Ne le kot verni kristjani, pač pa iz človeške spoštljivosti do sester in bratov smo se zbrali na tem kraju2molitve, trpljenje in upanja. Ohranjati hvaležen spomin je sestavni del človeškega izročila, da bi vzdrževali človeškost in ohranjali upanje, ki je spremljalo prednike pri vzponih in padcih življenja ter jim svetilo tudi prek mej zemeljskega življenja. Naš človeški in krščanski dolg velja posebej vsem vrnjenim in izvensodno pobitim krščanskim rojakom. V tem svetišču so se zbirali k molitvi in se krepili za kalvarijo in ostali zvesti Bogu in narodu do konca svojega cvetočega življenja. Z molitvijo na ustnicah so izročili svoja življenja Bogu, proseč blagoslova za dom in rod, da bi se narodova in krščanska izročila ohranjala za prihodnje rodove. Zato dovolite, sestre in bratje, da spregovorim s molitvijo križevega pota Slovenska Kalvarija.
Verni hodimo za križem v novo življenje
»Kelih trpljenja spremlja naše življenje, v njem se preskuša človekova življenjska zrelost. Za kristjana pomeni hoja za Kristusom tudi sprejemanje lastnih križev. Ob Kristusovi poti na križ se verni utrjujemo v odpovedi sebi in zorimo za dejavno ljubezen do bližnjega. Kristusov zgled njegove učence spodbuja, da podarjajo življenje drugim in lajšajo medosebne in družbene napetosti. Dar ljubezni krepi sobivanje in utrjuje vzajemno zaupanje. Naši verni predniki so po Kristusovem zgledu ostali solidarni tudi v preizkušnjah zahtevnih časov vojne in prevrata. Z vero in vdanostjo v Božjo voljo so sprejeli pretežki križ in ga vzajemno in solidarno prenašali.«
Božja skrivnost tako različnih poti
Omejeno človeško bitje se sprašuje, zakaj imamo ljudje tako različne življenjske usode. V tem zahtevnem času vojne in prevrata je ta človeku nedoumljiva skrivnostnost dobila naslutene razsežnosti: »Eni so postali tiranski Pilati, Herodi, drugi stotniki in vojaki. Spet drugi so se prepustili usodni preizkušnji trpečega izdajalca Juda Iškarijota ali so životarili in se reševali v zapletenih vlogah skrivača Petra. Vsakogar je po svoje zaznamovala ta nedoumljiva kalvarija človeške omejenosti in neprisebnosti. Kdo se je zmogel razumno odločati v neznosnih razmerah? Preračunljivost in sebičnost tiranov je rojakom naložila bridki križ, krvoločna roka pa je jemala in žrtvovala. Vsak sam in cel narod še nismo obdelali posledic, se skesali in si odpustili. Silnost tragedije nas je pustila negotove, izdane, zamolčane, prezrte, zaslepljene, potuhnjene in zlagane; storilce in žrtve pa trajno zaznamovala.«
Ali bi se kristjani mogli kako drugače pripraviti na čas skrajnosti?
»Slovenski verniki so se krepili na katoliških shodih. S polnimi pljuči so zajemala sape Evharističnega in kongresa Kristusa Kralja in se spoprijemali s protislovji moderne prevratne dobe, ki se zdi konec zmagoslavja. Pod streli so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda. Človeškost se je pogreznila v brezumje in brezsrčnost, brez dostojanstva in ustaljenih pravil spodobnega življenja. Kot da je bila uničena dediščina dvanajstih stoletij krščanstva: zornice, h katerim so pešačili predniki v zgodnjih zimskih jutrih in zmrzovali v hladnih cerkvah; rožni venci skromnih izb; vdano klečanje krščanskih družin za klopjo pod Bogkovim kotom. Ali nisi Ti, Gospod, hranil prednikov s človeško in božjo toplino, da bi mogli kljubovati časom in vekom? Zakaj niso postni križevi poti odhajajočih zim in prebujajočih se pomladi preprečili krutih ponižanj in morij? Ali niso verni v poznih poletnih večerih kljub utrujenosti padali na kolena, odmolili večerni AVE, da bi jih Ti hladil z roso milosti za nova jutra? Ali preveč idealiziramo to krščansko zgodovino?«
Žene so iskale moč in tolažbo pri Žalostni Materi Božji in upamo, da bo tako tudi v prihodnje
»Ženi in materi Angéli so zadali veliko trpljenja, a je ponavljala: ‘Saj niso tako hudobni, so pa bolni’. Močna kakor smrt je ljubezen in usodno je pomanjkanje ljubezni v otroštvu zaradi odsotnosti, revščine, stiske, sebičnosti. Slovenska mati se je skozi zahtevno in burno zgodovino zatekala k Žalostni materi Božji, ji izlivala bolečine rojevanja, hranjenja in umiranja svojih otrok. Znamenja in podobe po Sloveniji pričajo o tej kalvariji odrekanja, neprestane razpoložljivosti, garanja in skrbi za preživetje, neprespanih noči, solz bolečin in smrti. Stoletja so nas zaznamovala s to pekočo stigmo, ki jo je Krek ubesedil in spodbudil rojake, da se pogledajo v tem ogledalu, dvignejo glave in gredo naproti odrešenju. Iz samopomilovanja vstaja žena, roditeljica in mati, kakor Krekova in njej podobne, se postavlja na svoje noge in kaže Slovencem pot v življenje. Premagana prizadetost in maščevanje sta posušila trpko bolečino s črno ruto prekrite glave, ihteče za svojimi otroki. Nismo majhni, saj so nas rojevale in hranile velike in močne žene, trpinke, ki so kljubovale viharjem. Mati Marija, naj prelite solze zbrišejo usedline preteklosti, ki hromijo naš rod, da se bo življenje razraslo v polnosti duha in srca k vzajemni prihodnosti! Tvoj pogled hrabri Sina, izraža sočutje in vdanost v božjo voljo. Utrjuj nam pogum, podari neustrašnost in življenjsko moč za zvestobo poslanstvu. Naj pomlad iz opustošene zemlje in smrti znova požene rodovitnost za vstajenje slovenskega naroda! Očisti naš rod, da bodo žene spet oživljale polno življenje med nami!«
Ostaja ‘Zakaj?’, ki je odmeval tudi s Kristusovega križa
»Zakaj so se tako neobrzdano razbohotili sebični nagoni in je pohlep po oblasti povzročil genocidno iztrebljanje drugih? Dežela je ječala v grozoti tuje nadvlade in domačega prevrata. Rojaki v Ljubljani, po Dolenjski in Notranjski so padali pod streli lastnih bratov. Teror in morija sta vzela poštene in dobromisleče: Ehrlicha, Natlačena, župane, učitelje, duhovnike, študente, kristjane, Slovence. Bolj ko se je bližala svoboda, bolj se je širilo nasilje po deželi. V malodušju in brezizhodnosti so se pogumni dvignili ter branili dediščino prednikov in življenja sodobnikov. Zavedêni prostovoljni in prisiljeni morilci so opravljali ukazani posel ter sejali grozo in obup. Dosedanji svet se je podiral, zmagovali sta neizprosna sila in prevara; kot megla se je širila revolucionarna laž, ki so ji podlegli celo globokoumni duhovi kot Kocbek in njemu podobni. Kdo se je mogel reševati iz tega Niča, ko so gorele vasi in domovi in so zločinske krogle jemale življenja nedolžnim staršem in otrokom? Kruta nasilnost je obsedla ljudi, da so borbo za svobodo sprevrgli v petdesetletno nasilno suženjstvo. Ostala je mora morilcev, ki jo je v srcih pustilo nasilje nad razrednimi sovražniki, celo nad svojci ali prijatelji. Težko je biti morilec: v agoniji si je kdo sam ali potem njegov potomec vzel življenje. Zaradi težkih zločinov visi nad narodom Damoklejev meč malodušja, vstajanje k novemu življenju se odmika, čeprav v vsakem človeškem srcu tli hrepenenje po odrešenju. Vabi nas iz životarjenja k pristnemu življenju, iz zatiranja v polno svobodo, iz zapostavljenosti in krivičnih spon v socialno pravičnost in enakopravnost, v novo nebo in novo zemljo.«
Obujeni v novo življenje z Bogom
»Velikega petka je bilo treba, da je prišla Velika noč.« (Cankar) »Noben očenaš ni bil izmoljen zaman, nobeno trpljenje ni bilo zastonj.« (Sodja) »To je bila vera slovenskih in drugih kristjanov, ki so sprejemali in objeli težke križe prevratnih časov ter jih nosili do smrti. Večstoletno trpljenje in preskušanje naših prednikov, ki so se borili za svoje preživetje na tem koščku zemlje okrog triglavskega raja, je doseglo vrhunec v zadnji vojni in revoluciji. Če je kaj ustvarjalo slovensko državo, potem je bila po prepričanju vernih ta kalvarija tisočev Slovenk in Slovencev, ki so trpeli in umirali za svoj dom in rod. Iz tega žari velika noč slovenskega naroda. In če vsako leto verni na praznik Marijinega vnebovzetja posvečamo slovenski narod Mariji in ga izročamo njenemu Sinu Kristusu, potem to počnemo v veri, da je kri slovenskih mučencev in vseh drugih trpinov seme novega življenja med nami. Življenja ni mogoče uničiti, ker hrani neskončne možnosti preživetja. Verujemo, da je tako in bo tudi v prihodnje. Tudi v uničevalni grozi in hladu polpreteklosti je tlelo upanje, da bo nekoč prišla pomlad in bo na ruševinah neštetih cerkva, na Kočevskem in drugod ter na moriščih rojakov, razsejanih po vsej lepi slovenski deželi, vzklilo novo življenje za našo narodno skupnost. Cerkev Janeza Krstnika v Kočevski Reki, ki povezuje preteklost s prihodnostjo, pomorjene in preživele, zdomce in domače, je znanilka te duhovne povezanosti in svobode v Duhu in resnici. Kapela prelite Rešnje krvi nad vojaškim vadbiščem v Škrilju je blagoslovljeno znamenje za spravo in pomiritev ter simbol odrešene prihodnosti. Vsak človek, z orožjem ali brez, naj bo znanilec miru, sprave in novega življenja v Bogu.«
Zbiramo se v veri, da nam Slovenska Kalvarija podarja nov dom in rod
»V Tvojem križu, Gospod so predniki iskali moč in upanje. Ti si jih spremljal na kalvarijo in jih hrabril v njihovih križih, jim vlival upanje, da so ostali zvesti tudi do smrti, ko je njihova kri napojila slovensko zemljo. Pogled na križ Tvojim učencem krepi vero, da je tudi ta krvava daritev blagoslov za Slovenijo. Zato s krščansko solidarnostjo spremljamo trpine na njihovem križevem potu, da bi prek njih tudi mi okrepili vero in upanje za prihodnje rodove. Ti, Križani, si stal ob strani rojakom in s Teboj hodimo za njimi tudi danes po zahtevni poti slovenske kalvarije, da bi nam krepil srca za sočutje in usmiljenje s trpečimi in zapostavljenimi. Prosimo Te, naj ta nedoumljiva in vse človeške meje presegajoča daritev v srcih poraja novo upanje za Slovenijo. Naj utrjuje medsebojno zaupanje in nas opogumlja za pravičnost, spravo in ljubezen med nami. Verujemo, da si Ti z nami in nas s križa hrabriš in odpiraš novemu življenju v Tebi. Ti si tolažba in moč naših vsakdanjih križev, saj daješ upanje na novo življenje in večno vstajenje.«