Jože Melaher – Zmagoslav (1913–1993) z mariborskega Pobrežja je pred vojno vneto sodeloval v slovenskih katoliških mladinskih krožkih in v SLS. Prve dni aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Konec vojne ga je zatekel v Slavonskem Brodu. Deset dni je potreboval za štiristo kilometrov dolgo pot peš do doma. Maja in junija je že obnavljal pretrgane stike – s težavo zaradi kulturbundovcev in še nevarnejših komunistov, ki so se hoteli s pomočjo Nemcev znebiti vplivnih Slovencev. Brez osebne izkaznice se je prebil v Ljubljano, pa se razočaran vrnil s spoznanjem, da se bodo morali Štajerci sami znajti, tako kot so se po prvi svetovni vojni. Z orožjem se je uprl najprej sam. Samozavestno, z odločno voljo.
Prvi sestanki za OF na Štajerskem so bili v njegovi sobi. Trije organizatorji so spali celo v njegovi postelji, »da ne bi dišali po senu« … On naj bi zastopal katoliško mladino v plenumu OF. Delegatov ni poznal, imen pa se je spominjal po raznih nemirih in stavkah, zato je bil od začetka zelo previden. Iz pogovorov je spoznal, da so bili nekdanji španski borci. Nekateri so še pred vpadom Nemcev vpili po Mariboru: »Dol z Jugoslavijo! Živio Stalin! Heil Hitler!« Po napadu Nemcev na Rusijo so komunisti brž razpredli mreže celo med nemškim gestapom. Ti so s svojimi avti iz neke gostilne v Mlinski ulici v Mariboru vozili partizane na Pohorje. Vodilne komuniste so ob policijskem lovu pravočasno obvestili, da so se umaknili.
Zmagoslav je zato skrivaj urejal lastne zveze. V neki hiši je po radiu London slišal dr. Kuharja: »Pozval vas bo mlad poveljnik, poslušajte ga!« Kmalu nato so istega imenovali za vojnega ministra jugoslovanske vlade v Londonu in za vrhovnega poveljnika JVvD (jugoslovanske vojske v domovini). Melaher je zdaj vedel, kje mu je mesto. Gestapo ga je aretiral 21. oktobra 1942 in mu zaplenil vse premoženje. Presenetljivo je pobegnil in se pred množičnim iskanjem nekaj časa skrival v vojaški uniformi in z nabito pištolo v duplinah blizu mesta ter poleg svinjaka pri kmetu Lemežu v Zrkovcih pri Mariboru. (Gestapo je takoj zaprl njegovega očeta in ženo – učiteljico). Najprej je pisal pisma, v katerih je Štajerce svaril pred sodelovanjem z Nemci in komunisti v OF. Nato pa je razpošiljal glasilo Kri in zemlja, tudi vojakom na fronto. Pridruževali so se mu dezerterji in dopustniki, ki so z orožjem vstopali v njegove vrste. Izvajali so drzne, uspešne podvige celo v samem mestu.
Prvo številko vojaškega podtalnega glasila je Zmagoslav posvetil slovenski materi in ji zaklical: »Slovenska mati, dajaj svojemu narodu dobre sinove in hčere! Tvoja ljubezen naj jih ščiti in visoko dviga nad nizkotno izdajalstvo in odpadništvo!« Že v drugi številki je objavil spored: »Naša zakonita vlada je v Londonu.« Uvidel je, da je treba tej vladi dati iz domovine javno priznanje in vojaško oporo. Četniško propagando je razpredel – po naših vojakih na frontah in izgnancih v Šleziji – po vsej Evropi. Njegova enota – III. planinska brigada JVvD – je narastla na čez petsto mož. Imeli so povezavo z generaloma Andrejem Prezljem in Dražem Mihailovićem. Pri vseh vojaških akcijah so se vedno strogo držali vojaških pravil. Ujetnikov niso nikdar streljali, čeprav so ujeli celo oficirje. Od poznega poletja 1944 je bilo z njimi tudi 12 angleških pobeglih vojnih ujetnikov, kasneje pa še dva ameriška pilota, ki so se z njimi udeleževali akcij proti Nemcem in partizanom. Skupna usoda, trpljenje in nevarnosti so njegove borce povezale v eno samo, veliko in enotno družino, da so si bili med sabo kot rodni bratje. V povojnem četniškem vojaškem taborišču v Palmanovi je bilo okrog dvanajst tisoč vojakov – Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar je celotno taborišče poznalo štajerske četnike predvsem zaradi enotnega nastopanja.
Do poletja 1944 na Spodnjem Štajerskem ni bilo prave ločitve duhov. Ljudje so vse oborožence v gozdovih imenovali četnike; a tudi sami partizani so se predstavljali kot jugoslovanska vojska. Melaher je sicer ljudstvo že leta 1942 pisno opozarjal pred prevarami OF, ker je njeno ozadje povsem komunistično. Oboji so do tedaj vojaško nastopali zgolj proti Nemcem. Pozne jeseni pa so partizani ujeli pet Zmagoslavovih fantov, jih hudo mučili, ubili in začeli moriti tudi civilne somišljenike četnikov ter napadati njihove manjše enote. Ljudje so vse bolj spoznavali razliko med njimi in dojemali smisel protikomunističnega boja Zmagoslavovih fantov. Aprila so njegovi četniki zasedli trikot Laško–Zidani Most–Sevnica in v enem tednu očistili dotlej neznan teren, povsem razbili tudi neko enoto Kozjanskega odreda.
Zadnjo skupino 29 talcev so Nemci ustrelili v Mariboru 9. aprila 1945. Nadaljnjo pripoved prepuščamo Melaherju: »Po obvestilu, da bodo peljali skupino 42 talcev med 15. in 20. aprilom proti Rogaški Slatini, so jih moji fantje pričakali kmalu za Teharji. Stražarji so uvideli, da so padli v zasedo in jo jadrno odkurili nazaj proti Celju. Dvanajst osvobojencev se nam je pridružilo, a so jih skupaj s čez sto mojimi četniki, ki so izgubili stik z glavnino, Angleži vrnili partizanom in so bili z drugimi vred pomorjeni.
6. aprila 1945 je bila vzhodna fronta že tako blizu, da je noč in dan bobnelo. Zbrali smo svoje družine in jih pod varstvom vsega odreda spravili prek Celja in Trojan v Ljubljano. Odred se je ustavil v Domžalah, kjer so se nam hoteli pridružiti mnogi domobranci, vsi pa so nas prosili za kokarde, kakršne smo vseskozi nosili mi. Z majhno skupino in našimi svojci sem odšel v mesto. General Prezelj je ukazal, naj zavarujemo železniško križišče Zidani Most, če bi zavezniki iz Italije prodirali skozi Slovenijo. V trikotu Sevnica–Zidani Most–Laško smo ostali do 8. maja. Z močno oboroženo skupino sem se ponovno prebil v Ljubljano 7. maja, a je bila že skoraj prazna. Odpeljali smo se v Kranj, kjer sem govoril s polk. Bitencem, sicer pa je bila sama zmešnjava. Vrnili smo se.
Ruska vzhodna armada in Bolgari so že prišli do Maribora. Ukazal sem umik. S slovensko zastavo na čelu smo korakali skozi Celje, Vojnik, Šoštanj, Slovenj Gradec, Dravograd, Labot, Grebinj, čez Svinčo planino, skozi Mostič (Brueckel) in dospeli 12. maja do angleške posadke v vasi Lansdorf blizu Št. Vida ob Glini. Niso imeli dovolj vojaških tovornjakov, zato so nas razdelili v dve skupini in nas s prvo skupino prepeljali skozi Št. Vid v bližino Beljaka. Tam sem osebno šel na angleško vojaško poveljstvo. Poslali so tank, z njim na čelu smo korakali v mesto. Od tam so nas z avtobusi prepeljali v Podklošter, od tam pa spet z vojaškimi tovornjaki v Italijo.
14. maja smo prispeli v Videm in so nas nastanili v neki kasarni. Tam sem kot zadnji oddal orožje.
Poimensko ugotovljeno smo imeli štajerski četniki skupno 121 padlih vojakov, a število ni popolno, ker ne vem vseh imen. Niso tudi vključene civilne žrtve, ki so delovale za našo vojaško združbo, ter svojci naših vojakov, ki so jih pobili Nemci in komunisti.
Štajerski četniki smo ponosni, da smo v delu Slovenije, ki ga je okupator razglasil za sestavni del nemške države, vodili oborožen vojaški odpor proti Nemcem. V tem boju nismo nikoli nastopali skupaj s komunističnimi partizani in ne po navodilih Nemcev proti njim. Vsaka naša akcija je bila izključno naša odločitev. Na poraz Nemčije ni imela odločilnega vpliva prav nobena vojaška združba v Sloveniji in Jugoslaviji. Vplivati ne bi mogla niti na morebitni splošen poraz komunizma, ker smo bili vsi skupaj le drobec v spopadu velesil.«5
Sledi popis četnikov s straže obsavskega »trikotnika«, ki so pomotoma vstopili v vetrinjsko taborišče, bili vrnjeni z domobranci in bili pobiti neznano kje:
1. Ogrizek Franc, Šentjanž na Dravskem polju
2. Ogrizek Ivan, Šentjanž na Dravskem polju
3. Pulko Anton, Šentjanž na Dravskem polju
4. Pulko Avgust, Šentjanž na Dravskem polju
5. Najvirt Andrej, Št. Peter pri Mariboru
6. Najvirt Konrad, Št. Peter/Maribor
7. Berlič Ivan, Št. Peter/Maribor
8. Kranjc Ivan, Št. Peter/Maribor
9. Bauman Alojzij, Št. Peter/Maribor
10. Soramlič Karel, Št. Peter/Maribor
11. Žel Rupert, Št. Peter/Maribor
12. Lah Alojzij, Št. Peter/Maribor
13. Ribič Cvetko, Št. Peter/Maribor
14. Ribič Ivan, Št. Peter/Maribor
15. Šiško Ernest, Št. Peter/Maribor
16. Najvirt Alojzij, Št. Peter/Maribor
17. Koletnik Janez, Št. Peter/Maribor
18. Kavčič Jože, Št. Peter/Maribor
19. Dvoršak Anton, Št. Peter/Maribor
20. Najvirt Štefan, Št. Peter/Maribor
21. Sumer Alojzij, Št. Peter/Maribor
22. Škof Alojzij, Št. Peter/Maribor
23. Škof, Št. Peter/Maribor
24. Štaner Franc, Št. Peter/Maribor
25. Lešnik Franc, Št. Peter/Maribor
26. Mlinarič Janez, Št. Peter/Maribor
27. Hadner Rudi, Št. Peter/Maribor
28. Ciglerič Franc, Št. Peter/ Maribor
29. Kokol Franc, Št. Peter/Maribor
30. Peter Jože, Št. Peter/Maribor
31. Toplak Franc, Št. Peter/Maribor
32. Rihtarič Franc, Št. Peter /Maribor
33. Kocjan Jože, Maribor
34. Krajtner, Maribor
35. Jenšič Jože, Laško
36. Frece Marjan, Laško
37. Frece Vlado, Laško
38. Frece, Laško
39. Duh Jože, Duplek
40. Verzel Alojz, Št. Jurij ob Ščavnici
41. Verzel Stanko, Št. Jurij ob Ščavnici
42. Fras Anton, Št. Jurij ob Ščavnici
43. Meglič Franc, Št. Jurij ob Ščavnici
44. Meglič Ludvik, Sv. Ana v Slov. goricah
45. Tribl Janez, Sv. Ana v Slov. goricah
46. Tribl Mihael, Sv. Ana v Slov. goricah
47. Tribl Lovro, Sv. Ana v Slov. goricah
48. Jank Janez, Sv. Ana v Slov. goricah
49. Vake Franc, Sv. Ana v Slov. goricah
50. Breznik Anton, Sv. Ana v Slov. goricah
51. Breznik Friderik, Sv. Ana v Slov. goricah
52. Kolman Franc, Sv. Ana v Slov. goricah
53. Vogrinec Ernest, Sv. Ana v Slov. goricah
54. Zemljič Viktor, Sv. Ana v Slov. goricah
55. Toplak Karel, Negova
56. Himelrajh Jože, Radenci
57. Murko Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah
58. Korošec Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah
59. Mezgec Milan, Sv. Jurij v Slov. goricah
60. Koder Franc, Sv. Jurij v Slo. goricah
61. Fanedl Štefan, Sv. Jurij v Slov. goricah
62. Fluher Dominik, Sv. Jurij v Slov. goricah
63. Beli Avgust, Laško
64. Tomažič Konrad, Sv. Benedikt v Slov. goricah
65. Zemljič Avgust, Sv. Benedikt v Slov. goricah
66. Verbost Martin, Sv. Benedikt v Slov. goricah
67. Rajšp Janez, Sv. Benedikt v Slov. goricah
68. Belna Karel, Sv. Jakob v Slov. goricah
69. Belna Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah
70. Belna Janez, Sv. Jurij v Slov. goricah
71. Krivec Janez, Sv. Jurij v Slov. goricah
72. Žnuderl Karel, Sv. Jurij v Slov. goricah
73. Vidmar, Sv. Jurij v Slov. goricah
74. Švajger, Sv. Jurij v Slov. goricah
75. Dvoršak Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah
76. Krivec Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah
77. Rajšp Dominik, Sv. Benedikt v Slov. goricah
78. Jarc Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah
79. Justinek, Poljane – Slov. Bistrica
80. Jager Alojz, Sv. Jakob v Slov. goricah
81. Škufca, Hinje
82. Zorec Franc, Hinje
83. Kušar Jože, Laporje – Slov. Bistrica
84. Kušar Franc, Laporje – Slov. Bistrica
85. Levovnik Jože, Srbija
86. Potočnik Anton, Sv. Rupert – Slov. Bistrica
87. Dokl Martin, Sv. Rupert – Slov. Bistrica
88. Krepek Franc, Sv. Rupert – Slov. Bistrica
89. Sormšek Anton, Dogoše pri Mariboru
90. Šuman Anton, Sv. Lenart v Slov. goricah
91. Šuman Franc, Sv. Lenart v Slov. goricah
92. Kurnik Slavko, Sv. Lenart v Slov. Goricah
93. Perko Lenart, Sv. Trojica
94. Zupan Karel, Sv. Trojica
95. Perko Nikolaj, Sv. Trojica
96. Toplak Jože, Sv. Trojica
97. Lipe Jože, Bizeljsko
98. Polajnar, Celje
99. Krepek Ivan, Sv. Barbara
100. Marko Jože, Sv. Barbara
101. Vačec Viktor, Pobrežje/Maribor
102. Lašič Franc, Hajdina/Ptuj
103. Lašič, Hajdina/ Ptuj
104. Toplak Karel, Sv. Jurij v Slov. Goricah
* * *
105. Prijatelj Drago, Ponikva – Dolenjska6
106. Ostanek Franc, Št. Lovrenc – Dolenjska
107. Ostanek Ivan, Št. Lovrenc – Dolenjska
108. Gašperšič Franc, Trebnje – Dolenjska
109. Marn Janez, Trebnje – Dolenjska
110. Marn Jože, Trebnje – Dolenjska
111. Marn Franc, Trebnje – Dolenjska
112. Marn Alojz, Trebnje – Dolenjska
113. Dremelj Janez, Leskovec – Dolenjska
114. Dremelj Alojz, Leskovec – Dolenjska
115. Gliha Viljem, Čatež na Dolenjskem
116. Vidmar Miha, Čateška Gora