…
Poskus zgodovinsko-psihološke skice
Kraj, »kjer antifašizem zleze po kožo«, je seveda moja rodna Primorska, točneje tisti njen del, ki je še danes del države, v kateri se je rodil fašizem. Prvi stavek Komarjevega predavanja o fašizmu se glasi: »Najprej je treba poudariti, da je fašizem specifično italijanski pojav.«[1] Tudi 2 moj razmislek je naravnan na konkretno izkušnjo italijanskega, ne katerega generičnega fašizma. Izpeljal ga bom v anekdotičnem slogu, v obliki devetih, retrospektivno razvrščenih slik. Deloma bom pri tem navajal svojega očeta Teofila (1902–1997), ne toliko zato, ker je bil v povojnem času aktiven v zamejski politiki, ampak predvsem ker je fašizem doživel na lastni koži in bil svak ter eden najtesnejših sodelavcev dr. Janka Kralja (1898–1944), voditelja goriških katoliških Slovencev v tridesetih letih 20. stoletja, človeka, ki ga je Milan Komar 3 označil za »krščanskega in slovenskega politika velikega formata«. V drugem delu bom potegnil nekaj kratkih političnih ugotovitev. Zgodovinskih podatkov o fašizmu in njegovem odnosu do primorskih Slovencev ne bom navajal, ker predpostavljam, da so znani4.
I. del – Devet slik
Prva slika. Imam znance, ki besedo fašizem uporabljajo kot medmet v podobnem pomenu kot Italijani besedno zvezo »governo ladro«.[5] Na primer: »Jutri bo deževalo!« »Fašizem!« »Od jutri dalje bo cesta zaprta« »Fašizem!« In tako naprej. V tovrstni izbiri besede fašizem se seveda skriva samoironija, ki smeši podzavestni refleks, da za vse, kar je negativnega, krivimo režim, ki nas je res želel izbrisati, a je od njegovega propada minilo že skoraj 80 let. V tem času smo tudi Slovenci v Italiji doživeli in okusili marsikaj, med drugim tudi poguben vpliv internacionalistične vizije komunizma na našo narodno zavest.[6] A kljub temu bi danes težko našli Primorca, živečega v Trstu, Gorici ali v Špetru, ki bi v podobnem smislu kot moji prej omenjeni znanci besedo »fašizem« uporabljal besedo »komunizem«. Takega humorja bi v našem okolju nihče ne razumel. Druga slika. Pojdimo dve leti nazaj. Piše se 13. julij 2019. Na proslavi 99. obletnice požiga Narodnega doma v Trstu je slavnostni govornik, italijanski zgodovinar Raoul Pupo, ki je bil v mladosti krajevni tajnik Krščanske demokracije, tedaj najmočnejše italijanske stranke. V svojem nagovoru, namenjenem obravnavi fašističnega nasilja, se ne izogne omembi tistih, ki spominu na žrtve fašizma postavljajo nasproti italijanske žrtve onega drugega nasilja, ki je 25 let kasneje zaznamovalo 40-dnevno oblast jugoslovanske armade v Trstu. Pri tem reče, da seveda tudi mi obsojamo »fojbe« in obžalujemo trpljenje istrskih beguncev, ampak da je razlika v tem, da »mi smo bili in ostajamo antifašisti«. Ključna ugotovitev, ki upraviči aplavz prisotnih, tudi moj![7] Zavrtimo kolo časa v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V naši manjšini Tretja slika. 1 M. Komar, Trije totalitarizmi: fašizem, nacizem, komunizem: transpolitična perspektiva, Philosophia perennis, Družina, Ljubljana 2021, 13. 2 O pasteh govora o »generičnem fašizmu« glej: E. Gentile, Fašizem, Modrijan, Ljubljana 2010, 67–68. 3 L. Kralj Jerman, Janko Kralj. Utišani in pozabljeni slovenski politik (1898–1944), Družina, Ljubljana 2008, 388. Primorska duhovščina pod fašizmom4 Nekaj osnovne literature: L. Čermelj, , MD, Gorica 1979; M. Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925Slovenci in Hrvatje pod Italijo, SM, Ljubljana 1965; R. Klinec, –1935, Lipa, Koper 1990; E. Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Nova revija, Ljubljana 2002. 5 Dobesedno »kradljiva vlada«. Ljudski rek, ki krivdo za vsako težavo naprti vsakokratni vladi. 6 Prim.: B. Pahor, Odisej ob jamboru: glose in polemični zapiski, Zaliv, Trst 1969. 7 Italijanski parlament je z zakonom št. 92 z dne 30. marca 2004 določil 10. februar, dan podpisa pariške mirovne pogodbe (10. februar 1947), kot dan spomina na trpljenje, ki so ga ob koncu vojne prestali obmejni Italijani s strani jugoslovanskih oblasti. Pri tem so mišljene bodisi
kot sicer v širši družbi in sploh v zahodnoevropskih demokracijah prevladuje izrazito levičarsko vzdušje. Pri nas je to vzdušje deloma tudi posledica strategije napetosti, ki jo vodi skrajna neofašistična desnica in ki se izrodi v vrsto terorističnih atentatov. Na eni od slovenskih šol v Trstu aprila 1974 celo eksplodira bomba, ki le po sreči ne povzroči žrtev. Manifestacije proti fašizmu se vrstijo kot na tekočem traku. Na njih tako rekoč ni drugih zastav, [8] razen rdečih. Morebitne pripombe na ta račun so zlahka označene kot izraz fašizma. Četrta slika. Teče leto 1975. Nekega dne zvem, da je za govornika na neki proslavi ob 30. obletnici osvoboditve izpod nacifašizma določen moj oče Teofil Simčič. Novica me navda z zaskrbljenostjo. Zakaj pa? Tuhtam, kaj bo na njej povedal, saj je doma pri mizi glavna tema pogovorov običajno komunizem, ne fašizem, meni pa bi bilo neprijetno, da bi v javnosti moj oče, in z njim seveda tudi jaz, izpadel kaj manj antifašističen od drugih. Moj strah je 9 odveč, saj je moj oče politik, ne ideolog. Njegov govor je od začetka do konca antifašističen. O komunizmu niti besedice. »Je čas antifašizma in je čas antikomunizma,« bi lahko parafrazirali Koheleta. Torej, antikomunist do mozga, človek, ki se je 30. aprila 1945 umaknil iz Gorice pred partizani, ki bi ga sicer verjetno odpeljali in morda celo likvidirali, ima odločen antifašističen govor. Tedaj mi je dokončno jasno, da antifašizem ni monopol levičarjev. Peta slika. Avgusta 1971 v Rimu umre Luigi Fogàr (1882–1971), Goričan, v letih 1924–1936 tržaški škof, ki je moral svoje mesto zapustiti na pritisk fašističnih oblasti, ker je bil pravičen do slovenskih vernikov. Pontifikalno mašo v 10 katedrali sv. Justa v Trstu vodi njegov naslednik, msgr. Antonio Santin (1895–1981). Maše se udeležim skupaj s svojim očetom, ki je bil velik Fogàrjev prijatelj. Kot trinajstletnemu dečku mi ostane v spominu naslednji očetov komentar zvečer pri mizi: »Danes je Santin poudaril, da se Fogàr ni uklonil fašističnemu pritisku, ampak s tem je implicitno priznal, da se je pa on uklonil. Priznanje je bilo zavestno, saj mož ni neumen.«[11] Ostanimo pri Cerkvi in pojdimo v leto 1939, ko Janko Kralj napiše sporni Šesta slika. članek Slovenska manjšina v Italiji ob krsti Pija Nekateri mu tedaj očitajo, da v njem zamolči, kako se je Cerkev kompromitirala s fašizmom. Kdor pozorno prebere Kraljev članek, XI.[12] ugotovi, da v njem avtor ne zanika velike bolečine ob »madežih na obleki svoje Matere (Cerkve)«, ampak iz velike ljubezni do nje le skuša rešiti, kar se rešiti da. Zakaj pa Kralj govori v prispodobah in ne napiše direktno, kar v resnici misli in kar sem pri mizi večkrat slišal 13 od svojega očeta, namreč, da je »v Italiji Cerkev povsem kapitulirala pred fašizmom«? Zaradi odgovornosti. Koliko pobud v korist slovenskih vernikov v Italiji bi odkrita beseda v glavnem slovenskem katoliškem dnevniku kompromitirala?[14 ]
žrtve kraških brezen, ti. fojb, bodisi begunci iz Istre in Dalmacije, ki so po vojni zapustili svoje domove. Poanta Pupovega poudarka je v tem, da je med onimi, ki vsako leto obhajajo omenjeni dan spomina, veliko takih, ki nikakor ne priznavajo, da je nasilje na italijanski vzhodni meji prvi sprožil prav italijanski fašizem – najprej z zatiranjem slovenske in hrvaške manjšine, potem pa leta 1941 še z vojaško agresijo na Jugoslavijo. 8 C. Tonel (a cura di), Dossier sul neofascismo a Trieste (1945–1983), Dedolibri, Trst 1991, 138. 9 Teofil Simčič, Ob praznovanju 30. obletnice osvoboditve izpod fašističnega jarma, rkp., zapuščina dr. Teofila Simčiča, družinski arhiv. 10 Vita nuova, Trst, 3. septembra 1971. 11 Lik Antonia Santina, ki je leta 1938 nasledil Luigija Fogàrja in ostal tržaško-koprski škof do leta 1975, je v zgodovinopisju kontroverzna figura. Po vojni je Fogàr Santinu v nekem pismu očital, da je v enem od ključnih pastoralnih vprašanj, namreč v vprašanju poučevanja verouka v maternem jeziku učencev, v nasprotju s smernicami metropolita F. B. Sedeja (1854–1931) in katoliške tradicije apertis verbis popustil nesprejemljivim zahtevam fašističnega režima (Prim.: S. Galimberti, Santin: testimonianze dall‘archivio privato, Mgs press, Trst 1996, 27–28). Res pa je, da je med vojno Santin v sodelovanju z goriškim nadškofom Margottijem (1891–1851) velikokrat posredoval za slovenske zapornike in internirance v Italiji. 12 Slovenec, LXVII, št. 37a, 14. februarja 1939. Članek je sicer nepodpisan, a v njem so mnogi kot avtorja prepoznali Janka Kralja, kar tudi s strani njegovih somišljenikov ni bilo zanikano. 13 Kolikor se spominjam, je oče večkrat pripovedoval, da je bil italijanski episkopat z redkimi izjemami povsem fašistično orientiran. 14 Med italijanskimi policijskimi viri so dokumenti, ki pričajo, kako je lahko ena sama nepremišljena beseda izničila napore denimo za osvoboditev kakega interniranca, za tisk kake slovenske knjige ipd.
Teče leto 1932 ali 1934. Slovenski katoliški razumnik, pravzaprav bliže Sedma slika. levi kot desni katoliški struji, se iz Milana, kamor je šel po službeni dolžnosti poslušat enega od razvpitih govorov Benita Mussolinija, vrača v Ljubljano. Na poti se ustavi pri prijatelju Janku Kralju. In kako se razvija pogovor med obema? Tako, da skuša Janko Kralj na vse mogoče načine ohladiti prijateljevo navdušenje in mu dopovedati, da je bil Ducejev govor mlatenje prazne slame, operetni nastop, neokusen špektakel, pa tudi poceni hujskanje. Ali Janku Kralju uspe prijatelja prepričati? Ne vem, imam pa pričevanje iz prve roke, da je prepričevanje težavno. Milan Komar poudarja, da »ko je Mussolini nagovarjal množice, je na marsikoga naredil vtis«,[15] a kljub temu se človek čudi, da temu vtisu podleže slovenski razumnik, kateremu režimska kuliserija fašizma očitno ni bila nujno nekaj odvratnega. Predstavljajmo si zdaj Janka Kralja, kako gre zjutraj od doma po opravkih in oprezuje za agenti v civilu, ki mu dan in noč sledijo, popoldne pa posluša prijatelja, ki mu opeva Ducejev govor … [16] Osma slika. Seveda, človeka Kraljevega formata te stvari ne vržejo iz tira. Ampak zamislimo si sedaj mladega, vernega, politično naivnega Primorca, študenta, ki mu uspe pred fašističnim preganjanjem zbežati v Jugoslavijo in se vpisati na ljubljansko univerzo. Tu na eni strani naleti na udarno antifašistično fronto, katere niti držijo v rokah komunisti, na drugi pa na učene analize, ki se sklicujejo na papeške socialne okrožnice in totalitarizme delijo na povsem nesprejemljive (komunizem), na skoraj povsem nesprejemljive (nacizem) in na precej nesprejemljive (fašizem). Tu seveda nekoliko poenostavljam, ampak to je na kratko vsebina poglavja iz Ušeničnikove knjižice Obris , ki je izšla leta 1938 v zbirki socialnega vprašanjaNaša pot, namenjeni študirajoči katoliški mladini. Vprašajmo se zdaj: h komu je bolj verjetno, da se bo obrnila naklonjenost omenjenega primorskega študenta, k antifašistični fronti ali k učenim distinkcijam, ki kljub načelnemu nasprotovanju fašizmu kot takemu v določeni 17 točki trdijo, da »je fašizem (pri reševanju socialnega vprašanja) že marsikaj dosegel«? Deveta slika. Odgovor na zgornje vprašanje najdemo že leta 1931, in sicer v znani pridigi o sožitju med narodi, ki jo ima ob zaključku 18 šmarničnih pobožnosti 31. maja slovenski duhovnik Jakob Ukmar (1878–1971) v Škednju pri Trstu. V njej javno ožigosa nekrščansko politiko fašizma do narodnih manjšin, na koncu pa reče: »Če bi pa to ljudstvo bilo kdaj tako nesrečno, da bi zapustilo cerkev, ali še hujše, če bi ga spodili iz cerkve, o potem pa vam rečem: bojte se ga, ker tako ljudstvo se bo pridružilo vrstam tistega orkana, ki resno ogroža sedanji socialni red, ne samo tu, ampak po vsej Evropi in po vsem svetu.«[19]
II. del – Zaključki
1. Jože Žabkar (1914–1984), kasneje škof in nuncij, je leta 1944 v Rimu v pogovoru z Jankom Kraljem zabeležil naslednjo njegovo oceno fašizma, ki mislim, da v celoti drži: »Fašizma ni maral iz več razlogov. Prvič zato, ker mu je bila neznosna misel na zatrtje vseh političnih svoboščin. Drugič zato, ker je bil prepričan, da je vsak fašizem, italijanski, nemški, avstrijski, jugoslovanski, hrvaški, francoski itd. posebno jedek sovražnik slovenskega naroda. Tretjič zato, ker se mu je studila pompoznost.«[20]
15 M. Komar, n. d., 61.
16 Prim.: L. Kralj Jerman, n. d., 325.
17 A. Ušeničnik, Obris socialnega vprašanja, v: Naša pot XVII, Ljubljana 1938, 54.
18 Duhovnik Jakob Ukmar je za časa fašizma s svojo pokončno držo, neustrašenim pridiganjem in sestavljanjem spomenic o stanju slovenske manjšine na Primorskem postal duhovna referenca slovenskih vernikov na Tržaškem in njihovega zavzemanja za ohranitev slovenske jezikovne in kulturne identitete. Leta 2002 se je začel postopek za njegovo priglasitev k blaženim.
19 J. Ukmar, Zadnja večerja, Knjigarna Fortunato, Trst 1954, 153.
20 L. Kralj Jerman, Janko Kralj. Utišani in pozabljeni slovenski politik (1898–1944), Družina, Ljubljana 2008, 373.
2. Za nas, Slovence, je diskusija o bolj ali manj totalitarni naravi italijanskega fašizma, katere zametke najdemo že pri Ušeničniku, ki pa se je razvila po vojni na osnovi zgodovinske analize Renza de Feliceja[21] pa tudi na osnovi ne povsem dorečene teze Hannah Arendt,[22 ] politično nerelevantna, in to vsaj iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je fašizem načrtno in javno uničeval del, in to ne ravno majhen, našega naroda. Drugi razlog pa je, da je fašistična Italija, ne glede na materialno in moralno škodo, ki nam jo je povzročila s svojo nasilno asimilacijsko politiko na Primorskem, s svojim delovanjem, leta 1941 pa z vojaško okupacijo t. i. Ljubljanske pokrajine ne le potisnila Slovence v pekel druge svetovne vojne, ampak skupaj z nacistično Nemčijo tudi ustvarila pogoje za revolucijo in s tem odprla pot drugemu totalitarizmu, namreč komunizmu, kar je Jakob Ukmar spoznal že leta 1931, kaj šele po invaziji italijanskih tankov 6. aprila 1941. 3. Razmerje, ki ga je do fašizma zavzela katoliška hierarhija, je za verne nedvomno vir zadrege in bolečine. Res je, da moramo pri oceni tega razmerja biti pravični in priznati, da je prav po zaslugi Cerkve, zlasti slovenske duhovščine pa tudi nekaterih razsvetljenih škofov slovenski manjšini na Primorskem uspelo vso dobo fašizma ohraniti pri življenju nekaj kulturnih, verskih in celo političnih dejavnosti, da ne govorimo o posegih za lajšanje policijskega preganjanja, ki so bili mogoči prav zaradi prijaznih odnosov med hierarhijo in režimom. Žal pa je večina Primorcev zaznala predvsem oni drugi vidik, ki so ga, kot rečeno, tudi najzvestejši slovenski katoličani ocenjevali kot »kapitulacijo«, žal ne samo taktično. V tem smislu je fašistični režim skupaj z delom hierarhije soodgovoren, da so se primorski ljudje usodno oddaljili od Cerkve.[23] 4. Če smo Primorci nagonsko anti-, smo prav gotovo antifašisti. Pri tem antifašizmu pa ne gre prvenstveno za odpor do totalitarizma (v tem primeru bi bili namreč tudi antikomunisti), ampak do tistega vidika fašizma, ki je globoko ranil našo dušo, se pravi do nacionalnega šovinizma in imperializma. Zato nam je antifašizem zlezel pod kožo. Ta fašizem pa se s koncem Mussolinijevega režima, pa čeprav pod drugimi imeni, svojim imperialističnim težnjam še ni dokončno odpovedal. Kakor je prav, da obžalujemo vse žrtve nasilja, je tudi prav, da ne pozabimo, da ni Jugoslavija leta 1941 napadla fašistične Italije, ampak je fašistična Italija napadla Jugoslavijo. 5. Dobro vem, da se pojem fašizma danes tako kot pred 80 leti zlorablja. Ukrepi za zajezitev epidemije nikakor niso fašizem kakor ni fašizem vsaka ostrejša, politično nekorektna beseda. Je pa tudi res, da nas lahko tudi izkušnja fašizma nekaj nauči, na primer da so avtoritarne ali recimo manj demokratične bližnjice nevarne, in to tudi in zlasti takrat, ko je cilj na videz ali celo zares dober. Navsezadnje je tudi italijanski fašizem leta 1922 prevzel oblast »z dobrim namenom«, namreč kot dejavnik reda in miru sredi socialnih nemirov in kaosa. Zato mi izrazi, kot na primer »neliberalna demokracija« ne vzbujajo pretiranega zaupanja. 6. Obstaja demokratični antifašizem kakor obstaja tudi nedemokratični antifašizem, ki za fašiste označuje drugače misleče. Ampak to ne pomeni, naj antifašizem prepustimo nedemokratom in ponavljamo napako ameriškega senatorja Josepha McCarthyja, ki je v svojem gorečem antikomunizmu pisatelja Thomasa Manna »imel za prikritega komunista, in to 24 zato, ker je bil antifašist v času, ko so bili antifašisti le komunisti«.
21 R. De Felice, Intervista sul fascismo, Laterza, Bari 1975.
22 H. Arendt, Izvori totalitarizma, Claritas, Študentska založba, Ljubljana 2003, 334–336.
23 S tem seveda ne zanikam, da je komunistična propaganda po vojni spretno izkoristila nastalo situacijo za diskreditiranje prizadevanj slovenske duhovščine, ki se je tako na italijanski strani državne meje znašla med nerazumevanjem hierarhije na eni strani in proticerkveno in včasih protiversko propagando na drugi.
24 A. Benini, Caro Thomas, caro Heinrich, v: La Lettura, priloga Corriere dela Sera, 25. julija 2021, 21.
[Page 116]