»Sodelovanje« z okupatorjem je treba pojmovati in ocenjevati v luči temeljnega dejstva, ki določa drugo svetovno vojno. Ta ni bila, kakor prva, samo meddržavna vojna, ampak jo lahko razumemo samo tako, da ji priznamo status evropske državljanske vojne med evropskim političnim konceptom, ki se je izoblikoval z razvojem evropske civilizacije, tako imenovano demokracijo, in barbarskimi upori zoper to civilizacijo, ki so hoteli uveljaviti totalitarni sistem.
Protislovnost slovenskega položaja pa je bila v tem, da so Jugoslavijo, in s tem Slovence, napadli nosilci vseh treh totalitarnih ideologij, ki so se izoblikovale v Evropi: fašizem, nacizem in boljševiški komunizem. Ker je bilo že od vsega začetka jasno, da bosta fašizem in nacizem s svojim državnim nosilcem vred premagana od sil demokratičnega tabora na svetovnih bojiščih, je bilo ne samo smiselno, ampak tudi od narave stvari zaukazano, da so slovenski demokrati svojo obrambo pred boljševiki legalizirali. Z okupacijo se pravo namreč ne konča povsem in se obramba človekovih pravic ne konča povsem.
Navedeno stanje je sicer sestavljeno in zapleteno, a ne nerazumljivo, zato za pogovor med normalno razvitimi ljudmi nima smisla razlage širiti in detajlirati. Avtentično delujoče »slovenske duše« s takim »sodelovanjem« niso mogle imeti težav, čeprav ne sme biti dvoma, da je bilo tudi za take duše tako stanje žaljivo. Negativnost boljševiškega nastopa pa je že s tem, da so Slovence prisilil v tak položaj, dokazana.
Justin Stanovnik, Zaveza 100
[Stran 138]