Ni treba biti nasprotnik papeža Frančiška, da občutiš nostalgijo po njegovem predhodniku Benediktu XVI. Sredi septembra letos je minilo deset let, odkar je imel slovit nagovor na univerzi v Regensburgu, kjer je tudi sam dolga leta poučeval. V splošnem je govor ostal v spominu predvsem zaradi medijske gonje, ki je bila povsem deplasirana in so jo družno podpihovali islamisti in levičarji. Seveda v falangi ni primanjkovalo, kot običajno v takih primerih, koristnih »genijev« vseh barv.
Že iz skopo zapisanega se vsiljuje vrsta analogij s stanjem v Sloveniji. Kot po pravilu se odigra eden od dveh možnih scenarijev, kadar kdo resno dregne v živec odzadnjih postboljševiških navez: ali se zgodi splošen medijski pogrom ali pa besede ostajajo v totalni gluhoti, brez vsakega odmeva. V papeževem primeru se je zgodilo prvo: fanatično so naši junaki vsevprek planili po njem. Druga značilnost so nešteti pakti Ribbentrop – Molotov: kako predvidljivo si podajata roki levica, ki je pri nas pravzaprav levičarski ekstremizem v vlogi levice, in islamski skrajneži s svojim angažmajem, bi bilo na meji komičnega, če ne bi bilo nevarno. A o tem več v nadaljevanju, ko bo beseda tekla o evropskem kontekstu, saj so levičarski vzgibi nadvse podobni. Razlika je le v tem, da ima naše levičarstvo za sabo poleg verbalne agresije tudi dolgoletno in neposredno teroristično izkušnjo – seveda na aktivni strani.
Osrednja sorodnost pa je to, da se nihče od kritikov ni soočil z vsebino, ki jo je v (akademsko) razpravo predložil papež Benedikt. Prav zaradi te vsebine, tako logično in kljub zahtevnosti pravzaprav preprosto podane, predvsem pa od neznanske razvidnosti, ki se začuti v misli in evropski naravnanosti tega velikega moža, se človeka poloti nostalgija. Profesorskemu zboru in javnosti skuša povedati predvsem to, da je razum prevelika reč, da bi ga še naprej drastično omejevali in ga priznavali edino ob goli empirični preverljivosti. S tem namreč, če si po Justinu Stanovniku prikličemo Yeatsovo pesniško podobo sokola in sokolarja, tvegamo prevelik odmik od Središča, ki nas drži v vsakršnih merah. »To vidimo ob patologijah religije in razuma, ki nas ogrožajo in ki morajo nujno izbruhniti tam, kjer je razum tako utesnjen, da ne obsega več vprašanj religije in etosa«,1 dodaja papež Benedikt.
Za slovenski trenutek in nedavno zgodovino je nadvse aktualen tudi tisti razvpiti del predavanja, ki je dvigal prah. »Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš samo zlo in nečlovečnost; kakor na primer to, da je predpisal, naj se vera, ki jo je oznanjeval, širi z mečem.« Če bi vprašanje radikalizirali na zadnjo možno potenco – ker islama vendarle ni mogoče zvesti izključno na nasilje – bi postalo retorično in primerno, da v njem Mohameda zamenjamo z boljševiki, vero pa s komunizmom … A to le mimogrede. Kot tudi papeževo navajanje dialoga med cesarjem
Manuelom II. in nekim izobraženim Perzijcem nima središčnega mesta v tekstu, pač pa služi le kot izhodišče za razmišljanje o razmerju med vero in razumom. Z njim začne dokazovanje, da sta človek in (krščanski) Bog povezana prav s kategorijo razumnosti, »da med Bogom in nami, med njegovim večnim stvariteljskim duhom in našim ustvarjenim razumom obstaja resnična analogija«, saj tudi Bog »deluje z logosom«, se pravi z razumom in besedo obenem. Kdor ravna nerazumno, torej ipso facto nasprotuje bistvu Boga. Pri čemer se nerazumnost posebej manifestira v aktu nasilja, saj beseda teče o absurdu nasilnega širjenja vere.
[Stran 002]
Z okroglim obeleževanjem enega strašnejših absurdov te vrste nam je postregel tudi letošnji september. Petnajst let je minilo od napada na newyorška stolpa svetovnega trgovinskega centra. Nek svet, mentalno zacementiran v bestialnih zakotjih starega veka, se nauči uporabljati tehnološko čudo in se z njim zaleti v drugo tehnološko čudo, da se vse skupaj sesuje v prah, ki potem skisano pamet bržčas spominja na blažene beduinske čase. Človeku, če ni psihopat, bo ogled teh srhljivih posnetkov zanesljivo vzel sapo. Otopeli od levičarskih manipulacij pa bomo komaj trenili z očmi ob sprevrženih komentarjih in razlagah z neomejeno domišljijo – poleg tega, da si Zahod (3.000 ljudi v stolpnicah!) te napade zasluži, bomo lahko prebrali tudi, da so se Združene države Amerike 11. septembra 2001 napadle kar same.2
Vendar nas zopet čakajo analogije in, kakor se sliši nemogoče, dodatna radikalizacija nasilja in nesmislov, da pridemo do slovenskega stanja. Tudi naši boljševiki so zajedavci na civilizaciji, pervertirajo njeno visoko filozofsko in socialno misel, nanjo pa cepijo najbolj grobo in najbolj prefinjeno nasilje in v petdesetih oziroma sedemdesetih letih dosežejo deloma viden deloma skrit kraj družbe, pred katerim se impozantna, a brezosebna in točkovna ameriška implozija lahko skrije. Uspelo jim je skvariti narodni značaj, zadolžiti in osovražiti državo, uvesti sistemsko krajo, instrumentalizirati sodstvo in onemogočiti utrditev demokracije. Vse to, s strašno vlečko, ki seže v čas revolucije, je še danes pospremljeno z gnusno medijsko propagando, ob podpori infrastrukture, ki se razteza od otrok, našemljenih v totalitarne karikature, prek splošnega toka pravosodnih, znanstvenih in kulturnih ustanov, do izjav najvišjih predstavnikov države. Tako kraljuje laž na mestu resnice, politične izbire pa imajo zamenjane predznake v samem temelju, kjer ločnica teče med dobrim in zlim.
Tudi omenjena revolucionarna vlečka ima svoj začetek obeležen v septembru. 75 let mineva, odkar je hudodelska združba v okupaciji in stiski ljudi zavohala, da jih s to zunanjo pomočjo končno lahko učinkovito maltretira in uničuje še sama. In se seveda povzpne na oblast. 16. september je ključni datum za slovensko revolucijo, saj je bila od samozvancev, ki so hlepeli po ubijanju, zagrožena smrtna kazen vsakomur, ki bi na okupacijo reagiral tako, kot je za zrel narod naravno. Revolucionarno pobijanje zavednih domačih ljudi je, kot vemo, steklo ne glede na besedovanje v teh odlokih, o katerih sicer lahko na kratko preberete v rubriki Kaj je treba vedeti pa tudi v članku o dveh fazah revolucije.
Papež Benedikt XVI. se v Regensburgu obrača na akademski zbor in naslavlja probleme, ki so sicer v postsocialističnih družbah, posebej v Sloveniji, prignani do absurda, spopada pa se z njimi tudi Zahodna Evropa. Zaradi odklanjanja celovitosti razuma, odklanja tudi svojo utemeljenost na krščanstvu. Zato je raztreščena, šibka in brez omembe vrednih voditeljev, ko je soočena z islamom in še posebej z njegovo grožnjo v obliki migrantske krize. Prav tako je medla ob soočenju s komunizmom in s svojo pilatovsko preteklostjo, povezano z njim. Še več: »Zahod je danes pod ideološkim nadzorom, kot je bil za časa komunizma.
Po zgledu izginulega komunizma se tudi islam predstavlja kot alternativa zahodnemu svetu. Islam igra tako kakor nekoč komunizem na čustva, da bi osvojil ljudi. Legitimira se tako, da se predstavlja kot glas revnih na tem planetu in tako vznemirja zahodno vest. Včeraj se je prikazovalo, da glas revnih prihaja iz Moskve, danes
[Stran 003]
Figure 1. Onstran matematike in empirije arhiv Zaveze
naj bi prihajal iz Meke! Intelektualci danes znova inkarnirajo to oko Korana, kot so včeraj oko Moskve. Izobčujejo za islamofobijo, kakor so včeraj za antikomunizem.«3 V Sloveniji sploh ne moremo govoriti v pretekliku, saj nepotuhnjen del naših (post)boljševikov na svoje shode hodi s simboli komunistične in islamske države.
Tem seveda ni pomoči in tudi celotni skupnosti ne, če dobijo preveliko moč. Vendar smo že na začetku omenili »koristne« ljudi, ki so zapeljani, brezbrižni, otopeli ali celo cinični.
Najdemo jih v celotni vertikali in horizontali socialnih lestvic, vse do najvišjih predstavnikov držav, drugih uglednih ustanov in mednarodnih (političnih) organizacij. V tak svet torej papež kliče razum, ki se ne zadovolji z matematiko in empirijo. Ta razum nosi v sebi zmožnost »za resničen dialog med kulturami in religijami, ki ga tako zelo potrebujemo« in končno za resnični svet prebujenosti, kot to po Heraklitu imenuje Justin Stanovnik. Prebujenost, ki bo zlahka prepoznavala tudi to, kaj je nekultura, kaj psevdoreligija in kaj sploh ni dialog. ■
[Stran 004]