Slavni slikar Zoran Mušič je ob obnavljanju spominov na to, kako so ga Nemci septembra 1944 aretirali v Benetkah in prepeljali v Trst, opisal tudi srhljivo »bližnje srečanje« z angleškim lovskim letalom.
Na Trgu Roma so ga posadili na odkrit džip. Priklenili so ga skupno s Hrvojem Maistrom na obe stranici zadnjega dela vozila. Kolona nemških vozil je po ravnini potovala po stranskih cestah, ker so območje preletavali angleški lovci. V osebnem avtomobilu sta se spredaj peljala gestapovec Fritz Zimmer, ki je potem v Trstu vodil zaslišanja celotne skupine sodelavcev in znancev obveščevalca iz Vauhnikovega omrežja Jožeta Golca, in v skupino infiltrirani pripadnik nemške protiobveščevalne službe Fritz Werdnik, za katerega je Mušič mislil, da je tudi zapornik. Ko pa je priletel angleški lovec in mitraljiral konvoj, so vsi Nemci, tudi Werdnik, skočili iz vozil v koruzo ob cesti. Šele takrat je razumel, kakšno vlogo je igral.
Lovec je letel tako nizko, da sta se pilot in Mušič gledala iz oči v oči. Pilot je opazil, da je uklenjen, in ni streljal.3
Tako »bližnje srečanje« pa je bilo nekaj mesecev pozneje, ko so zavezniki še bolj obvladovali nebo nad našimi kraji, usodno za 29-letnega poročnika Slovenskega primorskega narodnega zbora (SNVZ, »primorski domobranci«), sicer pa salezijanskega klerika Franceta Mikliča. Pokopali so ga 23. februarja 1945 z vojaškimi častmi na osrednjem pokopališču pri Sv. Ani v Trstu. Ohranila se je serija fotografij, ki pričajo o slovesnosti slovenskega vojaškega pogrebnega obreda v Trstu in nam nudijo priložnost, da se spomnimo Mikličeve življenjske poti.
Smrt in grob inž. Mirka Simčiča
To sicer ni bil prvi domobranski pogreb na omenjenem pokopališču v Trstu. Iz leposlovja vemo za pogreb 25-letnega poročnika SNVZ, inženirja kemije Mirka Simčiča. To je bil eden izmed dveh starejših bratov pisatelja akademika Zorka Simčiča. Oba sta izgubila življenje zaradi revolucije.
Drago, najstarejši (Biljana, 1918), diplomirani jurist, ki se je vzgojil pri Tomčevih »mladcih«, je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja v smrt.4
Mirko je kot primorski domobranec, poročnik, padel v partizanski zasedi pri zaselku Kamno (Tolmin) v nedeljo, 6. februarja 1944,5– po dr. Lambertu Ehrlichu 24. žrtev iz Akademskega kluba Straža. Rodil se je briškim staršem 6. julija 1918 v Pulju. Po prvi svetovni vojni se je primorska begunska družina ustalila v Mariboru, med okupacijo pa se je znašla v Ljubljani. Mirko, ki se je zaposlil v Kemični tovarni v Mostah, je bil pevec, športnik, planinec, društveni delavec, organizator, že v gimnaziji in na fakulteti radikalen zagovornik svojih načel.
Kot je omenil nepodpisan prijatelj v nekrologu, je jeseni 1943 stopil med primorske domobrance prostovoljno. “Sam primorski rojak je do podrobnosti poznal primorsko čustveno dušo, ki je po naravi dobra, toda zdaj proti svoji volji zapeljana v kaos, iz katerega išče izhoda. Mirko je z vso močjo mlade duše ljubil to ljudstvo in ga hotel dvigniti in rešiti iz krempljev komunistične pošasti. Zato je jeseni zapustil tovarno in dobro službo ter iz golega idealizma odšel med ožje rojake.”6
Brat Zorko Simčič dodaja: “Takrat se je veliko sinov primorskih beguncev, ki so se po prvi svetovni vojni umaknili iz Italije, vrnilo na Primorsko med domobrance oziroma, kakor so se tam imenovali, ‘primorske stražarje’. Brat je bil mnenja, da je treba na Primorskem najprej oživiti slovenske šole, ‘pa čeprav s hudičevo pomočjo’, mislil je na nemško. Hodil je po okoliških krajih, nekoč na Tolminskem padel v partizansko zasedo in bil ubit. (…) Ko sem ga ob prihodu v tržaško mrtvašnico hotel odkriti, mu poslednjič pogledati v obraz, mi je eden prisotnih domobrancev ustavil roko in dejal: ‘Nikar! Raje nikar!’ Pozneje sem izvedel, da so mu z udarci povsem zmaličili obraz. Njegova smrt mi je vzbudila gnus tudi do ljudi, ki so brata dobro poznali ali dobro poznali celo našo družino in so vedeli, kdo smo, nenadoma pa o njem začeli govoriti kot o izdajalcu.”7
Vest o Mirkovi smrti je kratko objavil Slovenec v sredo, 9. februarja. Naslednjega dne je bil pogreb v Trstu in »slovesni requiem« v ljubljanski stolnici, v Slovencu pa je družina objavila osmrtnico: “Padel je naš sin, brat inž. Mirko Simčič. Da bi bil zadnja žrtev dežele, ki jo je ljubil in za katero je dal življenje! Prosi Boga, naj da, da spregledajo. (…)”8
Maša zadušnica je bila še v cerkvi sv. Ivana v Gorici v soboto, 12. februarja. Pel je “domači pevski kvartet”.9
Odmev na Mirkov pogreb je v bratovem romanu Človek na obeh straneh stene (1957), v katerem pa avtor zaradi umetniških zahtev besedila bolj opisuje temačno ozračje v mrtvašnici vojaške bolnišnice, manj pa sam pogrebni obred, ki da “je minil mimogrede, kakor od nekod zgoraj ukazan dogodek, ki se pozablja sproti zaradi drugega, velikega, istočasno potekajočega”.10
Zato pa pogreb Mirka Simčiča opisuje kronist v Slovencu: “Na zadnji poti so ga spremljali domobranci, njegovi starši in drugi sorodniki, prijatelji ter veliko število znancev in primorskih Slovencev (…) Na grobu je opravil pogrebne obrede slovenski kurat, nato pa sta se poslovila od pokojnika poveljnik Slovenskih narodnih straž na Primorskem, v imenu njegovih prijateljev pa dr. Ludvik Leskovar iz Ljubljane. Poveljnik Slovenskih narodnih straž je povzdigoval pokojnikovo nesebično delo za primorske rojake. Svoj govor je pričel z besedami goriškega slavčka ‘Mojo srčno kri škropite …’ (…) Na pokojnikovo gomilo so bili položeni številni venci, okrašeni s slovensko trobojnico. Med najlepše spadajo: dva venca zastopnikov nemške oblasti, venec z napisom ‘Goriški sorodniki’, ‘Goriški prijatelji’, ‘Slovenskemu borcu – tovariši iz akademskih let’, ‘Padlemu borcu – tovariši častniki’, ‘Junaku, padlemu za narod – Slovenski narodni varnostni zbor’, ‘Hrabremu poročniku – podoficirji in vojaki 1. čete’ itd.” 11
Eno leto po smrti je Goriški list na prvi strani objavil spominski članek in Simčičev portet. Poudaril je, da je Mirko Simčič “s pogumnim zanosom odhajal iz Ljubljane, stopil med prvimi v domobranske primorske vrste”.12
Krsto z rajnikovim truplom so na dan pogreba položili v začasno kripto, očitno z željo, da se po vojni prekoplje. Leta 1948 so ostanke prenesli drugam, od leta 1958 pa za nedoločen čas počivajo v zidni kostnici – kolumbariju 20. polja tržaškega glavnega pokopališča.
Smrt in grob klerika Franceta Mikliča
Za pogreb Franceta Mikliča nimamo takega opisa, moral pa je biti podoben spričo štirih vencev in velikega števila vojakov na fotografijah.
France Miklič13se je rodil 24. oktobra 1915 na Dolenjskem, v zaselku Tržič v župniji Struge v občini Dobrepolje. Izobrazil se je na trgovski šoli in delal najprej v domačem kraju, nato v Ljubljani in končno kot poslovodja zadruge v Gornjem Gradu. Vojsko je odslužil kot podčastnik, nakar se ne v njem prebudila želja, da bi postal salezijanec. Leta 1937 se je pridružil skupnosti na Selu in opravljal službo vratarja. Čeprav je imel že več kot 20 let, je začel privatno študirati gimnazijske predmete. Z izredno vztrajnostjo je premagoval težave. Po 5. gimnazijskem razredu je septembra 1941 stopil v novoustanovljeni noviciat na Škrljevem na Dolenjskem, septembra 1942 je naredil prve zaobljube in si zastavil cilj, da postane duhovnik in misijonar. Študij je nadaljeval na II. moški gimnaziji na Rakovniku. Po sedmem gimnazijskem razredu je šel med primorske domobrance.14
Na podobici, ki je izšla po njegovi smrti, piše, da se je avgusta 1944 priglasil kot prostovoljec k SNVZ. Drugje se omenja junij 1944,15formulacija o prostovoljstvu pa je manj določna: “Vojni dogodki so ga potegnili za seboj.”16Ali: “Vojni dogodki so ga potegnili vase, moral je kot domobranec oditi na Primorsko …”17V tistem času so si namreč v Ljubljanski pokrajini sledile mobilizacije. Odločati se je bilo treba med delovno organizacijo Todt, domobranstvom in nemškimi silami.
Deset let mlajši Pavle Borštnik je o tem napisal: “V šoli smo še vedno imeli redni pouk in zdaj se je približala tudi – matura. Slutili pa smo vsi, da bo naša zrelost zadobila čisto konkretne, nenavadne oblike. Pa tudi prehitelo nas je: računali smo na normalni potek šolskega leta, kar bi pomenilo izpite sredi junija, tako da bi bilo do julija vse končano. Takrat, tako smo na tihem upali, pa bi bilo morda tudi vojne že konec. Zavezniki so definitivno pripravljali končni naskok na Evropo: Nemčija je bila izgubljena. Vendar njene moči še ni bilo konec. Objavljeno je namreč bilo, da morajo vsi študenti letnikov 1923, 1924 in 1925 takoj pred izpraševalno komisijo in zaključiti izpite do 1. junija, potem pa se odločiti ali za domobrance ali pa za nemško delovno službo Todt.
Objava nas je osupnila. Zdaj je bilo na nas samih, da se odločimo, kako bomo dočakali konec vojne. Dan nam je bil ultimat! Komu se je takrat mudilo, mi še danes ni jasno: nekaj sto slovenskih rekrutov ne bi rešilo Nemčije, tudi če bi nas vse takoj poslali na fronto.
Toda – stvari so šle naprej. Maturo sem opravil z odličnim uspehom in potem je prišla odločitev. Še danes pa ne vem, kako se ji je večina mojih prizadetih sošolcev – izognila! Domala vsi so namreč ostali v Ljubljani do konca, le jaz sem nekako zašel v kolesje zgodovine.”18
A tudi v cerkvenih zavodih niso povsod zadrževali mladih. Branko Rebozov (1926–2013), ki je bil takrat pri salezijancih na Rakovniku v Ljubljani, se je tega spominjal takole: “Ko nam je gojencem vodstvo zavoda (dr. Jože Kuk) v nagovoru leta 1943 sporočil, naj se vsi, ki smo dopolnili 15 let, spričo položaja odločimo, ali se vrnemo na svoje domove ali pa se pridružimo domobrancem, sem se jaz z večino sošolcev prijavil k domobrancem.”19
Lahko pa verjamemo nekrologu, ki ga je napisal nekdo, ki ga je dobro poznal: “Kakor toliko drugih njegovih tovarišev se je tudi on odločil za Primorsko v prepričanju, da je tam potreba največja.” Postal je poročnik in opravljal odgovorno službo intendanta. Veljal je za zelo požrtvovalnega, poštenega in pobožnega fanta. Trdno je delal in bil stalno na poti, da bi zagotavljal hrano moštvu. Dan pred smrtjo je rekel soborcu: “Kakor imam svoje račune vedno urejene, tako imam tudi svoje zadeve z Bogom. Uredil sem vse, če se mi slučajno kaj pripeti …”20
Ob uradnih poslih je skušal delati usluge tudi znancem. Prof. Janez Arnež, ki je bil takrat pri domobrancih v Trstu, ga tako opisuje v svojih spominih: “Če sem imel le možnost, sem skušal s hrano pomagati svojim domačim v Ljubljani. Pri slovenskih domobrancih v Trstu je bil za ekonoma poročnik Franc Miklič. Ob obisku Furlanije je bil 19. februarja 1945 pri letalskem napadu v bližini Latisane ubit. Bil je zelo uspešen pri svojem nakupovanju in se je dobro spoznal v Furlaniji, kjer je bilo tedaj še najti precej poljskih pridelkov, koristnih za našo prehrano. Nekoč sem ga prosil, če bi mi mogel priskrbeti vrečo moke za peko kruha. Ko mi jo je priskrbel, sem vrečo peljal v Ljubljano.”21
Podobno zgodbo o vreči moke, ki mu jo je priskrbel Miklič, da jo je lahko poslal domačim v Ljubljano, je pripovedoval tudi takratni primorski domobranec prof. Jože Velikonja.22
Kot je bilo omenjeno, ga je na taki aprovizacijski poti pričakala smrt. To je bilo 19. februarja 1945. Zadela ga je krogla iz letalske strojnice v kraju Palazzolo dello Stella pri Latisani. O smrti je kratko poročal Slovenec 24. februarja, ki je tudi napovedal slovesno mašo zadušnico 28. februarja v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku.23
Pogreb je bil 23. februarja 1945 zjutraj pri Sv. Ani v Trstu. Vodil ga je kurat primorskih domobrancev Ignacij Kunstelj. Ob njem pa sta bila dva ožja Mikličeva rojaka, lazarist Tone Zrnec (1921–2016), ki je bil takrat bogoslovec, in salezijanec Rudi Borštnik (1923), ki se je pripravljal na vstop v bogoslovje.24Veliko je bilo postrojenih domobrancev, med njimi več oficirjev s poveljnikom SNVZ polkovnikom Antonom Kokaljem na čelu. V pogrebnem sprevodu so nosili štiri velike vence. Poročila o samem pogrebu ni, nepodpisani nekrolog, ki ga je objavil Goriški list, pa je nedvomno poslovilna beseda kakega njegovega sobrata.25
V njem med drugim beremo: “Tiho ti šume samotne ciprese pri Sv. Ani v Trst, Ti pa počivaš v naročju te mučene in trpinčene, z bratsko krvjo prepojene zemlje in čakaš dne, ko bo zasijala v soncu svobode in miru. Takrat se boš povrnil v svoje sanjave dolenjske gorice, počival boš na domačem pokopališču ob beli cerkvici, kjer Ti bodo peli kosi in šumele košate bukve in jelke Tvojih domačih gozdov.”
Miklič pa je še vedno pokopan v Trstu in verjetno je tako tudi prav, saj se je želel boriti za slovenske ljudi na tej zemlji. Tudi njega so najprej položili v začasno kripto. Dne 20. julija 1948 so njegove zemske ostanke po uradni dolžnosti pokopali na 3. polju nekdanjega vojaškega pokopališča, ki leži ob osrednjem, splošnem pokopališču. Na grobu je tabla z napisom, ki pa je danes že povsem nečitljiv: “France Miklič + 19. 2. 1945 Počivaj v miru.”
Figure 1. slike [Stran 51]Figure 2. slike [Stran 52]