Moja družina in komunizem

M

Blagoslov in prekletstvo prednikov, dediščina, ki jo prejmemo potomci

Sem potomka dveh družin, ki sta utrpeli hude stvari ne samo zaradi vojne, pač pa tudi zaradi komunizma. Kdaj sem zvedela, sploh ne vem, zdi se mi, da od vedno vem. Vsaj tisto splošno občutje je bilo od malega v meni, da nisem varna, da lahko pridejo vojaki in mi kaj hudega naredijo, jaz pa ne bom vedela, kateri vojaki sploh so, in si ne bom mogla nič pomagati – v svoji otroški preproščini sem se zavedala samo, da me bodo ubili, če bom držala z napačno stranjo! Od kod vendar majhnemu otroku to, da je treba držati s »pravim«, da preživiš?! In jaz sem tako močno čutila, da nočem, da me ubijejo! Od kod v meni ta občutja, saj sem bila rojena v šestdesetih letih, in recimo, da nisem bila neposredno ogrožena? Zdi se mi, da je to tista dediščina, ki jo vsak od nas prejme od svojih prednikov, od prejšnjih generacij, morda nerazčiščeno, bolečo zgodovino, morda neodpuščanje, zdi se mi, da otrok »pije z materinim mlekom« vzdušje, klimo časov, v katerih so predniki živeli, njihove bolečine, stiske, pa seveda tudi vse bogastvo njihovih življenj.

V naši družini se pravzaprav ni veliko govorilo, na splošno ne, vendar sem gotovo o medvojnih in povojnih dogodkih v atovi in mamini družini najprej in večinoma zvedela doma.

Ko sem znala brati, v predšolskem obdobju, sem doma obrnila vse knjige, ki smo jih imeli, imeli smo tudi »prepovedano« knjigo – V znamenju OF, ta je poročala o grozodejstvih, ki so jih komunisti povzročili med vojno v Šentjoštu in okolici (jaz sem pa bila doma v sosednji župniji, v polhograjski, v Šentjošt od nas ni nič dlje kot v Polhov Gradec). Predvsem se me je dotaknilo to, da so ubili mlado učiteljico – ker je hodila v cerkev. Gledala sem fotografije pobitih družin. Skrivaj. Četudi doma, sem vendar vedela, da je to knjiga, ki jo imamo skrito, knjiga, za katero nihče ne sme vedeti, da jo imamo! V dijaški dobi sem to knjigo nesla pokazat sošolki, katere oče je bil doma iz naših krajev. Knjige mi potem žal ni vrnila.

Prav natančno o samih dogodkih v atovi in mamini družini niti ne vem, to ugotavljam zdaj, ko želim zapisati. Kako bi ju povprašala, če bi ju lahko! Pa sta oba že pokojna in večina drugih, ki bi kaj vedeli, tudi. Zelo dobro pa se spominjam posameznih stvari, recimo, kakšno bolečino je nosil ata, ker je, trinajstleten, izgubil očeta po vojni. Ni se vrnil domov, iz Vetrinja so ga »vrnili« v domovino, v Šentvidu ga je neki znanec videl, po tistem ni bilo za njim več sledu … Kje se je končala njegova pot?

Atov oče (Anton Plestenjak) je bil rojen leta 1900, bil je kmet, doma je bil v vasi Butajnova (ali Butanjeva, tako so rekli včasih) – a do središča vasi je bilo kakšno uro hoda – med letoma 1930 in 1943 se jima je z ženo rodilo deset otrok, moj oče je bil tretji, rojen leta 1932. Ata (Janez) je hodil v šolo v Šentjošt, uro in pol ali dve uri pešačenja do tja je bilo. Potem je blizu njegovega doma nastala italijansko-nemška meja in bi zaradi nje morali otroci hoditi v šolo v Lučine in tako se je tedaj atova »šolska kariera« zaključila, saj ata v Lučine ni hotel hoditi. V Šentjoštu so zaradi nasilja partizanov oz. komunistov v partizanskih vrstah in v okviru OF ustanovili vaško stražo, da zaščitijo domove. Atov oče je kasneje postal domobranec (postojanka v Suhem Dolu), kar je za njihovo družino pomenilo predvsem to, da je čez dan še vedno delal doma na kmetiji, menda so ga kot domobranca potrebovali predvsem takrat, ko so Nemci pripeljali kakšno novo pošiljko hrane ipd., da so jih varovali pred napadi partizanov. Ata nikoli ni pripovedoval o hudih izkušnjah med vojno, hudo je bilo pa po vojni. Očeta ni bilo nazaj. Hitro se je že govorilo, kaj se je dogajalo z vrnjenimi begunci, govorili so, da je bil očetov oče ubit ali v Podutiku ali v Kočevskem Rogu. Ni pa bilo nobenega uradnega sporočila.

Mama Marjana je ostala sama s svojimi desetimi otroki, najstarejši je imel 15 let, najmlajša dve leti! Če se prav spominjam, so jim vzeli še del zemlje. Morala bom še kaj povprašati še živeče iz te družine, en brat in dve sestri so še živi. Dokler je še čas …

Mislim, da je bila izguba očeta za mojega ata zelo huda. Da je nikoli ni prebolel. Prelomnica je bila šele pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko so otroci v osamosvojeni Sloveniji skušali te zadeve urediti.

Spominjam se, da je ata tedaj (proti koncu 90. let) držal v rokah mrliški list svojega očeta. Na njem je pisalo, da je umrl leta 1950 v delovnem taborišču.

Ata je rekel: »Lažejo. Kako lažejo.« Ata podatku o očetovi smrti ni verjel, močno se mi pa zdi, prav gotova sem, da je bilo za ata dobiti mrliški list, papir, dokument (četudi mu ni verjel) prava prelomnica v žalovanju. Mislim, da je po tistem postal mirnejši. Kako pomembno je zvedeti pomembne stvari, ki se nas tičejo, dogodke, četudi težke … Vedeti. Pravica vedeti. »Resnica vas bo osvobodila.« Ne več biti samo preganjan, nezaželen, »nihče« (sin »izdajalca«) … Kako me to spominja na knjigo Nihče (avtor je Mehmedalija Alić).

Verjetno sem z atom že kot otrok zelo čutila, zdi se mi, da sem globoko razumela njegova občutja. Saj morda ni tako zelo veliko pripovedoval o tem, o izgubi očeta, ampak način, kako je povedal, je bil vedno enak, desetletja in desetletja. Vse do prejema mrliškega lista. Vedno se je čutila globoka prizadetost. Zavedanje strašne krivice. Neodpustljivost, da se je to sploh moglo zgoditi. Spoznanje, kako krivica zmaga. Kako »uspešni« so lažnivci, goljufi, tatovi, hinavci. Ata je pretiraval s pijačo. In takrat je vedno ponavljal te boleče stvari. Večno nezaceljena rana.

Moja mama (Ivana, rojena Pustovrh) je bila doma na kmetiji Pusti vrh (kjer sem tudi jaz odraščala). Pred vojno je bila tudi tam Butanjeva, kasneje so spremenili meje vasi in tako je mamin rojstni dom spadal v vas Setnik, župnija Polhov Gradec. Mama je bila zelo tiha ženska, stiske je reševala z molitvijo. Bila je najmlajša v družini, štirinajsti otrok. Rodila se je leta 1922, tudi na kmetiji, prav tako kot ata. Tri njene sestre in en brat so šli v samostan, brat je bil salezijanski brat, dve sestri uršulinki, ena pa hči Marije Pomočnice. Menda je bila tudi mamina želja iti v samostan, vendar je morala reševati našo kmetijo. Na koncu se je zgodilo tako, da je od 14 otrok lahko edino ona imela družino, da se je rešila kmetija in je šel rod naprej.

Dva mamina brata sta bila v času pred 2. svetovno vojno poročena, imela sta družini, oba sta živela na Škofjeloškem, eden je živel pri Sveti Barbari, drugi pri Svetem Andreju. Temu pri Svetem Andreju so domači kupili kmetijo. Noben od njiju se ni aktivno udeleževal vojne, oba sta se bala partizanov in njihovih groženj. Tako se je eden od njiju, Janez (Ajže), z družino umaknil v Škofjo Loko, saj je pričakoval, da bo tam bolj varen pred partizani. Njegova družina je bila potem postreljena nekega večera (o tem dogodku sem brala tudi v neki knjigi, mož pravi, da tudi v Zavezi), ko sta ob isti uri v dve hiši, kjer so dali pribežališče ljudem, ki so se bali partizanov, vstopila dva partizana in postrelila ljudi, zbrane pri večerji. Tedaj je preživela le ena hčerka mojega strica, Tončka, tedaj stara kakšnih pet ali šest let, ker ni bila pri mizi, strelec je pa takoj po streljanju pobegnil.

Govorili so, da so prišli te ljudi postrelit v Nemce preoblečeni partizani. Je res? Ko sem brala knjigo V metežu, ki jo je napisal borec Ladislav Grat – Kijev, sem ob tem pomislila na škofjeloški zločin. Partizan Grat piše svojo biografsko zgodbo, piše tudi, kako so se po tistem, ko so zajeli kakšno postojanko, preoblekli v uniforme sovražnika in v njih paradirali ipd. (Moram pa poudariti, da ta zgodba nima nobene zveze z zločinom v Škofji Loki.) Zgodilo se je celo, da partizani, ki so prihajali, niso vedeli, da jim nasproti ne prihajajo esesovci, pač pa v esesovske uniforme preoblečeni partizani.

V Škofji Loki je bila po tem zločinu, ko je bilo v dveh hišah hkrati pobitih več kot deset ljudi, ustanovljena domobranska postojanka. Nemci so ta zločin še uporabili – za propagando, žal upravičeno, proti partizanom. Tako da so bili Nemci videti pravi zaščitniki ubogega slovenskega ljudstva.

Tončka, moja sestrična, ki je edina iz družine preživela pokol, je umrla pred nekaj leti, bila je svetla in dobra duša. Družina moje mame je imela 14 otrok, a kljub temu sem imela po mamini strani samo eno sestrično, živečo v Sloveniji. Tončko so po poboju njene družine vzeli k sebi sorodniki, tako da je potem vse življenje živela v Vincarjih pri Škofji Loki. Rodila sta se ji hčerka in sin, na njenem domu je sin z družino. Do zadnjega je nosila v sebi obilo miru in hvaležnosti.

Po mamini strani sem imela še eno sestrično, ta pa je bila hčerka strica Toneta (ki je živel pri Sv. Andreju, pri Cibru). Stric Tone je s svojo družino, ženo in tremi otroki, pobegnil na Koroško. Tam mu je umrl eden od otrok, fantek. Z ženo in dvema otrokoma je kasneje srečno prispel v Argentino. Otroka Janez in Minka sta že zdavnaj pokojna, stric Tone pa je dočakal več kot devetdeset let. Povezana sem z družino Janezovega sina Janeza. Njegovi trije otroci so bili kot maturantje tudi v Sloveniji, hčerka večkrat, hčerka v Argentini uči v slovenski šoli. Pišejo se pa Pustavrh, ne Pustovrh.

Kot otrok sem stricu v Argentino večkrat pisala, spraševala sem ga tudi, kdaj se bo vrnil. Na to vprašanje mi ni nikoli odgovoril.

Pred leti sem videla dokument o zaplembi, nacionalizaciji, stričeve kmetije. Mislim, da se je to zgodilo leta 1946. Še vidim pred seboj, kar je pisalo spodaj: Smrt fašizmu, svoboda narodu. In mi je grenko ob tem.

Med vojno sta postala dva mamina brata domobranca, France in Jakob. Jože je ostal doma, on naj bi nasledil kmetijo in s tem ohranil na domačiji priimek Pustovrh, ki je bil pri hiši že več stoletij (leta 1622 je oče Pustovrh delil svojo kmetijo med dva sinova in pri nas je bil do leta 1958 še vedno priimek Pustovrh, medtem ko ga pri sosedu, potomcih drugega sina, ni bilo več). Jože je po tistem, ko je Italija kapitulirala, šel v pobočje sosednjega hriba do bivše meje, da bi dobil železo. Tedaj mu je mina raztrgala nogo. Z rokami se je privlekel po prve hiše, ki je bila v bregu niže pod mejo, in ljudje so poklicali pomoč. Odpeljali so ga v Ljubljano v bolnišnico. Tam je umrl; stric Lojze, salezijanec, mi je rekel, da je dobil napačno kri. Kaj je res, ne vem. Sem pa ob tem pomislila na brata svoje znanke, ki je šel med vojno na rutinsko operacijo, ki praviloma nikoli nima žrtve, tedaj jo pa je imela. Pravzaprav ni umrl zaradi operacije, pač pa zaradi zastrupitve oz. podtaknjenih »zdravil« (fant je bil bogoslovec), zanj je »poskrbela« ilegala (tako mi je rekla njegova sorodnica).

Mi je pa mama povedala za dogodek, ki se je zgodil prej. Ponoči so prišli partizani. Odpeljali so dva vola in pobrali vse žito. Ker se je že danilo, si niso upali vsega odnesti (otroci teme), zato so žito stresali po tleh, hodili po njem in celo urinirali nanj. Kasneje je mlinar povedal, kdo je prinesel naše žito v mlin, poznal je sorto žita in celo vreče, v katerih je bilo žito spravljeno, je prepoznal. No, v tisti pozni noči so partizani maminemu bratu Jožetu z žico zvezali roke na hrbtu in ga odpeljali na zaslišanje. V resnici so ga peljali na zaslišanje – daleč okrog po gozdovih, saj je bil že dan in se drugje niso upali. Pripeljali so ga na Ključ in mu sodili. Ugotovili so, da je nedolžen in potem so ga izpustili. Seveda so obljubili, da bodo po vojni povrnili škodo, kar pa se ni zgodilo. (Podržavili so tudi nekaj njihovega sveta.) Po vojni brat Jože ni bil več živ; zaradi posledic eksplodirane mine je umrl leta 1944, brata domobranca – France in Jakob – sta bila vrnjena iz Vetrinja, nikoli pa se nista vrnila na dom. Nekdo je povedal, da ju je videl na transportu za Teharje, kje pa se je v resnici končalo njuno življenje, ne vemo. Ob knjigi Otroci s Petrička sem nehote mislila o njiju … Kje in kako se je končala njuna pot? Že na meji z Jugoslavijo, ob predaji beguncev partizanom? Ali morda na poti čez gore – sta skušala pobegniti? Ali v Celju, kjer so partizani nečloveško mučili domobrance? Ali sta prispela do Teharij? Kakšna so bila njuna spoznanja? Sta zaupala v Boga? Sta zelo trpela?

Sicer je pa tako, da sta ostali na koncu – od 14 otrok – doma samo dve hčerki. En stric je bil v samostanu, tri sestre tudi, en stric v Argentini, drugi so bili vsi mrtvi. Proti koncu vojne je zaradi bolezni umrl tudi mamin oče (rojen leta 1868). Potem so na veliki hribovski kmetiji delale tri ženske same, mamina mama, rojena leta 1876 ali morda 1879, mamina starejša sestra Micka in naša mama. K hiši so prihajali »lažni preroki« in pripovedovali »zgodbe« o pogrešanih bratih in vzbujali lažno upanje, da se kdo vendar vrne in prevzame kmetijo – saj mora priimek pri hiši obstati. Toda nihče od sinov ni prišel domov. Nič ne vem, kdaj je mama izvedela za brata, ki se je rešil v Argentino – da se je rešil. O vrnjenih domobrancih pa ni izvedela nič gotovega. Potem je postala naloga najmlajše hčerke, 14. otroka, da reši kmetijo, priimka žal ni mogla. Tako se je leta 1958 mama poročila – z deset let mlajšim fantom. Prav tako se je zgodilo pri sosedu, mamina sošolka se je kakšno leto za našo mamo tudi poročila z deset let mlajšim fantom. V naših krajih po vojni fantov preprosto ni bilo. Nekaj jih je vzela vojna, ogromno jih je »vzela svoboda«. Pri nas je bil prav uporabljan pojem »vzela ga je svoboda«. Kakšna svoboda.

Mamin brat Jože, ki naj bi kmetijo nasledil in je umrl leta 1944, je imel dekle. Dekle je ostalo samsko vse življenje, umrla je v precej visoki starosti. Koliko zgodb, koliko življenj gre čisto drugače, kot so bili prej načrti, želje, pričakovanja, hrepenenje …

Za mamo se mi je zdelo, da ji je njena molitvena drža, njena globoka prežetost z božjim, da ji je to pomagalo preživeti vse to. Zagotovo je bilo v njej veliko vdanosti. O dogodku, ko so njenemu bratu med vojno sodili, ga spoznali za nedolžnega in spustili, je povedala s hvaležnostjo. Ne z jezo ali zgražanjem zaradi vsega drugega, kar se je takrat zgodilo, pač pa s hvaležnostjo, da so brata spustili. Sem pa v zadnjih letih vse bolj spoznavala, koliko vsega se je zagotovo zgodilo, pa bo ostalo za vedno skrito. Včasih pomislim tudi, ali je mama tudi neposredno pretrpela partizansko nasilje.

Kot sem že omenila, mama nikoli ni »šimfala«, nikoli obsojala, na splošno ni veliko govorila, za vedno mi bo ostala podoba mame, ki še pozno v noč sedi na krušni peči in moli ob soju večne lučke.

In še en dogodek mi bo tudi verjetno za vedno ostal v spominu. Bila sem dopisnica Kmečkega glasa in za nagrado sem dobila knjigo Vas v hribih. Tedaj sem imela kakšnih 13 ali 14 let. Knjigo sem napol skrivala, saj sem videla, da je v njej »partizanščina«, slednjič sem jo pa, še neprebrano, pokazala mami, ponosna na svojo nagrado. Mama jo je polistala, malo prebrala, stala je tedaj ravno pred krušno pečjo, v kateri je gorelo – in v trenutku je mojo knjigo zagnala v peč.

»To so same laži!«

To je vse, kar je mama rekla. Kako sem bila prizadeta. Moja knjiga! Zame tako dragocena, knjige sem imela zelo rada in zelo malokrat sem dobila kaj v dar. Bila sem užaljena, pa kako. Čez kakšnih dvajset let sem si knjigo Vas v hribih izposodila v knjižnici. Da končno vidim, kaj je v njej. In da nekako zacelim »rano«. Bila sem zgrožena nad vsebino. Zgodba je postavljena v moje rodne kraje, Polhov Gradec, Črni Vrh pa tja proti Škofji Loki in še kam. V knjigi so uporabljena resnična imena kmetij tam okrog, resnični kraji. A zgodba je izumetničena, partizani so dobri, okupator še kar, domobranci so pa zveri.

O knjigi in njeni vsebini sem potem povprašala učiteljico slovenščine, ki je po rodu tudi iz teh krajev. Razmišljala sem, da raziščem dogodke, opisane v knjigi, da grem od hiše do hiše. Pa da poiščem pisatelja in ga povprašam, od kod mu vse to. Učiteljica mi je rekla, da ne zasledi avtorja, da ga ni nikjer najti, nič ni o njem, zdajle se ne spomnim niti avtorjevega imena in priimka, vsekakor je bilo ime izmišljeno in nesledljivo. Omenila mi je še, da je njen oče tudi omenjal izmišljotine in neresnice v zvezi z dogajanjem v tistih krajih. Skratka: sredi 70. let je izšla knjiga, postavljena v resnično okolje in podana, kot da jo živijo resnični ljudje, vendar nič od tega ni bilo res. Bilo mi je strašno, ko sem prišla do te ugotovitve. No, take in podobne literarne zgodbe so pač tudi soustvarjale resnico, tisto, ki so jo izpovedovali zmagovalci … Žalostno.

Res, mama je imela prav, knjiga ni bila vredna drugega, kot da se uniči. Bila je pristranska, gojila je sovraštvo predvsem do domobrancev. In če berejo take zgodbe potomci partizanov, kako naj vedo, da ni to vsa resnica, pravzaprav da to sploh ni resnica?!

Kakorkoli je že bilo, vem, da otroci nosimo posledice neprebolelih in nezaceljenih ran svojih prednikov. Včasih pomislim, kakšni so bili zadnji trenutki, ure, dnevi … mojih pobitih sorodnikov. So molili? Kleli? Bili prestrašeni? Vdani? Ne vem. Ne predstavljam si, da bi kleli (kolikor poznam svoje sorodnike), vse drugo pa.

In naj zaključim z začetno mislijo – o blagoslovu in prekletstvu. Zakaj se dobrim ljudem godijo hude stvari? Ne vemo! Lahko le prosimo za milost, da ne bomo sovražili, vendar se znali na dober način postaviti zase, predvsem pa za resnico in pravico. Naj nas preizkušnje utrdijo, ne uničijo.

Naj bomo blagoslovljeni …

[Stran 67]