V soboto, 18. maja 2019, nas je kakih osemdeset udeležencev poromalo po poti gospoda Justina Stanovnika in sotrpinov prek Ljubelja, Vetrinja, Pliberka, Slovenj Gradca do Teharij. Na romanju v organizaciji Rafaelove družbe sem bil prvič in celo pot so me navdajali mešani občutki od veselja do žalosti in nemoči. Sprašujem se, zakaj tudi slednje, saj ob res izvrstnem vodenju dr. Helene Jaklitsch in g. Lenarta Riharja za kaj takega ni bilo razloga.
Mešani občutki niso izvirali iz vodenja samega, pač pa iz sledov trpljenja naših rojakov, ki jih s pomočjo človeške brezbrižnosti tako vztrajno briše zob časa. Na začetku romanja smo se srečali z edinim nemim pričevalcem, mogočno samostansko cerkvijo v Vetrinju. V tišini, v tesni leseni klopi skušajo misli tipati za tistim upanjem, ki so ga v molitvah spomladi 1945 številni rojaki neprenehno polagali na oltar. Sprejeti neizogibno, sprejeti grozo in žalost, jezo pa tudi upanje, predvsem pa nepojmljivo sovraštvo, ki ga z razumom ni mogoče dojeti niti pojasniti. A kljub temu človeška duša zmore in da prednost življenju pred smrtjo ter se odpre »rojstvu novih domovin« (H. Jaklitsch).
Tri pesmi, ki so jih ob koncu sv. maše prebrali predstavniki Rafelove družbe, so bile tudi za nas sporočilo upanja, moči in vztrajnosti. Človek se vpraša, od kod tem ljudem moč in upanje, če ne iz vere in ljubezni, pri čemer se zdi, da ni bila ljubezen do slovenstva nič manjša od ljubezni do bližnjega, ki izhaja iz krščanstva. Toliko uresničenih pobud na področju dela in duha, da vedno znova lahko le strmimo. In ti ljudje naj bi bili izdajalci, kot nas tule v Sloveniji vztrajno poskušajo neargumentirano prepričati nekritični podporniki revolucije. Po mojem prepričanju je ena najhujših izdaj naroda in domovine tista, ko se revolucionarna stran, ki se sama oklicuje za predstavnico naroda, zavestno odpove Koroški in se umakne z nje z namenom, da izživi svoj krvavi ples nad sorojaki. Kako, da se tega tako malo zavedamo?
Nič manj boleče ni bilo spoznanje, s kakšnim odporom prenaša Avstrija slovenstvo na Koroškem, kako – seveda v luči napredka – skrbno briše vse ostanke tragedije, ki se je zgrnila nad naše rojake spomladi leta 1945. Razen cerkve v Vetrinju, kjer sta bolj ali manj sramežljivo skrita dva spominska zapisa, ne najdemo med Vetrinjem in Pliberkom nikjer več nobene besede, spomenika ali česa podobnega, kjer bi se človekov korak ustavil in misel zbistrila.
Podobno nelagodje sem začutil v Šmihelu, rojstnem kraju škofa Rožmana, ki mu menda deset let po vojni ni bilo dovoljeno stopiti v domači kraj. Človek si ne more kaj, da ne bi za tem videl škodoželjne nastrojenosti zoper slovenstvo, prepleteno v zapletenem klopčiču nacistično-protinacistično-partizanske avstrijske Koroške.
A naj zaključimo z upanjem. Ko smo se vrnili prek meje, skozi Slovenj Gradec in se nazadnje ustavili še pri cerkvi sv. Ane nad Teharjami, sem začutil posebno mesto te cerkve v srcih teharskih taboriščnikov. Cerkev jim je s svojo podobo in glasom zvonov vračala upanje in dajal moč. Ti ljudje so kljub velikemu trpljenju ohranjali dostojanstvo božjih otrok. Ob tem mi prihaja pred oči Origenova misel: »… da je človek dostojanstvo (Božje) podobe prejel ob prvem stvarjenju, popolnost v podobnosti pa je zanj prihranjena do dopolnitve sveta …« (O počelih, III, 6,1). Za tiste med njimi, ki so že odšli k Očetu, lahko skupaj z apostolom Pavlom upamo, da so sedaj že pri Bogu in je Bog v njih, kakor je Bog vse v vsem, in se tako tudi dopolnjuje njihovo dostojanstvo v podobnosti Stvarniku.
Za nas pa, ki (p)ostajamo novi pričevalci, ostaja zaveza pričevanja o njihovih delih, njihovi drži in resnici.