Nekaj, kar je v slovenski zgodovini in onkraj nje

N

Da se človek pokaže kot človek predvsem v svojem dejanju, velja že od antike – tako v moralni filozofiji kakor v teoriji tragedije in gledališča. Dejanje je tisto, s čimer se oseba določi, s čimer se nepovratno pokaže in uresniči. Dejanje je tisto, kar oseba vzame iz svojega še-ne, da postane že-zdaj. Dejanje je tisto, kar vzame oseba iz svoje biti in se z njim razkrije.

Osebe, ki se jih v Zavezi spominjamo, so se tako izkazale in določile z dvema sklopoma dejanj – recimo kratko, z dvema dejanjema – s katerima so v polnosti pokazali, kakšni ljudje so, kaj jih nosi in vodi, kaj v telesu slovenskega naroda hočejo in kam so namenjeni.

Prvo takšno dejanje je bila odločitev, ki je dozorela v krvavi pomladi 1942 in jo bistveno izraža stavek Lojza Bastiča, ko je stal pred krstama svojih umorjenih staršev: »Jaz se bom branil!« Obramba – najprej svojega golega življenja, svojih bližnjih, svojega kraja – je bilo tisto prvo, temeljno dejanje, s katerim so se določili, pokazali, kaj je v njih, in se usodno opredelili v »nečistem času«; to je bilo dejanje, ki so ga vzeli iz svoje biti in z njim pokazali, kaj so, pokazali, da je njihov prvi namen naraven, čist in velik. Ko so branili sebe in svoje ljudi, so hoteli braniti tudi svoj življenjski svet, svoj duhovni svet – svojo kulturo. Ohraniti so hoteli svet, v katerem je veljalo: Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! V tem njihovem svetu je bila vednost o prihodnjem povračilu dobrega in hudega; tu je bil strah božji – strah prelomiti Božji zakon in storiti hud greh. Vse te ukaze je revolucija na drastičen način prelomila in poteptala. V naših ljudeh pa so ukazi slovenske krščanske omike resnično živeli: ko so jih poslušali in izpolnjevali, so v dramatično težkih okoliščinah, v usodno ostrih pogojih na stopnjevan način uresničili neko vitalno jedro slovenske duhovne omike. Ustvarili so neko uresničitev slovenstva, ki je rasla iz kontinuitete stoletij, a je takšne ni bilo ne prej ne pozneje. To je bilo prvo dejanje. Z njim so prvi vaški stražarji in domobranci ter tisti, ki so stali ob njih, uresničili, četudi v obupnih pogojih, nekaj globoko slovenskega in se hkrati vpisali v živo vez stoletij slovenske omike.

To dejanje je bilo takšno, da so z njim naši ljudje za svojo istovetnost, za svojo kulturo morali zastaviti svoja življenja. Svoje prepričanje so morali kriti s čistim zlatom – z življenjem samim, s svojim bitjem. Čas, ki je bil našim ljudem odmerjen kot njihov edini človeški čas, je bil takšen, da je to, kar so zastavili, skoraj nemudoma zapadlo v izplačilo.

To, kar so plačali in kako so plačali za svoje dejanje obrambe – obrambe svojih življenj kakor svoje duhovne kulture – je bila strahota, skozi katero so morali iti, nekaj komaj predstavljivo hudega, kar uhaja zmožnostim našega dojemanja in občutenja. To, da so nosili in kako so nosili to strahoto s svojim bitjem vse do zadnje meje, vse dokler je to bitje še utripalo – to je bilo drugo dejanje; dejanje, s katerim stojijo hkrati v slovenski zgodovini in hkrati onstran nje. Prestajanje tega gorja je bilo dejanje, ki jim je bilo naloženo, kajti nihče ne more česa takšnega sprejeti prostovoljno; in vendar so to dejanje nosili oni sami, kajti oni sami so morali v tem velikem trpljenju stati kot ljudje in ga prenašati do zadnje meje, do poslednjega izdiha. V tem drugem dejanju se je zgodilo nekaj presežnega, nekaj, s čimer so se določili, izpolnili in uresničili za drug, nevidni svet: odtlej so navzoči tako v našem, slovenskem svetu, a tudi onkraj njega; s prvim dejanjem so se vpisali globoko v jedro slovenstva in naše zgodovine, z drugim so hkrati neskončno onkraj nje.

* * *

Nova Slovenska zaveza se napaja iz obeh dejanj slovenskih branilcev pred komunizmom, iz obeh dimenzij njihovih življenj – zgodovinske in duhovne. V tem pogledu segajo njeni izvori v jedro slovenske in evropske omike, ki ga je Justin Stanovnik imenoval kratko civilizacija in od katerega je boljševiška revolucija Slovence drakonsko odtrgala.

V pomladnih dneh, ko se spominjamo vrnitve domobrancev s Koroške, se skušamo nekoliko vživeti v komaj predstavljivo dramo. Kakšno trpljenje. Kakšna smrt. Kako veliko razočaranje pred smrtjo; in razočaranje tistih, ki so preživeli. Nepojmljivo razočaranje. Tako pravična stvar – ohranitev življenj, doma in slovenske omike – izgubljena! In kako izgubljena, na tako nedopovedljiv, tako strahoten način! S takšnim trpljenjem tisočev, s takšno smrtjo tisočev … Večjega razočaranja, kot je bilo njihovo, ne more biti. Ko spremljamo slovensko politiko vse od leta 1991 naprej, smo pogosto razočarani; včasih se nam celo zdi, da so politične novice serija zapovrstnih razočaranj. Toda spomniti se moramo na razočaranje domobrancev, ko so prestajali strahote Škofovih zavodov, Teharij in transportov na morišča: vsa naša razočaranja so majhna. In čeprav se nam zdi, da delujemo na obrobju slovenske družbe, izrinjeni onkraj roba družbene pomembnosti in ugleda, imamo v resnici velike možnosti, čudovite možnosti: spomnimo se na njih, ki so bili na poti proti robu brezna, in od tod poglejmo na svoj položaj – in ne moremo, da bi ne videli prostranih dimenzij resničnega in dobrega, ki se ponujajo našim spoznavnim in hotenjskim močem.

Pred nami in pred državo Slovenijo je dolga pot do tam, ko bodo zločini komunistične revolucije pravno obsojeni kot zavržena dejanja in žrtve pripoznane kot nedolžne ter jim bo vrnjeno dobro ime. Prizadevanja za to so nujno potrebna, četudi je pot težavna. Toda ob tem želim ta hip poudariti nekaj drugega. Tudi, če bi Republika Slovenija s svojim pravnim redom danes izpolnila glede žrtev revolucije vse, kar ji nalaga pravičnost v imenu civilizacije, bi s tem resnični pomen teh žrtev ne bil niti malo oslabljen. Resnični duhovni potencial tega, kar brezna v Rogu simbolično predstavljajo, bi ne bil s tem niti malo manjši. Kajti z velikim trpljenjem, z veliko smrtjo, ki jo predstavlja Rog, je v slovensko zgodovino vstopilo nekaj presežnega in neizčrpnega. Duhovna moč, ki jo odpirajo naši mučeni in pomorjeni, je neizčrpna. Tudi, ko bo nekoč vse pravno urejeno, se njihov duhovni nagovor ne bo izpraznil ne iztrošil, ker prejema od tam, kjer je polnost življenja.

Med pričevalci s krvjo je 26 žrtev komunistične revolucije z Lambertom Ehlichom na čelu, sprejetih v postopek razglasitve za blažene. Za njih in za mnoge druge naše žrtve, ki so jim bile podobne v življenju, podobne v trpljenju, podobne v bridki smrti, velja podobno, kakor velja za svetnike: ko se pravni postopki končajo, se njihova duhovna moč s tem ne izčrpa. Resnično duhovno delovanje se pravzaprav začenja …

Slovenec sem!

France Cukjati

»Slovenec sem! Slovenec sem!

Od zibeli do groba

ne gane moja se zvestoba!«

V času Avstro-Ogrske smo to veselo in ponosno prepevali. Pod fašizmom na Primorskem smo bili ob tej pesmi preganjani. Danes, v samostojni državi Sloveniji pa, če to pesem vzamemo resno, smo javno označeni za »ksenofobe«, »nacionaliste« ali kar »naciste«! Gre za resne stvari. Gre za poskus diskreditacije identitete, o kateri – kot kaže – bo treba še in še govoriti.

Identiteta osebnosti

Človek se skozi vse življenje odloča med svojimi biološkimi nagoni, zahtevami okolja in svojo duhovno razsežnostjo. Na njegovo izbiro in odločitve vplivajo predvsem njegova svetovnonazorska stališča, interesi, ideali pa tudi prirojene ali privzgojene čustvene lastnosti ter nagonski in podzavestni mehanizmi. Kot pravi znan psiholog Gordon W. Allport (1897–1967), je človekova osebnost dinamična urejenost tistih psihofizičnih sistemov v človeku, ki določajo njegovo odzivnost na ponudbe in zahteve okolja.

V tej odzivnosti se razodeva človekova identiteta. To so vse tiste značilnosti, ki človeka razodevajo kot edinstveno, enkratno, neponovljivo in nezamenljivo osebnost. Gre najprej za vidne in gensko določene značilnosti, od barve kože in telesne konstitucije do talenta za glasbo ali matematiko. Še bolj pa se človekovo enkratno osebnostno jedro razodeva v njegovem mišljenju, govorjenju in delovanju, kar je več ali manj tudi odraz njegovega svetovnega nazora.

Človekov avtentični svetovni nazor pa se vzpostavlja že v otroštvu. Vsako novo spoznanje se preizkuša in brusi, dokler se ne uskladi z vsemi že ponotranjenimi elementi iz tradicije in prejšnjih izkušenj. Le tako človek osebnostno zori v trdnega, samostojnega in notranje stabilnega človeka.

Nazor, ki je zlepljenka med sabo nezdružljivih elementov, pa ne utrjuje identitete, ampak povzroča notranji nemir in dvom. V upanju, da se bo notranje umiril, ga človek včasih v celoti zavrže, na izpraznjeno mesto pa planejo tuje kulture in ideologije. Človek postane lutka, s katero se poigravajo politični mojstri in potrošniški globalisti.

Človek brez osebnostnega jedra je »razosebljen« človek. Nima svojih stališč. Nima jasnega in trdnega svetovnega nazora. Je le brezosebna številka uniformirane množice, ki jo obvladuje mainstreamovska miselnost. Jasen in stabilen svetovni nazor ima namreč vlogo osrediščenja vsega človekovega mišljenja, delovanja in razumevanja sveta. Če ga človek nima, »je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik« (Mt 7,26–27).

Človek brez identitete

Človek kot notranje stabilna osebnost razodeva svojo identiteto, če se ob enakih okoliščinah enako odziva, če ima stabilen sistem vrednotenja in motivacijske izbire mišljenja in ravnanja. Če torej ni lutka, s katero se poigravajo razne ideologije in upravljavci javnega mnenja.

Izrazito pomanjkanje te stabilnosti predstavlja stanje, s katerim se ukvarja tudi psihiatrija. Disociativna motnja identitete ali laično multipla osebnost je v psihiatriji naziv za psihične motnje, v katerih je pri pacientu značilna prisotnost dveh ali več različnih identitet ali osebnostnih stanj, imenovanih alter ego.

V koncentracijskem taborišču na primer, za katero je bilo značilno dolgotrajno in brezobzirno poniževanje ter izničenje vseh elementov osebnosti (taboriščnik je postal le še brezimna številka), so se pogosto rojevale psihične motnje, imenovane trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji, za katero velja naslednji opis: »Motnja se kaže kot somožna in nezaupljiva naravnanost do sveta, umik iz družbe, občutje praznine in brezupa, kronični občutek, da si nekje »na robu«, kot da si nenehno ogrožen, in odtujenost.«

V svetu sedanje zahodne nazorske zmede, kjer nimamo več koncentracijskih taborišč, pa se vse pogosteje javljajo psihične motnje, kot so na primer motnje spolne identitete. Na primer transseksualizem, za katerega se uradna definicija glasi: »Želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola, navadno spremljana z občutkom neugodja zaradi svojih anatomskih spolnih značilnosti ali zaradi neustreznosti le-teh, ter želja po kirurških posegih in hormonskem zdravljenju, da bi svoje telo kolikor le mogoče uskladil s spolom, ki si ga želi.«

Ali motnja spolne identitete v otroštvu, za katero velja: »Motnja v času zgodnjega otroštva … vztrajna in intenzivna zaskrbljenost zaradi pripisanega spola, skupaj z željo, da bi bil (ali s trditvijo, da je) drugega spola. Opaža se trajna preokupacija z oblačenjem in aktivnostmi nasprotnega spola in zavračanje lastnega spola.«

Če človek zavrača svojo identiteto, svojo biološko danost, svoje prednike, svojo zgodovino, če zavrača, taji in v podzavest potiska svoja slaba dejanja ali če na primer nikakor noče sprejeti svoje prikrajšanosti zaradi invalidnosti niti meja svojih telesnih in duševnih sposobnosti, ga lahko preplavijo duševne stiske, v skrajni obliki pa tudi resne disociativne motnje osebnosti.

Identiteta in družba

Nespoštovanje človekove identitete je nespoštovanje človeka. Nespoštovanje njegove zgodovine, njegovih lastnosti, navad, značilnosti, nazorov je nespoštovanje njegovega dostojanstva. Enako velja tudi za narod. Sovraštvo do identitete naroda se prej ali slej konča s katastrofo genocidnih razsežnosti. Spomnimo se, kam je pripeljalo sovraštvo do identitete Židov, kulakov, kristjanov, in spomnimo se, kam lahko pripelje muslimansko sovraštvo do »nevernikov«.

Zdi se, da se Zahod po Nürnberškem procesu in padcu Berlinskega zidu uspešno osvobaja nezaupljivosti ali celo sovraštva do neevropskih kultur in identitet, a hkrati vse bolj jasno stopa v ospredje negativno razpoloženje do tradicionalne evropske identitete. Predvsem do krščanstva in nacionalne identitete posameznih evropskih narodov.

Vsi tisti, ki po Evropi širijo poniževanje in preganjanje nacionalnih čustev in domoljubja, bi se morali zavedati, da s tem povzročajo vse večji evroskepticizem. So državljani in so narodi, ki si tega vrednotnega bogastva, te identitete ne pustijo poniževati, teptati ali celo odvzeti. Niti za ceno izstopa iz EU.

Če Bruselj ta dejstva zanemarja, deluje razdiralno, namesto da bi deloval povezovalno. Vodstvo EU mora spoštovati voljo nacionalnih držav, da ohranjajo svojo identiteto. Kdor te volje ne spoštuje, ne spoštuje naroda.

Zgodovinske izkušnje in usode evropskih narodov pa so tudi tako prepletene, da se vsi ti narodi obenem čutijo kot del ene – evropske – družine. Bruselj bi zato moral ne le spoštovati identiteto posameznega naroda, ampak tudi spodbujati skupno evropsko identiteto, ne pa svetovne multi-kultijevske zmešnjave. Grška modrost, rimsko sodstvo, krščanska vera, razsvetljenstvo, demokracija, spoštovanje človekovih pravic, enakost pred zakonom, pa tudi boleče izkušnje fašizma, nacizma in komunizma, vse to, predvsem pa skupno življenje, navade, običaji … je dalo značaj evropskemu človeku, identiteto, ki jo moramo spoštovati in varovati.

Zanemarjanje ali celo namerno rušenje evropske identitete lahko imenujemo veleizdajo. Če se bo povezovalna moč evropske identitete porazgubila, nas bodo brez težav preplavili tuji narodi, ki ohranjajo svojo identiteto in prisegajo na svoj sistem vrednot. Pa čeprav ta sistem vrednot pomeni tisoč let velik korak nazaj v humanističnem razvoju človeštva.

Narod, ki ohranja in spoštuje svojo identiteto, nosi v sebi silno vitalno moč.

Zgodovinska izkušnja

Angleški zgodovinar in zdravnik John Corsellis je v Vetrinju – v tistih težkih časih po »osvoboditvi« – občudoval preživetveno moč slovenskih beguncev. Izgubili so dom, imetje, domače okolje, domovino, sesula se jim je prihodnost. Njihovi najdražji sinovi, bratje, možje in očetje so bili vrnjeni …, in ko so preostali begunci zvedeli, skozi kakšno krvavo morijo so šli, se je Corsellis spraševal:

»Kako je mogoče, da jih to ni popolnoma ohromilo, zlomilo in pognalo v obup?! Odkod presenetljivi zasuk, odkod rešitev iz te more? Dejansko so se preprosto pobrali, si obrisali prah in zaživeli. Ob minimalni tuji pomoči so že v treh mesecih ustvarili v Lienzu skupnost, ki je slonela na tako visokih strokovnih, socialnih in kulturnih vrednotah, da je postalo njihovo taborišče zgled za južno Avstrijo. V barakah so organizirali šolstvo, gimnazijo in njihovo maturo so priznale avstrijske univerze.

Odkod izvirajo korenine vetrinjskega čudeža, izjemnega pojava, za katerega sta značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje šest tisoč ljudi, oropanih vsega?« – se sprašuje Corsellis in pravi:

»Omenil bi štiri dejavnike:

Kakovost in silovitost njihove vere. Samo en zgled: ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s svojci, so se zgrnili in do konca napolnili cerkev na robu vetrinjskega taborišča … Obupen jok je pretresal Božjo hišo. Psiholog bi dejal, da je šlo za ritual žalovanja, za katerega je znano, da je za svojce žrtev bistvenega pomena. Pomaga jim, da množično izgubo prepoznajo, se z njo spopadejo, posrkajo bolečino in se iz izgube prebijejo.

Drugi dejavnik je bil vzvišeni občutek domoljubja in narodne istovetnosti – strastna pripadnost narodu.

Tretji dejavnik je bil skupina naravnih voditeljev.

Četrti, zelo močan dejavnik pa je bilo petsto petdeset otrok, za katere so skrbeli.«

Danes bi rekli: bili so oboroženi z religiozno, narodnostno in družinsko identiteto.

Tudi za Evropo velja: stala in obstala bo, če bo temeljila na skupni identiteti, »na skali, ne na pesku«.

Evropa na razpotju

Prav je, da Evropa spoštuje muslimansko identiteto migrantov in ne zahteva njihove »spreobrnitve«. A zakaj zagovorniki množičnih migracij in ideologije multi-kulti ne spoštujejo naše evropske identitete in našega vrednotnega sistema, od spoštovanja družine, očetovstva in materinstva do pripadnosti domovini in svojemu jeziku? Zakaj novodobna levica nam in našim otrokom vsiljuje čudno ideologijo proste izbire spola, od muslimanskih priseljencev pa ne zahteva niti tega, da bi se na evropskih tleh odpovedali posilstvom, obrezovanju deklic in prisilnim porokam? Varuhi »politične korektnosti« od nas zahtevajo, da lepo govorimo o muslimanih in molčimo o njihovih ropih, posilstvih in onečaščanju cerkva, od njih pa ne zahtevajo niti, da bi se držali pravnega reda gostujoče države?

Spor v zvezi z evropsko identiteto se očitno stopnjuje. In če bo še Evropska komisija prevzela ideologiji »gender« in multi-kulti ter ju začela vsiljevati vsem članicam, bo zagotovo konec Evropske zveze. Mnogi Evropejci jo bodo za ceno normalnosti in ohranitve lastne identitete raje zapustili, kot da bi dokončno pohabili sebe in svoje potomstvo.

Evropa je res na razpotju!

Končali smo vojne, vzpostavili skupni trg, prost pretok blaga in storitev, se zavezali k spoštovanju človekovih pravic in pravični državni ureditvi, sedaj pa je čas za naslednji korak. Korak v novo vzpostavitev, negovanje in zaščito evropske identitete, ki v prvi vrsti temelji na judovsko-krščanski kulturi, razsvetljenski svobodi in demokratični pravičnosti. Če bomo zmogli ta korak, bomo postali močnejši in odpornejši proti vse zgodovinskim krizam in viharjem. Če pa tega ne bomo zmogli, bo konec zveze, konec skupnega trga in morda celo konec miru.

Nove generacije se razdvajajo. Na tiste, ki hočejo ohraniti in živeti svojo identiteto, in tiste, ki lahko postanejo kar koli in je pravzaprav življenje v laži njihova identiteta.

Tudi evropski politiki so se začeli razdvajati. Na tiste, ki hočejo ohraniti svojo kulturo, in tiste, ki svojo kulturo razgrajujejo, da ne bi užalili prihajajoče nepovabljene tuje množice, ki jim še na misel ne pride, da bi spoštovali kulturo svojih gostiteljev. Na tiste, ki hočejo ohraniti svoje nacionalno bogastvo, ki so ga skozi tisočletja gradili njihovi predniki, in tiste, ki od vseh mogočih mešetarjev sprejemajo modrost multi-kulti s kratkim rokom trajanja, a z nevarno dolgotrajnimi posledicami.

Spopad za evropsko identiteto

Vojna proti Evropi se očitno zaostruje. Proti Evropi, kot so jo zasnovali Schumann, Adenauer in De Gasperi in za kakršno se je slovenski narod leta 2003 plebiscitarno odločil. Takemu napadu pa se lahko upremo le z negovanjem svoje lastne narodne in obenem pristne evropske identitete.

Seveda moramo spoštovati tujo kulturo, a ne bolj kot svojo. Prišlekom ne smemo vsiljevati svoje kulture, a ne smemo dovoliti, da nam oni vsilijo svojo. Nepogrešljiva osnova mirnega skupnega življenja pa je spoštovanje skupnih pravil ravnanja, skupnega pravnega reda. Uboj »nevernika«, prisilna poroka, kamenjanje nezvestih žensk, obrezovanje deklic itn., so v Evropi kazniva dejanja, ne glede kdo jih zagreši. Prišlek, ki tega ne more sprejeti, je v Evropi nezaželen. Kdor temu reče »ksenofobija«, ne ve, o čem govorimo.

Zakaj očitke, da smo »populisti« in »nacisti«, doživljamo kot hudo krivico, ko z ljubeznijo in zaskrbljenostjo govorimo o svoji domovini? Zakaj se ne moremo strinjati, da bi slovenska univerza opustila slovenščino in začela poučevati v angleščini? Ali da bi celo uradno ukazala odpravo spolne oznake v slovenskem jeziku? Zakaj kategorično odklanjamo zadnjo levičarsko izmišljotino, da si človek sam izbira spol? Zakaj nas v postopkih pred oblastnimi organi tako zelo moti neenaka obravnava po načelu prvo- in drugorazrednih državljanov? Zakaj ne moremo sprejeti različnih in krivičnih obravnav na sodiščih? Zakaj nas spravlja v bes, ko nam politične sile iz zakulisja hočejo s hinavskim govorjenjem o »sovražnem govoru« odvzeti še zadnje orodje upora, to je »svobodo govora«?

Zakaj vse to?

Zato, ker nam tega ne dovoli naša identiteta. Skozi večtisočletno zgodovino, skozi zmage in poraze, bolečine in krivice, poniževanja in sovraštvo in končno skozi trpljenje, ki so ga povzročili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja, smo do svojih zadnjih globin ponotranjili vrednote svobode, pravičnosti, enakosti in ljubezni do svoje domovine. Te vrednote so že davno postale naša identiteta. Kdor jih žali, žali nas v dno duše. Kdor jih hoče uničiti in razgraditi, hoče uničiti nas, naš narod.

Tega pa ne moremo dopustiti niti ne bomo nikoli dopustili.

Avtor Matija Ogrin