Zbrali smo se55, da bi obudili spomin na umorjene pokojne in da bi razmislili o duhovni dimenziji njihove žrtve ter o naši družbi.
Medvojne zgodovinske okoliščine so nam dobro znane. V Jugoslaviji in na Slovenskem je komunistična partija izkoristila okupacijo in vojne razmere za prevzem oblasti. Napadla je svoje dejanske in potencialne politične nasprotnike in mimogrede umorila še mnoge, ki to sploh niso bili. Večkrat so bile umorjene cele družine z otroki vred. Za izvedbo ubijalske revolucije so komunisti izkoristili narodnoosvobodilno razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v partizane, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Če se kdo ni strinjal z njimi, so ga proglasili za izdajalca in tako opravičevali svoj teror ter z lažmi utirali pot ubijalski ideji komunizma.
Po končani vojni pa je komunistična oblast pobila okrog 15 000 prebivalcev Slovenije in več sto tisoč prebivalcev Jugoslavije, od tega največ Hrvatov.
Na Škofjeloškem so bili prvi primeri partizanskega nasilja že poleti in jeseni 1941. Najhujše nasilje se je nadaljevalo tudi v letu 1942, ko je bilo na Dolenjskem in Notranjskem. Največ medvojnih zločinov revolucionarne strani na Škofjeloškem je bilo v letih 1943 in 1944. Neposredno po koncu vojne pa so se tu zgodili množični zločini. Škofjeloški grad je postal ječa in mučilnica za vrnjene vojake Slovenske narodne vojske, ki je nastala iz domobrancev in pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini zaradi obrambe pred komunizmom. Nekateri so bili umorjeni na kraju samem, nekateri pa na drugih moriščih po Sloveniji. V okolici Škofje Loke je več morišč, kjer so bili umorjeni tudi pripadniki drugih vojsk in civilisti, predvsem Hrvatje. Med umorjenimi Hrvati je bilo mnogo otrok.
Danes se spominjamo tudi več kot 900 fantov in mož, ki so bili doma iz Škofjeloškega, in so bili – kot vrnjeni in ujeti vojaki Slovenske narodne vojske – umorjeni v prvih tednih po vojni.
To so strašni podatki, ki govorijo o neizmerni količini trpljenja in uničenih življenj. Morda tako hitro naštevanje ne vzbudi ustrezno občutka skrajne zgroženosti, ki ga sicer vsi dobro poznamo, saj občasno obišče vsakogar izmed nas.
Figure 1. Nagovor Jana Peršiča
Revolucionarna stran je z odločilno pomočjo Sovjetske zveze zmagala. Konec vojne v Jugoslaviji in Sloveniji ni prinesel svobode. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je uspela v svojih prizadevanjih in zasužnjila slovenski narod. Čez 45 let pa je prišla prava svoboda. Socializem v Vzhodni Evropi je propadel. Propadlo je vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Njihove ideje, ki so terjale toliko žrtev, so bile poražene. Živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, privatna lastnina in spoštovanje človekovih pravic stvar širokega konsenza.
Živimo torej v svobodnem, čeprav čudnem času. Čudnem zato, ker v naši družbi ni širokega konsenza glede zločinskosti komunizma; do tega obdobja mnogi nimajo racionalnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnjimi vrednotami. Ko nanese pogovor na te teme, mnogi sicer inteligentni in racionalni ljudje prenehajo razmišljati na smiseln način. Nepoznavanje dejstev je ovira za ploden dialog. Absurdna interpretacije dejstev je še večja ovira za dialog. Smiseln odnos do zločinov iz tega obdobja, ki bi bil stvar soglasja velike večine, bi po mojem mnenju prinesel pomiritev strasti oziroma tako imenovano narodno spravo. Do nje pa ne more priti, ker ne moremo pristati na sedanje protislovno stanje, ko mnogi gojijo romantizirane simpatije do partizanske vojske in nekdanjega režima, ki je bil sicer v nasprotju z demokratičnimi vrednotami. Po eni strani nas tako protislovno stanje lahko vsakokrat vznemiri, po drugi strani pa se moramo zavedati, da je to splošen pojav: namreč človeška nagnjenost k iracionalnemu vrednotenju. Vse to lahko opazujemo tudi v svojem osebnim življenju. Vendar stvar dobi usodnejšo težo, kadar gre za odnos do zločinov in trpljenja.
Neinformiranost mnogih o komunističnih zločinih je za žrtve žaljiva. Mi žrtev nočemo pozabiti. Želimo ohranjati spomin nanje in pričevati za resnico. S premišljevanjem o trpljenju, s sočutjem do tuje bolečine, lahko postajamo boljši ljudje, kot je poudarjal Justin Stanovnik. Trpljenje, ki ga je povzročila revolucija, je bilo tako množično in silovito ter plod tako velikega zla, da je to v našem narodu ustvarilo neki nov arhetip. To velja tako za neverujoče kot za verujoče: povojni poboji bodo za vselej ostali temeljna prvina slovenskega zgodovinskega spomina; opominjali nas bodo, kaj se lahko pripeti, če ljudi omami demonično zlo.
Za verujoče pa ima medvojno trpljenje še dodatno dimenzijo, saj verjamemo, da je ta rana lahko rodovitna in lahko obrodi bogat sad, kar nam je seveda težko doumeti in sprejeti.
Genialni teolog in filozof sveti Maksim Izpovedovalec, ki je bil tudi sam žrtev mučenja, je o trpljenju napisal: »Če se v blagostanju mesa po navadi poveča silovitost greha, je očitno, da se v njegovem trpljenju po navadi znova razcveti silovitost kreposti. Plemenito torej prenašajmo trpljenje mesa, ki nas očiščuje duševnih madežev in nam naklanja prihodnje veličastvo. Trpljenja sedanjega časa se ne da primerjati z veličastvom, ki se bo razodelo v nas … Če je Bog trpel v mesu, ko je postal človek, kateri trpin se ne bi veselil, ker ima Boga za sodeležnika svojega trpljenja. Trpeti skupaj z njim namreč naklanja kraljestvo. Po resnici namreč govori ta, ki pravi: če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani«.
Iz pričevanj vemo, da so mnoge žrtve komunizma umirale z molitvijo na ustih in tako dosegale skrajno čistost srca. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v svojih pridigah veliko govoril o trpljenju. Rekel je, da je trpljenje dobro za naše duše in da nas po njem Bog vodi k sebi; da križ ni lahek, vendar prek njega pridemo v nebesa. Ker nas je Kristus s trpljenjem odrešil, ima tudi naše trpljenje odrešilno moč. Škof Rožman je rekel: »Problem trpljenja: temna uganka človeštva, muka za um in srca filozofov. V Kristusu in krščanstvu edino ga moremo zadovoljivo rešiti, dasi tudi le delno, popolna rešitev bo v večnosti: tudi kristjanu je trpljenje skrivnost božje previdnosti, modrosti, ljubezni, pravičnosti«.
V eni svojih zadnjih pridig v Ljubljani, v postni pridigi na veliki petek leta 1945, pa je povedal: »Najprej moramo s polnim zaupanjem stopiti v temo trpljenja in brezno bridkosti, v katero nas vodi Očetova roka, pa čeprav nam je nerazumljiva skrivnost, zakaj in čemu nas Bog ne rešuje sproti iz vsake stiske«.
O mučeništvu pa je škof Rožman na drugem mestu povedal: »Mučeništvo je za tistega, ki samo človeško misli, nekaj strašnega, kar strese nas, ko čujemo o groznih mukah in nasilni smrti – a z božjega gledišča je mučeništvo nekaj čudovito lepega … V devetnajstih stoletjih Cerkve ni bilo niti enega stoletja, v katerem ne bi bilo mučencev – zdaj tu, zdaj tam. Danes govorimo o mučeništvu tudi pri nas, prvič v naši zgodovini. Cela reka milosti teče iz žrtev mučenikov na vso Cerkev in njene ude, zlasti pa na duše istega naroda, iste dežele, kjer so vzcvetele krvavordeče rože pravega mučeništva«.
Tako je govoril škof Rožman, in ko se danes spominjamo žrtev revolucionarnega zla na Škofjeloškem, moramo poskušati razumeti to rano v njeni metafizični razsežnosti kot nekaj plodnega. Zavedati se moramo, kakšno bogastvo so lahko za nas naši mučenci, ki so s svojo smrtjo prešli v sfero, v katero lahko tudi mi vstopamo med molitvijo. Ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno, tiho prisotnost in bližino, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti.
Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in vse druge žrtve komunizma, vi ste naša bolečina, naš ponos in naša moč. Hvaležni smo vam za vašo žrtev, ki nam posvečuje domovino.
[Stran 136]