Zelo spoštljivo sem na zadnji železniški postaji Graben v Kamniku zavila v Tunjiško mlako, pol ure hoda oddaljeno od Kamnika. Zakaj se kraj imenuje mlaka, ljudje ne vedo. Leži v rahlo gričevnatem svetu, od koder je v jasnih dneh lep razgled na Veliko planino in Krvavec; v ozadju se pogled končno ustavi na Kamniških Alpah. Vendar mi razgleda ni bilo dano uživati. Dan, ko sem se odpravila na domačijo Steletovih v Tunjiški mlaki, je bil pust in meglen. Toda zakaj sem ubrala korak s spoštljivostjo, pa tudi radovednostjo?
Pripovedovalec zgodbe je tokrat častitljiv enaindevetdesetletni Peter Stele (1928) iz znanega rodu Steletovih, ki prebiva in živi na rodni grudi že od leta 1592. Pri hiši se reče pr Birt. Gospod Peter je nečak znanega umetnostnega zgodovinarja, velikega poznavalca slovenskega in evropskega slikarstva in kiparstva, pokojnega univerzitetnega profesorja dr. Franceta Steleta. Oba sta bila predana domačiji, vendar s to razliko, da je Peter kmetoval na posestvu, njegov stric France Stele pa je bil velik ljubitelj slovenske umetnosti, predvsem cerkvene. Bil je profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti: svoje študente je vodil po slovenskem podeželju od enega cerkvenega bisera do drugega, dokler so mu moči dopuščale. Že v mladosti je bila zanj cerkev sv. Ane v Tunjicah pravi biser, ničkolikokrat jo je obiskal in občudoval. Tudi zaradi njene lepote se je posvetil študiju umetnostne zgodovine, potem ko se je šele leta 1924 skupaj s svojim kolegom in sotrpinom Francetom Terseglavom, kasnejšim urednikom Slovenca, po prvi svetovni vojni prek Kitajske vrnil v domovino z ruske fronte. Dr. France Stele ima velike zasluge za slovensko cerkveno umetnost, nenadomestljiv je bil še posebej v povojnem času, ko je marsikatero cerkev ali cerkvico in cerkvene umetnine reševal pred komunističnem uničenjem. Tudi cerkvico na Blejskem otoku. Uspelo mu je, da je prepričal blejske oblastnike, da bo cerkev za turiste bolj privlačna, če se ohrani taka, kot je, ne pa da jo spremenijo za turistične namene. A vrnimo se k zgodbi gospoda Petra Steleta in njegov žene.
Zanimivo, da mi gospod Peter ni začel pripovedovati o sebi, ampak o svojem atu Jožetu (1897). Takoj sem razumela, zakaj. Leta 1914 je bil ata Jože z devetnajstimi leti mobiliziran na rusko fronto, vendar do Galicije, kjer je našlo grob na stotine slovenskih fantov, nikoli ni prišel. Najprej so se ustavili v Leobnu v Avstriji, kjer so imeli vojaške vaje. Izučil se je za strežnika oficirjev, t. i. ‘purš’ oficirja, ker je bil uglajenega vedenja. Toda moral je na fronto, saj je Avstro-Ogrska potrebovala vojake, ki jih bodo mesarili ruski topovi. S fronto se je znašel v današnji Romuniji. V bitki leta 1916 je bil ranjen v roko in prišel v rusko ujetništvo, takrat še carske Rusije. V ujetništvu mu ni bilo hudega, le rana se mu je zastrupila in hoteli so mu amputirati roko. Odločno se je uprl, da raje umre: on je kmet in kmet bo ostal, za delo na kmetiji pa potrebuje roko. Roko si je sicer rešil, bolečine pa je čutil vse življenje. Kot ujetnik je z rusko vojsko končno prišel do Rostova na Donu v Ukrajini. Tam mu ni bilo hudega, saj je bil vajen vsakega dela.
Toda prišlo je leto 1917, ko se je pričela ruska revolucija, in čas groze, v marsičem hujše kot na fronti. T. i. boljševiki so okupirali Rostov. Vsi naj bi postali ‘tovariši’, razen tistih, ki so jih boljševiki po novem imenovali ‘buržuji’. Do takrat so bili za mladega ujetnika Jožeta izrazi, kot so tovariši, boljševiki in buržuji, neznanka, vendar je hitro spoznal, kdo so prvi in kdo drugi – spoznal in zapomnil za vse življenje. ‘Tovariši’ so v štirinajstih dneh izropali vse trgovine, trgovce – ‘buržuje’ – pa pobesili po uličnih svetilkah; ljudje so to početje morali gledati in odobravati. Obšla jih je taka groza pred boljševiki, da se ob tem prizoru niti jokati niso upali! Zjokali so se lahko šele, ko jih je boljševikov končno rešil general Kolčak: pregnal jih je s carsko vojsko, t. i. belo gardo in razglasil samostojnost Ukrajine. Morda bomo zdaj laže razumeli, zakaj je mladi Jože dobro poznal boljševizem in boljševike, njihovo hudobijo, laž, prevare in krajo. S pričetkom druge svetovne vojne in boljševistične revolucije na Slovenskem mu je postala ideologija komunizma še bolj jasna, saj se je iz leta v leto razraščala še na naših tleh. Vedel je, zakaj so se vodilni slovenski prekaljeni boljševiki izšolali v Rusiji, od kod komunistična zmerljivka ‘belčki’.
Pričetek revolucije – konec kulture in civilizacije na vasi
Ko se je gospod Jože po končani prvi svetovni vojni srečno vrnil domov, je kljub poškodovani roki takoj prijel za delo. Bil je sposoben, delaven, umen in naravno inteligenten. Predvsem pa velik poštenjak. Veliko je tudi bral, ne le leposlovje, tudi strokovne revije in časopise. Ljudje so ga spoštovali in mu zaupali. Bil je dober govornik in predsednik mnogih društev in ustanov predvojnega kulturnega in političnega življenja v Kamniku. Razumljivo, da so pred vojno ljudje take ljudi volili za župane. Tudi Jožeta so izbrali za župana. Dokaj mlad se je poročil z Julijano Grkman (1894) in v zakonu se jima je rodilo pet fantov: Jože (1921), Tone (1924), Peter, naš pripovedovalec, je bil tretji (1928), Štefan (1930) in Janez (1936). Urejeno družinsko življenje, čeprav polno dela in skrbi, ki ga prinaša kmetovanje, je bilo s pestrimi praznovanji, zabavo in kulturnimi prireditvami lepo in osrečujoče, še posebej za mlade. Leta 1941 se je utečeni ritem vsakdanjega življenja ustavil, odslej sta ga krojili vojna in revolucija.
Odraščajočim otrokom je ata Jože veliko pripovedoval o svojem ujetništvu v Ukrajini in srečanju z boljševiki. Peter si je vse dobro zapomnil in v svoji otroški domišljiji si je komunista predstavljal kot poosebljenega hudiča. Prvi partizani so se pojavili v Tunjicah že jeseni 1941. Peter je bil star trinajst let in se prvega srečanja s partizani dobro spominja.
»Mama je v zgornjih prostorih doma prebirala suhe hruške in zaslišala njihovo glasno govorjenje pred hišo, otroci smo bili za mizo pri malici. ‘Kaj nič ne vidite in nič ne slišite,’ nam zavpije mama. Zame, trinajstletnega, je bil pravi šok, ko zagledam moškega – partizana – in rdečo zvezdo. To je torej boljševik, komunist. Bil sem prepričan, da stoji pred mano hudič. Vsa doživetja, ki jih je kasneje pripovedoval oče o srečanjih in pogovorih s partizani, sem si dobro zapomnil, pa tudi sam sem pričel spremljati in doživljati vojno in pojav boljševizma pri nas. Ata ni mogel razumeti, kdo le se more navduševati za komunizem, ki ga je sam, čeprav za kratek čas kot vojni ujetnik, doživel v Ukrajini in ga zdaj v še večji meri doživljal doma.«
»Mama je pustila suhe hruške in se nam pridružila v hiši. Okregala nas je: ‘Sram vas bodi! Obišče nas prva slovenska vojska, pa naredite tak preplah!’ čeprav ona sama ni bila nič manj preplašena. Pravo grozo pred njimi je vsakič doživela in jo doživljala do smrti, ko je vedno bolj spoznavala boljševizem ‘slovenske vojske’. Pred rdečo zvezdo na titovki je dobesedno odrevenela. Tokrat je bilo prvo srečanje z njimi: ata jih je povabil v hišo in dal malico še njim. Ničkolikokrat so se partizani pri nas do sitega najedli, a so nam kljub temu kar naprej kradli. Sprva jih je ata vsakič vprašal, ali sme nemškim oblastem prijaviti njihov obisk, drugače nas doleti smrtna kazen. Partizani so privolili, toda kmalu zatem so ljudem prepovedali, da bi prijavljali oblastem njihove obiske. Znanec iz vasi – mlad gospodar Vinšek – je obisk partizanov prijavil. Le kakšen dan zatem sta se pri njih pojavila partizana. Gospodar je ležal na peči, starši in mlada žena z otrokom v naročju so sedeli za mizo. Vpričo njih je partizan ustrelil gospodarja. Morilca sta takoj izginila. S tem dogodkom se je v naši vasi pričelo boljševistično ustrahovanje in pobijanje nedolžnih ljudi, ki je izzvalo represalije nemških oblasti.«
»Partizani so se zelo trudili, da bi našega ata dobili medse, da bi šel ‘v partizane’. Danes razumem, zakaj: bil je predvojni župan, zdaj bi postal partizan, torej njihov ‘tovariš’. Zaradi pokončne drže in poštenosti so ga ljudje spoštovali in cenili, z atovo pridružitvijo bi se ‘ugled’ partizanov dvignil, atov pa nikakor ne. Naš ata ne bi bil to, kar je bil, če bi le za trenutek pomislil, da bi se pridružil boljševikom in s tem pokazal svoje strinjanje z boljševizmom!«
»’Nikdar in nikoli!’ je ponavljal ves vojni čas. Sinovi smo ga čedalje bolj spoštovali in ni bilo stvari in prisile, da bi se odločali drugače, kot se je ata. Partizanski ‘obiski’ so se še naprej vrstili. Namesto ata so s partizani odhajale krave, druga za drugo, poljski pridelki, živež. Saj smo zdaj vsi tovariši!«
»Starejša brata Jože in Anton, med vojno že oba polnoletna, sta do nemške okupacije ostala doma in vsi trije z atom in mamo vred smo delali na kmetiji, saj ata kljub dvema hlapcema in s poškodovano desnico dela ne bi sam zmogel. Iz istih razlogov kot ata se partizanom nihče od nas treh nikoli ne bi pridružil. Bili smo zvesti atovi sinovi!«
»Doma pa takrat nismo mogli ostati, niti ata ne! Ali si šel k partizanom, v nemško vojsko ali k domobrancem v postojanko v Lahovče, ustanovljeno jeseni 1943. Ostali smo doma, vendar pod stalnim in vedno hujšim partizanskim pritiskom in ustrahovanji. Z atom sva se skrivala in ponoči spala v mrvi in v drugih skrivališčih. Do sosedov in znancev je ata postal zelo previden: nikoli ni kritiziral boljševizma niti obsojal boljševikov. Poznali so njegovo načelnost in dobro vedeli, da se ne bo nikoli pridružil partizanom. Dokler bo živ!«
Starejša sinova Jože (1921) in Anton (1924) sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Odhod je bil določen šele čez dva meseca. Oba sta imela dekleti in sta hotela kar največ časa prebiti z njima. Odšli so na veselico k Mlakarju v krčmo pod hribom, na hribu pa so se zbrali fantje – večinoma partizani. Medse so vabili tudi Jožeta in Antona, a iz previdnosti nista šla. Že naslednji dan so se pr Birt pojavili Nemci. Zasliševali so očeta, zakaj se sinova, že mobilizirana, družita s partizani. Gotovo se jima hočeta pridružiti še oba sinova! Ata jim je zagotavljal, da ni bilo pri Mlakarju nobenih partizanov, le zabava mladih z dekleti, in sinova, oba že zaljubljena, sta si šla v družbo k Mlakarju ‘hladit srce’. Vedel je, da bo vsa vas izseljena, če mu ne uspe prepričati Nemcev, da na hribu ni bilo nobenih partizanov, le mladi zaljubljenci. Uspelo mu je. Dobro je govoril nemško in kaže, da so tudi Nemci vedeli za njegovo poštenje in mu verjeli. Jože in Tone sta bila že čez nekaj dni poklicana na fronto, partizani niso bili izdani, vas je bila rešena. Tone, ki je končal šolanje v Škofovih zavodih in nameraval po vojni v bogoslovje, je bil poslan na fronto v Srbijo in bil ubit pri miniranju mostu pri Beogradu. Jožeta je ubila granata nekje na ruski fronti in je menda utonil v nekem močvirju. Domači so dobili samo obvestilo, da je pogrešan. »Vsi doma smo dolgo upali, da se bo vrnil vsaj Tone, saj so se naši fantje vračali še nekaj časa po vojni, toda Toneta ni bilo nikoli med njimi. Vse nas je izguba starejših dveh zelo prizadela, saj je ata Jože načrtoval, da ga bo prvorojenec Jože nasledil.«
»Fantje in možje so umirali na fronti, po domačih krajih v borbi z Nemci in partizani, vaščani in kmetje so trepetali zaradi komunistične strahovlade, kraj in pobijanja, vrh vsega vpeti še v lopovščine komunistov. Spominjam se, da je v tunjiški gmajni drhal imela lastno klavnico pokradenih krav in druge živine. Tudi nam so v tistem času spet ukradli kravo in jo zaklali. Znan je bil vodja te mesarske ‘obrti’, ki je trajala do konca vojne. Krajo je ata prijavil policiji. ‘Nemogoče, da se že toliko časa krade, pa krajo šele danes javite. To namenoma počenjate,’ so mu rekli na policiji. Ata je pojasnil, da ljudje molčijo, ker se bojijo komunističnega nasilja in povračila. Ata je ukradeno kravo prepoznal po eni od kož, ki so se sušile na prostem. Policija je našla v gmajni kože mnogih zaklanih krav, na klavnico v gmajni je po vojni ostal le še spomin. Mama kradljivca je bila zelo poštena ženska in atu Jožetu je ukradeno in zaklana kravo plačala.«
»Ljudje si nikoli ne bi mislili, kakšnih nizkotnih prevar so bili zmožni komunisti. Izrabili so poštenje in dobroto ljudi. Ti so jih v t. i. ‘nabiralnih akcijah’ za partizane z denarnimi prispevki večkrat podprli. Tako so komunisti dobili seznam poštenih ljudi, ki so dobro mislili, čeprav so bili idejni nasprotniki komunizma, zato so se jih hoteli komunisti na lep način znebiti. V akcijo so vpregli ugledne posameznike, ki so jim ljudje zaupali. Zbrano vsoto so zbiralci dali na dogovorjeno mesto, v Kamniku npr. pod razmajan kamnit podstavek z razpelom. Ljudje so prispevali, dajali tudi večkrat. Nenadoma, kot po seznamu, so Nemci pričeli zapirati in pobijati ljudi, ki so darovali za partizane, med drugimi so zaprli tudi ženo lectarja in svečarja Steleta iz Kamnika, bližnjega sorodnika Steletove družine iz Tunjic. Njen mož, ki je govoril dobro nemško, je hodil na občino dopovedovat Nemcem, da je žena nedolžna. Pa je uslužbenec odprl predal, potegnil iz njega seznam, ki so ga Nemcem na občino vsakič prinesli partizani sami. Na njem je bilo črno na belem zapisano, kateri dan in koliko je njegova žena prispevala za partizane. Pa ne samo ona, na seznamu so bila imena vseh darovalcev s podatki, kolikokrat in koliko je kdo prispeval za partizane!«
Bili so tako ali drugače kaznovani, tudi s smrtjo ali z zaporom v Begunjah.
Pogum ‘herojev’
Še vedno se opevata pogum in neustrašnost partizanov. Pa so bili resnično tako hrabri borci za svobodo naroda? Petrova žena Marija Koželj (1929), med vojno še neporočena, je bila doma v vasici Vrhovje na domačiji, ki se ji je po domače reklo pr Mevžarju. (Videli bomo, da se je Peter z njo poročil leta 1950.) Vas je bila dokaj osamljena in z vseh strani obdana z gozdom. Partizanom je bila varno zatočišče pred Nemci, zato so velikokrat pr Mevžarju kar domovali. Kuhali so v kotlu v njihovi kuhinji, spali po podu v njihovi hiši, se pri njih umivali. Domači so celo skrivali in negovali ranjenega partizana, kar je bilo zanje smrtno nevarno. Partizani so se nanje v vsem zanesli; vedeli so, da jih ne bodo nikoli izdali. Pa jih je nekoč vprašal Marijin ata Jože: »Kaj pa bi naredili, če vas presenetijo Nemci?« – »Smo tako dobro organizirani, da v petih minutah zbežimo in za nami ne bo ostala sled.«
»Pa se je zgodilo, da je zaropotala strojnica pod Šenturško goro (nekaj ur hoda od nas). V hipu so partizani zbežali prek njiv in od njih je kar letelo, česar niso utegnili poskriti. Takoj smo skrbno pobrali, kar so na begu izgubili, tudi osebne dokumente in celo pisalne stroje. Vse smo poskrili in shranili. Ko se je čez nekaj časa vrnil eden od partizanov po izgubljene predmete, mu je ata v šali rekel: ‘Samo tole ste odnesli,’ in se potrepljal po zadnji plati.«
Petrova žena Marija je nadaljevala: »Naš nesovražen odnos do partizanov mojega brata Lojza Koželja (1923) ni prepričal, da bi se jim kljub pritiskom pridružil, ker smo vsi spoznali komunistično prevaro naše osvobodilne borbe. Skrival se je pred partizani tako, da je vsak večer dal odejo pod pazduho in zginil po bregu za hišo proti gmajni. Leta 1943 so ga mobilizirali Nemci, vendar je pobegnil in bil v begu ranjen. Dobro se spominjam 15. januarja 1945. Prišel je k atu in mu rekel: ‘Veste ata, sklenil sem, da grem k maši, potem pa se grem prijavit v Lahovče k domobrancem. Vas, domače bom rešil nevarnosti, z mano pa naj se zgodi po božji volji.’ Potem ga je oče pokrižal in z božjim blagoslovom je odšel iz hiše. Za mnogo let …«
Po koncu vojne se je vse umikalo na Koroško. V Kamniku so tako kot povsod po domovini vladali zmeda, strah, negotovost. Požrtvovalni domobranski tovariši so ga varno spravili na Koroško in takoj pripeljali v celovško bolnišnico. Tam je okreval. Nikoli ni mogel pozabiti ‘herojstva’ pogumnih partizanov: vdrli so celo v bolnišnico, odgnali iz postelj vse domobranske ranjence in jih takoj postrelili. Kako nizkotno ‘junaštvo narodnih herojev’. Lojz je imel nemško uniformo in zato ostal živ. Po odpustu iz bolnišnice ni hotel v nobeno od slovenskih taborišč na Koroškem. Na srečo je naletel na prijatelja, ki je bil hlapec na veliki slovenski kmetiji. Potrebovali so še enega in tako je še Lojz dobil hrano in streho nad glavo. Kasneje se je poročil z domačo hčerko, ki še danes govori lepo slovenščino. Prav tako njuni otroci. Nekdanja gospodinja, Lojzova tašča ga ni mogla prehvaliti: Lojz je bil bolj priden in sposoben kot njeni sinovi. Vsi skupaj so nas obiskali šele nekaj let po vojni, njegova vnukinja me velikokrat obišče.«
Po koncu vojne Lojzovi starši kar nekaj časa niso ničesar zvedeli o njem. Niti Lojz niti njegova žena ali njeni domači si niso upali pisati v Slovenijo, da ne bi s tem izdali Lojza. Vendar so pr Mevžarju upali, da je sin živ, ker ga je po vojni komunistična oblast ‘skrbno’ iskala. Nekajkrat so pri njih naredili preiskave in trdili, da ga skrivajo. Sklepali so, da Lojza niso imeli na seznamu vrnjenih in pobitih! Njihovo ‘herojsko’ zmagoslavje je kričalo po maščevanju. Sosed, s katerim so bili Mevžarjevi še med vojno v prijateljskih odnosih, je trdil, da Lojza skrivajo doma. Kar rafale je streljal v mesta, kjer bi se po njegovem lahko skrival. Je bilo to streljanje tudi ‘herojsko’ dejanje?
Grenki spomini na povojna leta
»Konec vojne smo od bratov dočakali le mlajši trije,« je nadaljeval gospod Peter. »Star sem bil sedemnajst let, Štefan petnajst, najmlajši Janez je imel devet let. Mama Julijana se je smrtno ponesrečila, ko je padla s senika in si zlomila tilnik. Vedeli smo, da je hotel Tone po končani vojni vstopiti v bogoslovje, najstarejši Jože pa naj bil prevzel kmetijo. V mladosti sem sam nameraval v bogoslovje: rad sem veliko bral, tudi versko literaturo, in se ob atu sam izobraževal. Naša družina je ostala ves čas verna. Boljševizem je ni mogel omajati, nasprotno, celo utrdil jo je. Vendar me je ata pregovoril, da sem namesto ubitega Jožeta, ki smo ga še nekaj časa čakali, da se vrne, kasneje prevzel domačijo. Štefan je zaradi vojnih razmer ostal nešolan, toda bil je izredno priden in prizadeven, končal večerno gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Postal je župnik v Vranji Peči. Nekaj let nazaj ga je lopov hotel okrasti, čeprav v župnišču ni našel nobenega denarja, ker ga niti ni bilo. Zaklenil ga je v kopalnico, izsiljeval in pretepal, tako da je naslednji dan v bolnišnici zaradi rane na glavi umrl. Ko se je najmlajši Janez poročil, se je odselil na dom svoje žene in si tam ustvaril družino.«
Grenak spomin v zvezi s koncem vojne imajo farani zaradi sovraštva boljševikov do vere, duhovnikov in vernega ljudstva. Po vojni je v Tunjice prišel za župnika Jože Smolič z Dolenjske. Na pepelnico leta 1952 so prišli ponj uniformirani miličniki in ga odpeljali v zapor. Vaščane so prisilili, da so gledali, kako je odhajal skozi vas. Obdolžili so ga, da med vojno na Dolenjskem ni sodeloval s partizani. Njegova edina obramba je bila: ‘S komunizmom se ne morem strinjati.’ Obsodili so ga na dvajset let zapora, zaradi pomilostitve jih je pretrpel osem!
Na kmetiji je ostal edino Peter, pripovedovalec te zgodbe, in po atovi smrti postal gospodar. Podobno kot njegov ata Jože je Peter veliko bral, se izobraževal, po značaju je bil resen, pošten, odločen in globoko veren. Za ženo si je izbral čutečo, verno, delovno, zanesljivo in pošteno že omenjeno Marijo Koželj (roj. 1929). Poročila sta se 1. maja 1950. Še danes Marija ve povedati, kako jo je ata Jože pozdravil na pragu njenega novega doma pr Birt, ko je kot nevesta prišla iz cerkve: »Pokrižal me je z blagoslovljeno vodo in mi rekel: Sprejmem te za svojo hčer. Hočem in želim, da bi bili še naprej ena družina, kot smo bili doslej.« Spoštoval jo je vse življenje. Gospodar Peter ni ostal le pri petih sinovih kot njegov oče, pridružile so se jim še štiri hčere. Drugorojenka Marija (1952) je redovnica v skupnosti Marijinih sester in s svojim apostolatom služi redovni skupnosti in s tem po smrti svojega strica, duhovnika Štefana, posvečuje tudi življenje svoje rodne družine.
Enako kot med vojno in boljševiško revolucijo komunistični oblastniki niso mogli pridobiti zase nobenega iz rodbine Steletovih, tako so tudi po vojni kljub pritiskom ostali neupogljivi. Že ata Jože ni mogel razumeti, kako se lahko kdo pri zdravi pameti navdušuje za komunizem, ki ga je on spoznal v mladih letih v Ukrajini. Trden, do kraja pošten in vsem atovim načelom zvest je ostal in še danes ostaja njegov sin Peter. Danes se mu zdi pravi čudež božje previdnosti, da sta ata Jože in on preživela, čeprav je njuno življenje vedno viselo na nitki. Znano je, da so župane in ugledne ljudi boljševiki morali pokončati prve, da so laže izvajali nasilje in teror. »Po vojni so še naprej pobijali vsevprek, kakor se je komu zahotelo,« ugotavlja Petrova žena Marija. »O vsem je odločala t. i. krajevna skupnost. Bila je vsemogočna. Eden njenih članov, poznam ga po imenu, a ne maram vznemirjati domačih, je ata Jožeta ‘obsodil’ na smrt z ustrelitvijo. Razlog? Po vrnitvi iz ujetništva v Ukrajini je razglasil boljševizem za največje zlo. Ugled in spoštovanje je užival pri mnogih kolegih in prijateljih in ti so ga ščitili in ga ohranili pri življenju.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
Kljub častitljivi starosti se gospod Peter in njegova žena Marija še po toliko letih spominjata volitev leta 1954. Petra so določili, da mora ves dan sedeti ob črni skrinjici in zapisati ime in priimek vsakega, ki bo vrgel kroglico v črno skrinjico. »Vsaka mora imeti ime in priimek!« so mu ukazali. »Potem pa nisem pravi,« jim je odvrnil. Vendar namesto njega niso določili drugega. Prosil je sosedo, da je šla dopoldne sedet namesto njega, popoldne ni bilo nikogar ob skrinjici in v črni skrinjici se je znašla večina kroglic. »Te jih pa bodo vrgle!« je bil vesel izida ata Peter. Kako je bil kljub svoji bistroumnosti takrat še naiven. Pošten, kot je bil, si takih prevar in laži – stoodstotne zmage na volitvah – do takrat ni mogel predstavljati!
Niti tega ne, da se ga lovke udbe vedno bolj oklepajo. Nekako štirinajst dni po volitvah ga je obiskal udbovec, po postavi velik in močan. Ta ga je med vojno najbolj in kar naprej silil, naj gre v partizane. Zdaj mu je zagrozil: »Tebe smo izbrali za našega zaupnika. Kritiziraj med ljudmi, kar hočeš in kolikokrat te je volja: ugotoviti moraš, kakšnega prepričanja je kdo: ali je za nas ali proti nam. Povedali ti bomo, koga moraš ‘izbrati’ in mu kritizirati. Odločiti pa se moraš takoj!« In se je. Peter takoj odločno odgovori: »Tega ne bom delal!«
»Pa se nisem odločil ne po prvem obisku udbovca ne po drugem.«
»Ko pridem v tretje, ne bosta zvedela ne ata ne žena, kam si izginil!«
»Čutil sem, kot da me lovke udbe že grabijo in dušijo! Gotovo sva takrat z ženo goreče molila. Bila sva zelo prestrašena. Atu Jožetu nisva hotela ničesar povedati. Izkazalo se je, da za naju ni bil slučaj, da je prav v tistih dneh prišel na lov v Bistrico maršal Tito s spremstvom. Spremljal ga je med drugimi tudi tov. Maček. Verjetno je po službeni dolžnosti varoval spremstvo tudi udbovec, ki mi je stregel po življenju. Bahaško se je razkazoval in silil v ospredje. Po postavi je bil velik in močan. Nekomu iz Mačkovega spremstva se je zazdel sumljiv. Zakaj se preriva naprej? Zahteval je njegovo legitimacijo. Udbovec pa se je še kar naprej postopaško vedel, morda si je mislil, da ga morajo vsi v spremstvu poznati in se ga bati. Nazadnje je le segel v žep po legitimacijo. Mačkov spremljevalec si je misli, da bi utegnil izvleči pištolo, pa ga je ‘prehitel’ in ga ustrelil! Kakorkoli je že bilo, bil sem za vselej rešen udbovskega zasledovalca in njegovega terorja. Spet me je obvaroval angel varuh. In – božja previdnost.«
Po vojni je z vseh strani prežala na idejne nasprotnike komunizma in načelne ljudi smrtna nevarnost: na lepem so te odpeljali v zapor ali na vsem lepem ustrelili. Znanec Steletovih, poštenjak od nog do glave, med vojno ni sodeloval niti z Nemci niti s partizani. Poletnega dne je sedel na bregu. Pa je na nasprotni strani partizan ravno takrat čistil puško, ki se je ‘slučajno’ sprožila in ustrelila znanca Steletovih.
Občinski možje, pijani oblasti, so bili v svoji vsemogočnosti vsakdanji trepet ljudi. Še danes nekatere Steletova mama ve poimensko našteti in še vedno ve za njihova nečastna dejanja. A se ji ne zdi vredno, da bi o tem premišljevala. Hvala Bogu, pri njunih devetdesetih letih bledijo spomini na hude čase, v njunem pričevanju ni sledi grenkobe, kaj šele nespravljivosti.
Uničevanje kmeta in propadanje družine
Ena od komunističnih metod vsesplošnega gospodarskega propadanja je bilo med drugimi tudi t. i. ‘plansko gospodarstvo’, ki so mu botrovali nesposobnost, brezdelje, nezakonitost, samovolja in kraja vladajočih. Tako opevano delovno ljudstvo, tudi kmetje, so bili njihovi tlačani s to razliko, da niso plačevali le desetine od svojega pridelka kot v dobi fevdalizma, ampak jim je povojna gospoda še naprej kradla in jih obdavčevala brez omejitve, tudi če je ljudstvo garalo in trpelo pomanjkanje. Opišem lahko le primer enega takratnih kmečkih ‘tlačanov’, gospodarja Jožeta in njegovega naslednika Petra. Kmetje so opravljali težka kmečka dela in takrat še »vse na roke«, se spominja Petrova žena Marija in pri tem pogleda v razprostrte dlani svojih zgaranih rok.
Nekega vaščana je dobesedno obsedla kraja. Nakradeno blago je nosil na občino. Verjetno po naročilu kakšnega občinskega veljaka, ki so predstavljali oblast na vasi. Ata Peter se spominja imen tamkajšnjih veljakov, ki so kradli še naprej, a danes se mu zdijo nepomembna. Odpeljali so mu tudi brejo svinjo, mladiče pa pobili. Za zdravo kmečko pamet nekaj nerazumljivega! Krajevna skupnost, zagovornica t. i. ‘planskega gospodarstva’, je odločala tudi o višini obvezne oddaje in davka. Količina oddaj in višina davkov nista bili nikoli določeni, nikjer zapisani. Ko si vse oddal in plačal, so dacarji samovoljno prihajali spet in spet in zahtevali še in še. To izžemanje kmeta se je nadaljevalo do leta 1954. Mnogi kmetje, ki niso zmogli plačevanja samovoljnih davkov, so se morali zaposliti, seveda tudi njihovi sinovi in hčerke. Kmetije so propadale, komunistični plan, da uničijo kmeta in družino, je uspeval. Toda gospodar na Steletovi kmetiji je vztrajal na kmetiji svojega ata: »Odločil sem se, da se ne zaposlim, in tako se nama je posrečilo, da sva ohranila podedovano kmetijo svojih prednikov, ki je preživljala njih, naju in tudi najinih devet otrok, dokler se niso zaposlili. Dajala jim je varen dom. Tudi v šoli učitelji niso izvajali nanje nobenega pritiska.«
»Pri Strehovcu so gospodarju Zobavniku, čeprav je bil borec, hoteli zapleniti ohišnico. Žena je z otroki polegla po tleh in tako dosegla, da je niso zaplenili. Zobavnik si tega ni upal storiti, saj je vedel, da bi bil ob pokojnino.« Tudi zaradi krivične delitve pokojnin in denarnih nagrad za zasluge med enobejem so komunistični izbranci bogateli, ‘sovražniki ljudstva’ pa živeli v hudem pomanjkanju, saj največkrat zanje ni bilo zaposlitve.
»Hudo nas je prizadela tudi agrarna reforma. Prinesla naj bi izboljšanje socialističnega gospodarstva in sadjarstva. Našemu sadovnjaku so za vedno naredili škodo. V hribu smo imeli zasajene jablane, različne stare sorte, ki niso potrebovale škropljenja. Pa so agrarni ‘reformatorji’ prišli z buldožerji, preorali pol metra globoko, naredili terase, nato pa ročno s sekirami izsekavali debele korenine sadnega drevja. Odslej se je zemlja posipala, čeprav so zasadili ‘nove sorte’ jablan in hrušk, nam pa uničili nekdanji sadovnjak. Ta poskus socialističnega gospodarstva in njegova dokončna polomija je prizadela še šest drugih kmetov.«
Pogrebci lastnega pogreba
Ob koncu pogovora si mama Marija, ki je bila poleg ata Petra steber družine in kmetije, ni mogla kaj, da ne bi omenila dogodka, ki je sledil prvim dnem po koncu vojne. Še manj njen bratranec, ki ga je dogodek tragično zaznamoval za vse življenje.
»Moj bratranec Jernej (1928) iz Tunjic, po vojni je imel 18 let, nikoli ni mogel pozabiti dni po tistem, ko so ga mobilizirali. Po naravi je bil slaboten in bolehen, zato ni bil primeren za nobeno mladinsko delovno brigado. V prvih dneh po osvoboditvi se je prek Kopišča pri Bistrici umikala množica zajetih ubežnikov z juga države. Videl jih je Petrov bratranec Jernej Stele, svečar iz Kamnika. Presodil je, da jih je bilo okoli tisoč. Med drugimi je bila skupina Črnogorcev. Pred njimi je hodil pravoslavni pop in molil. Ujetniki so prosili za vodo in izmučeni posedali, toda takoj se je oglasil rafal in morali so takoj naprej na kraj počitka – do krvavega morišča in svojega pokopališča. Postrelili so vse do zadnjega. Zdaj je bilo treba skopati jarek in vanj zmetati trupla zadnje skupine pobitih in ga zasuti. Pred tem so si žrtve same skopale jarek, naslednji za njimi so ga zasuli. Zadnji pobiti tako niso imeli svojih grobarjev. Jernej je bil slaboten in bolehen, zato ga za brigado niso določili. Zdaj pa je z drugimi ‘prostovoljci’ moral zmetati v jarek trupla zadnje skupine pobitih. Vsa trupla so že zaudarjala, po okolici se je širil smrad; iz njih je polzela sokrvica, tekla po cesti in kalila Bistrico. Za seboj so puščali zadnjo sled, da so bili še pred kratkim ljudje, kot smo mi. Oblastniki so prepovedali dostop na to strogo zastraženo ‘območje’, njihovo pokopališče. Danes je nekdanje morišče po zaslugi nekaterih civiliziranih ‘borcev’, ki zagovarjajo pravico do groba vsakemu in se za to pravico morajo boriti s paragrafi sedanje oblasti, postalo zelo lepo urejeno grobišče.
Tako kot drugim so tudi Jerneju partizani in njihov komandant strogo prepovedali, da bi o tem ‘pokopu’ črhnil besedico, niti mami ne! Zagrozili so mu s smrtjo, če bi kdaj v življenju ta molk prelomili. Ta strašen dogodek je Jerneja tako obremenil, da od tedaj naprej ni več normalno govoril, ampak nekako pojecljaval. Domači so mu prigovarjali, naj vsaj napiše svoje doživljanje ob tej strahoti in se tako razbremeni. Saj je bil on edini iz Tunjic, drugi so bili iz sosednjih vasi in nihče ne bo izvedel, da je prelomil molk. A niti napisati ni mogel.
Velikokrat se tako končajo izpovedi, ki jih zapisujem. Niti napisati niti povedati se ne da vsega. Podobno kot Ljubezen je tudi zlo nekaj presežnega.