Le požigajte, saj uničujete svojo vas

Gospod Smolik, rojen …

Gospod Smolik, rojeni ste v Dobu pri Domžalah, pa vendar ste svoja prva leta preživeli na Koroški Beli.

Res je. Oba, oče Rupert in mama Angela, sta bila po poklicu učitelja. Očetovo prvo delovno mesto je bilo v Starem trgu pri Ložu, še pred koroškim plebiscitom pa je bil poslan na Koroško v Bistrico v Rožu. Očetovo bivanje na Koroškem je bilo del prizadevanja, da bi se Korošci ob napovedanem plebiscitu odločili za Jugoslavijo. Leta 1924 je dobil dekret za šolo pri Svetem Lenartu nad Škofjo Loko, leto kasneje pa je postal učitelj v Brusnicah pri Novem mestu. Po tem, ko je spoznal mojo mamo, se je preselil v Dob pri Domžalah. Oba sta bila zelo dejavna pod okriljem Prosvetne zveze, mama je režirala igre, vodila tamburaški orkester, igrala je tudi na pianino. Oba sta bila tudi pri Orlih. V Dobu sta se oče in mati leta 1927 poročila in leto kasneje sem prišel na svet jaz. Ko niti še nisem bil star eno leto, je oče dobil dekret ter bil kot šolski upravitelj poslan na Koroško Belo pri Jesenicah, enako tudi mama, zaradi česar smo se tudi preselili.

Večkrat ste rekli, da pravzaprav nikoli niste hodili v šolo …

To pa res! Na Koroški Beli je naša družina živela v šoli na robu vasi, tik nad cesto in železniško progo, zato sem se lahko pošalil, da v šolo nisem hodil, temveč sem v šoli bil. Na svoj rojstni dan 1934 sem tako šel v prvi razred samo v drugo sobo, enako vse do petega razreda. Glede na to, da sta bila starša učitelja, ni bilo nič nenavadnega, da sem bil kdaj tudi v njunem razredu, vendar se ne spomnim, da bi bil kdaj privilegiran. Morda bi o tem več vedel povedati kak sošolec … sošolk namreč nisem imel, saj so bila dekleta v drugih razredih.

Sam se sicer tega ne spomnim, toda drugi so mi povedali, da sem, ko sem bil še majhen in še nisem šel v prvi razred, s svojim jokom motil pouk, saj moja mama, medtem ko je učila, ni mogla skrbeti zame. Da bi ne bil sam v času pouka, je mama priskrbela gospodinjsko pomočnico, ki je skrbela zame, mamine učenke pa so mi kasneje pripovedovale, kako so bile vesele, ko so lahko pred šolo »skrbele« za dojenčka.

[Page 039]

slika

Morda še kakšen utrinek iz najzgodnejših let?

Ko sem hodil v prvi razred, smo oktobra 1934 doživeli uboj kralja Aleksandra v Marseillesu. Oče je takrat že imel radio in spomnim se, kako so še drugi učitelji prišli poslušat novice v naše stanovanje. Takrat je v vsakem razredu visela vladarjeva slika in namesto Aleksandra je bilo treba vložiti sliko mladega Petra II. Spomnim se, da so bile v okvirju tudi slike dotedanjih vladarjev, tako da je Peterček, kot smo mu rekli, dobil za podlago slike vseh prejšnjih vladarjev, tudi avstrijskih. V vseh razredih je na steni visel tudi križ.

V teh letih je bil v Ljubljani tudi evharistični kongres, udeležil sem se vsaj mladinske maše na stadionu za Bežigradom, ker sem že smel prejeti obhajilo. Med škofi in duhovniki, ki so nas obhajali, je bil tudi kitajski škof. Neizbrisno pa mi je ostal v spominu mednarodni kongres Kristusa Kralja poleti 1939, tik preden so Nemci napadli Poljsko. Z mamo sva se na

kongres pripeljala iz Novega mesta, saj je bil to čas počitnic. Tudi sicer smo vsako leto hodili na počitnice v Novo mesto, k stari mami Fani. Tja smo se najprej peljali z gorenjskim vlakom do Ljubljane, nato pa še tri ure z vlakom do Novega mesta. Stara mama je stanovala pri lekarnarju Adrijaniču. Počitniški gostje smo se vsako leto šli poklonit lekarnarjevi mami, »milostljivi«, ki smo ji morali poljubiti roke. Temu sem se upiral, kako se je stvar rešila, pa se ne spomnim več.

Za otroka, starega skoraj 12 let, je bila udeležba na takem dogodku, kot je bil kongres Kristusa Kralja, doživetje, ki ga je verjetno res težko pozabiti. Ob tej priliki se je v Ljubljani zbrala ogromna množica ljudi, ki so prišli iz 20 različnih držav, kongres pa je tudi močno zaznamoval vse pastoralno delo tistega časa.

Res je. Kot sem že rekel, na kongres sva šla skupaj z mamo. Ne vem sicer, katerih vseh

[Page 040]

prireditev sva se udeležila, nedvomno pa večerne množične Igre o božjem kraljestvu, ki jo je napisal prof. Niko Kuret. Igro je napisal celo v dveh variantah, ker prvega besedila oblast ni dovolila izvajati. Zanimivo je bilo, da sta bili obe različici najprej natisnjeni v na zunaj enako oblikovanem zvezku, toda prvotno zasnovo in besedilo je tedanja oblast, izven pripravljalnega obora in cerkvenih oblasti, le 22 dni pred začetkom kongresa onemogočila. Na obeh kongresih je papeža Pija XI. zastopal poljski kardinal Avgust Hlond, kar je malo pozneje, po začetku vojne dobilo še simbolično težo. Škof Rožman je menda takrat v svet poslal tudi nekaj podatkov o trpljenju poljskih kristjanov pod Hitlerjem, česar pa takrat doma seveda nismo vedeli.

Bili ste tudi ministrant …

Mama me je predstavila tedanjemu župniku Matevžu Žbontarju, češ da bi rad postal ministrant. Spomnim se, da me je vprašal, ali bom zmogel vstajati tako zgodaj, saj so bile maše in obredi takrat samo zgodaj zjutraj. Od te moje ministrantske službe, ko se je bilo treba najprej

-Ker sva ravno govorila o tem, da smo iz strahu pred tem, da bi Nemci zažgali naše knjige, te skrili, lahko morda omenim svoj dvom v pisanje o nemškem požiganju slovenskih knjig:ne spomnim se, da bi kdaj slišal, da se je to dogajalo na Gorenjskem, veliko pa jih je zgorelo ob partizanskem požiganju graščin in župnišč.-

naučiti latinske odgovore mašniku, so mi posebej ostali v spominu velikonočni obredi, ki so bili v latinščini in zgodaj zjutraj. Obred vstajenja z blagoslovom ognja in velikonočne sveče se je začel na veliko soboto v skoraj prazni cerkvi. Vernikom so pri nedeljskih oznanilih

povedali le približno uro, kdaj se bo začela maša z alelujo, tako da jih je vsaj nekaj takrat prišlo v cerkev. Vstajenje s procesijo je bilo šele popoldne. Vsak dan v velikem tednu so opravljali tudi pete latinske molitvene ure iz brevirja, kar je bila naloga obeh duhovnikov in organista. Malo prej, leta 1934, je pri Mohorjevi družbi v Celju izšla knjižica Veliki teden, v kateri je Jože Pogačnik objavil slovenski prevod latinskih obredov, psalmov in spevov. Kdor je hotel, je lahko glasno latinsko petje spremljal s svojo slovensko knjižico. Za otroke so bile zanimive goreče rdeče sveče na trioglatem svečniku – po vsakem psalmu je cerkovnik ugasnil eno svečo, bela na vrhu svečnika pa je prišla na vrsto šele ob Marijinem spevu Magnificat, a še takrat je ni ugasnil, temveč jo je odnesel za oltar. Konec večernic je župnik naznanil tako, da je s palico potrkal po tleh. V duhu velikega tedna, ko so zvonovi »šli v Rim«, se je nato oglasilo oglušujoče drdranje klopotcev in ragelj, ki smo jih otroci imeli s seboj in smo napeto čakali na znamenje s palico. Še danes jih slišim v spominu.

Glede na to, da je bil oče šolski upravitelj, mama pa učiteljica, je bila vaša družina najbrž močno vpeta v življenje lokalne skupnosti?

V resnici prav velikega stika s sovaščani nismo imeli. Glavni razlog je bil verjetno v tem, da je bil oče takrat že bolan, poleg tega pa smo živeli na robu kraja. Sovaščane sem videval le v cerkvi in na predstavah v katoliškem prosvetnem domu, kar pa je bilo premalo. V prosvetnem domu sem morda videl in slišal tudi škofa Jegliča in dr. Antona Korošca, vendar spomin na to ni več zanesljiv. Je pa mama kot učiteljica seveda poznala družine svojih učencev, bila je tudi članica Elizabetinih konferenc, kjer so na sestankih reševali socialne probleme, kot sedaj dela Karitas. Spomnim pa se, da so takrat komunisti na Jesenicah in Javorniku dolžili mojo mamo, da kot »klerikalka gospoduje« tudi nad svojim možem, mojim očetom. Po vojni je o

[Page 041]

tem v Jeseniškem zborniku Jeklo in ljudje pisal komunistični voditelj Vencelj Perko, ki je imel slabo mnenje tudi o kaplanu Tonetu Duhovniku, žrtvi nemškega okupatorja.

Če se ne motim, se je vaša družina ob začetku nemške okupacije ponovno preselila v Dob?

V začetku druge svetovne vojne pri nas sem bil sam že dijak Škofovih zavodov, medtem ko sta starša, kljub izpolnjevanju pogojev za upokojitev, še vedno učila na Koroški Beli. Spomladi

1941 so nas po državnih navodilih iz zavoda še pred velikonočnimi počitnicami spustili domov, tako da sem nemški napad na Beograd na cvetno nedeljo doživel doma. Pred tem smo gledali naše jugoslovanske vojake, ki so se s starinskimi in počasnimi živalskimi vpregami pomikali proti meji v Ratečah, nato pa so se kmalu umaknili pred sovražnikom. Doživeli smo tudi razstreljevanje mostov, tudi bližnjega čez Savo pri Potokih. Takoj nato so po cesti z Jesenic mimo naše šole začeli prihajati italijanski vojaki, ki jih na meji menda ni nihče ustavljal. Skozi okno sem jih fotografiral s fotoaparatom, ki sem ga dobil kot birmansko darilo. V šolo in tudi v naše stanovanje so prišli italijanski častniki, s katerimi pa se nismo mogli sporazumevati, saj so starejši pri nas znali le nemško. Ko je eden od njih videl naš pianino, je začel igrati nanj in mi v spomin napisal celo poskočno skladbo, ki je nekje doma verjetno še vedno shranjena. Toda zelo kmalu so se morali Italijani umakniti nemški vojski, ki je bila zelo moderno motorizirana. Nemci so nato ostali na Gorenjskem, pregnali našega župnika in kaplana, večino učiteljstva pa so zaprli ter izgnali v Srbijo. Mama si je med vojno tudi dopisovala z eno od svojih sošolk, izgnanih v Srbijo, vendar smo njena pisma, pa tudi nekatera druga, po vojni uničili. Takrat je bil med nami prisoten nekak čuden strah pred stiki z inozemstvom, ki se nam je tako zalezel v naše življenje, da smo se bali imeti shranjen vsak dokaz zveze s tujino.

Figure 1.

Čeprav so bila ta pisma povezana npr. z ljudmi, ki jih je okupator preganjal?

Ne glede na to. Nikoli nisi mogel vedeti, lahko bi se kdo zanimal zanje. To je bil res čuden strah, imeti kakšne zapiske doma.

Vaši družini je bil izgon prihranjen …

Res je. In zame je še vedno uganka, zakaj naše družine Nemci, tako kot so druge, niso izgnali v Srbijo, temveč so nam dovolili, da se preselimo k teti v Dob. Še več. Dovolili so nam celo, da smo s seboj vzeli vse svoje premoženje (omare, postelje, pianino idr.). Naša družina je sprva še ostala v šolskem stanovanju, vendar smo pripravili vse za selitev, tudi knjige. Oče je namreč imel veliko knjižnico, v kateri je bilo mogoče med drugim najti tudi skoraj vse slovenske knjige Karla Maya, izdane v Mariboru. Pri selitvi so nam pomagali sorodniki iz Doba. Bratranca sta prišla s tovornjakom, nanj naložila približno polovico vsega imetja in srečno, brez kontrole, robo pripeljala v Dob. Kmalu sta prišla nazaj in odpeljala še preostalo, z nami

[Page 042]

tremi vred. Sam sem ležal kar na škatlah in zavojih, medtem ko sta oče in mama sedela v kabini. K sreči je oče še pred drugo vožnjo dobil tudi pisno dovoljenje nemškega jeseniškega župana za preselitev v Dob, saj nas je na tej poti ustavila kontrola, in dovoljenje je odprlo

-Glasilo Zveze katoliških dijakov Mi, mladi borci je prinašalo veliko vsebin o komunizmu oziroma proti njemu. To revijo smo imeli v semeniški knjižnici dolgo časa tudi skrito, da je ne bi našle povojne oblasti. Tam smo lahko brali o tem, kaj se dogaja oziroma kaj se je dogajalo v Španiji.-

prosto pot do cilja. Ker so do nas prihajali glasovi, da naj bi Nemci požigali knjige, smo te ob prihodu v Dob skrili na skedenj, kjer so ostale skrite več let. Šele kasneje smo jih ponovno prenesli nazaj v hišo. Med vojno sem te knjige potem dobesedno požiral in to vedno z zemljevidom v roki. Prebiral sem knjige Karla Maya. Ker sem jih bral ob sprotnem preverjanju na očetovih natančnih zemljevidih – oče je imel namreč ogromno zemljevidov – sem ob tem spoznaval svetovni zemljepis. Kar danes vem o geografskih značilnostih sveta, sem pravzaprav dobil pri Karlu Mayu. So se mi pa pri branju še posebej vtisnili v spomin odlomki z versko vsebino. V povojni slovenski izdaji del Karla Maya je bilo vse to ali črtano ali nadomeščeno z drugim besedilom. O tej nenavadni cenzuri sem leta 1995 pisal v Družini v člankih z naslovom Razkristjanjeni Karl May. Takrat sem tudi poceni kupil originalno nemško izdajo, ki jo sedaj hrani semeniška knjižnica, da ne bo v njej samo tista pokvarjena.

Knjige so torej preživele vojno. Pa so jih Nemci kdaj iskali? Omenili ste, da ste jih zaradi strahu pred nemškim požigom skrili.

Ne, nikoli. Hujše je bilo, ko so nekateri domačini med vojno zažgali dobsko župnišče, v katerem je župnik Janez Bešter (ki ga sicer ni bilo več v župniji, saj so ga Italijani internirali, ker se je nekoč pred njimi umaknil iz Postojne, kjer je bil tudi župnik) na podstrehi hranil veliko dragocenih goriških in tržaških verskih knjig, ki jih moj oče ni imel, a so bile zame zelo zanimive. Med vojno so to stavbo domačini zažgali in je vse skupaj zgorelo. Takrat je že bilo treba vse uničiti, kot se je kasneje dogajalo tudi z gradovi. Tiste noči med 19. in 20. decembrom 1943, ko nas je prebudilo streljanje iz pušk ter sij ognjenih zubljev na vaškem nebu, ne bom nikoli pozabil. Vsi smo bili prestrašeni, saj nismo vedeli, kaj se dogaja. Slišali smo le streljanje in videli ogenj. Podnevi se je nato vse umirilo, le stare šole pri cerkvi, župnišča, prosvetnega doma in nove šole na polju ni bilo več. Vse so gmajnarji – na Gorenjskem smo partizanom rekli gmajnarji – požgali. Ostala je le kaplanija, v kateri so bili nemški orožniki, ki so si najbrž mislili »le požigajte, saj uničujete svojo vas«. Nihče jih ni napadel, morda so bili celo vnajprej obveščeni, kdo ve. Mimo pogorišč smo potem hodili v cerkev. V župnišču sta požar preživeli župnikovi gospodinji, saj ogenj v obokano pritličje k sreči ni prodrl. Posebej žal pa mi je bilo za Beštrove knjige. Mimogrede, ker sva ravno govorila o tem, da smo iz strahu pred tem, da bi Nemci zažgali naše knjige, te skrili, lahko morda omenim svoj dvom v pisanje o nemškem požiganju slovenskih knjig: ne spomnim se, da bi kdaj slišal, da se je to dogajalo na Gorenjskem, veliko pa jih je zgorelo ob partizanskem požiganju graščin in župnišč.

Morda se, še preden se bolj razgovoriva o času med vojno, vendarle ozreva še na vaša leta, ki ste jih pred vojno kot dijak preživeli v Škofovih zavodih.

Kako in kdaj je padla odločitev, da bi šel na gimnazijo v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, ne vem. Morda je vplival zgled takrat

[Page 043]

menda edinega zavodarja s Koroške Bele Janeza Vidica. Njegov oče je bil kasneje žrtev medvojnih pobojev. V skladu s takratnim šolskim redom bi smel iti v gimnazijo že po četrtem razredu, v jeseni 1938, vendar sem prav takrat zbolel, menda za ošpicami, zaradi česar nisem mogel opravljati obveznega sprejemnega izpita. Tako sem ostal na Beli ter hodil tam še v peti razred. Ne vem, ali sem bil zaradi tega žalosten ali vesel, ker sem smel še eno leto ostati pri starših. Kdaj sem potem opravil sprejemne izpite, se prav tako ne spomnim, verjetno sva šla tja skupaj z mamo. Spomnim pa se svojega jesenskega prihoda v zavod, ko naju je srečal profesor prirodopisa Frančišek Pengov. Navdušil me je za botaniko in za nabiranje rastlin, ki sem jih sušil za herbarij. Morali smo se naučiti tudi njihova latinska imena, profesor pa nam je s poljudnimi besedami lajšal spominjanje. Še zdaj vem, da se lapuhu reče »Tussilago farfara«, po Pengovovo »ti si lagala Barbara«. To znanje mi je prišlo kasneje prav, saj sem med vojno, ko sem privatno študiral tudi botaniko za nemško gimnazijo, preko latinskih imen hitro razumel tudi nemška imena za rastline.

Kakšno pa je bilo življenje v zavodu?

V zavod sem prišel star 11 let in takrat nisem niti slutil, da bom tam preživel le dve šolski leti. Dodeljen sem bil v 1. b razred in v šesto vzgojno divizijo s prefektom Ivanom Tomažičem, ki je bil znan po tem, da je znal dobro in seveda boleče udariti s palico po treh prstih. Ker sam nisem bil nikoli tepen, ne doma ne v šoli, me je to, čeprav nisem bil tega nikoli deležen, bolelo, zlasti ker je bila kazen izvršena vpričo vseh. Tudi nekateri drugi prefekti so pošiljali k njemu fante, da naj jih kaznuje, saj na drugačen način niso znali ohraniti reda. To so si seveda mnogi zapomnili in odnesli slab spomin na šolska leta. Nekateri so se morda tudi zaradi tega med vojno, pa tudi kasneje obrnili proti Katoliški cerkvi. Spomnim se, da je bil med ljubljenci škofa Rožmana tudi Metod Mikuž. Drugi so vedeli povedati, da je njega in njegovega brata privilegiral. To seveda ni dobro vplivalo na sošolce, ki so morali biti bolj pridni, več znati, obenem pa so bili morda manj zaščiteni.

Od kod pa je izviral ta privilegij? Kakšni posebni razlogi?

Enega imaš bolj rad, drugega pa manj. Težko razložiti. Sam tega takrat nisem doživljal, pojma nisem imel, kdo je Metod Mikuž. Vem, da so bili med starejšimi včasih tudi kakšni problemi, ki pa so jih vzgojitelji in profesorji različno reševali. Žal ni bilo vedno soglasja med tem, kar so vzgajali prefekti, in tem, kar so učili profesorji. Mnogi vzgojitelji so bili takrat že pod vplivom Katoliške akcije, ki pa je nekateri niso želeli imeti, vendar se v to ne bi spuščal, saj sam teh problemov, glede na to, da sem bil premlad, nisem občutil tako, kot so jih morda nekateri starejši. Šlo je predvsem za različno gledanje na vzgojo, življenje, na politiko. To je bil dejansko čas, ko se je tudi v Sloveniji marsikaj dogajalo.

No, naj se vrnem k svojim sošolcem. V naši skupini nas je bilo okoli 60 dijakov, vsi smo spali v veliki spalnici in se učili v učilnici, ki je

-S sošolci sem moral biti tudi navzoč,ko smo v Domžalah pred meščansko šolo slovesno pozdravljali Hitlerjevega sodelavca Heinricha Himmlerja ter gauleiterja Koroške in s tem tudi Gorenjske dr. Friedricha Rainerja. Upam, da mi kdo zaradi tega ne bo očital, da sem bil hitlerjanec.-

bila enako velika kot spalnica. Obe sobi je povezovala vmesna sobica za prefekta. Po hodnikih smo hodili molče, v dveh vrstah, tesno ob zidu, desno in levo, pred nami je v sredi hodnika hodil prefekt, oblečen v črno suknjo, pri čemer nobenemu ni pri tem prišlo na misel,

[Page 044]

Figure 2.

da bi po svoje kaj okrog hodil. V zavodu so nas, čeprav smo bili še otroci, vsi vikali, tako vzgojitelji kot učitelji. Verjetno je bil to ukrep proti preveliki domačnosti. Vsak dan smo imeli v kapeli tudi mašo, vendar se tega prav nič ne spomnim. So pa prav tisto leto kapelo znižali z novim stropom, ker je bila menda premrzla. Po vojni sem moral razlagati, da so to naredili že takrat in ne šele Nemci med vojno, kakor so mislili starejši zavodarji, ki znižane kapele niso doživeli. So pa mnogi kasneje, kot vrnjeni domobranci, trpeli prav v njej, ko so morali ležati na tleh v nepredstavljivih bolečinah.

Za zajtrk smo v obednici dobili velik krožnik tople prežganke z velikim kosom kruha. Okus dobre prežganke imam še v spominu, doma je nisem mogel prehvaliti – bogoslovci, ki so prihajali v semenišče iz drugih gimnazij, so se iz zavodarjev norčevali, češ da smo po prežganki priplavali v lemenat. Kadar nam kakšna jed ni bila všeč, pa se je pojavilo »štamfanje«, ko smo z ropotanjem pokazali, da s kakšno jedjo nismo zadovoljni. Ali smo bili zaradi tega kaznovani, se ne spomnim. Vsako popoldne, če le ni deževalo, je šla vsaka divizija posebej tudi na sprehod po šentviških ulicah ali proti Savi.

Mnogi nekdanji dijaki škofijske gimnazije se spoštljivo spominjajo svojih gimnazijskih profesorjev. Pravijo, da so bili strogi in zahtevni, toda pravični. Kakšni so vaši spomini na vaše profesorje? Kateri so bili najboljši in zakaj?

Zagotovo smo imeli dobre profesorje za latinščino. Naučili smo se je toliko in tako natančno, da po vojni na državni klasični gimnaziji, ko smo prevajali latinska besedila, nisem čutil potrebe, da bi se še kaj novega naučil, razen seveda besed in skladnje. Osnova, položena in s ponavljanjem utrjena v otroški mladi

[Page 045]

glavi, je bila brezhibna. Učili smo se tudi francoščine, ki je bila drugi tuji jezik. Prof. Jakob Šolar nam jo je znal resnično prikupiti, tako da smo se radi učili in tudi kaj zapeli. Ker je francoska pisava precej različna od izgovorjave, smo morali ničkolikokrat prepisati vsako besedo, da so tudi naglasna znamenja prešla prstom v avtomatizem. Spominjam se Šolarjeve sobe s policami za knjige do stropa; videl sem jo, ko smo mu prišli voščit za god. Te knjige je med okupacijo nekako rešil ekonom Markež in so še zdaj vsaj deloma shranjene v Škofijski pastoralni knjižnici. O Šolarjevem nestrinjanju z mlajšimi prefekti, o čemer je bilo že več objavljenega, seveda mladi dijaki nismo nič vedeli.

Tudi srbohrvaščina je bila ena od tujih jezikov, ki ste se ga učili, kajne?

No, srbohrvaščine skoraj nismo imeli za pravi tuji jezik, ker smo se je učili že v osnovni šoli, tudi cirilico (na vsaki železniški postaji je bil kraj napisan v latinici in cirilici – podobno na vsakem dokumentu). Seveda nismo razlikovali srbskega jezika od hrvaškega, kar je postalo očitno šele po razpadu Jugoslavije. Naš profesor je bil duhovnik Jože Gregorič, ki je bil tudi naš razrednik. Spomnim se, kako smo ga užalili, ker smo se mu po italijanski okupaciji, ko smo se vrnili v zavod, uprli, češ da zdaj ni več stare države, čemu bi se še učili njen jezik. Vprašanje so rešili Nemci, ko so nas, učence in profesorje, po nekaj dneh izgnali iz zavoda. Osebne predmete sem zavil v rjuho in kot begunec s tramvajem šel k družini kiparja Tineta Kosa za Bežigradom v Ljubljani.

Na seznamu profesorjev, ki so vas učili, je še nekaj znanih imen.

Ne smem pozabiti na profesorja risanja Staneta Kregarja, ki nas je učil risati, študij umetnosti ni bil v programu. Enkrat sem mu na podiju katedra sedel kot model pastirčka za neko ilustracijo, morda objavljeno v reviji Dom in svet. Veliko let kasneje sva se srečevala v semenišču, ko je z arhitekti Šentvidčani na sestanku »ponedeljkarjev« pri rektorju Janezu Oražmu sodeloval pri načrtovanju novih cerkvenih stavb in opreme. Kregar je med drugim v novem prizidku Alojzijevišča pred fakultetno dvorano v veži zasnoval mozaik sv. Cirila in Metoda. Ko je umrl, se mi je zdelo primerno, da smo njegovo truplo položili na oder pod tem mozaikom. Na fakulteti je bila namreč nekoč navada, da smo umrle profesorje položili na oder v alojzijeviški kapeli, takoj ob vhodu na Poljanski 4. Zdaj tega običaja že dolgo ni več, ostala je le še letna spominska maša v njej.

Morda bi omenil še skladatelja prof. Matijo Tomca, ki je v zavodu vodil zbor, v katerem smo mlajši peli sopran in alt, starejši pa tenor

-Domači partizani so skupaj z umetninami in knjižnico vred zažgali tudi veličastni grad Križ, prav tako dobski graščini Črnelo in Čemšenik; pri Dobu je ostal le najlepši Krumperk, ker je bila v njem ves čas vojne nemška posadka. Umetnostni zgodovinarji ob opisu teh gradov navadno napišejo, da »so bili požgani«, le redko pa o tem, kdo so bili požigalci.-

in bas. Pri vajah je bil zelo strog in natančen. Vsako nedeljo smo peli na koru zavodske kapele, to mašo pa je včasih prenašal tudi ljubljanski radio. Večkrat smo peli nove Tomčeve skladbe. Spomnim se njegove Druge slovenske maše, ki je bila takrat nekaj novega. Ne spomnim pa se, da bi kdaj peli kaj latinskega. Pred božičem leta 1941 smo peli njegovo božično igro Slovenski božič. Igralci so peli na odru, zbor pa je stal spodaj pod odrom. V igri seveda nastopa tudi Marija, ki jo je moral igrati dijak, saj dijakinj v zavodu ni bilo. Njeno petje so rešili tako, da je »odrska« Marija odpirala usta, glas pa je za kuliso posodila ena izmed sester, ki je bila v službi v zavodu. Med okupacijo je

[Page 046]

moral prof. Tomc zapustiti zavod. Preselil se je v Ljubljano v semenišče, tako kot mnogi drugi šentviški profesorji.

Kakšna pa je bila vzgoja v zavodu? So dijake vzgajali, spodbujali h kritičnemu in samostojnemu razmišljanju?

Mislim da o mišljenju ni bilo nobene besede, treba je bilo samo ubogati. Kakšnem samostojno mišljenje v tistih časih za nas, ta male, še ni bilo možno.

Kako pa je bilo s tem pri starejših dijakih?

Tega pa ne bi vedel.

V tem času so postajali mladi vedno bolj aktivni, vedno več se jih je vključevalo v Katoliško akcijo. Iz Španije so prihajale novice o krutosti državljanske vojne ter komunistov, tik pred vojno je umrl dr. Korošec, steber takratne slovenske politike. Koliko ste recimo vi spremljali te dogodke? Koliko ste sploh vedeli o komunizmu in zlu, ki ga je prinašal?

Sam sem bil premlad, da bi se spominjal ali da bi bil sam aktivno vključen v kakšne take stvari. Je pa glasilo Zveze katoliških dijakov Mi, mladi borci prinašalo veliko vsebin o komunizmu oziroma proti njemu. To revijo smo imeli v semeniški knjižnici dolgo časa tudi skrito, da je ne bi našle povojne oblasti. Tam smo lahko tudi brali o tem, kaj se dogaja oziroma kaj se je dogajalo v Španiji. Višji letniki so šli npr. tudi na pogreb ob smrti dr. Korošca. Takrat smo v učilnici brali daljše članke o njem iz dnevnika Slovenec.

Se je pa drugo šolsko leto že začelo v vzdušju druge svetovne vojne. V zavodu so kleti preuredili v zaklonišča ter nas učili, kako je treba ravnati ob letalskih alarmih. Pozneje sem videl, da so v zaklonišča spravili tudi nekaj knjig, spomladi leta 1941, kot sem že omenil, pa so nas še pred velikonočnimi počitnicami spustili domov, pred tem pa nam dali še na hitro napisana spričevala o končanem drugem razredu.

V škofove zavode se niste več vrnili …

Ne. V tistem času smo se s starši s Koroške Bele preselili nazaj v Dob. Zame je bil to, čeprav sem bil tam rojen in smo vsako leto prišli tja na krajše počitnice, tuj kraj. Nemci so ga preimenovali v Aich bei Domschale. Ko smo se vrnili tja, v Dobu ni bilo več slovenske šole. Že v času počitnic so Nemci organizirali tečaje nemščine, v jeseni pa redno nemško šolo. V službo so pripeljali nemška dekleta, ki z nami niso govorila drugače kot nemško. Nismo jih razumeli, one pa ne nas. Ker še nisem bil star 14 let, so me v jeseni ponovno vpisali v ljudsko šolo, saj Nemci niso hoteli priznati mojih dveh gimnazijskih let. V šoli smo peli nemške pesmi, telovadili, korakali. Spomnim se tudi, da smo morali pobirati majske hrošče,ki jih je bilo vse polno. S sošolci sem moral biti tudi navzoč, ko smo v Domžalah pred meščansko šolo slovesno pozdravljali Hitlerjevega sodelavca Heinricha Himmlerja ter gauleiterja Koroške in s tem tudi Gorenjske dr.

-V stolnici sem srečeval dva znana univerzitetna profesorja: arheologa dr. Josipa Klemenca iz Dola in pravnega zgodovinarja dr. Viktorja Korošca. V tistih razmerah je bila to krepka spodbuda za vztrajanje v veri, stalno so namreč v javnosti ponavljali, da čez nekaj let vernih ljudi ne bo več.-

Friedricha Rainerja. Upam, da mi kdo zaradi tega ne bo očital, da sem bil hitlerjanec. Vem, da se nemščine nisem hotel učiti, toda starša sta bila vzgojena še v avstrijski šoli, tako da sta oba znala nemško in sta hotela, da se je tudi jaz naučim. Koristna je bila njuna zahteva, da sem jima glasno bral kako nemško knjigo iz domače knjižnice. Nemščina mi je, kljub prvotnemu odporu, tako postala domača, kar sem s pridom izkoristil pri poznejšem študiju liturgike.

[Page 047]

Med vojno kasneje niste več hodili v šolo, temveč ste se skupaj z domačimi odločili, da ostanete doma in pomagate na kmetiji.

Šolsko leto 1941/42 je bilo zame zadnje med okupacijo. Mogel bi iti nadaljevat šolanje v domžalsko meščansko šolo ali v gimnazijo v Kranju, pozneje je bila taka možnost samo še v Beljaku ali Celovcu. To možnost so izkoristili nekateri Dobljani. Pri nas doma pa smo se odločili, da ostanem kar doma kot kmečki delavec pri teti Nani, mamini sestri Frančiški Grčar, ki je imela 5 ha posesti. Še v šoli smo ob koncu šolskega leta dobili vprašalnik, kjer smo morali med drugim napisati, kaj znamo delati. Sam sem ponosno napisal, da znam kositi tudi travo. Nemški šolski upravitelj je sicer verjetno presodil, da bi lahko šel v gimnazijo, a da nočem. Mislim si namreč, da je bil on tisti, zaradi katerega so mi v delavski knjižici v rubriko »posebna znanja« napisali, da znam slovensko in puliti repo. Tega si nisem preveč gnal k srcu, da sem le uradno lahko ostal doma. Dobil sem tudi dovoljenje, da smem kupiti nemške gimnazijske učbenike, s katerimi se bom lahko kar doma pripravil na privatne izpite. Ti so bili po takratnem sistemu na vrsti šele ob prehodu na redno šolanje, ne vsako leto sproti. Tudi šolske knjige so bile torej takrat nekako »na karte«.

Kako pa je bilo z verskim življenjem v vaši vasi oziroma na Gorenjskem v času vojne? Nemci so večino duhovnikov izgnali ali zaprli, številni duhovniki so se umaknili v Ljubljansko pokrajino, saj je bila italijanska okupacija s tega vidika milejša.

V cerkvi sv. Martina med vojno niti ob nedeljah ni bilo redne svete maše, ob delavnikih pa se je za pogreb z vozom pripeljal in včasih tudi maševat upokojeni duhovnik Anton Plevnik, ki je zaradi sester usmiljenk v Domu za stare smel ostati v Mengšu. Včasih je prišel maševat tudi nemški duhovnik Konstantin Hauschel iz Kamnika, eden tistih, ki jih je po dogovoru s škofom Rožmanom celovška škofija poslala na Gorenjsko namesto izgnanih slovenskih duhovnikov.

Ker ni bilo maše v naši cerkvi, smo ob nedeljah hodili peš k maši na sosednje Brdo, kjer je maševal zelo star duhovnik Matija Slak, ki ni bil izseljen, le kasneje za nekaj časa interniran, zaradi česar smo takrat morali iti k maši v bolj oddaljene Moravče. Tam je v vseh letih vojne ostal župnik Jernej Hafner. Ko so ga prišli aretirat, je menda gestapovcem pokazal listino, na kateri je bil Hitlerjev podpis, ki je potrjeval, da je župnik leta 1936 vodil Slovence na olimpijado v Berlin, zaradi česar so mu gestapovci dovolili ostati. Do Moravč je sicer daleč deset kilometrov, vendar smo se le izjemoma peljali z vozom. Proti koncu vojne je bila pot tudi nevarna, saj so imeli tam »partizansko republiko« in nas je bilo vedno strah, da se lahko kaj zgodi. Leta 1945 se je Hafner umaknil na Koroško, tam, v Špitalu, je tudi pokopan. Večkrat sem bil pozneje na tistem lepem pokopališču,na katerem posebej počivajo slovenski duhovniki in drugi begunci.

Kako pa je bilo s slovensko besedo v času nemške okupacije? Ali je bila dovoljena?

Noben duhovnik ni smel spregovoriti slovenske besede, berila iz lekcionarja je npr. prebral cerkovnik, pridige pa vsa vojna leta nismo slišali: slovenski duhovnik ni smel, nemški pa ni hotel pridigati po nemško. Na Štajerskem je bilo zelo drugače, ker so bili nemški duhovniki nastavljeni za prave župnike, imeli so verouk ter pridige, oboje v nemščini. Na Gorenjskem smo med mašo neovirano peli slovenske pesmi in ker je bila maša že prej in tudi med vojno tiha, v latinščini, skoraj nismo občutili razlike, kdo mašuje. V tem času smo začeli peti tudi dotlej neznano pesem: Marija, pomagaj nam vojskini čas. Besedilo nas je pretreslo, ker je bilo uglašeno na takratne razmere, vendar tudi zdaj ni manj aktualna, saj so vedno nove vojne po svetu. Pesem še danes pojemo, le da je zdaj v besedilu namesto vojskini beseda sleherni. Še po tolikih desetletjih ▶

[Page 048]

Figure 3.

pa mi v spominu zveni tenorski latinski spev O Deus, ego amo te, ki ga je ob spremljavi orgel zapel Kamničan Cene Matičič, takrat nemški komisar občin Krašnja in Blagovica, ki je bil po vojni gimnazijski profesor v različnih šolah, najbolj znan pa je postal leta 1971 kot eden izmed oporečnikov v t. i. akciji 25 poslancev.

Aja, morda še to. Desno ob pokopališki ograji je velika kaplanija, v kateri so med vojno, potem ko so jo utrdili z betonskimi pregradami, na oknih postavili na dveh vogalih velika betonska bunkerja, nad streho pa opazovalni stolp, več čas okupacije stanovali nemški orožniki. Vhod v cerkev in na pokopališče so zagradili kot ozko pot med pokopališko ograjo in zvonikom. Ne glede na vse to pa nas ni nihče oviral, niti takrat ne, ki smo po stari navadi molili za odpustke in smo morali iti večkrat v cerkev in iz nje ter spet takoj nazaj.

Kako pa je bilo s pripravami na zakramente? Verouka ni bilo, duhovniki so bili večinoma izgnani ali zaprti …

V času vojne, ko ni bilo rednega verouka, so pa na Gorenjskem verna dekleta skrivaj poučevala otroke, jih pripravljala na prvo spoved in obhajilo, zadnje leto pa tudi na birmo, slovenski duhovnik jih je spovedal, nemški pa obhajal. V Dobu je otroke poučevala Vida Detela, hči kmeta, gostilničarja in župana Iva Detela, sorodnika pisatelja Frana Detela. Partizani so sprva to odobravali, ker je bil to hkrati pouk v slovenščini, pozneje pa prepovedali in Vidi grozili celo z očetovo smrtjo, če ne bo nehala. Vodila je tudi dekleta, da so enako delala po drugih župnijah.

Za birmo leta 1944 je prišel na Gorenjsko upravitelj celovške škofije škof Andrej Rohracher. Ves obred birme je bil takrat in še pozneje latinski. Zelo dobro pa se spomnim, kako

[Page 049]

me je veselo pretreslo, ko je nemški škof po birmi pogumno začel moliti Oče naš, Zdravo Marijo in vero v slovenščini. Pri tej birmi sem bil sam navzoč kot nadomestni boter fantu iz Moravč, ker si njegov boter ni upal priti v Dob.

Zažgani šoli in prosvetni dom, ustrahovanje in grožnje s smrtjo … Čeprav je bila Gorenjska zaradi nemške okupacije, ki je bila veliko bolj neizprosna, nekoliko obvarovana medvojnega komunističnega nasilja, ste očitno tudi tu lahko opazovali početje gmajnarjev …

Sam se poleg dogodkov, ki sem jih že omenil, nekoliko spomnim tudi uboja Vinka Pučka iz Vira v gozdovih pod Sveto Trojico in kemijskega inženirja Antona Tepeža, ki se je iz Ljubljane, kjer je bil dejaven v katoliškem študentskem društvu Straža, še med vojno vozil v službo na Količevem, pa so ga prišli ponoči ustrelit kar v stanovanje na robu Doba. Pokopali so ga ob ograji dobskega pokopališča. Pozneje smo tam zraven pokopali tudi moje sorodnike. Pred železno ograjo je zdaj tam tudi farna spominska plošča, na kateri sta tudi imeni obeh ubitih. Tepeževa nekdanja zaročenka Majda, doma iz Žužemberka, je nekaj let prihajala iz Argentine na njegov grob, za katerega je izvedela šele iz mojega članka o Tepežu, ki sem ga pred leti objavil v Zavezi.

S starši smo ob nedeljah hodili k maši na Brdo, z mamo pa sva kdaj šla tudi na podružnico. Z ene takih poti v Škocjan sva videla goreti grad na Brdu, ki so ga gmajnarji zažgali in s tem uničili dokumente, knjižnico in pohištvo pisatelja Janka Kersnika. Od gradu so ostali le zunanji zidovi, ob katerih smo nato hodili k maši. V graščini je nekoč živel Kersnik, njegove sorodnike pa so Nemci med vojno izselili. Domači partizani so skupaj z umetninami in knjižnico vred zažgali tudi veličastni grad Križ, prav tako dobski graščini Črnelo in Čemšenik; pri Dobu je ostal le najlepši Krumperk, ker je bila v njem ves čas vojne nemška posadka. Umetnostni zgodovinarji ob opisu teh gradov navadno napišejo, da »so bili požgani«, le redko pa o tem, kdo so bili požigalci.

Koliko ste pa na Gorenjskem vedeli, kaj se dogaja v Ljubljanski pokrajini?

Na Gorenjskem je med vojno izhajal samo deloma slovenski tednik Karawanken Bote – v šali so naslov po domače prevedli: Lačen bote, žejen bote, tekel bote, čez Karavanke bote, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko smo iz pisem sorodnikov iz Ljubljane izvedeli, da tam kljub okupaciji še vedno tiskajo slovenske knjige in časopise. Po tem, ko so leta 1944 v Domžalah nasproti kolodvora ustanovili domobransko postojanko, so tam prodajali tudi slovenski tisk, ki je izhajal v Ljubljani. Vsak teden sem hodil tja in prinašal domov časopise in knjige, npr. zvezke Slovenčeve knjižnice, pa tudi Črne bukve in podobne publikacije, ki so

-V tednih pred aretacijo sem v Slovenskem poročevalcu prebiral podlistek o sovjetskem sistemu zaporov in zasliševanjih, zato sem tiste opise primerjal s tem, kar smo mi doživljali in sem kar nekako pričakoval naslednje postopke. Zdelo se mi je, da se vse zelo ujema.-

nas podrobneje seznanjale z dogajanjem na Dolenjskem, v Ljubljani in na Primorskem. Zdi se mi zanimivo, da mi ob številnih poznejših zasliševanjih nihče ni tega očital ali me o tem spraševal, čeprav sem hodil po časopise vsem na očeh. Res pa je, da smo doma to gradivo dobro skrili.

O tem, kaj se dogaja na Dolenjskem, smo se pogovarjali tudi s sorodniki Grčarjevimi (Brgantovimi) iz Dupeljna. Brgantova mama je imela tri sinove. Najstarejši sin Ivan je imel leta 1938 novo mašo na Brdu in se je dobro spomnim: nad rojstno hišo v Dupeljnah so takrat postavili kapelico s kipom Srca Jezusovega, delom kiparja Tineta Kosa, ki je naredil tudi ▶

[Page 050]

načrt za kapelico. Med vojno je bil Ivan kaplan v Prečni pri Novem mestu, njegovega župnika Janka Komljanca so leta 1942 na grozovit način partizani umorili pri gradu Hmeljnik. Ob začetku okupacije sta bila doma še Stanko in Feliks, ki je bil kmalu mobiliziran v nemško vojsko. Bil je tudi na Norveškem, ne pa tudi v Rusiji. Srečno je preživel zavezniško izkrcanje v Normandiji. Stanko je bil zaradi povezave z bližnjo partizansko bolnišnico v Kolovcu zaprt, iz Begunj pa so ga internirali v Nemčijo, menda celo na intervencijo brata Feliksa, nemškega vojaka, ker bi bil sicer verjetno ustreljen. Njihova mama je takrat že izvedela nekaj ob pobijanju na Dolenjskem in v Ljubljani in ker so na njenem domu podnevi morali sprejemati Nemce, ponoči pa partizane, ki so na Dolenjskem pobijali, je to zanjo pomenilo vprašanje vesti. Sorodniki so se o tem po maši na Brdu tudi pogovarjali in premišljevali, vendar bolj mimo mene, ker sem bil zanje še premlad. Spomnim pa se, da me tudi poleti 1941, ko je v Dobu skrivaj pri sosednjih Rokovih maševal Marjan Kremžar, niso pustili k tej maši, le mama in teta sta smeli iti.

Kako ste pa doživljali konec vojne?

V zadnjih letih vojne so nas visoko v zraku preletavale jate zavezniških bombnikov, na severu od nas so sipale smrt; tresenje ob bombardiranju Celovca na drugi strani Kamniških planin smo čutili celo v Dobu. Bledi sledovi izpušnih plinov štirimotornih letečih trdnjav, ki so letele v urejenih formacijah, lepih za pogled, so bili nekaj novega za vse, ki smo to opazovali dan za dnem. Med bombniki so za varstvo preletavali tudi lažji dvotrupni lovci. Kdaj pa kdaj smo videli tudi nemške lovce, ki so jih napadali in obstreljevali. Spomnim se vsaj enega letala, ki je sestreljeno padlo v gozdove pod Sveto Trojico – nekateri so si ga hodili ogledovat, sam sem raje ostal doma na varnem. Kljub tem znamenjem nemškega poraza in konca okupacije je bil moj osebni spomin zelo prepojen s stalnim poudarjanjem nemške končne zmage, zaradi česar si nisem mogel predstavljati, da je ne bo. Vpoklici v nemško vojsko so se vedno bolj bližali mojemu letniku 1928, tako da nisem mogel ostati ravnodušen. Ne morem se znebiti spomina, da so me skupine letal nad nami, ki sem jih ogledoval in celo zapisoval prelete, navduševale za vojaško službo v letalstvu. Bogu sem hvaležen, da je nemška kapitulacija preprečila tako možnost.

Ob koncu druge svetovne vojne se je čez Gorenjsko valila množica beguncev …

Že v zadnjih tednih vojne so se mimo naše hiše s kolesi vozili domžalski domobranci, ki so na moravški strani v partizanskih taboriščih našli zaplenjeno blago iz različnih domžalskih tovarn. Maja 1945 smo spremljali, kako so se po glavni cesti proti Gorenjski valile kolone beguncev. Spomnim se, da so ljudje moje starše spraševali, če bomo odšli tudi mi, vendar se za to nista odločila. Doma smo tako ostali vsi trije Smoliki in teta Nana, ki je med vojno s kakšno skrivno pošiljko gmajnarjem dokazovala, da ni za Nemce. Ob cesti smo pozneje pobirali zavitke hrvaških ustaških kun, ki so jih na begu odmetavali. Niti slutili nismo, da bo mnogo teh hrvaških beguncev le nekaj tednov, mesecev kasneje našlo smrt v bližini Kamniške Bistrice, kar smo izvedeli šele desetletja pozneje. V prvih majskih dneh smo iz ljubljanske smeri poslušali tudi topovsko grmenje, ne da bi vedeli, kaj se tam dogaja. Ker med vojno zvonjenje ni bilo dovoljeno, nas je med delom

-Straniščno školjko smo morali skrbno čistiti kar z rokami, vode za umivanje pa je bilo v njej dovolj. Ne vem, koliko je bilo v celici ležišč, nikakor ne dovolj za vse nas.-

na njivi toliko bolj veselo pretreslo, ko so pred praznikom Svetega Rešnjega telesa (30. maja) začeli v Dobu slovesno pritrkovati. Spomnim se, da so v procesiji mimo naše hiše sodelovali

[Page 051]

tudi uniformirani partizani in da sem jih skozi okno fotografiral. Ne bom pozabil njihovega petja nam še neznanih partizanskih in znanih narodnih pesmi, ki smo jih med vojno tako pogrešali. Ker je bil maj, smo verni vsak večer hodili k šmarnicam, tam pa smo si tudi mi dali duška s petjem in molitvijo.

Ob koncu vojne so ob podpori sovjetske Rdeče armade, ki je zasedla Prekmurje, zmagali partizani.

Partizansko zmago smo od blizu doživljali tudi doma, na našem dvorišču in vrtu. Povsod je bilo polno zmagovite vojske. Nič ne vem, da bi odhajajoči nemški orožniki pri odhodu komu kaj prizadeli, jih je kar tiho zmanjkalo, pa tudi partizani so nas mirno gledali. Manj lep spomin imam z dvorišča, ko so menda partizani enkrat pripeljali neznanega ujetnika in ga potem ustrelili. Podrobnosti se več ne spomnim, streljanje je bilo namreč takrat tako pogosto, da nas ni več razburjalo. Sosedovi fantje, ki so prišli iz gmajne, so okrog svojega doma kar naprej streljali v zrak. Nekaj dni pozneje, 7. junija, pa je zvečer nastalo silovito grmenje z bliskanjem množice raket iz ljubljanske smeri. Nihče ni vedel, kaj se dogaja, množico svetlobnih raket smo povezovali s kongresom antifašističnih žena, šele pozneje smo izvedeli, da je na ljubljanskem kolodvoru eksplodiral vlak z municijo. Janez Oražem je bil takrat zaprt na Povšetovi in nam je pripovedoval, kakšen strah je zavladal v zaporu, saj so železni deli vlaka padali prav v njihovo bližino. Posledice sem videl, ko sem prvič prišel v mesto, vendar ne vem več, kdaj je to bilo. Tako se tudi ne spomnim, kdaj sem šel prvič na Ljubljanski grad in tam videl še nedotaknjeno domobransko pokopališče na Orlovem vrhu, o katerem sem prej bral v medvojnih časopisih. Vsak grob v spiralah okrog križa je imel takrat še nizek nagrobnik z imenom pokopanega. Ta pogled na še urejeno pokopališče je trdno zasidran v mojem spominu. Ko so leta 1946 morali na ukaz iz Beograda vsa taka pokopališča zravnati z zemljo, smo še vedno nekateri vedeli, kaj je bilo tam. Nihče nas ni oviral, če smo kasneje prišli tja, le za vse svete in verne duše je ob debelem hrastu stal miličnik in pazil, da ne bi kdo prižgal sveče. Sam sem si na tihem mislil, da je oblast nehote poskrbela za »častno stražo« padlim.

Glede na to, da med vojno niste obiskovali šole, temveč ste ostali doma, na kmetiji, je bilo verjetno ob koncu vojne ponovno aktualno vprašanje, povezano s šolo?

Vse do jeseni 1945 se doma še nismo odločili, ali naj bi šel spet v gimnazijo ali pa nadaljeval s kmetovanjem, ki sem ga res vzljubil. Takrat sem kot vsak mlad fant tudi premišljeval, kako bi si uredil življenje s primerno družico, če bi res ostal kmet. O tem nisem govoril z nikomer. V kmečko delo sem se res popolnoma vživel. Verjetno sem izvedel tudi kaj o tem, da škofijska gimnazija v Ljubljani v Baragovem semenišču še deluje. Stric Jakob, ki je bil med vojno povezan z osvoboditelji (o tem nam takrat v Dobu ni pripovedoval, šele po smrti njegovega sina Zdenka sem dobil njegove zapiske predavanj, s katerimi je poskušal »prav usmeriti« svoje rojake v naši okolici, ki niso bili navdušeni nad novo oblastjo), mi je preskrbel gradivo, s pomočjo katerega sem se pripravil na privatne izpite za 3. in 4. razred državne klasične gimnazije, na kateri je poznal nekaj profesorjev, ter uredil vse potrebno za vpis. Medvojna izgubljena šolska leta smo imeli namreč pravico nadomestiti z izpiti. Te sem tudi uspešno opravil, tako da sem se lahko leto kasneje, v jeseni 1946, vpisal v peti razred ljubljanske državne klasične gimnazije. Med sošolci je bilo tudi nekaj pozneje zelo znanih: npr. violinist Igor Ozim, skladatelj Dane Škerl, prevajalec Jože Stabej. Vsi so bili mlajši od mene, saj so lahko študirali vsa vojna leta. V tem razredu je bil tudi poznejši jezuit Franc Zupančič. Enkrat me je peljal v stolno župnišče k vikarju Antonu Strletu, ki je skrivaj zbiral mlade v Katoliški akciji, vendar me ni uspel pritegniti. ▶

[Page 052]

Zakaj ne? Kaj vas je odvrnilo?

Ne vem.

Že naslednje leto ste zopet zamenjali sošolce, kajne? Danes bi rekli, da ste preskočili razred …

Po tem, ko sem naredil privatne izpite za šesti razred (med tem je umrl moj oče, zato slabši uspeh pri izpitu), sem se naslednje leto vpisal v sedmi razred ter tako dobil nove sošolce, med njimi tudi Justina Stanovnika, ki je prav tako »lovil leta«, ter brata Velikonja, kasnejšega nadškofa Franca Perka in pesnika Gregorja Strnišo. Zanimivo, da se takrat med seboj o preteklih letih nismo pogovarjali. Nekateri sošolci so bili sicer partijsko usmerjeni in celo navdušeni, vendar v mojem spominu ni kakih konfliktov, ki bi ob njih debatirali. No, morda dodam še spomin iz petega razreda, kako nas je pretreslo, ko je sošolec Ivan, sin zdravnika dr. Igorja Tavčarja, po nesreči ustrelil svojega mlajšega brata, pretreslo še posebej zato, ker sta bila iz »zgrajene« družine in so zato smeli doma imeti orožje.

Leta 1949 ste uspešno maturirali.

Res je. V tistem času sem vodil tudi »trojni moški kvartet«. Dvanajst sošolcev se nas je po tistem, ko je propadel šolski pevski zbor, zbralo ter začelo skupaj peti. Nastopali smo v unionski dvorani, snemali so nas tudi na radiu, v dneh maturitetne razposajenosti pa smo prepevali na promenadi v Tivoliju, pri Prešernovem spomeniku in še kje. Ne vem kakšni so bili javni odmevi na naše nastope, veselje je kalilo dejstvo, ki ga takrat niti nismo vsi takoj opazili, in sicer, da so pred maturo zaprli nekaj naših sošolcev, npr. Justina Stanovnika, ki so nato prestajali družbeno koristno delo v taboriščih. Nekateri naši pevci so šli poleti v delovno brigado v Novi Beograd in tam tudi peli. Prinesli so mi celo posebno pohvalo našega zborčka – sam nisem nikoli bil v kaki brigadi, verjeli so mi, da imam vsak dan po šoli in vse počitnice stalno delovno brigado. Drugi so šli predvsem zato, ker so nam v šoli rekli, da brez brigade ne bo mogoč vpis na univerzo. Jaz tega strahu nisem imel, ker sem po tihem že računal na semenišče.

V tem času ste še vedno stanovali doma, v Dobu.

Drži. Iz Doba sem se vsako jutro, v vsakem vremenu (snegu, ledu, dežju) s kolesom peljal do železniške postaje v Domžalah, nato pa z vlakom do Ljubljane. Včasih sem se pripeljal sočasno z vlakom, ki je že vozil na postajo, skočil nanj in »užival« v vagonu, ki je bil velikokrat brez stekel na oknih; v gneči sem moral stati do Ljubljane. Tam sem hodil spotoma še v cerkev. V stolnici sem srečeval dva znana univerzitetna profesorja: arheologa dr. Josipa Klemenca iz Dola in pravnega zgodovinarja dr. Viktorja Korošca. V tistih razmerah je bila to krepka spodbuda za vztrajanje v veri, stalno so namreč v javnosti ponavljali, da čez nekaj let vernih ljudi ne bo več.

Povojna oblast je sploh imela težave z vernimi ljudmi in Cerkvijo …

Spomnim se škofovskega posvečenja pomožnega škofa Antona Vovka, ki je bilo v ljubljanski stolnici 1. decembra 1946. V nabito polni stolnici sem stal za prvimi klopmi ob stranskem vhodu. Z očmi in ušesi sem spremljal neznani latinski obred, ob koncu katerega je množico vernikov zajel nemir, ker smo vsi začeli jokati in smrkati. Začel je delovati solzilni plin, ki so ga v cerkvi spustili neznanci. Šele pozneje smo izvedeli, kaj je bil vzrok naših solz, in da so škofa novi oblastniki že vnaprej opozorili, da naj posvečenje prekliče, sicer se bo »kaj zgodilo«. Toda obred je kljub tej motnji potekal do konca. Navdušenje nad novim škofom pa je bilo nepopisno, ko je na koncu obreda s škofi posvečevalci šel po cerkvi in vse blagoslavljal.

Tedanji oblasti tudi ni bilo všeč, če so se mladi fantje odločali za vstop v semenišče. Na

[Page 053]

Figure 4.

različne načine jih je hotela prepričati, da ne bi naredili takega koraka.

Res je. Ko je zgodovinarka dr. Griesser Pečar pripravljala knjigo Cerkev na zatožni klopi, je v Arhivu RS našla dokumente Udbe, ki je poleti 1949 iz ljubljanske centrale naročala nižjim organom v Kamniku, da naj bodo pozorni na Smolika – podobno za Perka, ker namerava študirati teologijo. Za semenišče pa se iz našega razreda nisem odločil le jaz, temveč še trije moji sošolci, ki pa smo v različnih letih prišli do mašniškega posvečenja.

Toda še preden ste šli v semenišče, ste še okusili povojne zapore. Kaj se je zgodilo?

Neki večer konec avgusta 1949 je neznanec potrkal na okno manjše sobe levo od veže, kjer sem bil rojen in smo med vojno stanovali, hotel je govoriti z menoj. V tisti sobi je takrat živel bratranec Stanko ter njegova žena in pol leta stara hči Marija. Žena se je trkanja zelo prestrašila, medtem ko je šel Stanko skupaj z menoj pred vežna vrata z bičem v roki in vprašal v okrasnem grmu španskega bezga skritega neznanca, kaj hoče. Rekel je, da naj pridem naslednji večer h kozolcu, nedaleč od hiše, da bi se tam dobila. Stanko ga je ostro napodil, na oknu pa smo našli izvod lista Matjažev glas, ilegalnega časopisa slovenskih emigrantov, ki ga seveda nihče od nas ni poznal. Zjutraj sem se šel v Domžale posvetovat s sošolcem Cirilom Armenijem in takoj nesel najdeno tiskovino na postajo Ljudske milice. Mislil sem, da bo vse v redu.

Dozdeva se mi, da ste mislili narobe …

Če se prav spomnim, sem na svoj rojstni dan 3. septembra 1949 popoldne prišel iz Ljubljane, ko so bili vsi domači na polju. Na dvorišče je zapeljal lep avtomobil, izstopil je moški v

[Page 054]

civilu, se v veži predstavil kot organ Udbe, mi položil roko na ramo in mi rekel, da sem aretiran. Nato sva govorila v veliki sobi desno od veže, kjer sva z mamo stanovala po očetovi smrti. Videti je bilo, da »organi« te spremembe v naši hiši še niso zaznali, sicer neznanec prejšnji večer ne bi trkal na napačno okno. Udbovec je hotel preiskati mojo pošto, a sem mu rekel, da je pomešana z mamino. Odprl sem nekaj predalov, ni bil nadležen in ni spraševal po drugih prostorih. Bal sem se, da bi hotel na podstrešje, kjer smo imeli spravljeno medvojno literaturo. Oblečen, kakor sem bil, sem moral iti z njimi. Peljali smo se po najkrajši poti iz Doba v Kamnik, mimo naše njive, na kateri sem videl mamo in domače, a jim nisem mogel povedati, kaj se dogaja. Ne vem, kako so domači sploh izvedeli, da sem aretiran in odpeljan v zapor v Kamnik, vendar so me čez nekaj časa tam »odkrili«.

Kako je bilo v zaporu?

V tednih pred aretacijo sem v Slovenskem poročevalcu prebiral podlistek o sovjetskem sistemu zaporov in zasliševanjih, zato sem tiste opise primerjal s tem, kar smo mi doživljali in sem naslednje postopke kar nekako pričakoval. Zdelo se mi je, da se vse zelo ujema. Spremljevalec me je v Kamniku odpeljal v občinski zapor, ki so ga Nemci uredili med vojno. V majhni sobi s straniščem je bilo že več »stanovalcev«. Hrano smo dobivali v celico, večkrat je bila polenta in le majhen kos koruznega kruha. Drugih podrobnosti o hrani se ne spominjam, tudi ne, kdaj so me poklicali na zaslišanje, vem le, da se je to zelo pogosto dogajalo. Straniščno školjko smo morali skrbno čistiti kar z rokami, vode za umivanje pa je bilo dovolj. Ne vem, koliko je bilo v celici ležišč, nikakor ne dovolj za vse nas. Sozaporniki so bili mlajši in starejši, največ je bilo tistih, ki so jih ujeli na begu čez mejo. Mislim, da je bil enkrat z nami tudi nemški vojak. Prostaški pogovori med njimi so bili dotlej neznani mojim ušesom, ne doma ne v gimnaziji ni nihče tako govoril.

Zaporniki smo sicer smeli domačim dajati perilo v pranje, od doma pa smo lahko dobivali knjige za branje in jih vračali. V knjige, ki sem jih vračal domov, sem večkrat na skrivaj zapisal kako svojo misel, a sem pozneje ugotovil, da ne domači ne Udba tega niso ugotovili. Kakega dovoljenega dopisovanja z domačimi nam seveda niso omogočili. V celico so nam dajali tudi časopis. Naš upravnik, ki smo mu morali reči »gospod paznik«, ker za nas ni bil »tovariš Avbelj«, je sicer edini imel stik z nami v celici.

Pa so vam povedali, česa ste krivi oziroma zakaj so vas zaprli?

Zasliševalec, imena ne vem več, mi je povedal, da sem kriv, ker niso ujeli agenta, ki naj bi ga čakal pri kozolcu, ker da sem zadevo prepozno prijavil in s tem omogočil njegov beg. Pozneje sem bral o drugih primerih provokacij z Matjaževim glasom, še zdaj ne vem, ali so res podtikali izvirne izvode iz tujine ali so jih celo tiskali, kar smo doma po tihem sumili.

Morda slutite oziroma so vam kdaj povedali, kaj je bil dejanski razlog, da so vas zaprli?

Z zasliševanji, ki niso bila vedno brez pritiskov (a ne fizičnih, le revolver je bil kdaj na mizi, obrnjen proti meni), so me skušali prisiliti, da bi spremenil smer študija. Takoj bi me izpustili, če bi na to pristal, zraven pa še naklonjeno sodeloval z oblastjo. Ne vem, kako bi prenesel hujše pritiske, o katerih sem vedel iz prebranih opisov zasliševanj drugod. Najhuje pa je bilo, ko so mi zagrozili, da bova oba z mamo šla v Kočevje. Nihče od nas takrat ni vedel, kaj to pomeni, a beseda kraja je zadoščala: ustrašil sem se že ob misli, da bi morala zaradi moje »trme« trpeti še mama. Kdaj sem končno privolil, da jih bom ubogal, ne vem. Najbrž je bilo treba to podpisati, vendar se tudi tega ne spomnim, saj sem moral sproti podpisovati zapisnike zasliševanj. Zasliševalec, uniformirani oficir Udbe, mi je takrat obljubil, da bom takoj izpuščen, a se to ni zgodilo, zaradi česar sem

[Page 055]

zahteval nov razgovor, češ, da preklicujem prej dano privoljenje v sodelovanje. Ustrašil sem se namreč postati ovaduh, spoznal sem pa šele pozneje, da se Udbi ni mogoče za stalno iztrgati iz rok.

Se pravi, da niso upoštevali vašega preklica k sodelovanju?

Ne. Misel na obveznosti do Udbe, ki sem jih nekako sprejel v Kamniku, mi je skoraj splahnela do dneva, ko so me klicali na pogovor z oficirjem KOS-a. Kar prijazno mi je povedal, da od mene pričakujejo pisno poročilo o vojakih in oficirjih, med katerimi sem takrat, bil sem pri vojakih, živel. Poročilo sem moral podpisati s prej določenim tajnim imenom, navajal pa sem le splošno znana dejstva, s katerimi najbrž nisem nikomur škodil, KOS-u pa ne posebej koristil. Zdi se mi, da sem moral to narediti le malokrat, saj se je moje bivanje pri vojakih nezadržno bližalo koncu. Med sovojaki je bil namreč tudi Hrvat iz Slavonije, ki je nekako izvedel, da morajo predčasno izpustiti domov tiste, ki se hočejo vpisati na univerzo. Oba sva se javila in res so naju izpustili prej kot druge. Osebno sem tako »služil Titu« komaj nekaj nad enajst mesecev, saj sem prve tedne preživel še v zaporu in odšel pred obveznim letom dni, kolikor je bil rok za državne maturante. Drugi so služili po dve, nekateri celo tri leta.

Če sem vas prav razumela, ste prve tedne vojaškega roka služili tako, da ste bili zaprti.

Dejansko bi lahko rekel, da sem bil iz zapora v Kamniku samo premeščen v zapor v Beogradu ter tam preživel še en mesec. Še ko sem bil zaprt v Sloveniji, so me poklicali na služenje vojaškega roka. Poziva nisem dobil v roke niti nisem smel domov po vedno pripravljen lesen kovček. Domačim so kar iz zapora sporočili, da naj mi kovček kdo prinese v Ljubljano v vojašnico. V vojašnico na Taboru (danes bolj znano Metelkova) me je 10. novembra 1949 pospremil miličnik, v njej sem prespal, naslednje jutro pa so me klicali na dvorišče, kjer me je čakal Stanko s kovčkom. Mamo in druge sem videl šele leto pozneje. Dobil sem vozno karto za Beograd, kamor sem se brez vidnega spremstva odpeljal naslednji dan. Poučili so me, da se moram v Beogradu, ki mi je bil po-

-Najhuje je bilo, ko so mi zagrozili, da bova oba z mamo šla v Kočevje. Nihče od nas takrat ni vedel, kaj to pomeni, a beseda kraja je zadoščala: ustrašil sem se že ob misli, da bi morala zaradi moje »trme« trpeti še mama. Kdaj sem končno privolil, da jih bom ubogal, ne vem.-

polnoma neznan, na železniški postaji javiti vojaški oblasti, tam pa da bom izvedel, kako naprej. Vsi drugi obvezniki mojega letnika so bili namreč že v svojih vojašnicah.

Kako pa je bilo v vojski naslednje mesece? Ste imeli zaradi tega, ker ste bili pred tem zaprti, kakšne težave?

Dodeljen sem bil v enoto protiletalskega topništva na Banjici, vendar težav s tem, da sem bil pred tem zaprt, nisem imel. To je vedel samo oficir. Živeli smo v starih barakah. Ko sem jim povedal, da imam osem razredov gimnazije, so se tako začudili, da me je kar pretreslo. Pozneje sem videl, da je bilo med vojaki veliko nepismenih, med oficirji je bil npr. Makedonec, ki ni znal brati latinice in sem moral prav zaradi njega pozneje vsak teden popisati velike pole z navodili in sporedi vaj v cirilici. Pisanje mi ni delalo preglavic, paziti sem moral le, da nisem srbske cirilice zamešal z rusko, ki smo jo takrat še znali. Za šalo sem celo mami pisal v cirilici, ki jo je kot učiteljica brez težav obvladala.

Kako pa je bilo z vašim verskim življenjem v času, ki ste ga preživeli v vojski? V Sloveniji so bili glede tega, milo rečeno, zelo strogi … ▶

[Page 056]

Seveda sem v Beogradu poiskal tudi katoliško cerkev. K maši sem šel največkrat v stolnico, to je v cerkev Kristusa Kralja, kasneje pa sem bil pri maši predvsem pri jezuitih, ker je bil vhod v cerkev s ceste manj opazen. Bil sem seveda v uniformi s kapo in rdečo zvezdo na njej. Nisem bil izjema, kar precej vojakov je prihajalo in prejemali smo tudi obhajilo z drugimi verniki vred. Ker sem zamudil prve vzgojne ure, mi pozneje nikoli ni nihče rekel, da ne bi smel v cerkev – menda so jim prej ponekod prepovedali. Zamudil sem tudi skupno slovesno prisego, a je nihče pozneje ni zahteval od mene.

Po končanem vojaškem služenju ste se vrnili v Ljubljano. Namesto na Teološko fakulteto ste se vpisali na matematiko …

Da, po vrnitvi v Ljubljano sem seveda po želji in obljubi Udbi začel študirati matematiko, ki me je od vseh smeri še najbolj veselila, zdela pa se mi je tudi najmanj politična. Z maturitetnim spričevalom in sliko v vojaški uniformi sem se leta 1950 oglasil na dekanatu Naravoslovno matematične fakultete kot novinec. Nič jim nisem omenjal, da sem bil pred tem že vpisan na Teološko fakulteto. V času, ko sem bil zaprt, me je namreč Vida Detela iz Doba, glavna dobrotnica moje mame, vpisala na univerzo, izpolnila indeks s seznami predavateljev in predmetov ter vanj nalepila mojo sliko iz maturantskega obdobja. Univerza bi morala to preveriti, vendar tega ni naredila, tako da sem dobil nov indeks. Vesel in zunanje svoboden sem tisto leto obiskoval fakulteto.

Toda vendarle ste na koncu »pristali« v semenišču. Kaj se je spremenilo?

V tem letu sem pogosto študiral v veliki čitalnici NUK-a. Gradivu za izpite sem dodajal branje revij, ki jih doma nismo imeli, zlasti tiste s krščansko-socialno vsebino. Knjiga predavanj Bohinjski teden mi je vlivala pogum, da se bo tudi v »novi stvarnosti« dalo živeti krščansko. Potem ko je bilo leta 1949 ustanovljeno duhovniško društvo Ciril-Metodijsko društvo (CMD), sem prebiral tudi njihovo revijo Nova pot ter tako spoznaval profesorje Teološke fakultete. Včasih sem obiskal tudi semenišče, kjer so že drugo leto študirali moji sošolci iz gimnazije. Ker ves čas po vrnitvi iz vojske nisem imel neželenih stikov z Udbo in ker so na videz v semenišču kar mirno živeli – šele pozneje sem izvedel, da to ni bilo res – sem že poleti v času izpitov sklenil, da se bom prepisal na teologijo. Tega seveda nisem oznanjal. No, sem pa poletje izkoristil za izlet po Sloveniji. Ko smo že pri izletih. Znano je, da so v tistih letih v Ljubljani na kolodvoru romarje, ki so bili namenjeni na Brezje, večkrat usmerili v vagone, ki so ostali v Ljubljani, druge pa so odpeljali z vlakom, vendar se ta v Otočah ni ustavil. Vendar se to ni dogajalo samo v Ljubljani. Enkrat sem želel poromati na Sveto goro. Z vlakom sem se peljal preko Jesenic po bohinjski progi skozi predor, na drugi strani pa sem izstopil na postaji Podmelec. Od tam sem z vlakom nadaljeval proti Solkanu, vendar je vlak na neki postaji ustavil, vsi smo morali izstopiti ter pokazati vozovnice. Tam so ločili potnike na tiste, ki so lahko nadaljevali pot z istim vlakom dalje na jug, tisti pa, ki smo želeli izstopiti v Solkanu, pa smo morali iti na naslednji vlak, ki nas je peljal nazaj v Ljubljano.

Na Teološko fakulteto ste se torej vpisali leta 1951. Že drugič …

Tako je. V semenišče sem prišel po tistih počitnicah leta 1951, ko so vsi bogoslovci še pod starim vodstvom morali vse poletje ostati v Ljubljani. Tega leta je moral škof Vovk zamenjati vodstvo – namesto dr. Pogačnika smo dobili dr. Janeza Oražma, namesto dr. Čepona pa je za spirituala s Štajerske prišel Anton Karo. Bogoslovce in člane vodstva so udbovci klicali na zaslišanja v stavbo na Karlovški cesti 18. Mariborske novomašnike tistega leta, med njimi tudi poznejšega škofa dr. Vekoslava Grmiča in dr. Jožeta Rajhmana, je moral škof Držečnik priti posvetit v Ljubljano, vsi, tudi ljubljanski, pa so imeli istočasno nove maše pri različnih

[Page 057]

Figure 5.

oltarjih v ljubljanski stolnici. Pozneje sem izvedel, da so vse to »zakuhali« neznanci – vsem najbrž niso bili neznanci, ki so neko noč pred vrata bogoslovnih sob položili izvode Slomškovih Drobtinic s »protiljudsko« vsebino. Sklepajo, da je bil to odgovor na besede spirituala Čepona pri večernih punktih v kapeli (točkah za premišljevanje naslednjega dne), ko je rekel, da v slovenski Cerkvi od Trubarja naprej ni bilo takega odpada, kot je zdaj CMD. Slovenski poročevalec je Čeponove besede objavil kot dokaz, kako protinarodna vzgoja je v ljubljanskem semenišču.

Leta 1952 je tedanja oblast dokončno prepovedala poučevanje verouka v šoli, Teološko fakulteto izključila iz univerze, povečal se je pritisk na vernike.

Da, leto 1952 je bilo leto povečanega državnega, to je partijskega pritiska na Katoliško cerkev. Njen pritisk so čutili tudi po župnijah. Marsikje je zadelo organiste, ki so bili hkrati v civilnih službah. Tedanja oblast jim je prepovedala nastopati v cerkvi. Spomnim se, kako je tisto leto imel novo mašo Franc Vrhunc, sicer Ljubljančan, a je hotel imeti novo mašo v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je živela njegova stara mama. Naprosil me je, da sem nekaj dni pred slovesnostjo vadil s pevskim zborom in igral na orgle; organist je bil namreč tudi občinski tajnik in ga je zadela prepoved nastopanja v cerkvi.

Tedaj se je tudi še bolj kot prej začutil vrhovni nadzor nad semeniško vzgojo, ki ga je imela Komisija za verska vprašanja, pri kateri je imel odločilno besedo Jože Lampret, sicer mariborski duhovnik, med vojno v partizanih, ki pa takrat ni smel več opravljati duhovniške službe. Še posebej neprijetna je bila zahteva oblasti, da naj se tudi bogoslovci vključimo v ▶

[Page 058]

takrat ustanovljeno duhovniško društvo CMD, ki je leta 1949 nastalo po učinkovitem »prizadevanju« Udbe in omenjene verske komisije. Duhovnikom, ki so bili v zaporu, so omogočili takojšnjo izpustitev, če so se včlanili; imeli so tudi več možnosti za poučevanje verouka, ki so ga, kot ste že omenili, takrat izločili iz vseh šol, in za podporo pri obnavljanju cerkva in župnišč.

Kakšen je bil odziv bogoslovcev na zahtevo oblasti, da se vključijo v CMD? Ste bili enotni ali so bila mnenja različna?

Med bogoslovci so bili nekateri, predvsem štajerski, za bolj tesno sodelovanje z oblastjo, vendar je znal zlasti Perko sprva vse usmerjati v bolj cerkveno smer, kar pa je moral pozneje drago, zelo drago plačati. Pri verski komisiji je nato Oražmu in Vovku uspelo zadevo rešiti tako, da smo obnovili nekdanje bogoslovsko

-Zasliševalec, uniformirani oficir Udbe,mi je takrat obljubil, da bom takoj izpuščen, a se to ni zgodilo, zaradi česar sem zahteval nov razgovor, češ da preklicujem prej dano privoljenje v sodelovanje. Ustrašil sem se namreč postati ovaduh, spoznal sem pa šele pozneje, da se Udbi ni mogoče za stalno iztrgati iz rok.-

Cirilsko društvo, ki ga je ustanovil pisatelj, filozof in duhovnik dr. Frančišek Lampe. Njegovi člani so bili vsi starejši ljubljanski duhovniki, tudi škof Vovk. Za prvega predsednika obnovljenega Cirilskega društva sem bil izvoljen kot Perkov sošolec, najbrž pa sem bil kot nekdanji zapornik in vojak ter enoletni matematik za oblast bolj sprejemljiv, saj zadnji dve leti niso imeli do mene kakih pomislekov. Kot predsednik sem moral s pozdravi nastopati tudi na občnih zborih CMD, ki so te nagovore seveda objavljali v svojih publikacijah, med drugim tudi v reviji Nova pot.

Pri tej reviji ste kasneje tudi sami sodelovali, kajne?

Moje večletno sodelovanje pri reviji Nova pot se je dejansko začelo tako, da sem bolj za vajo prevajal posamezne članke iz nemške revije Wort und Wahrheit in avstrijske Der grosse Entschluss, pri čemer ime prevajalca navadno ni bilo navedeno. Z mojim soglasjem je urednik Cajnkar na moje ime, ki z davki še ni bilo obremenjeno, knjižil tudi honorar za članke Edvarda Kocbeka, ki takrat javno ni smel več objavljati. Pod šifro MM je natisnjenih nekaj njegovih in nekaj mojih prispevkov, kar je bilo za knjižničarko Teološke fakultete s. Vido Burkeljca seveda nerešljiva uganka.

Kakšno pa je bilo v tistih časih vzdušje med bogoslovci? Vendarle so ti prihajali iz različnih koncev Slovenije, z različno medvojno izkušnjo. Omenili ste že, da so bili nekateri bogoslovci iz Štajerske bolj za sodelovanje z oblastmi …

Bogoslovci se v tistem času nismo pogovarjali o političnih zadevah, saj nismo vedeli, kako je kdo usmerjen. Nekateri so tako že izkusili zapore, drugi celo taborišča – kar med letom je zmanjkalo tega ali onega. Nekateri pa seveda od doma niso imeli večjih pomislekov zoper novo oblast. Splošno je bilo vzdušje polno nezaupanja in strahu, zato smo bili raje tiho, veliko smo peli in študirali predpisano snov, kar pa je bilo tudi težko. Nismo namreč imeli slovenskih teoloških priročnikov, predvojni katoliški tisk pa je bil v veliki meri neustrezen in celo izločen iz knjižnic. Spomnim se, da je bilo dr. Oražmu kot predavatelju pastoralnega bogoslovja prepovedano javno uporabljati knjigo s tem naslovom, saj jo je napisal Franc Ušeničnik. Prav tako ni smel uporabljati knjig Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije, ki ju je po sinodi izdal škof dr. Rožman, zaradi česar je predaval po latinskih priročni-

[Page 059]

kih. Katoliške akcije se ni smelo niti omenjati. Naš prorektor Pogačnik je moral večkrat v zapor. Spomnim se, da je moral v zapor tudi v času prvomajske parade leta 1952, a nam je vnaprej prepovedal, da bi si jo šli pogledat. Kot nekdanjemu vojaku se mi je taka prepoved zdela nesmiselna, zato sem spremljal parado tam nekje pri Moderni galeriji. Zdi se mi, da

-Tedaj se je tudi še bolj kot prej začutil vrhovni nadzor nad semeniško vzgojo, ki ga je imela Komisija za verska vprašanja.-

sem samo v tem primeru zavestno kršil prorektorjevo prepoved.

V bogoslovju smo z interno proslavo začeli slaviti tudi kulturni praznik Prešernov dan. Spomnim se, da nam je o svojem slavnem rojaku enkrat govoril škof Vovk, drugič pa smo povabili pisatelja Finžgarja. Kasneje smo ga še vabili, a je bil že slaboten, pa smo šli njegov nagovor posnet k njemu na dom. V dvorani smo nato pod Finžgarjevo sliko obesili zvočnik in ga poslušali, kakor da bi nam res on sam navzoč govoril.

Že kot bogoslovec ste začeli dr. Oražmu pomagati pri urejanju semeniške knjižnice, ki ste ji bili pravzaprav zvesti vse svoje življenje.

Da, res je. V poletnih mesecih je dr. Oražem nagovoril nekaj bogoslovcev, da smo spravili v prvotni red najprej staro baročno knjižnico in razvrstili knjige po policah po še zdaj veljavnem katalogu iz leta 1840. Šele takrat so bile na svoja pravilna mesta uvrščene medicinske in civilnopravne knjige, ki so jih v 19. stoletju umaknili v skladišče, da so dobili prostor za nove teološke knjige. Takrat so v veliko Oražmovo veselje tudi našli leta 1945 skrito srednjeveško rokopisno »turjaško« Biblijo. Veliko knjig pa je bilo v hiši tudi nerabnih, zato jih je dr. Oražem dal odpeljati na odpad. Spomnim se, da so dobri ljudje, ki so videli tovornjake, na katere so nalagali knjige, mislili, da oblast spet pleni cerkveno ustanovo in dr. Oražmu prinesli nazaj kakšno »rešeno« knjigo. Približno v tistih letih je oblast namreč res zaplenila jezuitsko knjižnico pri sv. Jožefu in salezijansko na Rakovniku, prav tako pa tudi knjige iz kakšne hiše redovnic in stanovanj duhovnikov, ki so leta 1945 zapustili Slovenijo. Še pred Oražmovim prihodom v semenišče je Ozna odpečatila staro semeniško knjižnico. Vse to so prevažali v Federalni zbirni center v NUK. Tam so pozneje prostor potrebovali za svoja skladišča, zato so center razpustili. Seveda so prej zase izbrali knjige, s katerimi so nadomestili tiste, ki so bile med vojno v požaru velike čitalnice uničene, povabili pa so tudi druge knjižnice, da si izberejo, kar bi jim prišlo prav. V tistem času sem v stari baročni dvorani odkril tudi lepo pisane latinske študijske zapiske članov Akademije operozov, nekatere sem izkoristil za obvezno seminarsko nalogo

-Je pa mama kot učiteljica seveda poznala družine svojih učencev, bila je tudi članica Elizabetinih konferenc, kjer so na sestankih reševali socialne probleme, kot sedaj dela Karitas. Spomnim pa se, da so takrat komunisti na Jesenicah in Javorniku dolžili mojo mamo, da kot »klerikalka gospoduje« tudi nad svojim možem, mojim očetom.-

(takrat še ni bilo diplomskih nalog). Seznam ohranjenih rokopisov prošta Prešerna, vseh treh Dolničarjev in še nekaterih drugih, ki sem ga takrat sestavil, še vedno pomaga, da njihova dela raziskovalci lahko najdejo in prebirajo.

Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla leta 1955 ste bili posvečeni v duhovnika, novomašo pa naj bi imeli doma … ▶

[Page 060]

Po posvečenju sem se s kolesom, edinim prevoznim sredstvom, ki sem ga takrat imel, odpeljal domov in začel s pripravami. Takrat se je spet zapletlo, ker so mi poslali poziv za enomesečne orožne vaje, ki da se morajo začeti prav v tednu, predvidenem za novo mašo. Notranje

-Z mojim soglasjem je urednik Cajnkar na moje ime, ki z davki še ni bilo obremenjeno, knjižil tudi honorar za članke Edvarda Kocbeka, ki takrat javno ni smel več objavljati.-

sem se kar vdal, da bom pač samo posvečen, česar mi nihče ne more vzeti, slovesna prva maša pa bo enkrat pozneje. Moje načrte je prekrižal dobski župnik Martin Tekavec, ki se je poznal z »vsemogočnim« Jožetom Lampretom na verski komisiji. Lampret me je poklical v svoj urad, kamor sem prihajal že prej kot predsednik Cirilskega društva. Rekel mi je, da moram napisati prošnjo za odložitev orožnih vaj. Ker tega nisem hotel, češ da sem zadovoljen, da bom duhovnik, slovesnost doma pa bo lahko pozneje, mi je zagrozil, da bom jaz kriv, če se bo »ljudstvo razburjalo« zaradi tega in jezilo na oblast.

In?

Seveda sem moral popustiti župniku in Lampretu. Odložene orožne vaje sem moral nato odslužiti naslednje počitnice.

Že kot duhovnik ste bili večkrat tudi v tujini. Dobili ste tudi štipendijo za poletni jezikovni tečaj, kasneje ste v tujini tudi študirali. Kako je oblast gledala na te vaše poti? Jim je posvečala kakšno pozornost?

Vedno, ko sem se vrnil iz tujine, so »organi« hoteli vedeti, s kom sem se družil, pogovarjal. Zlasti jih je vedno zanimal pariški duhovnik za Slovence Ignacij Čretnik. Seveda sem ga poznal, saj sem bil večkrat pri maši za Slovence, enkrat pa sem bil njegov sopotnik, ko se je peljal na obisk k slovenskim redovnicam v Morestel. Lahko sem se izgovoril, da sem stanoval pri Francozih in da nisem bil odvisen od emigrantov. V tujini sem se vedno zavedal, da gre domovina z menoj povsod in po navodilih gospoda Oražma nisem nalašč silil v nevarnost: »Kaj pa se, fantič, v nevarnost podajaš,« je imel navado reči pri vzgojnih urah. Stalno je moral namreč na verski komisiji reševati bogoslovce, da so lahko ostali v semenišču in študirali na fakulteti, ker je Udba odkrila kaka njihova nespametna prosilna pisma v tujino ali še kaj bolj obremenilnega.

Udba je tudi kasneje budno spremljala tako bogoslovce kot duhovnike. Lahko bi rekli, da je vedela za vsak njihov korak. Mnogokrat so informacije dobivali tudi iz duhovniških vrst.

Ob koncu šestega letnika in slovesu od semenišča poleti 1957 se je nekdo od nas spomnil, da smo napisali in podpisali »listino«, s katero smo se zavezali, da tudi kot duhovniki ne bomo vstopili v CMD ter da se bomo vsako leto sestajali. Med nami je moral biti kdo, ki se je s tem »zunaj« pohvalil in tako povzročil ne-

-Spomnim se, da je bilo dr. Oražmu kot predavatelju pastoralnega bogoslovja prepovedano javno uporabljati knjigo s tem naslovom, saj jo je napisal Franc Ušeničnik. Prav tako ni smel uporabljati knjig Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije, ki ju je po sinodi izdal škof dr. Rožman, zaradi česar je predaval po latinskih priročnikih. Katoliške akcije se ni smelo niti omenjati.-

izmerno zanimanje organov Udbe za tako »protidržavno« delovanje najmlajših duhovnikov šestoletnikov iz vseh treh škofij. Listino smo namreč hoteli varno skriti, zato smo jo

[Page 061]

dali v steklenico, Štefan Krt pa jo je spravil na podstrešje. Vsem teologom domačega izraza »šestoletniki« pa oznovski preiskovalci niso razumeli; začeli so iskati nevarnih »šeststo letnikov«, kar je seveda za celo brigado sovražnikov. Listino je moral Krt priti iskat v semenišče in izročiti preiskovalcu Jožetu Plankarju. Zasliševali so tudi rektorja Oražma, ki pa mu je uspelo preiskovalcu razložiti pomen izraza, seveda pa našega sklepa ni bil vesel. Ko sem se po počitnicah vrnil iz Francije in v semenišču na njegovo željo ostal kot študijski prefekt, mi je to prijateljsko oponesel, toda stvar se je umirila, nihče ni bil zaradi te nerodne šale zaprt.

Kaj pa je se zgodilo z vašim sklepom, da se boste vsako leto sestajali? Ste ga uresničili?

Deloma, Udba nam je s svojim zasliševanjem vlila dovolj strahu, da se nekaj let ob obletnicah nismo upali sestajati. Zdravko Bahor je te sestanke urejal. Po njegovi smrti nihče več.

Tudi kasneje ste imeli stike z Udbo. Ti stiki verjetno z vaše strani niso bili zaželeni, nanje ste, iz strahu, da se mami, kot so vam grozili takrat v zaporu, ne bi kaj zgodilo, pristali. Se morda spomnite kako pogosto so vas poklicali na »pogovor« oziroma hoteli, da jim poročate? Kdaj so se pravzaprav njihovi pozivi končali? Šele z osamosvojitvijo ali že prej?

Iz svojih stikov s predstavniki Udbe mi je skoraj popolnoma izginil spomin na vožnjo v Kamniško Bistrico neko poletje, ko so me prišli iskat domov v Dob. Spomnil sem se tega obiska in vožnje ob blagoslovu kapelice na Kopiščih junija 2015, ki so jo postavili v spomin leta 1945 tam pomorjenih črnogorskih četnikov, ki so hoteli priti v svobodo na Koroško. Zdi se mi, da je nekakšen glas o pobojih pod Kamniškim sedlom prišel tudi do nas, a to je le nejasna slutnja, saj si takrat nihče ni delal zapiskov. Neko popoldne se je na dobskem dvori-

-Še v šoli smo ob koncu šolskega leta dobili vprašalnik, kjer smo morali med drugim napisati, kaj znamo delati. Sam sem ponosno napisal, da znam kositi tudi travo. Nemški šolski upravitelj je sicer verjetno presodil, da bi lahko šel v gimnazijo, a da nočem. Mislim si namreč, da je bil on tisti, zaradi katerega so mi v delavski knjižici v rubriko »posebna znanja« napisali, da znam slovensko in puliti repo.-

šču spet ustavil lep avto, tovariš pa me je povabil, da naj se peljem z njim na pogovor. Po isti cesti mimo naših njiv, kot ob aretaciji leta prej, smo se v zibajočem udobnem avtu peljali do koče v Kamniški Bistrici, tam pa mi je postalo že tako slabo, da na mirne pogovore ni bilo mogoče niti misliti. Vrnili so me v Dob, pa še zdaj hvalim Boga za to, na kakšne načine nas On rešuje. Mislim, da je bilo to tudi zadnjič, ko so me »povabili« na razgovor.

Če danes pogledate na tisti čas, kaj bi o njem rekli?

V meni ni bilo takega spraševanja, kot je recimo zdajle pri vas. Posameznih dogodkov sem se spomnil, a sem jih pustil ali pri miru, se sprijaznil s tem, da je tako pač bilo, nisem pa o tem premišljeval. Mogoče se to čudno sliši, ampak tako je bilo. ■

[Page 062]