Veliko sem »dežurala« v pisarni NSZ, že ko je bila pisarna na Resljevi cesti. Ljudje oz. naši člani so prihajali. Čutili so, da lahko govorijo o vsem, o čemer prej niso smeli. O svojih doživetjih in krivicah, ki so jih doživeli med vojno in po njej. Takrat smo zbirali sezname žrtev revolucionarnega nasilja za napise na farne spominske plošče.
Pozneje, ko smo bili že na Beethovnovi, se število obiskov ni zmanjšalo, le jaz nisem »dežurala« vsak dan. Zelo pogosto se je oglasil prof. Justin Stanovnik. Ob svojem dopoldanskem obhodu Ljubljane se je rad ustavil tudi v pisarni na Beethovnovi.
Običajno je potreboval manjše usluge, kot je kopiranje njemu zanimivih člankov iz tujih časopisov ali knjig, pomoč pri pošiljanju pošte, iskanje telefonskih številk in podobno. Včasih sva se zapletla v debate, ki jim jaz nisem bila kos, kar ga je žalostilo in pogosto razočaralo.
V eni »manj zahtevnih debat« sva govorila o vernosti slovenskih ljudi. Kako nam je le globoka vera pomagala preživeti izgubo najbližjih, povojno nasilje in ponižanja »osvoboditeljev«.
Molili smo, veliko smo molili; skupaj v cerkvi in posamične družine doma. Zadnje leto vojne in prvo leto »svobode« smo se ob nedeljah zvečer zbirali v ljubljanski stolnici pred podobo Marije Pomagaj in prepevali litanije v čast Materi Božji. Peli so ljubljanski bogoslovci, odpevala je nabito polna cerkev. Petje je prihajalo iz naših src, kar bučalo je. Ni nas bilo možno preslišati. Vsaj mislili smo tako. Obvezni pesmi sta bili Marija Pomagaj in Marija skoz življenje. Takrat smo peli: »Marija Pomagaj, vojskin je čas.« Vsi smo čutili nekakšno tesnobo, občutek strahu in negotovosti, kaj nam prinese bližnja prihodnost. Vsak izmed nas je imel nekje v nevarnosti koga od svojih najbližjih. Med vojno so zadnji dve leti gospodarili Nemci. Nikomur niso dovolili, da bi bil doma. Univerzo so zaprli, zato študentje niso imeli razloga, da bi bili v z žico ograjenem mestu, kjer so bile racije in kjer nisi več vedel, kdo je tvoj prijatelj in kdo tvoj sovražnik. Tudi sosedu ni bilo mogoče zaupati. Moških sploh ni bilo. Ali so šli že prej v »hosto« ali so bili internirani, zaprti ali pri domobrancih. Vsi so bili v smrtni nevarnosti. Za vse smo molili. Za vse smo prosili Marijo Pomagaj, našo priprošnjico pri Bogu, naj nam pomaga nositi breme, ki nam je bilo naloženo.
Še danes, ko v cerkvi zadoni ta pesem, sicer z besedami: »Marija Pomagaj nam sleherni čas,« jaz v srcu prepevam: »… vojskin je čas.« Misli mi zbežijo v ljubljansko stolnico pred oltar Marije Pomagaj. V grlu me stiska in nisem sposobna peti.
V grlu me je zopet stiskalo, ko smo bili 9. decembra 2017 na Brezjah pri maši za izkopane žrtve iz Hude Jame. Nagovoril nas je ljubljanski metropolit Stanislav Zore. Omenil je, kako se slovenski narod v stiski vedno zateka k Materi Božji, še posebej k Mariji Pomagaj na Brezjah. In zopet je zadonela pesem: Marija Pomagaj nam sleherni čas. Vsi jo znamo zapeti, vsi jo radi zapojemo, saj je Marija Pomagaj naša slovenska priprošnjica pri Bogu. To vsi čutimo, zato jo vedno prosimo za pomoč, da bi zmogli nositi bremena, ki nam jih je naložilo življenje.
Podobno vlogo ima pesem Marija skoz življenje.
Tudi ta pesem je pogosto na sporedu, ko praznujemo Marijine praznike. Prav lepo jo znamo zapeti, celo dvoglasno. Marijo prosimo, naj nas varno vodi skozi življenje, naj nam da modrost, da bi v življenju ravnali prav. Ob petju se počutimo ohrabreni in potolaženi.
Kdo od bralcev se še spomni teh večernic v ljubljanski stolnici?
In zakaj danes o tem pišem? S prof. Justinom Stanovnikom sva se takrat o tem pogovarjala. Izrazil je željo, da bi nekdo o tem pisal. Jaz sem se branila, da ne znam, da ne vem, kako itd. Seveda je bil razočaran. Takrat ni bil več urednik naše revije Zaveza. Pri pisanju je potreboval tujo pomoč. Pisalni stroj ga ni več ubogal, na računalnik pa se pri devetdesetih ni mogel navaditi. Danes sem se opogumila, začutila obveznost, da izpolnim njegovo željo. Nisem prepričana, da mi je uspelo. Sem pa vsaj poskusila.