Julian Barnes, Hrumenje časa

J

Mladinska knjiga, Ljubljana 2016, prevod Vasja Bratina

Povsem nepričakovano in glede na izid s par leti zamude mi je prišel v roke roman, ki razgrinja del življenjske poti velikega ruskega skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Od knjige nisem velikih pričakoval, saj sem pred leti bral Šostakovičeve spomine spod peresa Solomona Volkova in se mi je zdelo nenavadno, da bi po tistem nadvse močnem čtivu hotel še kdo posegati po isti snovi. A potem ko sem z nekaj skepse začel brati, mi je pripoved tako povlekla, da sem knjigo z veseljem prebral do konca.

Težko bi rekel, da so literarne prvine tiste, ki so me pritegovale k branju, čeravno je besedilo, ko se ujameš v njen svojstven, precej neprizadet tok, brezgrajno. Ne vem, kakšen je izvirnik, a beseda, prelita v slovenski jezik, vsekakor teče gladko in v dokaj bogatem besednjaku. Pa vendar – če bi bil glavni junak kar nekdo in če bi se zgodba ne odvijala sredi stalinistične blaznosti, dvomim, da bi prišel do konca.

Z drugo besedo, knjiga je privlačna prav v tistem delu, v katerem je zanimiva tudi za Zavezo. Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič (1906–1975) je za mnoge največji ruski skladatelj 20. stoletja. Videl je in veliki meri tudi na lastnem hrbtu doživel boljševizem. Doživel je telefonski klic »velikega vodje«, dobival najvišje sovjetske nagrade, tako rekoč v isti sapi pa je bil lahko zaničevan in de facto za dolga obdobja prepovedan skladatelj. Smel je potovati v tujino, a predvsem zato, da je bil ponižujoč mikrofon skrajno zatohlega režima in njegova krinka. Za las je ušel smrti, saj je funkcionar, ki si je rutinsko izmislil zaroto proti Stalinu, v katero naj bi bil vpleten tudi Šostakovič, postal ravno v tistem hipu sam žrtev take tipične boljševiške čistke. Po Stalinovi smrti so Šostakoviča prisilili, da se je vpisal v komunistično partijo – kakor naglaša pisatelj, je to storil pod hudim pritiskom zlasti zato, da je zaščitil svoje najbližje.

Vsakega, ki okrog sebe opazuje vsesplošno opravičevanje boljševiških režimov, bo seveda skrbelo, kako bo avtor slikal sovjetsko okolje. Bralec lahko kmalu vidi, da je strah zvečine odveč. Stalinizmu Barnes ne prizanaša prav zelo, čeprav je precej daleč od vtisov, ki jih človek dobi pri omenjenem Volkovu. Tako človek lahko opazi in celo prebere, da ni dovolj, da ljubiš sovjetsko oblast, ona mora ljubiti tebe, če naj preživiš. Da je domnevna proletarska čistost za boljševiški režim vsaj tako pomembna, kot je rasna za nacizem. Da je v Sovjetski zvezi nemogoče povedati resnico in preživeti.

Pisatelj ošvrkne salonske komuniste in »lahkoverne bedake«, ki so z Zahoda prihajali sovjetska ljudstva prepričevat, da živijo v raju. Dodobra lahko začutimo brezizhodnost situacije, ki jo ustvarja najbolj protičloveški režim. Ta se morda najbolj zrcali v do konca prignani ironiji pri samem Šostakoviču: »Namesto da bi ga ubili, so mu dovolili živeti, in ga s tem ubili«.

Pri teh nekaj drobcih iz knjige kaže – zlasti zaradi enakih občutkov pri slovenski situaciji – omeniti še pogled na ključne vzdrževalce boljševizma. Takole pravi Barnes: »Pa vendar je bil Shakespeare ob vsem tem, ob tem, da je bil brez primere pri opisovanju tiranov, do kolen brodečih po krvi, malce lahkoveren. Njegove pošasti so namreč imele dvome, nočne more, očitke vesti, občutke krivde. Duhove tistih, ki so jih ubile, so videli vstajati pred sabo. Toda v stvarnem življenju, pod resnično strahovlado – kakšna slaba vest le? Kakšne slabe sanje?«

Na splošno je zanimivo, da iz romana ne moreš razbrati, da bi bil Julian Barnes kak Šostakovičev občudovalec. Nemalokrat ga riše v manj vzvišenih registrih in podčrtava značajsko hibo, za katero bi zlahka ocenili, da je produkt objektivno peklenskih razmer. Oziroma bi se nam zdelo farizejsko, če bi jo sodili prestrogo. Čeprav vemo, da se nekateri tudi pod boljševizmom ne glede na ceno niso nikoli uklonili.

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. Vsako od njih nosi naslov nekega prizorišča (Na stopniščnem presledku, Na letalu, V avtomobilu), kjer se nahaja Šostakovič in s katerega potem misli in spomini brez kake linearne zasnove zajemajo snov iz različnih obdobij in peripetij dotakratnega življenja. Ni pisana v prvi osebi, a misel teče tako, kot bi bila Šostakovičeva. Kdor vsaj nekoliko pozna Šostakovičevo delo, bo pogrešal več besed o njegovi glasbi in glasbi njegovih kolegov, s čimer nam tudi nekoliko obilneje postreže Volkov. Posebej zanimivo bi bilo videti, v kolikšni meri in v kakšnem smislu je boljševiški pritisk spreminjal Šostakovičevo glasbo, ki ima že po naslovih razpon od domoljubja do opevanja boljševiških dosežkov.

Hrumenje časa nam postreže z dovolj prepričljivo podobo tiranije in nebogljenostjo posameznika v njenem kolesju. Čeprav bi ji lahko očitali ta in oni primanjkljaj, bi morala zadostovati, da, čeprav to bržčas ni bil njen namen, vsakega mislečega bralca za vekomaj ozdravi vsakršne nostalgije ter zmedenega odnosa do katerega koli totalitarizma – vključno z njihovimi današnjimi recidivi.

[Stran 140]

Avtor Lenart Rihar