Nikoli več nisem videla mame, da bi se smejala

N

Pogovor z Marijo Trček, rojeno Mravlje, z Brezovice

Marija Trček, rojena leta 1931, prihaja iz znane brezovške družine Mravljetovih. Mama Mici, kot jo kličejo sorodniki, rada spregovori o svojih najdražjih. O že pokojnem možu, o umorjenih očetu in treh bratih, o mami, ki je z dvema majhnima otrokoma po umoru moža in sinov ostala sama na kmetiji, pa o sestri Dragi in dveh bratih, Tinetu in Janezu, ki jih je partizansko nasilje še kot negodne otroke pregnalo daleč od doma, v daljno Kanado. Njen glas pri tem postane tišji, skorajda slovesen, besede pa izbrane in pretehtane, kakršne namenjamo tem, ki so nam zelo blizu.

»Na otroštvo imam lepe spomine. Oče in mama sta imela deset otrok, od katerih smo danes živi štirje, jaz tukaj na Brezovici, dva brata in sestra v Kanadi. Kljub vojni je naše življenje do tiste usodne junijske noči teklo kolikor toliko normalno. Doma smo imeli gostilno in mesarijo, kmetija je obsegala dobre tri hektarje zemlje, dela nikdar ni zmanjkalo,« mi v uvodu v pogovor pove gospa Marija.

»Oče Anton in mama Frančiška sta nas vzgajala v lepem družinskem vzdušju, pri nas se je vsak večer molil rožni venec, kljub delu smo vedno našli čas drug za drugega in za Boga. Starejši bratje so nas, mlajše, že malo šolsko vzgajali, ata in mama sta pa imela druge posle. Ata je imel obrt, mesarijo pa gostilno smo imeli pa dela dosti. Služkinjo smo pa dobili, ko je bil mlajši brat Miha majhen, 1936. leta, prej sta pa starša sama vse obvladala, delo in otroke.«

Kako se spominjate začetkov vojne?

»Takrat sem bila stara enajst let. Najstarejši brat Tone je bil že v službi, delal je kot revizor na zadrugi, brata Vinko in France sta študirala v Ljubljani, mlajši smo hodili še v osnovno šolo, takrat je bila tam nasproti župnijske cerkve. V začetku vojne je kljub italijanski okupaciji življenje teklo naprej, nič posebnega se ne spominjam, starejši pa se pred otroki niso pogovarjali o pomembnih stvarem. Ata je hodil na kor pet, vse je, vsaj za nas, otroke, teklo kolikor toliko normalno.

Lepe spomine imam na šolo, posebej na verski nauk, ki ga je imel kaplan Boris Koman. On je bil nekaj posebnega, zmerom je hodil peš maševat in po fari, vse podružnice je obhodil. Otroci smo z njim kaj radi hodili peš k maši, tudi v Vnanje in Notranje Gorice, spotoma nas je pa učil. Tudi vsakdanje, čisto praktične stvari, na primer, kakšno je žito, ki smo ga videli poleti ob poti. On je veliko vedel, učil nas je spoznavati ječmen, rž, pšenico, jih razločiti po tem, kakšne liste in klase imajo. Še veliko drugega nas je naučil, pogosto take reči, ki so bile za podeželske otroke pomembne. Bil je zelo širok človek, priljubljen in spoštovan. Moji starejši bratje so imeli z njim zaupljiv odnos, bili so zelo povezani.

Kaplan Koman je s svojim zgledom pomembno vplival na moje brate, ki so že zelo mladi imeli zgrajen odnos do pomembnih življenjskih vprašanj. Radi so hodili v šolo, ti naši fantje, a kljub študiju so doma radi poprijeli za vsako delo. Pod večer se je pri nas pogosto slišala fantovska pesem, bratje so pa redno zahajali tudi v družbo vaških fantov. Tudi s temi, ki so služili pri nas kot hlapci, so bili prijatelji, niso delali nobenih razlik. Tako so bili vzgajani doma, pa tudi kaplan Koman jih je spodbujal k bratski, krščanski drži, zato so jim bili ti delovni kmečki fantje še posebej pri srcu.«

Se spomnite očetovega in maminega odnosa do vere, družine, dela, morda njunega pogleda na svet?

»To je pa temelj. Vam bom povedala priliko, ki je nisem še nikoli. Kadar je šel duhovnik bolniku podelit sveto maziljenje, so vedno pozvonili. ‘Z Bogom grejo ven,’ so rekli ljudje. Duhovnika je po teh poteh vedno vozil kočijaž. Mi, z atom vred, ki nas je na hitro sklical, smo ta čas, ko so šli mimo, zbrano in mirno klečali na vogalu hiše. Vidite, takšen odnos smo imeli do svetih reči, kamor spadajo vera, družina in spoštovanje drugih.

Ata in mama sta nas vzgajala s takšnim zgledom, predvsem pa z delom. Oče je zmerom rekel: ‘Sam’ enkrat bom djal,’ pa smo otroci takoj vedeli, kaj in kako je treba. Pa to ni bilo vse. Kljub obilici dela smo vedno našli čas za druženje pa za skupno molitev rožnega venca. Še ko se je moj pokojni mož kot snubec hodil v našo hišo ženit, je rekel, da je včasih zunaj počakal, včasih pa kar med molitvijo prišel naprej in smo skupaj molili.«

Vaša družina je bila v tistem času na Brezovici znana kot zelo uspešna. Imeli ste kmetijo, mesarijo, gostilno, fantje so študirali v Ljubljani in bili pri Katoliški akciji … Verjetno ni naključje, da so si partizani izbrali prav vašo družino, da so pokazali, kakšne namene imajo s slovenskim narodom?

»Vsi trije starejši bratje so bili pri Katoliški akciji, mislim, da jih je kaplan Boris Koman k temu spodbujal, zato sta njihova neomajna vera in zavzemanje za življenje, kot so ga poznali, velika zasluga kaplana Komana, v šoli pa je nanje vplival profesor Tomec. V krogih Katoliške akcije sta Vinko in France spletla veliko trdnih prijateljstev. V Ljubljani sta spoznala tudi Lojzeta Grozdeta, s katerim je bil Vinko še posebej močno povezan. To se je še posebej pokazalo ob Vinkovi smrti, ki je Lojzeta Grozdeta močno pretresla in mu okrepila slutnjo, da bo šel kmalu tudi sam za njim.«

Nekaj tednov pred partizansko morijo v vaši hiši je imela mama v sanjah videnje, kako kolona partizanov obkoljuje vašo hišo. Videla jih je stati na vsak meter kot nepredušen obroč okrog hiše, kakor se je potem tudi resnično zgodilo. Je mama o teh sanjah povedala očetu in bratom?

»Tega žal ne vem. Meni je povedala nekaj let kasneje. Pripovedovala je, da je videla priti partizane k hiši, ki so jo potem zastražili po meter na gosto okrog hiše. Mama je v grozi skočila pokonci, stekla do okna in dejala; hvala Bogu, da jih ni. Vendar so bratje že slutili smrt, vsaj Vinko, ki je napisal poslovilno pismo, a mislili so, da jih morilska roka čaka v Ljubljani, kjer so tisti čas komunisti začeli brezobzirno pobijati slovenske ljudi. Vinko je pripovedoval, da je pol ure pred smrtjo Jaroslava Kiklja na Miklošičevi še govoril z njim. Zato je bil prepričan, da ga nameravajo partizanski likvidatorji ubiti v Ljubljani. O, kako so si naši fantje vedno oddahnili, ko so z vlakom prispeli na Brezovico!«

V pogovoru se počasi pomikava proti dnevu, od katerega naprej v vaši družini nič več ni bilo tako kot prej. Noči, ko so v zavetju teme morilci usodno zaobrnili tok zgodovine vaše družine in celega kraja, vam vzeli skoraj vse najbližje. Kaj se je dogajalo tiste dne, pred usodno nočjo?

»Spomnim se, da je bil to sproščen, lep dan. Po opravljenem delu smo bili vsi zunaj, sedeli smo na vrtu, dan je trajal skoraj do desetih, fantje so imeli svoje igre. Z njimi pa tudi sosedovi fantje, Peklajevi, ki so bili skoraj ves čas pri nas. Lepo je bilo, brez vsake slutnje, da se kaj kuha. Spomnim se, da je bil orožnik do enajste ponoči pri nas, bila je policijska ura. Kot bi čakal nanje, nato je pa šel. Verjetno je bil zmenjen z njimi, da bi jih spustil v hišo. Ves čas je nestrpno pogledoval na uro, po enajsti pa odšel. Kakšne tri tedne prej so nam ukradli ključ od vrat gostilne, da so nato vlomili skozi okno in si odklenili od znotraj s ključem. O tem partizan Karel Leskovec v Križpotjih piše, da naj bi mama sama odklenila morilski drhali, ki je prišla pobijat. Pa to ni res, Leskovec si je kakšno stvar preprosto izmislil, ko je bilo treba braniti krvavo rihto partizanov.

K nam so tisto noč partizani prišli ob enih zjutraj, pred nami so bili že pr Šimcovih, iskali so gospodarjevega sina Franceta, ki je bil duhovnik pri Svetem Duhu nad Cerknico, a je na srečo Šimcov France zlezel skozi okno in se skril na brajde. Opozoril ga je neki partizan in mu rekel: ‘Fant, skrij se.’ Mislim, da je to bil tisti, ki je pozneje tudi v našega Janeza svetil in ga ni ubil na podstrehi.

Ko so partizani ob enih zjutraj vdrli v našo hišo, je nastal velik trušč. Ko je začelo pokati, sva s sestro šli pod posteljo, nekateri so pa sem in tja tavali od strahu. Šele potem smo se poskrili, ko so že stolkli vrata, vsega skupaj devet vrat. Bila sem skrita pod posteljo, tako do zjutraj nisem nobenega videla, potem smo šele začeli skupaj hoditi, kar nas je še bilo. Mama je na vsak način hotela k očetu, pa smo se tako bali zanjo, da smo ji vrata dol tiščali.

Medtem je na podstrehi potekala grozljiva drama, ki je ne bom nikoli pozabila.

Oče in bratje so se pred partizani umikali, dokler je šlo, proti podstrehi. Janez je zlezel za tram, Tine in Mirko sta se skrila v sušilnico mesa, nato sta splezala na vrh sušilnice, tako ju ob odhodu partizani, ki so po ropanju vse še enkrat pregledali, niso našli, partizan, ki je posvetil v Janeza, pa ga ni izdal. Mama je z najmlajšim hodila sem in tja, služkinja se je skrila v omaro, od nje pa so, ko so jo našli, zahtevali, da pove, kje je denar. Edina soba, ki je ostala nedotaknjena, je bila Tonetova v pritličju, njega so takoj odvlekli ven iz hiše in ga naslednji dan ubili na Ključu, bližnjem hribu.

Mi spodaj medtem nismo vedeli, kaj se dogaja na podstrešju. Slišati je bilo nekaj strelov in vpitje. Jutro smo dočakali skriti vsak v svojem kotu, nato smo se poiskali. Stisnili smo se v eno sobo, bili smo kot izgubljene ovčke … Takrat še noben izmed nas ni vedel, kaj so ponoči partizani naredili z očetom in brati. Le mama je vedela.

Ko so partizani končali pobijanje in ropanje, je stražar pri vratih vprašal partizana Petra Cafuto – Gada, ki je ubijal: ‘Koliko pa si jih?’

Ta je odgovoril: ‘Tri.’

‘Zadosti je.’

Mama je njun pogovor slišala in začela močno jokati, nakar jo je eden izmed partizanov tiščal v kuhinjo, da bi jo utišal. To naj bi bil partizan Iztok. Še danes ne vem, kdo bi to bil.

Zjutraj smo z grozo ugotovili, da so očeta ustrelili, brata Franceta potolkli od zadaj, Vinka pa z bajonetom zabodli skozi oko. Bolečine ob tem se ne da opisati, vsi smo obnemeli in se zbrali k molitvi. Najprej smo odšli k jutranji maši, nato pa so prišli nekateri sorodniki in sosedov hlapec, da smo očeta in oba brata odnesli s podstrešja, kjer je bilo vse tako krvavo, da je kri ponoči pritekla tudi skozi strop v nižja nadstropja.

Za dogajanje so morali vedeti tudi Italijani, ki so zagotovo slišali očetove klice na pomoč, ki so se razlegali v noč daleč naokoli. Šli so do prve sosedove hiše, kjer so razbijali po vratih, dalje pa ne, je bilo s partizani vse zmenjeno. Morili so pa pri nas in drugod v okolici partizani udarnega bataljona Dolomitskega odreda, ti so tod okoli morili nedolžne ljudi. Vdirali so večinoma v ugledne in premožne hiše, pobili gospodarje in tudi ropali njihovo premoženje. Tudi pri nas so po umoru očeta in treh bratov popolnoma izropali hišo, da mama ni imela obleke za pogreb. Le Tonetova soba v pritličju ni bila izropana, zato je tam ostalo nekaj črnih moških oblek.

Vinka in Franceta so pokopali v Tonetovih oblekah, ker so vse drugo partizani pokradli in odpeljali. Omenjeni Leskovec o tem spet piše pravljice, češ da naj bi se Tone skrival v kleti in naj bi partizani nameravali odpeljati samo njega. Po hiši pa naj bi iskali, kje se je skril. Takšne laži so za nas še dodatna žalitev.

Po vseh teh groznih zločinih je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ljudje začeli sami braniti svoje vasi. Najprej iz golega strahu za preživetje, pozneje kot domobranci, ki se jim je pridružil tudi brat Mirko, ki je bil vrnjen iz Vetrinja in najverjetneje končal v breznu pod Macesnovo gorico. Svojci smo hvaležni komisiji za reševanje prikritih grobišč za začeta dela in novico, da so naši fantje najverjetneje končali v breznu pod Macesnovo gorico. Upamo in želimo, da bi se to morišče, kakor tudi vsa druga, do kraja raziskalo, da bi lahko nekega dne našega Mirka končno pokopali med svojimi, v družinskem grobu Mravljetovih.«

Kakšne spomine imate na mamo, ki je ostala po smrti moža in sinov sama z dvema otrokoma in je bila vsa skrb za otroke in kmetijo na njenih ramenih?

»Večni jok. Smejati se je po smrti moža in otrok nisem več videla. Pravzaprav je izgubila še tri otroke, hčer in dva sina, ki so pred komunisti zbežali v Avstrijo in od tam v Kanado, kjer so se spet srečali. To je bilo zanjo še enkrat kruto. Zmeraj jo je skrbelo. Bala se je zanje, da bodo lačni, da ne bo hrane. Ker jih je močno pogrešala, je veliko jokala, saj so bili po svoje zanjo zgubljeni. Posebej jo je skrbelo za Janeza, kako se bo znašel, saj je bil takrat star komaj štirinajst let. Janez je kot sirota nato hodil štiri leta v šolo v Linzu, nato pa je doštudiral v Kanadi, kjer se je srečal s sestro Dragi in bratom Tinetom. Za časa maminega življenja se nihče izmed njih ni več oglasil v Sloveniji.

Tako smo od nekdaj velike, številne družine ostali doma samo mama, midva z bratom, teta in stari oče. Zelo žalostni so bili tisti časi. Bili smo kot cigančki, hodili smo okrog in prosili za pomoč.

Leta kasneje je bil za delavca pri nas Jernej Cjuha. Kadar se je napil, je vedno govoril: ‘Mati, jaz nisem nič kriv.’

Mati pa so rekli, naj pove, kdo je bil.

Pa je rekel: ‘Vem že, kdo je bil, pa še ni cajt, da bi povedal.’

Potem ga je pa kmalu avto povozil, najbrž ga je nekdo z namenom, da bi ga utišal. Sem prepričana o tem. Takrat so jih veliko tako povozili, da bi jih utišali. Je bilo tiste čase pogosto, da je koga v sumljivih okoliščinah avto povozil. Po pripovedi dekle smo zvedeli še za nekoga, ki je o moriji pri nas nekaj vedel. To je bil Miloš, sin šolskega upravitelja na Brezovici, ki je bil z mojimi brati celo prijatelj. Dekla je pripovedovala, da je celo noč vpil: ‘Kaj sem storil, kaj sem storil!’ pa domači niso vedeli, za kaj gre. Tako ga je tisto noč mučila vest, ker je bil povezan z morilci.«

Kako ste potem dočakali konec vojne, je mama zmogla z dvema majhnima otrokoma?

»Mama je imela do konca vojne še mesarijo, gostilno, kljub hudemu udarcu je zmogla poskrbeti za kmetijo in obrt s pomočjo sorodnikov in najetih delavcev. Po vojni pa nam je komunistična oblast začela hudo nagajati, še bolj kot prej Italijani in Nemci. Brezoviški partijci nas tudi po vojni niso pustili na miru. Hoteli so nam zapleniti dediščino naših pogrešanih, tudi tistih, ki so odšli v Kanado; pogrešanih in pobitih bratov, ki so jih sami ubili. Šele s pomočjo sestre in bratov iz Kanade smo lahko izplačali veliko vsoto, ki jo je zahteval partijski odbor. Mama je imela na srečo dobrega advokata, da je dobila vsaj hišo, pa še to za veliko odškodnino nazaj. Šele sčasoma so nam vrnili nekaj zemlje. Tako smo se do mamine smrti leta 1955 zelo težko prebijali, imeli smo nekaj pomoči maminih sorodnikov. Tudi po vojni je moralo iti življenje naprej. Bilo je pogosto še huje kot med vojno. Očeta, bratov, sestre ni bilo, naša izguba pa je bila vedno tukaj, živa, prisotna, ob tem pa se je okolica pogosto obnašala, kot bi se nič ne zgodilo.

Svojo bolečino smo nosili v glavnem sami, komaj komu smo mogli kaj zaupati. Šele ko je prišel k hiši moj mož, je bilo nekoliko bolje, je bila nova moč in za kanec več spoštovanja v okolici. Oče in bratje pa so za nekatere ostali za zmeraj izdajalci.«

Kakšen odnos je imela žalujoča mama do morilcev vaše družine?

»Zelo malo ljudi je sposobnih česa takega. Naslednji dan po moriji v naši hiši je mama že klečala pred Italijani, da se niso znesli nad nedolžnimi ljudmi in pobijali talcev. Naša mama je vedno rekla: ‘Kar se ne zgodi, se ne zve, vse drugo se zve.’

Vedela je, da bo nekoč pravica potrkala tudi na vrata tistih, ki so nam prizadeli tako globoke rane. Zmogli smo iti skozi vse to, ker smo ohranili vero. Vsak večer smo molili za umorjenega očeta in brate, za naše pogrešane, za tri v izgnanstvu pa tudi za naše sovražnike. Tudi za zločince smo molili, mama nam je s tem dala zgled neomajne vere.

Čez leta sem zvedela, da je partizan, ki je vedel za našo zgodbo, končal kot zagrenjen, osamljen samotar, ki ni zmogel pred ljudi, čeprav ni ubijal. Tudi mimo njih tako težki zločini niso šli kar tako, do konca so nosili posledice, delali samomore, živeli po norišnicah. Žalostno je to, žalostno …

Podobno žalostna je tudi zgodba najstarejšega brata Toneta, ki so ga partizani v tisti noči iz domače hiše odpeljali s seboj in ubili na Ključu. Nekaj mesecev pred smrtjo se je namreč poročil, zanimivo, tudi njegovi ženi je bilo ime Tončka, na Brezovici in tudi v naši družini je poimenovanje otrok pa zavetniku fare, svetem Antonu Puščavniku, zelo razširjeno. Takrat, ko so Toneta ubili, je bila že noseča, tako da deček, tudi Tone, očeta Toneta ni nikdar videl. Ob koncu vojne je bil otrok star dve leti, ker pa je hudo zbolel, je šla mama brez njega v Vetrinj, misleč, da bosta čez nekaj dni spet skupaj doma. Zaradi bolezni je namreč ostal pri teti. Potem pa je prišlo tako, da se nista videla 16 let. Šele ob polnoletnosti je lahko šel za mamo v Kanado, pa je bila teta, ki je zanj skrbela, že bolj njegova mama kot pa rodna mati, ki ga je bila prisiljena pustiti doma.«

Zofija Stele-Frank v Krajevni kroniki Brezovica 1941–1945 pravi, da je bil pomor Mravljetovih napaka.

»Ja, tako so pogosto poimenovali pokole nedolžnih ljudi. ‘Napaka.’ Zveza borcev se nikdar ni opravičila, čeprav so nam pobili in razgnali celo družino, nas zaznamovali za celo življenje. To je potem napaka?

Veliko smo molili, da nismo znoreli od bolečine, samo vera in povezanost sta nas ohranili pri življenju. Nato pa z leti prebiranje prvih skromnih pričevanj. Spomnim se, da sem z velikim veseljem prebirala Zavezo, ki jo je Justin Stanovnik vedno prinesel k naši hiši. Po njegovi smrti je bil pa ta stik prekinjen. Sedaj se spet veselim, da bom na vašo pobudo revijo Zaveza spet dobivala domov.«

Gospa Marija Trček, mama Mici, hvala za ta pogovor in vse, kar ste delili z menoj in bralci Zaveze!

[Stran 60]

Avtor Franci Donko