Vemo, da že napisana zgodovina navadno govori o dogodkih polpreteklega časa, v katerih ne vidi revolucije, ampak upor proti okupatorju oziroma osvobodilni boj. V temle Kako se je začelo bi radi osvetlili nekatere dogodke, na primer vosovski pokol 14. marca 1944 v Kopališki ulici v Škofji Loki, krvavo partizansko mobilizacijo decembra 1943 v Škofji Loki oziroma Puštalu, rušenje cerkva na Škofjeloškem tik pred koncem vojne in tako imenovane izvensodne poboje vrnjenih domobrancev po koncu vojne na loškem gradu, v Lovrenški in Bodoveljski grapi, na Križni gori, pri Matjaževi jami in po drugih moriščih v okolici, ki še danes niso raziskana. Kako bi tudi bila, ko je bilo celega pol stoletja o vsem tem prepovedano govoriti in je veljala zarota molka tudi za izvajalce, ki so zato trpeli, morda nič manj od onih, ki jih je to neposredno doletelo, in se sami neposredno prepričali o resničnosti Prešernovih verzov o hudem rablju in čuvaju, ki se nikdar ne utrudi.
Če bi ne bilo drugega kot petdesetletni molk, ko je morala prava zgodovina tisočletnega mesta utihniti, tudi Romualdov pasijon je moral tedaj utihniti, je bila to težka senca, ki se je usedla na mesto. To je bil čas, ko naj bi se veselili konca vojne in odhoda okupatorja, ki naj bi uveljavil Hitlerjev ukaz: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Na srečo se to ni zgodilo in je nacistična zver doživela svoj pogin, kot je že v začetku leta 1942 po prihodu Cankarjevega bataljona v Dražgoše prestrašenim vaščanom napovedal politkomisar Stane Žagar. Kljub tej napovedi se je potem zanje bitka tragično končala, saj so jih Nemci 41 postrelili kot talce, vas s cerkvijo sv. Lucije vred pa do temeljev porušili. Škofja Loka je dolga leta proslavljala spomin na to bitko ob občinskem prazniku, preživeli vaščani pa so se mučili z obnovo vasi in cerkve, za katero so z velikimi težavami dobili dovoljenje. Tragično, vendar resnično, kako različno gledamo na isti dogodek prvi in kako drugi.
Kot je razvidno iz dokumenta, je Škofja Loka praznovala prvi občinski praznik v dneh od 18. do 22. decembra 1953 v spomin na odhod Ločanov k partizanom 18. decembra 1943. Zveza borcev je ob tem praznovanju 21. decembra 1953 odkrila ploščo v spomin na rešitev loških aktivistov iz zaporov. Po odločbi o grbu, zastavi, prazniku in pečatu občine Škofja Loka – Ur. list RS, št. 23/1997 – je sedaj praznik občine na dan 30. junija. Na ta dan leta 973 je bila v darilni listini nemškega cesarja Otona II. prvič omenjena Škofja Loka. Tedaj je namreč omenjeni nemški cesar podaril freisinškemu škofu Abrahamu del Sorškega polja, Selško in Poljansko dolino ter kraj Lonka (sedaj stara Loka). Imenovana v listini, torej ni današnja Škofja Loka; to – Bischoflack – so ustanovili freisinški škofje kmalu po prevzemu oblasti, da so imeli upravno in gospodarsko središče za svojo posest. Prvotno se je mesto imenovalo Loka, kar pomeni travnat svet ob vodi, kajti naselje se je začelo razvijati na jasi nad sotočjem obeh Sor. Pozneje je dobilo pridevek Škofja, da bi jo označili kot posest freisinških škofov. Kot trg se Škofja Loka omenja leta 1248, kot mesto pa 1274. V začetku 14. stoletja se je mesto zaradi varnosti zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo pet vrat. V sklop mestne obrambe je spadal tudi grad, ki je stal že v 13. stoletju, po potresu 1457 pa so ga na novo pozidali. Leta 1476 so ga napadli Turki, sledil je Vitovčev požig in leta 1511 spet potres; od tedaj se je Škofja Loka le malo spremenila.
Morda bi bralca zanimale še nekatere splošne stvari o Škofji Loki, na primer o učiteljišču za dekleta, ki so ga vodile sestre uršulinke v gradu, o profesorskem cehu, katerega člani so bili tudi dr. Jakob Šolar, dr. Janez Dolenc in dr. Tine Debeljak – njihove kipe danes najdete v Aleji znamenitih Ločanov v Šolski ulici, o že dolgo pokojnem Andreju Karlinu, ki je leta 1911 postal tržaško-koprski škof, po osmih letih pa se je na predlog Svete stolice zaradi italijanskega nasprotovanja škofiji odpovedal, se vrnil v Ljubljano in prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava. Že leta 1923 je bil ustoličen za lavantinskega – mariborskega škofa in na tem mestu veliko naredil za beatifikacijo predhodnika Martina Slomška. Umrl je leta 1933. Verjamemo, da bralec te teme vsaj nekoliko že pozna, zato bomo sedaj skušali po svojih močeh z nekaj poglavji odgovoriti na gornje vprašanje.
Ali je bil odhod mož in fantov decembra 1943 k partizanom res prostovoljen?
Pred kratkim nam je prišlo v roke pričevanje Jakoba Notarja iz Puštala, ki je bilo podano po mnogih letih oklevanja zaradi poprave krivic. Tukaj ga navajamo zaradi osvetlitve takratne partizanske mobilizacije oziroma prostovoljnega odhoda v partizane, sicer nam pa pove tudi marsikaj o življenju in razmerah v tistem času. Povzemamo ga v skrajšani obliki.
Jakob Notar je bil rojen leta 1906 v Puštalu št. 15 v Škofji Loki. Leta 1940 se je poročil z nekaj mlajšo Marijo Zupan s Trstenika in še istega leta se jima je rodil sin Jakob, sledil mu je leta 1942 sin Jožef, leta 1944 – že po nasilni odvedbi očeta – pa je prijokal na svet še Stanislav. Oče Jakob Notar je imel dva poklica: od pomladi do pozne jeseni je delal pri znanem loškem gradbenem podjetju Molinaro kot zidarski mojster, pozimi pa je popravljal čevlje. Mati je gospodinjila in skrbela za otroke. Zemlje niso imeli, zato je bila glavna skrb za preživetje družine na očetu, ki je bil tudi cerkveni pevec.
Do decembra 1943 je družina živela dokaj mirno. Oče je delal po raznih gradbiščih in v glavnem prihajal domov samo zvečer. Partizani so v spodnji del Puštala, kjer je bila Jakobova hiša, prišli le redko, saj so ga nadzirali Nemci iz bunkerja pri mostu čez Soro.
19. decembra 1943 – mati je bila tedaj tretjič noseča – je prišlo do dogodka, ki je popolnoma spremenil dotedanje življenje Notarjeve družine in močno odjeknil tudi v Puštalu in okolici. Partizanske enote na Gorenjskem so se leta 1943 okrepile z novinci, ki so zaradi nemških vpoklicev bežali v gozd, da bi se rešili fronte in ostali blizu doma. Mnogi od teh niso čutili naklonjenosti do partizanskega gibanja, ampak le željo, da se rešijo Nemcev. Partizani so kmalu spremenili način kadrovanja: niso več samo sprejemali beguncev pred Nemci in fronto, ampak so začeli tudi sami mobilizirati, kar pa je vplivalo na do tedaj dokaj znosne odnose med ljudmi.
Komaj se je tistega decembrskega dne naredila noč, so k Notarjevim prišli trije vosovci: dva znana sovaščana, tretji – edini v nekakšni uniformi – pa je bil neki študent iz Medvod. Skoraj hkrati z njimi je prišel z dela oče in takoj so mu povedali, da mora z njimi. Mudilo se jim je, saj je bil blizu nemški bunker in za tisto noč so imeli še marsikaj v načrtu. Ko oče ni pokazal veselja nad njihovim ukazom, mu je Medvodčan takoj nameril pištolo v glavo. Mati je jokaje prosila, naj ga zaradi nje pustijo doma, tri leta in pol stari Jakob pa se ga je oklenil za nogo in ponavljal, da ga ne da, dokler ga glavni vosovec ni z brco ločil od očeta in otrok je pri tem udaril ob vrata. Mati je hotela dati očetu za s seboj odejo, saj je bila zima, toda odrinili so jo in izginili z njim v hladno noč.
Od Notarjevih so mobilizatorji odšli k očetovemu bratu, ki pa je bil v postelji zaradi pljučnice in so ga po daljšem prerekanju pustili doma. Tretji je bil na vrsti kovač Guzelj; njega so odpeljali, vendar jim je na poti v Cerkno ušel in se vrnil domov v Puštal. France Škrlj si je malo prej zlomil nogo in jo je imel v mavcu, zato so ga pustili, Franceta Krmelja pa tudi niso dobili, ker je bil na obisku v Avstriji. Najhuje je bilo pri Antonu Jamniku, Puštal št. 1. Pravzaprav so mobilizatorji pri Jamnikovih iskali Tonetovega brata Štefana. Ker je pričakoval mobilizacijo, se je skril, medtem ko se je Tone zanašal na ustno obljubo, da bo zaradi otroka lahko ostal doma. Zdi se, da so pričakovali, da se bo pojavil doma, zato so se tisti večer kar trikrat oglasili pri Jamnikovih. Ker Tone brata niti pri tretjem obisku ni izdal, so zahtevali, da on gre z njimi. Ponavljal je, da žene ne more pustiti same in da bi podkrepil svoj izgovor je vzel dojenčka, ki ga je prej držala ona, v svoje naročje. Tedaj ga je Medvodčan ustrelil v glavo in z otrokom ter materjo so vsi padli na tla, likvidatorji pa so odšli naprej iskat »prostovoljce«.
Mati je tako ostala sama z malim Tončkom, ki je danes blizu osemdesetih in se iz materinih pripovedi dobro spominja tistega dogodka, zaradi katerega je kot otrok in tudi kasneje imel hude psihične ter govorne motnje. Poleg tega so ga v osnovni šoli šikanirali in bolelo ga je, ko je spremljal materino trpljenje, vendar ji največkrat ni mogel pomagati.
Za odpeljanega Jakoba Notarja žena dolgo niti ni vedela, ali je sploh še živ. Šele marca 1944 je prišlo pismo iz Cerkna, da živi v težkih razmerah in bi se rad vrnil domov. Preden so prišli gestapovci preiskat hišo, da bi dokazali ženino povezanost s partizani, ga je ženina sestra vrgla v ogenj. Malo pred koncem vojne je Cerkno in celotno območje zajela nemška ofenziva in tako domači nikoli niso zvedeli, ali so očeta ubili partizani sami ali je padel na begu pred Nemci. Nekaj o njem je povedal Perkusov Pavle iz Spodnjega trga v Škofji Loki, ki je bil 19. decembra 1943 tudi nasilno odpeljan od doma in sta bila z Notarjem do vdora Nemcev skupaj. V takratni zmedi sta bežala s partizani in nekaterimi delavci proti Trnovskemu gozdu, toda že naslednji dan so padli v strahovit nemški ogenj. Pavle je bil pri tem težko ranjen in se je znašel v bolnišnici v Postojni. Za Jakoba Notarja potem ni več slišal. Leta 1959 pa je devetnajstletni Jakob Notar mlajši Pavleta obiskal na njegovem domu. Lepo ga je sprejel, vendar je bilo očitno, da še vedno nosi posledice trpljenja v Cerknem. Jakob je materi, ki je z velikimi težavami skrbela za tri otroke, največ pomagal. Veliko je hodil k Molinarjevim, ki niso imeli nobenega sina in so ga imeli skoraj za svojega. Ko je bil star že 32 let, se je – tudi po priporočilu njenih staršev – poročil z najmlajšo Molinarjevo hčerko Marijo.
Vosovski pokol v naselju Karlovec 14. marca 1944
Loško predmestje Karlovec – danes je tam Kopališka ulica – se je pravzaprav držalo Mestnega trga, le obzidje ju je ločevalo. V neposredni bližini je leta 1944 bil sedež gestapa in na gradu so bili vojaki, zato so Karlovec imeli za varen kraj. Burjevčev Filip iz Puštala je, na primer, hodil spat k stricu Janezu Pušarju v Karlovec; bil je namreč star 17 let in se je bal, da bodo neke noči prišli partizani in ga mobilizirali, kot so decembra 1943 sovaščana Notarja in druge.
Burjevčevi – pisali so se Pušar – so bili velika družina, saj je bilo pri hiši 12 otrok. Njihov dom je bil ob robu gozda in partizani so se včasih oglasili pri njih zaradi popravila čevljev, kajti oče je bil čevljar. V začetku leta 1944 starejših štirih sinov ni bilo doma: Franceta so neke noči odpeljali partizani in se ni vrnil; Zdravko je delal v Avstriji, Ludvik ter Jakob pa sta bila vpoklicana v nemško vojsko. Ludvik je leta 1944 padel na vzhodni fronti, Jakob pa je bil samo ranjen in je po zdravljenju prišel domov na dopust. Od deklet so bile tri še pri starših, dve pa sta bili že poročeni in nista več živeli doma.
Filip je torej 14. marca zvečer, kot običajno, šel spat k stricu Janezu Pušarju, po domače Bičku v Karlovec, kjer sta živela z ženo Ivanko sama v dokaj prostorni hiši, zato sta lahko prenočevala tudi begunce, ki so v strahu pred partizani prišli v mesto. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani pri večerji še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegova brat Matevž in sestra Marjanca, oba Staniška, Jakob Krmelj iz Staniške bajte in mogoče še kdo. Kdo so bili ti gostje in kaj jih je na noč prineslo s samotnih hribov? Janez, Matevž in Marjanca so bili vsi doma na Stanišah, veliki kmetiji na Sv. Petra hribu, le da je bil Janez že oče sedmih otrok in je živel pri Sv. Andreju. Staniški sicer niso bili navdušeni za partizane, vendar ti nikoli niso šli lačni od njihove mize in tudi za v nahrbtnike se je vedno kaj dobilo.
Točnega datuma ne vemo, vsekakor pa je bilo pred 14. marcem, so vosovci odpeljali 20-letno Staniško Katjo in se ni vrnila. Menda je razpečavala slovenski tisk, ki ga je bilo po ustanovitvi domobranske postojanke v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem dovolj. Znano je, da so Nemci leta 1944 pred tem zatiskali oči, partizani pa napeto zasledovali kot nevarno belogardistično propagando. Ko so se na Stanišah in v bajti oglasili vosovci in se izdajali za črnovrške domobrance, sta jim Katja in sestrična Mici iz bajte verjeli in se odkrito pogovarjali z njimi, oni pa so kmalu prekinili veseli razgovor in ju odpeljali. To tudi pojasnjuje, zakaj se je Jakob Krmelj bal biti doma in je s Staniškimi prišel na varno v Škofjo Loko.
Po večerji so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Nikomur ni prišlo na misel, da jim preti nevarnost. Ko je v veži zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gneči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z naperjeno brzostrelko, za njim pa še dva ali trije in iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Verjetno je Filip tisti trenutek stal nekoliko stran od drugih, saj je potem sam ležal na sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali namerno padla na tla in ostala nepoškodovana. Nekje zunaj so se že slišali streli, zato morilci niso imeli časa preverjati svojega dela, ampak so hitro odšli.
Ko se je Filipova sestra Ana naslednje jutro odpravljala v službo, ji je oče, ki je bil v skrbeh, ker Filip še ni prišel domov, naročil, naj spotoma gre pogledat k Bičku, zakaj ga ni. Tako je Ana postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji. Trupla v kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in Slovenski dom je nekaj fotografij s kratkim poročilom objavil 5. oziroma 17. julija 1944.
Skoraj ob isti uri kot pri Bičku so se vosovci pojavili pri Ruparju, po domače pri Čiku, kar kaže, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so vedeli, da bo po prvih strelih sprožen alarm, ki bi jim utegnil preprečiti umik. Tudi pri Čiku so bili begunci pri večerji, in to: Janez Pustovrh, Hribovski od Sv. Ožbolta in njegova žena Ivana ter šestletni sin Janez; Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare.
Med mrtvimi bi gotovo bila tudi Pustovrhova sedemletna hči Tončka, če se ne bi malo prej umaknila od mize in tako postala priča pokola svojih najbližjih.
Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula smrtonosna svinčena toča. Zdi se, da je gospodar Rupar tik pred tem stopil v sobo poleg kuhinje, morda je že prej kaj slišal, in sedemletno dekletce je šlo za njim. Ko je v kuhinji zadrdrala brzostrelka, je Rupar že držal v roki pištolo. V trenutku je porinil otroka za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Menda je ranil vosovca Janka Božnarja – Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, skoraj sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, temveč so hitro odšli.
Ko smo pripravljali članek za 72. številko Zaveze, smo bili posebej pozorni na to, ali in kaj o tem piše Enciklopedija Slovenije, ki obravnava Škofjo Loko šele leta 1999 – v 13. zvezku. Tu smo pod geslom Škofja Loka – Zgodovina med drugim našli tudi sledeče: »15. 3. 1944 je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato pa je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici.« Kot vir je navedeno sledeče: Florijan (S. Kobal), Začetki ljudske vstaje v Škofji Loki, Loški razgledi, l. 1954, 7–22). Kako je mogoče govoriti o spopadu, ko nekdo z brzostrelko strelja na ljudi, ki večerjajo pri mizi? Kakšni organizatorji domobranstva oziroma nasprotniki OF morejo biti šestletni otroci? Razumemo, da enciklopedija navaja, da je padlo devet organizatorjev, saj je pred pogrebom bilo na Mestnem trgu samo devet krst (ne deset), ker so šestletnega Janeza Pustovrha položili v krsto k materi Ivani. Pričakovali smo, da se bo na članek v 72. številki oglasil kdo, ki dogodek pobliže pozna in ga morda dopolnil s kakim resničnim podatkom, žalostijo pa nas neresnice in sprevračanje dejstev, še toliko bolj, če so našli mesto v Enciklopediji Slovenije. Pomor pri Bičku in Čiku je znova ovrgel trditve, da je bil protikomunistični odpor samo v »sklerikalizirani« Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem, na primer, naj bi se ljudje enotno pridružili osvobodilnemu boju, katerega pobudnik in organizator je bila partija. Celo danes, v tretjem desetletju naše samostojne države bo marsikdo težko sprejel samo po sebi umevno dejstvo, da je domobranska postojanka v Škofji Loki 16. marca 1944 nastala zaradi komunističnega nasilja. Pogreb desetih žrtev je bil 18. marca in začetek slovesnosti je bil na Mestnem trgu, kjer so bili pomorjeni že prej na parah. Nemci so to seveda izkoristili za svojo propagando in mrtvaški oder ter del trga odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista. Poleg tega se je pogreba udeležilo nekaj vodilnih nacistov. Kakšna ironija! Preproste hribovce je prignala v mesto huda stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi »osvobodili« življenja, drugi pa zlorabili za svojo propagando. Novoustanovljenih domobrancev je bilo menda v začetku samo sedem, vendar je kljub svojim letom (rojen 1888) bil med njimi oče umorjenega Filipa Pušarja, ki je dobro znal nemško in je tedaj skupaj z drugimi dosegel, da Nemci za v Karlovcu pobite niso odredili streljanja talcev. Zgodovinarka Monika Kočevar v svoji knjigi Gorenjski domobranec ugotavlja, da je bila Škofja Loka ena tistih postojank, ki so imele največ prebežnikov iz partizanskih vrst. Iz njenega pregleda je razvidno, da je posadka, seveda ne ob ustanovitvi, od 157 vpisanih članov imela 52 nekdanjih partizanov. (Gorenjski domobranec, str. 40) Zanimivo je, da so od partizanov k domobrancem prihajali celo zadnje mesece pred koncem vojne, ko je bilo očitno, da so nacistični Nemčiji šteti dnevi. Razumljivo, da so prihajali mobiliziranci, ki s srcem in mišljenjem nikoli niso bili za komunizem in partizane. Prav tako niso bili za Nemce, vendar so vedeli, da bodo ti kmalu odšli, in verjeli, da bodo potem zahodni zavezniki pomagali k pravični ureditvi. Če bi jim tedaj kdo dopovedoval, da je že vse odločeno in da so zavezniki na strani partizanov, mu ne bi verjeli. »Osvoboditelje« so od blizu spoznali v času »služenja« v njihovih vrstah že prej in se z novim redom, ki so ga obljubljali, niso strinjali. V njihovo zmago niso verjeli, zato se jih obljube o zadnji amnestiji niso prijele in so bili slučaji, da bi kak domobranec odšel k partizanom, skrajno redki.
Čeprav se nam kar ponuja, da bi nadaljevali komaj začeto razmišljanje o loških domobrancih, da bi kaj povedali, kako so se maja 1945 vrnili kot ujetniki v Škofjo Loko in kako so jih gnali z železniške postaje Trata na Loški grad, kjer so se potem dogajale čudne stvari, ki še danes niso raziskane, kako so jih le nekaj dni kasneje na gradu odbirali in ponoči vodili v smrt v Lovrenško grapo, v Bodovlje na Križno goro in še kam, bomo tukaj navedli nekaj podatkov o Kamnitniku, kjer so Nemci 9. februarja 1944 ustrelili petdeset talcev in se strah ter razburjanje zaradi tega ob vosovskem pokolu v Karlovcu še nista polegla.
Enciklopedija Slovenije navaja v 13. zvezku, da je konec leta 1944 v Škofjeloškem okraju delovalo kar 35 narodnoosvobodilnih odborov. Brez dvoma so to spremljali tudi Nemci in zato izredno hitro izvedli kruto represalijo za v začetku februarja padlega esesovca. Neki vojak, pripadnik enote SS, ki je bil v civilnem življenju menda tudi sam krojač, je namreč neko popoldne pri krojaču v Stari Loki popravljal svojo uniformo. Ko se je že po temi vračal v svojo kasarno, je srečal tri loške vosovce, ki so ga ustrelili. Kot povračilni ukrep so Nemci 9. februarja za Kamnitnikom ustrelili petdeset talcev: 18 domačinov in 32 od drugod pripeljanih zapornikov. Med njimi sta bila tudi loški zdravnik Kocijančič in mesar Krek. Dodajmo, da je sedaj med drugimi zaslužnimi Ločani v Aleji znamenitih tudi kip zdravnika Kocjančiča.
Rušenje cerkva na Loškem
Povzeli bomo nekaj odlomkov iz 55. številke Zaveze, kjer v rubriki Kako se je začelo najdete članek z naslovom Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode. Tudi tu se začne z Rovtom pri Sv. Lenartu, kjer je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 pripravil zasedo nič hudega slutečim nemškim policistom.
Vemo, da je februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu (danes Lenart nad Lušo), Jože Švelc, ki je pred tem več let deloval med slovenskimi izseljenci v Franciji. Med drugimi njegovimi dolžnostmi je bilo tudi poučevanje verouka na šoli v Martinj Vrhu, ki je spadala pod njegovo faro. Dvakrat tedensko je zato prepešačil tja in nazaj uro in pol dolgo pot v Martinj Vrh, kjer sta pred vojno učiteljevala učitelj Vidmar in njegova žena. Vidmar je bil doma iz velike Ušeničnikove družine na Trebiji, njegova mati je bila druga v vrsti sedemnajstih otrok. Ko se jima je rodil prvi otrok, so nastale težave zaradi varstva in učitelj se je tedaj spomnil na mlajšo sestro Milko. Rada se je odzvala njegovi prošnji in prišla na Martinj Vrh.
Aprila 1941 so za kratek čas prišli Italijani, za njimi pa Nemci, ki so takoj začeli preganjati duhovnike, učitelje in druge. Vidmarjeva sta se z otrokom še pravi čas umaknila čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Tedaj so odpeljali skoraj vse gorenjske duhovnike, Švelca pa menda niso imeli na seznamu, zato je imel nekaj časa mir. Seveda je nehal hoditi v Martinj Vrh, saj tudi pouka ni bilo, dokler niso prišli nemški učitelji. Milka Vidmar, ki je po odhodu bratove družine ostala brez dela, je prišla k Sv. Lenartu in tako postala priča vseh medvojnih in povojnih dogodkov tega kraja.
Ko so Nemci julija 1941 končno ugotovili svojo površnost, so Švelca opozorili, naj takoj izgine, sicer ga bodo zaprli. Faranom je sicer napovedal odhod, v resnici pa ostal kot ilegalec pri Sv. Lenartu. Ker se je skrivanja in stalne nevarnosti kmalu naveličal, je napisal pismo selškemu županu Benediku, naj posreduje pri gestapu in uredi glede njegovega bivanja in delovanja pri Sv. Lenartu. Čez nekaj časa je dobil dovoljenje za delo v selški fari pod pogojem, da ne bo slovensko pridigal, da bo obrede opravljal v latinščini in pomagal pri tečajih nemščine za odrasle. Poleg domače fare je skrbel še za Javorje, Bukovščico, Selca in Železnike. Veliko je spovedoval, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko, še ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. Ker je bil Švelc preobremenjen, so mu pri poučevanju otrok pomagale dekleta in žene, on pa je potem otroke izprašal in tako so lahko šli k prvemu obhajilu in birmi. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil sicer pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Večino pogrebov so opravili sami, ko je prišel duhovnik, pa je opravil pogrebni obred in blagoslovil grob.
Dvanajstega decembra dopoldne so tudi pri Sv. Lenartu opazovali nemško kolono, ki se je pomikala od Zaprevala po blegoški cesti. Skrbelo jih je, kako se bo izšlo, saj so vedeli, da so prejšnji dan v Rovt prišli partizani. Kmalu se je zaslišalo streljanje, vmes pa vzdihi ranjencev in juriši partizanov. Ko je streljanje potihnilo, je župnik vzel sveto olje in se v spremstvu gospodinje odpravil na kraj spopada. Hitro je ugotovil, da med trupli, ki so ležala po blegoški cesti in ob njej, ni več živih. Zvedel je, da so jih pregledali že partizani, ki so jim pobrali orožje. Šele naslednji dan je v Rovt prišla večja nemška enota in odpeljala v dolino trupla več kot štiridesetih padlih in pobitih; pokopali so jih na pokopališču v Kranju. Bali so se, da se bodo Nemci ravnali po pravilu: deset Slovencev za enega Nemca. Župnik Švelc je uporabil vse svoje znanje in spretnosti, da bi jih prepričal o nedolžnosti domačinov in jih s tem odvrnil od represalije. Poudarjal je tudi njihovo pomoč ranjencem. Kljub temu so dva domačina odpeljali in ju ustrelili v Begunjah. Partizani so takoj po napadu zapustili Rovt. Svoje ranjence so odpeljali v Martinji Vrh in jih izročili v oskrbo domačinom, sami pa še isti dan odšli v Poljansko dolino, kjer se je že začela vstaja. Eden od partizanskih ranjencev je po nekaj dneh podlegel hudim ranam in pokopali so ga pri Sv. Lenartu.
Le nekaj sto metrov od kraja, kjer so decembra 1941 umrli nemški policisti, je v noči na 24. marec 1945, ko je bilo vojne skoraj že konec, udarilo po partizanih Škofjeloškega odreda in italijanske brigade Grimasci. Med nemško ofenzivo proti 9. korpusu so se tudi oni znašli v obroču in se hoteli po vojaški cesti premakniti do Rovta in naprej čez Selško dolino na Jelovico. Padli so v močno nemško zasedo in po uradnem viru jih je padlo 28, po nekaterih govoricah pa prav toliko kot Nemcev decembra 1941. Tisti marčevski dnevi so bili že topli, vendar ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Spet je nastopil župnik Švelc. S težavo je zbral nekaj moških, da so pobrali trupla in jih prepeljali k Sv. Lenartu. Pri Potočnikovi kapelici so skopali veliko jamo in jih brez krst zložili vanjo. O tistih, ki so jih poznali, so obvestili svojce, da so jih prišli iskat in jih odpeljali na domače pokopališče. Med pobiranjem trupel so v grmovju ob cesti našli že izčrpanega ranjenega partizana. Oskrbeli so ga in mu pomagali do bližnje hiše. Bil je zadnji čas, da so ga še skrili pred prihodom Nemcev.
O ljudeh in dogodkih pri Sv. Lenartu bi bilo treba še veliko povedati, na primer o bratih Murnik in nemško-domobranskem odkritju okrajne gospodarske komisije, ko je bilo mrtvih devet njenih članov – partizanov; o tem piše tudi Jože Vidic v knjigi Zločin pri Sv. Lenartu, vendar bo treba to temo prihraniti za drugo priložnost. Tukaj pa navajamo samo še nekaj podatkov o rušenju cerkve sv. Lenarta in drugih cerkva ter zgradb v Selški dolini leta 1945, tik pred koncem vojne. Opravljal ga je poseben minerski vod Škofjeloškega odreda. Upravičeno se sprašujemo, ali so zato dobili povelje od zgoraj ali pa je bila to le slučajna strategija »vojnega področja in oblastnega komiteja«. Zakaj se je to dogajalo ravno v Selški dolini? Ali ni bila to morda načrtna priprava za nov družbeni red?
V soboto, 17. decembra 1944, je pri Sv. Lenartu ravno odzvonilo delopust. Župnik Švelc je še odšel v Javorje, kjer je naslednji dan, na 3. adventno nedeljo, imel običajno bogoslužje, ko so se pojavili partizani in povedali, da imajo ukaz porušiti cerkev, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano, šolo in Potočnikovo, po domače Grogcovo hišo, kjer sta bili trgovina in gostilna. V župnišču sta bila poleg gospodinje doma tudi njena mati in nečak. Na prošnjo, da odložijo rušenje do župnikove vrnitve, so odgovorili, da so se z njim že vse dogovorili, ko so se malo prej na poti srečali. V šoli ni bilo nobenega doma, zato je nihče ni branil. Grogcova mati in pet hčera so v joku prosile, naj jim pustijo streho nad glavo. Poveljujoči jih je nekaj časa čudno gledal, nato pa zamahnil z roko: »No, naj bo za kak dan.« Dovolili so, da iz cerkve in drugih zgradb, določenih za rušenje, odnesejo nekaj predmetov, prepovedali pa hkrati klicati za pomoč sosede. Potočnikov oče je prijel tabernakelj z Najsvetejšim in ga odnesel v kapelico Srca Jezusovega nad cerkvijo. Kipe, dve oltarni sliki in mašna oblačila so odnesli k Potočniku. Tudi iz župnišča so rešili nekaj opreme in živil. Ko so minerji končali priprave, so nagnali domačine v Potočnikovo hišo in naročili, naj odprejo vsa okna. Zemlja se je stresla od eksplozij in oblak prahu je za nekaj časa pokril cel hrib. Cerkveni zidovi in zvonik se niso porušili, bili pa so močno razpokani in razmajani, strop v cerkvi se je sesul in bogati leseni oltarji ter kor so se razleteli v trske. Ura na zvoniku se je ustavila in še dolgo potem kazala točen čas eksplozij. Zvonovi so sicer ostali v zvoniku, toda zvonjenje ni bilo možno, dokler jih niso sneli in namestili v zasilnem, lesenem zvoniku. Prosvetna dvorana je bila popolnoma zrušena in tudi poslopji župnišča in šole sta bili močno poškodovani.
Ko je župnik Švelc v nedeljo zjutraj v Javorjah zvedel za rušenje pri Sv. Lenartu, je očitno pokazal svoje nezadovoljstvo, zato so ga aretirali in odpeljali na komando vojnega področja v Farji Potok. Potem so na raznih sestankih razpravljali o njegovi krivdi. Čeprav je bila večina za njegovo oprostitev, je zmagala manjšina, ki je bila proti njemu. Nekdo je tako odločitev opravičil takole: »Kdor hoče biti pošten, je lahko tudi brez duhovnika.« Šentlenarčani, ki so vedeli, da je župnik tudi za partizane veliko naredil, so se zavzeli zanj in zapretili, da ne bodo več dajali hrane, če ga ne izpustijo. Pridobili so celo novega sekretarja gospodarske komisije Jožeta Pintarja – Drgača, da je odšel posredovat zanj v Farji Potok. Po približno štirinajstih dneh so ga izpustili. Ker je bilo župnišče neuporabno, je nekaj časa stanoval pri Potočnikovih. Mašo so imeli najprej v Potočnikovi kapelici, kamor so pred rušenjem prenesli tabernakelj z Najsvetejšim, končno pa so se ustalili v javorski podružnici sv. Valentina.
Čim je odlezel sneg, so na župnijski njivi nad razrušenim župniščem postavili leseno barako, dolgo štirinajst in široko sedem metrov. Pri vhodu so postavili majhen lesen zvonik in vanj prenesli zvonove iz razmajanega zvonika. Tako so se zvonovi spet oglasili. Prva maša v leseni cerkvi je bila na veliko noč 1945.
Cerkev sv. Lenarta pa ni bila prva, na kateri so partizani tega področja preizkusili strateške spretnosti. 18. novembra 1944 so napadli nemško orožniško postajo v Železnikih. Po treh dneh bojev so se orožniki umaknili v Selca. Že prvi dan po njihovem odhodu so partizani pripravili miting, toda udeležba je bila majhna, kajti ljudje so bili prestrašeni. Poveljnik odreda Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar je menda tedaj rekel: »No, če ne bomo plesali, bomo pa kresovali.« Res je kmalu zagorelo. Požgali so veliko in umetniško bogato cerkev, župnišče, mežnarijo in dve domačiji. Ko so zgorele stopnice v zvonik in nosilno ogrodje zvonov, je bronasti veliki zvon pri padcu prebil obok in z drugimi tremi zvonovi, ki so tudi bili bronasti, obstal razbit v cerkveni lopi (Simon Lorber, Selška dolina in Cerkev med drugo svetovno vojno, diplomska naloga).
Med napadom na Poljane nad Škofjo Loko 22. oktobra 1944 so partizani minirali farno cerkev sv. Martina. Bila je močno poškodovana. Kljub zavzemanju uglednih strokovnjakov in kljub prošnjam pisatelja Finžgarja, profesorja Miklavčiča ter drugih so jo v petdesetih letih porušili z razlago, da so zidovi za obnovo preveč razpokani, poleg tega pa cerkev na tistem kraju škoduje turizmu, ker zakriva pogled na Blegoš.
Leta 1945, tik pred koncem vojne, so v Selški dolini minirali in požgali šest cerkva, podružnic selške župnije. Nepoškodovana je ostala le cerkev sv. Florijana na Bukovici. Našteli jih bomo čisto na kratko. Pri cerkvi sv. Križa na Kališah so se nekaj časa zadrževali domobranci. Ko so se zaradi partizanskega napada umaknili, so jo partizani 10. marca 1945 minirali in požgali. Enako so naredili s cerkvijo sv. Miklavža nad Golico – februarja 1945. Baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Zabrekvah so marca 1945 večkrat minirali in jo podrli do tal. Cerkev sv. Jedrti na Lajšah je bila tik pred vojno obnovljena, partizani pa so jo marca 1945 popolnoma porušili. Marca 1945 so minirali tudi cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim. Tik pred koncem vojne so minirali še cerkev sv. Gabrijela na Planici, podružnico župnije Stara Loka. Prva cerkev v Selški dolini, ki je bila porušena, je bila dražgoška cerkev sv. Lucije. Nemci so jo dobesedno zravnali z zemljo. Uničevanje cerkve in vasi v Dražgošah je res bilo delo okupatorja, res pa je tudi, da so domačini prosili partizane, naj rešijo vas z umikom na Jelovico, pa niso bili uslišani. Gornji popis smo povzeli po diplomski nalogi bogoslovca Simona Lorberja. Rojen je bil leta 1971 v Železnikih. Nazadnje je bil župnik v Šmartnem v Tuhinju, kjer je tik pred božičem lansko leto veliko prezgodaj umrl. Hvaležni smo mu za njegovo diplomsko delo, ki je menda skoraj edini zapis o rušenju cerkva na Gorenjskem.
Zaključek
V uvodu tega sestavka smo napovedali opis nekaterih dogodkov, ki jih starejši domačini vsaj površno poznajo, mlajši Ločani in drugi pa zanje komaj vedo, zato se zavedamo, da smo tu komaj opozorili nanje. Morda bomo v eni prihodnjih številk Zaveze nadaljevali to »odkrivanje naše zamolčanosti«, kot je zapisal naš dolgoletni urednik profesor Stanovnik.
Kot vemo, so Šentlenarčani leta 1945 zgodaj pomladi blizu minirane cerkve postavili prostorno leseno barako in v njej praznovali takratno veliko noč. Tam je bila tudi prva povojna birma leta 1951. Škof Anton Vovk, ki je popoldne pred birmo prišel k Sv. Lenartu, je imel nemirno noč, saj so zlikovci začeli podirati mlaje, vendar so jih domači fantje odgnali in potem stražili do jutra. Podobne izgrede je škof tisti čas doživljal tudi na drugih birmovanjih, v Novem mestu pa so ga leta 1952, ko je bil na poti v Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle, polili z bencinom in zažgali.
Tudi novo cerkev pri Sv. Lenartu je leta 1961 posvetil škof Vovk. Bil je čas, ko so bili nekateri pijani od zmage, drugim pa so življenja visela na nitki. Gradbenega dovoljenja ni in ni bilo. Zakaj taki stroški, ko je kmalu ne bodo več rabili? Švelcu so zamerili, da se ni hotel vpisati v njihovo duhovniško društvo. Da bi ga spravili k pameti, so ga hkrati s selškim in soriškim župnikom poklicali na dolge orožne vaje. Iz Škofje Loke so stalno prihajali »obiski« in mu grozili oziroma ga skušali spremeniti. Leta 1957 je za župnega upravitelja prišel Miro Bonča, ki mu je končno uspelo dobiti gradbeno dovoljenje. Potem so pohiteli z delom. Stari zvonik so morali do tal porušiti in zgraditi novega. Nova cerkev je bila 16. maja 1961 posvečena in to je bil za faro velik dogodek. Ljudje niso pozabili rušenja poškodovane poljanske cerkve, od katere so večino materiala porabili za gradnjo javorske ceste. Če je poškodovana poljanska cerkev ovirala pogled na hribe, ali bi bilo nemogoče »ugotoviti«, da razmajana cerkev sv. Lenarta zastira pogled v dolino?
Vse med vojno porušene cerkve na Škofjeloškem so danes obnovljene oziroma na novo pozidane, zadnja menda cerkev sv. Gabrijela na Planici, podružnica Stare Loke. Ali je odveč, če ponovimo vprašanje, zakaj vsa tista rušenja. So res preprečila naselitev sovražne vojske. Ali je pretirano, če pomislimo, da to ni samo madež na zgodovini, ampak vse kaj hujšega: bi jih lahko obravnavali kot izstop iz civilizacije?
V tisočletni zgodovini Škofje Loke ima grad vsekakor pomembno mesto, saj je stal že v 13. stoletju in bil po potresu 1511 na novo pozidan. Bil je sedež uprave freisinške posesti, varuh mesta, doleteli so ga napadi in potresi, posebna vloga pa mu je pripadla po koncu druge svetovne vojne. Konec maja 1945 je prišla na železniško postajo Trata dolga kompozicija živinskih vagonov iz Vetrinja z vrnjenimi gorenjskimi domobranci, med njimi tudi tistimi iz Škofje Loke, Muretovega hriba, Gorenje vasi itd. Pod močno partizansko stražo so jih skozi mesto odgnali na grad, kjer so se dogajale do sedaj še večinoma neraziskane stvari. V naslednjih dneh so jih na gradu sortirali in ponoči vodili v smrt v Lovrenško in Bodoveljsko grapo, na Križno goro ter druga morišča. To je najhujša senca v tisočletni zgodovini, ki je takle skromen zapis prav gotovo ne more pregnati. Zaključimo torej s stavkom iz knjige vseh knjig: »Resnica vas bo osvobodila.«