Za nami so evropske volitve. Hočemo Evropo, je bilo geslo ene od strank. Temu je najbrž težko oporekati. Seveda se najdejo evroskeptiki, toda verjetno vendarle večina Slovencev ve ali vsaj čuti, da nam je zaradi Evrope, vključenosti v Evropsko unijo, bolje. Glede na to bi se pod tako geslo lahko podpisali skoraj vsi. Toda problem takih gesel je, da imajo vedno tudi drobni tisk, obrobne opombe, brez katerih ni mogoče vedeti, kaj tako geslo za vzklikajočega dejansko pomeni oz. kaj z njim pravzaprav misli. Kako pomemben je drobni tisk, ve vsakdo, ki je kdaj želel uveljaviti reklamacijo zaradi pokvarjenega aparata ali pa avtomobilsko zavarovanje ob praski, narejeni na parkirišču. Takrat marsikdo ugotovi, da vsega tistega, kar si je sam predstavljal ob besedah, geslih in obljubah, ki jih je slišal ob sklepanju posla, prodajalec, posrednik ni imel v mislih. Če se še tako jezimo, s svojo pritožbo nismo uspešni. Prodajalec nam samo pokaže drobni tisk in je stvar največkrat zaključena. Problem je namreč, da smo ob nakupu podpisali pogodbo oz. sprejeli pogoje poslovanja, vključno z drobnim tiskom, s katerim pa se takrat, ko bi se morali, nismo hoteli, želeli ukvarjati, ali pa nam je preprosto zmanjkalo časa. Ali, kar je še huje, se o drobnem tisku nismo niti vprašali ali se zavedeli, da obstaja, čeprav je največkrat bistven za razumevanje tega, kar določena ponudba sploh prinaša.
Spregled drobnega tiska v našem vsakdanjem življenju vsaj praviloma nima dramatičnih posledic. Drugače pa je z »branjem« drobnega tiska pri geslih, ki jih prinašajo družbene skupine, politične stranke, države, ideologije idr. Ta gesla mnogokrat spreminjajo življenja celim skupinam ljudi, narodom, državam. »Arbeit macht frei« je milijonom ljudi prinesel trpljenje in smrt. Nič bolje se ni godilo onim, ki so okusili parolo »proletarci vseh dežel, združite se«, ali pa »smrt fašizmu – svoboda narodu«.
Do gesel je treba biti torej skrajno previden, pa čeprav gredo še tako zlahka v uho in so na prvi pogled zelo všečna. Delo res osvobaja človeka, še posebej če zanj prejme dostojno plačilo, ki mu omogoča dostojno življenje, toda nacionalsocializem je dal temu geslu popolnoma drug pomen; strašljiv, uničujoč. Zagotovo si vsak narod želi, da bi bil na svoji zemlji gospodar, svoboden in neodvisen, toda tisoči, desettisoči so na svoji koži občutili »svobodo«, ki jo je komunizem prinesel narodu. Enako združitev »proletarcev« vseh dežel.
Da hočemo Evropo, bo tudi držalo. Vsem nam so verjetno blizu zahteve, ki so bile v okviru tega gesla izpostavljene: spoštovanje človekovih pravic in pravnega reda, svoboda govora, demokracija. Težko boste našli koga, ki ne bi zagovarjal solidarne in pravične Evrope, v kateri bo vsak lahko našel svojo priložnost. Toda, če bomo pogledali drobni tisk političnih strank, družbenih skupin ali posameznih lobijev, ki pritrjujejo Evropi in naštetim zahtevam, bomo kaj hitro ugotovili, da stvari vendarle niso tako preproste. Da ista beseda nima pri vseh enake vsebine. Nekdo vidi Evropo kot skupnost, ki je nastala in se oplajala ob judovsko-krščanskih vrednotah, drugi zgolj kot produkt razsvetljenstva, spet tretji vidijo Evropo skozi oči sodobnih levičarskih teorij (ideologij). Tudi spoštovanje človekovih pravic ima različne interpretacije. Nekateri jih vidijo v spoštovanju človekovega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti, spet drugi skozi geslo »moje telo, moja pravica«. Iz drobnega tiska, se pravi iz preteklih ravnanj, pa tudi načrtov za prihodnost določene skupine, stranke, ideologije, pa tudi ravnanj in načina življenja njihovih največjih promotorjev lahko razberemo, kakšen je njihov resnični odnos do gospodarskih praks in filozofij, zgodovine, družine, naroda, če govorimo o Evropi, tudi do vprašanj, povezanih z varnostjo. Do vprašanj, ki so bistvena za vsebino Evrope. Če hočemo znati brati, moramo torej dobro motriti svet okoli sebe.
Če bi vas povprašala, kaj menite o vzkliku »Za Evropo ljudi, ne kapitala«, bi verjetno marsikdo z odobravanjem prikimal. Da, človek je čisto preveč podvržen kapitalu, ta ga maliči in izkorišča. Toda če bi napisala, da gre za geslo naše Levice, bi to bržkone (upravičeno) dobilo drugo vsebino. Nenadoma bi imeli pred seboj skupino ljudi, ki hoče vladati, pa noče za to prevzeti odgovornosti; skupino ljudi, ki bi živela in (večinoma) živi od državnega denarja, ne pa od dela svojih rok. Tisti, ki pobliže poznajo našo polpreteklo zgodovino, bi verjetno ne mogli mimo misli, da so tako govorili tudi tisti, ki so po vojni ljudem zaplenili premoženje, ki so ga ti s trdim delom skozi generacije zaslužili, podržavili kmetije, da bi vzeli samostojnost kmetu, se vselili v stanovanja in hiše, ki so jih zgradili drugi.
Biti pozoren, kaj v sebi skrivajo posamezna gesla in parole, je torej skrb vsakega izmed nas. Samo tako lahko prepoznamo, ali gre za geslo, resnično namenjeno dobrobiti posameznika, skupnosti, naroda ali države, ali pa se za njim skriva kaj drugega. Ali gre za poziv v najžlahtnejšem smislu, kot ga recimo prinaša »moli in delaj« sv. Benedikta, ali pa za prazne parole, namenjene aktiviranju množic za dosedanje zelo sebičnih cilje skupine, ki tako geslo sproži. Če hočemo presojo opraviti prav, je nujno potrebno razmišljanje o stvari, zelo koristno je znanje zgodovine. Geslo »zgodovina – učiteljica življenja« je bilo v preteklosti že ničkolikokrat preizkušeno in potrjeno, čeprav na to vse preveč radi pozabljamo.
O vsem tem sem razmišljala, ko sem spremljala dogajanje v Sloveniji ob praznovanju 9. maja, dneva Evrope. Večina, ki bi jih naključno vpraševali o tem dnevu, bi verjetno vedela povedati, da praznujemo dan zmage, dan, ko so partizani osvobodili Ljubljano (čeprav, bodimo iskreni, je bila Ljubljana že prazna, saj so se Nemci iz nje že prej umaknili), medtem ko bi ob omembi Schumanove deklaracije verjetno bolj ali manj samo zmajevali z glavo. Dan zmage so v našem glavnem mestu, kot že toliko desetletij poprej, zaznamovali s pohodom po poti spominov in tovarištva. Pot je speljana po trasi bodeče žice, ki so jo februarja 1942 okoli Ljubljane postavili Italijani. Če boste iskali razloge za to v uradni zgodovini, boste izvedeli, da je bil namen Italijanov odrezati Ljubljano od odpora, ki se je porajal proti njim zunaj mesta. Če boste poizvedovali kje drugje, boste slišali, da so Italijani na ta način želeli zaščiti prebivalce glavnega mesta tudi pred nasiljem in umori, ki jih je komunistična partija s pomočjo likvidatorskih trojk izvajala predvsem med domačini. Temu bi bilo seveda zanimivo nameniti nekaj več prostora, ne le en stavek, toda tokrat je razmišljanje namenjeno geslom oz. parolam ter drobnemu tisku, ki jih te skrivajo v sebi.
Torej, ob tem dnevu so se najvidnejši predstavniki stranke, ki je pred evropskimi volitvami zatrjevala »Hočemo Evropo«, udeležili pohoda po tej poti spominov in tovarištva, ob tem pa na svojih straneh ta sprehod označili z različnimi gesli in besedili, ki so nas vračala v prvi povojni čas, v čas, ko se je vzpostavljala in utrjevala totalitarna oblast. Tu ni šlo le za skovanke, ki so spominjale na tisto obdobje, kot na primer ‘Domači izdajalci so varovali žico’, ‘Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo’ ali pa pripis ob sliki ‘Razpored domobranskih enot, ki so uporno mesto spremenile v zapor’, temveč za celotno ikonografijo objave. Všečna gesla: hočemo Evropo, hočemo spoštovanje človekovih pravic, hočemo enakost za vse, na eni strani in vztrajno vračanje v čas, ki nam je vzel Evropo, ki je sistematično teptal človekove pravice, ki je del državljanov označil za drugorazredne, mnogim celo vzel pravico do življenja, na drugi strani. Hočemo Evropo, je všečno geslo, toda ravnanja vzklikajočih so tista, ki potrjujejo ali pa zanikajo pristnost pripadnosti temu.
Če hočemo Evropo, pravo demokracijo in vse oblike svobode, ki jo ta prinaša, bi morali obračunati tudi s svojo polpreteklostjo. Nanjo pogledati brez olepšav. Sprejeti dejstvo, da marsikaj, kar nas je zaznamovalo, nas oblikovalo, ni bilo resnično. Da je le parola, ki skriva krvav in krivičen drobni tisk.
Lahko bi se lotili osovražene žice okoli Ljubljane, morda enkrat kasneje še trojk, ki danes rekreativno tečejo svoj krog, nekoč pa so skrivale drugo vsebino – likvidatorske VOS-ovske trojke, ki so sejale smrt med slovenskim prebivalstvom. »Zdi se, kot da se nihče ne spominja, kako se je osovraženo žico odstranilo,« je pred nekaj leti v članku o odstranjevanju žice okoli Ljubljane zapisala novinarka Dnevnika ter dodala: »zanimivo je, da tudi v Muzeju novejše zgodovine nimajo fotografij o odstranjevanju žice okoli osvobojene Ljubljane.« A ni to res zanimivo? Logično bi bilo pričakovati, da bi se ljudje ob koncu vojne nemudoma množično zapodili v tako osovraženo žico, ki jih je ločevala od prijateljev in sorodnikov na drugi strani, ter jo skušali odstraniti. Tako kot so se zapodili ljudje v Berlinski zid in ga podrli dobesedno z lastnimi rokami. Toda očitno jih je nekaj pri tem zadrževalo. Bogvedi koliko pohodnikov danes ve, da žica ni bila odstranjena takoj in da tudi odprtje mesta ni bilo tako samoumevno, kot mislimo danes. Na to kaže zapisnik seje mestnega odbora OF in komande mesta iz 21. maja 1945, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Na seji so obravnavali problem izdajanja prepustnic in prisotni so videli le dve možni poti: ali se blok popolnoma odpre ali pa se ga hermetično zapre. »Tretje poti ni,« so zapisali. »Če bi se prepustnice začele izdajati, bi se vršile vse mogoče zlorabe. Proti odprtemu bloku je OZNA, zaprt blok pa ovira gospodarski razvoj. O tem se bo govorilo z odgovarjajočimi, ki naj presodijo in izdajo primeren odlok. Da bo blok čim prej odprt, se bo apeliralo na kvarte, naj pošljejo prijave sumljivih elementov, in OZNO, da naj pospeši čiščenje.«4Kaj so imeli v mislih, ko so govorili o pospešitvi čiščenja, lahko le ugibamo. Morda so se pogovarjali o odstranjevanju min, ki so bile ob žici, lahko pa tudi kaj drugega. Danes predobro vemo, v katerih primerih so tudi uporabljali izraz ‘čiščenje’.
Težko bi se ne strinjali, da geslo »pot spomina in tovarištva« ni na prvi pogled spodbudno geslo; geslo, ki naj bi v človeku spodbujalo najlepša in najbolj pristna čustva, ki se rojevajo ob tovarištvu. Pred drugo vojno je pojem tovarištvo resnično pomenil iskreno prijateljstvo, zvestobo, skupne cilje in prizadevanja za dobro, toda po drugi svetovni vojni je ta pojem dobil tudi temačen prizvok, prizvok, obarvan s številnimi zločini proti človečnosti, ki jih je prinesel sistem, ki je tako rad uporabljal prav besedo tovariš. Glede na to bi bilo torej smiselno razmisliti, kakšne spomine prinaša ta pot. Ali je spomin res tako pozitiven in tovarištvo res tako pristno, kot ga prikazuje povojna in vse do danes interpretirana zgodovina? Ali ne bi bilo bolje, da bi vsebina tega gesla vsem prinesla isto (in v resnici prekaljeno) – sporočilo in spomin na vse, kar se je dogajalo na slovenskih tleh med in po drugi vojni? Tudi o likvidacijah, ustrahovanju, morilskih trojkah, povojnih pomorih in partizanskih koncentracijskih taboriščih, političnih obsodbah nasprotnikov »novega razreda«. Uresničitev tega seveda ne gre brez podpore politike in izobraževalnega sistema, ki oblikuje vsako novo generacijo. Šele takrat, ko bo ‘pot spomina in tovarištva’ zaobjela vse dimenzije naše polpretekle zgodovine, bo lahko pristna in v poduk in opomin vsem generacijah. Takrat se bom na to pot brez zadržkov podala tudi sama. Dotlej pa …
Hočemo Evropo. Tako kot si jo želi večina Slovencev, ker ve, da zaradi tega živimo bolje. Toda to, kakšna je vsebina te Evrope, kakšna je vsebina, ki naj bi napolnjevala Slovenijo, pa se razlikuje od vsake družbene skupine, politične stranke, njihovega vrednostnega sistema in zvestobe določeni ideji. Tega se moramo vedno znova zavedati in ne naivno pričakovati, da je naša Evropa enaka Evropi nekoga drugega. Najbrž nas ne bi smelo presenetiti, če bi kje v drobnem tisku tistih, ki že toliko desetletij dušijo našo skupnost, našli zapis: »Naj Ozna dokonča čiščenje.« Drobni tisk je torej pomemben. Zato se ne navdušujmo nad všečnimi gesli, ne da bi se prej dodobra poglobili v njegovo vsebino. Naivnost ali nevednost ne moreta in niti ne smeta biti izgovor, da izberemo všečno geslo, ki zadaj skriva vse tisto, česar si ne želimo. Nikoli namreč ne gre le za posameznika, temveč tudi za skupnost, narod, državo in konec koncev za našo skupno prihodnost.