Tokrat me je v zelenem in cvetočem junijskem dopoldnevu pot zanesla med dolenjsko gričevje v okolico Sodražice ali natančneje v Zamostec k Julijani Hočevar, roj. Kozina (1931). K njej me je povabil njen sin Janez Hočevar, saj je iz maminega oživljanja bogatih in še v starosti živih spominov na državljansko vojno in revolucijo spoznaval težke, včasih nenavadne trenutke iz obdobja mamine rodne družine Kozina in nje same. Presenetili so me njena vitalnost, jasen spomin, razumnost, jasno prepoznavanje takratnih časov, dogodkov, ljudi, velika srčna dobrota, plemenitost in želja pomagati vsakomur. Upam, da je čim več teh lastnosti razvidnih iz njenega pripovedovanja o rodni družini. Julijanini starši, ata Jože Kozina (1890) in mama Pavlina, roj. Prijatelj (1893), sta imela enajst otrok, Julijana je bila deseta.
Kozinov rod izhaja iz vasi Sušje pri Ribnici na Dolenjskem. V družini je bilo osem deklet in trije fantje. Njihov oče Jože Kozina je še pred prvo svetovno vojno odšel v Ameriko, kjer je delal v rudnikih pri Aurori v državi Minnesota. V njem so delali Nemci, Italijani, Francozi in Rusi. Jože se je družil z njimi, in ker je bil nadarjen za jezike, se je mimogrede naučil njihovih jezikov. Angleško je znal ne le govoriti, ampak tudi pisati. Mnogo let kasneje, med našo državljansko vojno in revolucijo je znanje angleščine s pridom uporabil. V Ameriki se je poročil z nekdanjo mladostno prijateljico Pavlo Prijatelj in tu se jima je rodilo pet otrok: Pavla (1912), Jožefina (1914), Marija (1915), Jože (1917) in Neža (1919). Domače posestvo v Sušjem bi moral prevzeti Jožetov mlajši brat, ki je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom in je v vojni padel. Zato so po vojni Kozinovi poklicali Jožeta iz Amerike domov, da prevzame domače posestvo. Tako se je leta 1920 vrnil domov. Ker pa domače posestvo ni dajalo dovolj kruha za številno družino, je še dvakrat odšel na delo v Ameriko in se domov vračal le na dopust. Doma se mu je rodilo še šest otrok: France (1921), Ivana (1923), Albina (1925), Fortunat (1927), naša pripovedovalka Julijana (1931) in najmlajša Vera (1937). Če smo pozorni na letnici rojstva obeh mlajših sinov, takoj ugotovimo, da sta bila ob pričetku državljanske vojne še oba mladeniča.
Naj spregovori njuna mlajša sestra Julijana, ki ima v glavi in srcu še vedno zabeležene vse spomine na srečne, bridke in usodne dogodke: »Ob začetku vojne sem bila stara deset let in se spominjam začetkov okupacije samo po tem, da so namesto orožnikov hodili italijanski vojaki. Videvala sem jih v Ribnici, v naših vaseh pa jih ni bilo. Zakaj so se pojavili, nisem razumela, niti ne zakaj partizani. Ugotovila sem, da so partizani prihajali k nam jest in odnašali hrano še s seboj. Spominjam se govorjenja o roški ofenzivi, ko so se bratje z drugimi domačimi fanti umaknili s partizani na Travno goro. Verjetno jih je bilo preveč, zato so partizanski poveljniki odredili, kateri naj gredo domov. Med ofenzivo so Italijani Sodražico zažgali. Morda so domnevali, da je bilo v okolici veliko partizanov. Poleg tega so po hišah pobirali moške in jih zapirali v Ribnici, tudi ata in brat France sta bila zaprta. Spominjam se, da je mama čez nekaj dni odnesla paket s hrano v Ribnico, s seboj pa vzela najmlajšo hčerko Vero, saj so samo majhnim otrokom dovolili, da lahko izročajo pakete s hrano svojcem v zaporu. Tam je bilo veliko znanih mož in fantov iz naše vasi. Čez nekaj dni so vse ujetnike prepeljali v internacijo na otok Rab, tudi očeta in Franceta. Od moških je ostal doma samo Fortunat, ki je bil še premlad, vrh vsega pa še slaboten.
Najstarejši Jože je bil že pred vojno v Mariboru, kjer je bil zaposlen kot železničar in je tako ostal vso vojno v nemški okupacijski coni. Decembra 1942 so številne internirance spustili domov, moj oče in France pa sta ostala še naprej internirana na Rabu. Kasneje, januarja 1943, so Franceta z Raba premestili v Padovo, od koder se je peš vrnil domov, očeta pa poslali v Gonars. Šele po kapitulaciji Italije se je jeseni 1943 lahko vrnil tudi oče, izčrpan in bolan. Tako smo bili zopet vsi skupaj doma, razen najstarejšega Jožeta. Žal to ni trajalo dolgo. Partizani so prišli po Franceta in ga na silo odpeljali, ‘mobilizirali’, kot se je temu takrat reklo. Ata so pustili doma, saj ne bi imeli od njega nobene koristi: od stradanja je bil še vedno izčrpan. Kljub maminemu prizadevnemu zdravljenju z domačimi zelišči je ostal vse življenje bolehen. Kako učinkovita, da, skoraj čudežna je bila mamina ‘domača lekarna’, sem spoznala predvsem v prvih povojnih letih, ko je reševala življenja, že zapisana smrti.
France je bil mobiliziran v Tomšičevo brigado. Pri partizanih je bil od maja do septembra 1943. Po nesrečnem naključju tudi v tistih strašnih dneh, ko so partizani z vsem razpoložljivim orožjem – tudi italijanskim – kosili smrt med vaškimi stražarji, obkoljenimi na Turjaku. Spominjam se, da je France pred odhodom rekel mami ali pa mi je mama kasneje povedala: »Brat brata gremo ubijat.« Imel je srečo, da je ostal nekje v ozadju bojev. Daki, poveljnik ene od brigad, je Franceta poslal na tečaj za pehotnega oficirja v Metliko. Gotovo se je prepričal o Francetovih vsestranskih sposobnostih in pogumu, naj bi se zdaj izuril še v bojnih veščinah. Tečaj je zaključil v Semiču. Po opravljenem izobraževanju so jih poslali nazaj v ‘edinice’, enote. Pot iz Semiča skozi Ribnico in Velike gore na Notranjsko v enoto je vodila mimo naše domače vasi Sušje. Skupaj je potovalo šest fantov, trije kot pripadniki Tomšičeve brigade, trije pa kot pripadniki neke druge. Dogovorili so se, da France s svojima kolegoma ostane kakšen dan doma, drugi trije pa naj z vso dokumentacijo gredo naprej in se potem vsi skupaj vrnejo v enote. Na poti jih je srečala enota nemških vojakov in jih na begu pobila; razumljivo, da so Nemci pridrli v Sodražico in naprej v Ribnico. Ustavili so se tudi v Sušju in iskali partizane. Preiskovali so hiše, in kogar so našli, so ga ustrelili. Prišli so tudi v našo hišo, v kleti je bil skrit France … Nemški oficir je zahteval, da ga mama vodi po hiši in mu odpira prostore. Ko je prišel v veži do lopute v tleh za vhod v klet, je zahteval, da mu jo mama odpre. Posvetil je v klet in zagledal ležečega Franceta. Mami je ukazal, naj loputo zapre in dal prst na usta: »Pustite jih spati.« V tej nemški enoti so bili mobilizirani tudi Rusi, in ker se je oče od ruskih rudarjev v Ameriki naučil ruščine, se je zdaj lahko z ‘nemškim’ vojakom pogovarjal. Skupaj so iskali možnost, da bi se priključili partizanom, in so kasneje to tudi storili. Partizani so jih sprejeli, razbili po enotah in jih pošiljali v prve vrste, tako da so bili v bojih vsi pobiti.
France je bil odločen, da od partizanov pobegne. Ko je nemška enota odhajala nazaj v Ljubljano, se ji je pridružil in skupaj z njim še sosedov fant. Z njo sta šla do Pijave Gorice in od tam sama v Ljubljano k domobrancem. Franceta so odredili za zaščito proge Grosuplje–Kočevje. Na oklepnem vlaku sta bila skupaj s Francetom Dejakom in Stanetom Štrbenkom; oba sta pazila nanj kot na sina. Doma niso vedeli, kaj je z njim. Dvajsetletna sestra Ivana je šla poizvedovat v Ljubljano po bratu Francetu in mu odnesla nekaj hrane. Ko se je vrnila iz Ljubljane, so ponjo prišli partizani, jo odpeljali na Goro nad Sodražico in zaprli v neko klet. Vedeli so za njeno pot k Francetu in jo obsodili na smrt. Že si je sama kopala grob, ko so prišli k nam domov partizanski kurirji, prav tisti, ki so pri nas imeli stalno postojanko na svojih poteh in jih je dobrosrčna Ivana vsakič nahranila. Ko so prišli k nam, so povprašali po Ivani, ki jim je običajno dajala jesti. Ko sem jim vsa objokana povedala, kaj se je zgodilo, niti sedli niso, ampak so vzeli orožje in odhiteli na Goro. Tamkajšnjim partizanom in terencem so zagrozili: »Če Ivane takoj ne izpustite, vas vse postrelimo!« Varno so jo pripeljali domov. Med temi, ki so jo odpeljali na Goro in hoteli umoriti, je bil tudi partizan, ki ga Ivana kot fanta ni marala. Življenje doma je vedno bolj postajalo en sam strah in groza pred Nemci in nič manj pred partizani.
Svoje spomine je opisala tudi moja najmlajša sestra Vera, ki se spominja: »Neke noči so na vrata potrkali partizani, močno oboroženi. Ustrahovali so vso družino, grozili očetu, da ga bodo takoj ubili, če se bo samo premaknil. Mama se ni smela niti obleči, takoj je morala iz postelje, jaz, takrat sedemletno dekletce, sem mamo prijela za roko, ker sem se bala zanjo. Ves čas sem jo smela držati za roko, ko je morala kazati, kje je shramba z živili, z mesom zaklanih prašičev, kje so oblačila. Živina je sredi noči mukala, ko so jo gnali iz toplega hleva in nato odpeljali s seboj. Dejali so, da so odvzeli doto, ki naj bi pripadala bratu Francetu in sestri Ivani. Spominjam se tudi dogodka ob koncu vojne.
Maja smo se otroci igrali na sosedovem dvorišču. Iz daljave smo slišali zamolklo streljanje, ki je prihajalo vedno bliže in postajalo vse glasnejše. Vaščani se mrzlično pogovarjajo med seboj in slišalo se je samo: ‘Bežimo! Prihajajo partizani, rokave imajo zavihane do komolcev in roke krvave. Sedaj bodo uresničili grožnje, ki smo jih bili deležni med vojno. Vse bodo pobili.’ Moj oče je bil ves čas vaški oskrbnik, pred vojno je bil župan in je stalno dobival grozilna pisma, da ga bodo likvidirali. Nas, otrok, pa ta nervoza med odraslimi ni odvrnila od igre. Bili smo še nevedni otroci. Starejša sestra Julka me je prišla iskat, naj grem domov, ker se oče, sestra Ivana in Fortunat odpravljajo z drugimi bežečimi vaščani na pot proti Ljubljani. Ganljivo je bilo slovo od očeta, saj me je tedaj vzel v naročje, me poljubil, naročil, naj bom pridna in ubogam mamo in sestri Julko in Albino. In rekel je še: »Saj bom kmalu prišel domov.« Bežali so pred partizansko vojsko vsi, ki so jim že prej grozili. Bežali proti Ljubljani ter nato na Koroško, kamor sta se umaknila tudi moja brata France in Fortunat. Fortunat je bil bolehen in ni bil domobranec. Na Koroškem sta z nekim domobrancem zamenjala oblačila: ta mu je dal svojo uniformo, Fortunat pa njemu svoje hlače in srajco, zato se je lahko pomešal med civiliste. Fortunat pa je kot domobranec prišel v Teharje in bil izpuščen, ker je bil mladoleten. Domov je prišel na smrt bolan, a ob skrbni negi naše mame in sestre Julijane pa s pomočjo dobrega zdravnika iz Ribnice dr. Janeza Oražma je hitro okreval. Bil pa je takoj poklican k vojakom. Služil je tri leta v mornarici na Brionih. Bil je zelo priden in postal poštar, vendar so ga odpustili, češ da je sumljiv, ker bi tako vedel za vsako pismo, od koga in od kod ga kdo dobi. Postal je gospodar na našem posestvu, ki mu ga je oče izročil, in poleg tega pomagal tesarjem, da je zaslužil kakšen dinar.
Moja sestra Ivana (1923) je odšla iz Vetrinja v taborišče Spittal. Tam se je poročila s Slovencem Francetom Škuljem iz sosednje vasi Breže. V taborišču je rodila dvojčici in sina. Njen mož je odšel kmalu v Kanado, ona pa leta 1949 za njim. Oče je bil na Koroškem od 5. maja 1945 do 29. avgusta 1946, torej skupaj 16 mesecev. Preživljal se je z delom na kmetijah, bil pa je tudi pri Angležih za tolmača, saj je govoril šest jezikov.
Najstarejši brat Jože je bil železničar že pred vojno in zaposlen v Mariboru, zato tudi vso vojno odrezan od doma in domačih dogajanj. Tudi domači smo zvedeli šele po vojni, kaj je doživljal. Nikoli ni pozabil sledečega dogodka: partizani so naredili sabotažno akcijo na železnici na Pragerskem. Da bi se izognil nemškim sankcijam, je zbežal, se skrival v gozdovih na Pohorju in se pridružil domoljubnim borcem znanega Pohorskega bataljona. Po nemškem pokolu bataljona (ve se, da so komunistični revolucionarji načrtno izzvali pokol) se je skril pod mrliče in edini ostal živ. Pridružil se je partizanom in ostal pri njih vsa štiri leta okupacije. Ob koncu vojne je prišel domov kot partizanski oficir s činom majorja.
Tedaj se je doma že skrival iz Roga pobegli France z dvema drugima rešencema, a tega si mati ni upala povedati Jožetu – Francetovemu lastnemu bratu. Francetu je morala ves čas skrivaj nositi jesti in hkrati skrivaj s hrano hoditi še do drugih dveh skrivačev. Zelo pa je bila nemirna, kadar se je Jože mudil pod skednjem: nad njim na senu France, v sosedovem skednju še drugi ubežnik iz jame, na dvorišču pod njima pa partizanski major. Lahko bi eden od obeh skrivačev samo zakašljal. Kako bi se stvar končala? Naša mama je bila vedno previdna in modra in se je s sinom majorjem glasno pogovarjala. Povedala pa mu je, kaj so naredili partizani z domobranci, da so vse pobili. Odvrnil ji je: »Nisem bil zraven. Nobenega nisem ubil.« Mama mu je verjela. Vedno je bil dobrega srca. Ker je bil major, je bilo pod njegovim varstvom partizansko skladišče s hrano, obleko, obutvijo, kolesi in orožjem. Razdeljeval je, karkoli so ga prosili, zlasti domačinom, ker je bil dobrega srca. Vendar naša mama ni dovolila, da bi nam, domačim, karkoli dal. Tudi zato ni hotela, da bi zvedel za Franceta, ker bi mu gotovo hotel pomagati. Doma je ostal 14 dni, nato se je vrnil v Maribor. Gotovo je medtem zvedel, kaj se dogaja po Sloveniji. Ko se je srečal s tajnico sodnika Ančiko, mu je ta zaupala: »Če moreš, se reši. Jutri te bodo aretirali in ubili.« Jože je vzel motor, se odpeljal na Šentilj, kjer je kot partizan vse poznal, nadaljeval z motorjem pot čez mejo v Avstrijo in se predal Angležem. Ti so ga zasliševali, ker so mislili, da je prišel vohunit. Poklicali so tolmača. Predenj je stopil – naš ata, zaradi znanja jezika zdaj že njihov uslužbenec. Ko je oče zagledal sina, je pričel jokati in Angležem razložil, da je to njegov sin in da je prišel zato, ker bi ga sicer ubili. Angležem sta povedala, da bi se rad sin vrnil v svojo domovino ZDA, ker je bil tam rojen. Ko so Angleži dobili iz ZDA potrjene dokumente, je Jože odšel naravnost tja in se ni nikoli več vrnil v svojo domovino. Tam je živel vse do smrti leta 1993, njegove sestre, rojene v Ameriki, pa v Kanadi.«
Konec vojne
Maja 1945 smo tudi Slovenci dočakali svobodo. Toda za tisoče in tisoče Slovencev se je šele takrat odprlo brezno nedoumljive hudobije in najbolj krutega trpljenja. Gospa Julijana se še danes po petinsedemdesetih letih spominja, kako je osvoboditev Kozinovim še nekaj let prinašala samo trpljenje in odpirala nove rane. Takrat je bila deklica štirinajstih let. A se dobro spominja srhljivega dogodka, zato nadaljuje pripoved: »Bilo je 13. junija 1945, ravno na god sv. Antona, ko je na vrata nekdo potrkal. Mama je šla odpret. Pred seboj je zagledala skoraj golo človeško postavo, okostnjaka, polnega ran in podplutb. Šele po nekaj mučnih trenutkih je v njem prepoznala – Franceta. Tak je po štirinajstih dneh mučnega tavanja in skrivanja potrkal na vrata. Podplate na nogah je imel dobesedno preklane zaradi padca v brezno, a v mukah je prehodil pot domov. Še dolgo ni mogel hoditi brez palic. Povedal nam je, da se je rešil iz brezna v Kočevskem Rogu in da sta z njim prišla še dva rešenca, ki sta v skednju: Karel Turk iz Loškega potoka in Janko Svete iz Preserij. Tudi onadva sta bila vsa podpluta, polna ran od udarcev, z razbitima glavama in z zmaličenima obrazoma, tako da eden od njiju še ust ni mogel odpreti in ga je morala mama pitati. Kasneje je France pripovedoval, da je pred breznom streljal vanj nekdanji prijatelj in še, da se mu je tresla roka. Verjetno ga je zato samo obstrelil in padel je na noge v jamo. S presekanimi stopali in krvavečo rano na glavi se je priplazil do debla. Nekaj na pol živih ranjencev je pomagalo Francetu, da se mu je posrečilo ob deblu mukoma prilesti iz brezna. Ali naj druge, ki so kazali znake življenja in mu pomagali, pusti v breznu? Ne, tega ni mogel storiti: splezal je nazaj v brezno, da bi še kateremu pomagal ven. Pri tem se je odkrhnilo skalovje in nekatere zasulo. Dva sta ostala pri tem živa in z njegovo pomočjo ob deblu prišla iz brezna. Sam pa je pri tem ‘reševanju’ oslabel in ni imel več moči, da bi se vzpel. Podala sta mu daljšo vejo in mukoma je prilezel iz brezna. Vse to je že popisano, o tem ne bi pripovedovala; vedno mi je težko. Doma se je France skrival tri leta, vse do konca maja 1948. Mama ga je lahko zdravila samo z doma pripravljenimi zdravili. Preveč je bilo nevarno, da bi se pri nas pojavil kakšen zdravnik. France je prebolel še tifus, izgubljal zavest in vročičen vse noči bledel … Dajala sem mu piti samo sok sveže pese in spominjam se noči, ko je prvikrat prespal vso noč. Ko je zjutraj odprl oči, mi je zašepetal: »Spal sem.« Počasi je okreval.
Po enem letu je naključno izvedel še za brata Dejak, Franceta in Lojza, ki sta se tudi rešila iz roškega brezna. Skupaj so se skrivali pri nas doma, včasih pa tudi po deset dni skupaj na Mali gori. Zanje smo skrbele mama, moja šest let starejša sestra Albina in jaz, seveda v največji tajnosti. Hrano smo nosile iz hleva v skedenj skrito v košu, prekrito s senom. Najmlajša sestra Vera je skrivnost odkrila sama in ‘odkritje’ kasneje celo popisala: »Leto 1945. Jesenski mesec. Brajda ob hiši bogato rodi. Temno modri grozdi vabijo. Najlepši so na koncu trsja. To trsje pa sega visoko do okna podstrešne izbe. Rada bi šla na podstrešje, odprla okno in grozdi bi mi bili na dosegu roke. Toda, zakaj so vsa vrata, ki vodijo na podstrešje, zaklenjena? Nikoli prej jih niso zaklepali, sedaj pa me kot nalašč skrbno odvračajo od moje namere. Moledovala sem, da bi rada grozdje. Zakaj taka budnost nad mojo otroško vztrajnostjo. Kaj skrivajo pred mano. Med seboj se potihoma pogovarjajo, prekinjajo pogovore ob moji prisotnosti. Meni, mlademu dekletcu, staremu osem let, je tako vedenje domačih nenavadno in tako skrivnostno. Začela sem prisluškovati njihovim skrivnostnim pogovorom. Večkrat sem jih spravila v veliko zadrego in strah. Le kaj skrivajo pred mano? Zavestno sem se odločila, da moram to skrivnost odkriti. In sem tudi jo. Postavila sem jih pred gotovo dejstvo. Rekla sem jim, da vem, da se v podstrešni izbi skriva moj brat France. Koliko strahu in panike sem jim s tem povzročila! Primorani so mi bili povedati resnico. Zvečer, v temi brez luči, sva si z bratom planila v objem. Povedal mi je, da se je rešil iz roškega brezna in da ne smem nikomur ničesar povedati. Kaj vse bi lahko nepremišljena beseda ali dejanje povzročila. Tudi če bi me, otroka, starega osem let, zasliševali, ne smem ničesar izdati. Sveto sem obljubila in besedo držala.«
Fantje na Koroškem so načrtovali, da pridejo po naše skrivače in jih po skrivni poti ‘pretihotapijo’ na avstrijsko Koroško. Ponje jim je uspelo priti maja 1948. Imeli so ponarejene dokumente. Ko so se vračali, je tik pred mejo šel njihov vodja naprej, da pregleda teren, a so ga prijeli graničarji. Kot mi je znano, je bil zaradi vodenja ljudi čez mejo obsojen na enajst let zapora. Drugi so se srečno rešili. Na Koroškem so zaprosili IRO (Mednarodna organizacija za begunce, prenehala delovati leta 1952) za sprejem v spittalsko taborišče. Leta 1949 je dobil France potrebne listine, da je odšel v Kanado, kjer sta že prej živeli moji starejši sestri Jožefa od leta 1932 in Marija od leta 1935.
Izvedelo se je, da se je France rešil iz Roga in se tri leta skrival doma. Gotovo je po koroških taboriščih vohunila povsod prisotna ozna. Tako nas je leta 1949 ‘obiskala’ udba. Aretirali so mamo, Albino in Fortunata; odpeljali so jih v Kočevje na zaslišanje. Mene in Vero so pustili doma, ker sva bili mladoletni, oče pa je bil v tistem času še vedno v Avstriji in ni ničesar vedel. V Kočevju so vse tri zaprli in zadržali deset dni. Potem so jih premestili v Ljubljano na sodišče, kjer so čakali na obsodbo. Ko sem jim nesla paket s hrano, mi je paznik dejal, da trenutno niso v zaporu, pač pa ravno na sojenju. Odprl nama je vrata, kjer so jim sodili. Tako sva bili s sosedo edini v sodni dvorani. Obsodili so jih na eno leto zapora. Po obsodbi je sodnik mami dejal: »Dal sem vam najnižjo možno kazen, eno leto. Ali bi tudi danes še molčali ali pa bi šli prijavit sina?« Mama je dejala: »Ne, ne bi ga šla prijavit! Ali bi vi šli svojega sina?« Odgovoril ji je: »Ne, slab oče bi bil.«
V zaporu sta bili mama in Albina od 1. oktobra 1949 do 1. oktobra 1950. Mama je prestajala kazen v Ljubljani, Albina pa na Rajhenburgu. Domov sta prišli zelo izčrpani. Sestra Albina je nosila posledice zapora vse življenje. Ko je prišla domov, je bila eno leto v postelji, ker ni mogla hoditi, jaz pa sem vseskozi skrbela zanjo in za mladoletno sestro Vero. Kasneje se je Albini zgodila še nesreča, da je zaradi neokretnosti padla z drevesa in bila nekaj časa popolnoma hroma. Toliko pa si je sčasoma le opomogla, da je lahko nekako vlekla noge za sabo. Fortunata so poslali na prisilno delo na Kočevsko. Podirati je moral tamkajšnje cerkve, drobiti kamenje in z njim posipati ceste. Ko so podirali drevje, je eno padlo nanj in mislili so že, da bo po njem. Brez kakršnekoli pomoči so ga pripeljali domov. Doma smo ga sami zdravili ob pomoči dr. Oražma iz Ribnice.
Pred vojno je bil oče župan vasi Sušje, Slatnik in Žlebič. Imeli smo največji grunt v vasi, tudi dvanajst glav živine in dva konja. Že med vojno so partizani odpeljali kravo in telico. Po vojni je bil pritisk na kmete zelo velik. Mislili smo že, da nas bodo uničili visoki davki in obvezna oddaja. Ob ustanavljanju zadrug so hoteli, da gre tudi oče v zadrugo. Ljudje so mu prigovarjali: »Pojdite v zadrugo, sicer vas bodo uničili!« Tako je bil primoran pristopiti v kmetijsko obdelovalno zadrugo. Vsa družina je morala delati na zadružnih njivah. Ker smo bili slabo zapisani, tudi službe nisem mogla dobiti in sem bila doma na kmetiji do leta 1955, ko sem se poročila in z rodnega Kozinovega grunta postala gospodinja in sama mama na Hočevarjevem gruntu,« je gospa Julijana končala pripoved. Po toliko letih še vedno s solznimi očmi.
Za objavo mi je ga. Julijana ponudila še na kratko spomine svoje najmlajše sestre Vere, roj. 1937. Odnos povojne ‘ljudske oblasti’ do njene rodne družine je bil tudi zanjo ponižujoč in stresen. Prav nikomur ni bilo prizaneseno. »Prikrajšani smo bili pri kartah (točkah). Kot otroku mi je tedaj pripadala otroška karta, a nisem dobila tistega, kar so dobili vsi drugi otroci iz vasi. Obleke ali obutve iz paketov UNRA nisem bila nikoli deležna. Učitelju je bilo zelo težko, ko je te dobrote razdeljeval med šolarje, pa meni ni mogel, verjetno ni smel dati ničesar, jaz pa sem jokala, ker sem čutila, da se mi godi krivica. Najbolj boleče in hkrati usodno za moje prihodnje življenje je bilo nesprejetje v internat. Po nižji gimnaziji sem napravila sprejemni izpit za nadaljnje šolanje na učiteljišču v Novem mestu. Večina sošolk smo se odločile, da bomo učiteljice. Vse so bile sprejete v internat, samo jaz ne. Vsem so plačevali oskrbovalnino v internatu, samo meni so prošnjo zavrnili. Zato nisem mogla nadaljevati šolanja na učiteljišču, kar je bila moja velika želja. Očetu je že predsednik krajevnega ljudskega odbora dejal, da moje prošnje ne bodo ugodno rešili. Kasneje sem se zaposlila in ob delu zelo uspešno dokončala srednjo ekonomsko šolo. Od leta 1960 z družino živim v Celju.«
Konec
Ob koncu izčrpne in pretresljive izpovedi Kozinove družine sem prosila go. Julijano, če bi ona svoji pripovedi še kaj dodala. V solzah je povedala, brez oklevanja: »Nikoli si nisem mislila, da bom tako dolgo živela … Med vojno smo bili vsak dan v smrtni nevarnosti. Vojna je zame trajala devet let. Sem prištevam vse strahote po vojni, ki so bile še hujše. Živela sem med ljudmi, tudi nekoč dobrimi znanci, ki so ubijali. ‘A ti si sestra od Franceta!’ sem kar naprej poslušala. Mama nam je naročala, naj molčimo, tudi če nas kdo kaj vpraša. Vseh smo se bali. Vesela sem, da je tudi z naše strani že toliko napisanega, da ne bo prav vse ostalo zamolčano. Da se le ne bi kaj takega spet zgodilo! Hudo je živeti z ljudmi, ki so pobijali. Za pobijalce vem, da so vsi živeli nesrečno. Tisti, ki je streljal Franceta pred jamo v Rogu, je bil njegov dober znanec. Gledal je proč in roka se mu je tresla, ko je sprožil. France je sklonil glavo in krogla ga je samo oplazila. Vsa dolga leta Francetove odsotnosti sem molila k sv. Antonu in vem, da ga je prav on rešil in vrnil živega domov prav na god sv. Antona. Vse življenje se mi v misli vračajo spomini na tiste grozne čase in včasih se sprašujem, ali sem bila preveč plašna in občutljiva. Nikoli več si ne bi želela živeti tako bridkega in trdega življenja z neprestanim delom. Imela pa sem dobrega moža in pridne otroke.« In obilo božjega blagoslova, sem v mislih dodala. Imela sem ga tudi sama, da sem lahko napisala tako bogato in lepo pripoved.
[Stran 42]