovne vojne in praznujemo letos 25-letnico slovenske samostojnosti, še nismo razmislili, še manj pa se dogovorili glede vprašanja kolaboracije in dr. Urbanc bi kaj hitro ugotovil, da jo imamo še vedno za nekaj negativnega. Seveda je treba vprašati, kaj kdo razume pod pojmom kolaboracija. Tako kot uničevanje domačih političnih in idejnih nasprotnikov v času okupacije ni osvobodilni boj, ampak revolucija, tudi obramba življenj in premoženja, za kar je šlo leta 1942 pri vaških stražah, ni bila kolaboracija. Ko smo 26. junija 1991 zvečer na osamosvojitveni slovesnosti gledali spuščanje stare zastave in dviganje nove, smo bili polni upanja, da ne bo ostalo samo pri simbolnem dejanju. Naj nam torej 25-letnica prinese vsaj nekaj izpolnitve tega upanja, več medsebojnega razumevanja in resnične enotnosti!