Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.
(Dr. Janez Zdešar, Zaveza 95)
Umetna pripojitev Mussolinijevega in Hitlerjevega režima na desno stran političnega prostora postaja vse večja grožnja za demokracijo in za pridobljene temeljne svoboščine. Kot je vsakomur jasno, da imamo v mislih fašizem in nacizem, kadar sta omenjena Hitler in Mussolini, tako je vsak povprečni državljan prepričan, da sta to desna totalitarizma.
Nam seveda ne gre za to, da bi ju hoteli na vsak način prikazati kot levičarska pojava, čeprav razlogov za to ne manjka. Veliko bolj bistvena je zavest, in to hočemo poudariti, da so totalitarizmi povsem zunaj levega in desnega, kadar razmišljamo o razporeditvi političnega prostora, in sicer zato, ker so sploh izven političnega in so v kontradiktornem razmerju z demokratično ureditvijo. Demokracija in totalitarizem sta v koničastem nasprotju, je to izrazil Justin Stanovnik. Ob skromnih možnostih, da bi državljani postali razgledani in samostojni, ta preprosta in osnovna ugotovitev nima nobenih možnosti za preboj, a je prav, da jo ima čim bolj ozaveščeno vsaj bralec Zaveze.
Ukana svetovnega levičarstva, da so od vseh upravičeno obsojena režima (fašizem in nacizem) uspeli pripeti k desnici, je z njihovega vidika seveda genialna. Komunizem ni bil obsojen, njegove ideje veljajo pretežno za obče veljavne, nekaterim »napakam« in »spodletelim poskusom« navkljub. Takole ta pojav opredeli dr. Janez Zdešar: »Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, ki mu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: ‘Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost! Itd. Itd.’ Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.«
Tu bi morala nastopiti vprašanja za največje teologe. Kako to, da prav komunizem tako učinkovito nagovarja nedostatke sveta, ne pa denimo Katoliška cerkev. Čeprav je vprašanje na mestu, pa naivni z njegovim postavljanjem ne smemo biti. Nekaj namreč že vemo o tem, kako kljub odstopanjem in počasnosti deluje starodavna ustanova, kakšen je njen družbeni nauk in kakšna zahtevnost se od resnega krščanskega življenja pričakuje. Na drugi strani pa imamo floskule, ki sicer lahko nosijo celo kako evangeljsko lusko, a vse skupaj, če že ni manipulacija sama, manipulaciji služi. Komunistična partija je v neki fazi zmožna organizirati procesijo svetega rešnjega telesa, v naslednji fazi dela koalicijo s pluralno formo, potem eliminira soodločanje, sledi pobijanje politične konkurence, ki bi jo lahko pri oblasti na kakršen koli način ogrozila in začetek strahovlade. Vseskozi pa »po potrebi« drastično ustrahuje tudi svoje članstvo.
Bolj kot za betoniranje tega večinskega vzorca, ki ga razbiramo iz zgodovine boljševizma, nam gre za prikaz, kako so boljševizmu za cilj posvečena vsa sredstva in da je pomembna le taktika, v kateri ni omejitev. V Sloveniji je bilo to zlahka opaziti v linearni formi, prav tako pa je bilo mogoče videti tudi to, kako so v istem času uporabljali različno taktiko glede na različne situacije v različnih delih slovenskega etničnega ozemlja. Nekaj o tem lahko preberemo tudi pogovoru z Goričanom dr. Renatom Podbersičem na naslednjih straneh. To taktično virtuoznost boljševikov moramo imeti neprestano pred očmi, ko tudi v tranziciji opazujemo neštete metamorfoze, vratolomne obrate in brezsramne prilagoditve z edinim ciljem, ki je ostajanje na oblasti.
Če bi želeli v šolskem smislu aktualizirati povedano s primerom, obenem pa pravilo prevesti na svetovni nivo, bi lahko pogledali soočenje med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom letos spomladi v Torontu. Premočrtnost, konsistentnost in umirjenost prvega, žužnjavo zaletavost, segmentirane in neoprijemljive obrate drugega. Prvi se je soočil s komunističnim manifestom, drugi mu je ta cilj spodnesel kot fiktiven,1 obenem pa ga silil, naj pove, kje neki da je še kak neomarksist. Žižku naklonjeni mediji so razglasili njegovo zmago. Nelevičarski pa zmago dialoga. A kaj se je zgodilo? Ko je slovenski filozof stal pred naslednjim velikim avditorijem v Zagrebu, je torontsko srečanje označil za ne-dogodek, sebe pa je »večkrat opredelil kot komunista in marksista.2 Tako to gre, povzeto seveda v skrajno skopih konturah.
Kako se boljševizem obnaša v vojnem času in v nadaljnji strahovladi, je Slovenija izkusila do obisti. Težko pa si je zamišljati, kako iznajdljivi so njegovi derivati in recidivi3 tudi znotraj demokracije. V Sloveniji, kjer resnega prehoda ni bilo, še toliko bolj. Od akademske sfere do družabnih omrežij, od civilnodružbenih gibanj do kraje demokratičnega političnega prostora. Med tem pa se mora sredinska politika za vsako stališče, ki se v pozitivnem smislu nanaša na identiteto, narod, varnost, tradicijo, Evropo, krščanstvo, stoletja veljavno etiko ipd. otepati zunanjih napadov in samocenzure (!), češ da so nevarno blizu, če ne že čez mejo fašizma.
Za ponazoritev, kako je (post)boljševizem iznajdljiv in kako najde vse pore, da se zažira v družbo in jo peha vedno bolj na levo, naj za sklep razmišljanja navedemo primerček iz leksikografije. V prejšnjem odstavku smo uporabili besedo recidiv. Če morda kdo ne ve, kaj pomeni, mu navajamo definicijo iz slovarja: ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega. In kakšen je primer rabe? Recidivi nasilja in seveda: kapitalistični recidivi. Kadar ne gre s topovi, pa neštetokrat kapljica za kapljico.