»Vsi listi se tukaj …
»Vsi listi se tukaj berejo, prepisujejo in širijo. Ali je bilo sploh potrebno, iz političnih razlogov sploh taktično, da naši listi sploh še nadalje izhajajo in pišejo v laškem duhu? Ali bi ne bilo bolj modro, za nas vse bolj častno in nikomur ne krivo, če bi bili listi prenehali izhajati? Pa naj bi bili Lahi ustanovili svoj list in ga pisali s svojimi ljudmi. Tistih 230.000 ubogih preganjanih Slovencev, ki jih živi v Ljubljanski pokrajini, bi še nekako prefretali brez branja za leto, dve. Saj mora milijon Slovencev pod Nemci tudi in saj se pol milijona njih ostalih nacionalno zavednih pod Lahi, dasi res niso imeli časopisja. Pisanje časopisov nas tukaj pri Angležih mnogokrat postavlja v krivo luč. Dvomim pa, da doma komu koristi.«[1] Tako je v Ljubljano pisal duhovnik, časnikar in diplomat dr. Alojzij Kuhar, ko je že 8. ali 9. marca 1943 iz Londona našteval težave, s katerimi se spopadajo slovenski predstavniki iz kroga jugoslovanske emigrantske vlade, ko skušajo britanske sogovornike prepričati, da je v Sloveniji v teku komunistična revolucija, ne pa pojav kolaboracije.[2] Pismo se začenja s «. Zanimivo, da je bilo tri strani dolgo pismo v Ljubljani dano na vpogled in podpisom »pozdravom »«, končuje pa se z resignirano mislijoTvoj sosed»Nas bo rešil samo BogDragi« samo šestim ljudem iz kroga Slovenske ljudske stranke, izvlečke pa so prebrali na seji strankinega vodstva in na seji poslancev. »Po poti, ki doslej še ni razjasnjena, pa je Kuharjevo pismo prišlo v nepoklicane roke, ki so ga razmnožile, in cirkulira v Ljubljani.«[3] Predstavniki SLS so tudi vodstvu Slovenske zaveze sprva posredovali le nekaj točk iz pisma, vendar so prepis 4 kmalu imeli v rokah partizani in ga celo natisnili v posebni brošuri. Če danes pregledujemo Goriški list, ki ga je urejal dr. Milan Komar, se nam ob nekaterih člankih pojavljajo podobna vprašanja kot Kuharju, saj v listu, ki je izhajal ob sredah in sobotah, ne manjkajo članki iz arzenala nemške vojne, a tudi ideološke propagande, vključno z antisemitizmom. Vemo, da je bil tisk pod okupatorjem pod nadzorom in da so imeli uredniki strogo začrtane meje svobodnega izražanja, vprašanje pa je, ali je bilo res vse objavljeno tudi zapovedano. Ob člankih o dogajanju na frontah, komunizmu, domačih spopadih in posameznih komunističnih zločinih, o slovenskem jeziku, kulturi in zgodovini so nacisti velikodušno dopuščali pisanje o italijanski protislovenski politiki in proti Italijanom kot takim. Za branje ravno tako protikomunističnega in protiitalijanskega pisanja, a tudi protiokupatorskih, torej protinacističnih tem, se je treba obrniti na takratno nekomunistično ilegalno časopisje, ki je izhajalo tudi na Primorskem, recimo na manj znani in tudi tehnično precej slabo ciklostilirani list Slovenski Trst, ki je od 11. marca 1944 dalje izšel v vsaj 13 številkah. V prvi v uvodniku piše: »Sedaj nam usoda Trst zopet ponuja. Še nikoli – od takrat, ko so prvi Slovenci zasedali bregove Jadrana – še nikoli ni bil trenutek tako ugoden. In mi? Smo
1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1931, Šmajdov arhiv (dalje: Šmajdov arhiv), 204–206. Tu navajam dobeseden prepis tipkopisa, ki je ohranjen v tem fondu. Besedilo in datacija sta v drugih nahajališčih nekoliko drugačna.
-
Na simpoziju sem dejal, da je bilo pismo namenjeno po vsej verjetnosti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, kot to piše v več virih. Prof. Aleš Brecelj pa me je po simpoziju opozoril na razpravo dr. Tomaža Ivešića Skriti dokumenti Ivana Puclja (Dileme 1, št. 1/2 (2017), str. 213–246), ki tudi z navajanjem monografije Sama Kristena Meje in misije (Društvo 2000 in Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 2006) prepričljivo dokazuje, da je Kuhar naslovil pismo na Miloša Stareta.
-
3 Šmajdov arhiv, 313.
-
4 Gl. razpravi T. Ivešića in S. Kristena iz op. 2.
pripravljeni, smo dorasli? Namesto da bi šli v borbo z Lahom, se z njim bratimo. Pozabili smo na kri, ki je bila prelita, pozabili na nečloveško trpljenje, na ječe, sramotenje, solze in gorje! Danes so v vrstah naših slovenskih borcev po Krasu Lahi iz ‘Garibaldijeve brigade’ – na zato, da bi se borili, saj so za boj preveč strahopetni, temveč zato, da bi pozneje pokazali, češ, tudi mi smo bili zraven …«[5] List, ki je na primer poročal tudi o poroki jugoslovanskega kralja Petra II., poudarjal sovraštvo do Italijanov in željo po maščevanju, je ogorčeno poročal tudi o nemško-partizanskem sporazumu o nenapadanju iz julija 1944, 30. oktobra 1944 pa je objavil Proklamacijo, ki naj bi jo 10. maja 1944 »na svobodnih tleh Slovenije « za Slovenski narodni odbor za Primorsko podpisal dr. Janko Kralj in je razglašala »odcepitev vseh dežel Primorske (Trst, Gorica, Reka, Istra in Beneška Slovenija) od Kraljevine Italije in njihovo priključitev Zedinjeni Sloveniji Kot kaže, so to izjavo oblikovali v Ljubljani, Trstu in Gorici predstavniki SLS in Jugoslaviji«.[6] oktobra 1944. Ali je bil Janko Kralj pri tem res udeležen, ni znano, zraven naj bi vsekakor bil njegov tesni sodelavec dr. Anton Kacin.[7] Goriškega listaA vrnimo se k razlogom za tiskanje . Bili so namreč drugačni od razlogov, zaradi katerih so v Ljubljani še naprej izhajali slovenski dnevniki. Po eni strani so seveda pobudniki želeli krepiti slovensko protikomunistično stran. V določenem trenutku je namreč zavladalo prepričanje, da domobranci v bistvu obvladujejo vso Ljubljansko pokrajino, niso pa prisotni na Primorskem, od koder se na Kranjsko pošiljajo številni bolj ali manj navdušeni, vsekakor domoljubni, a v premnogih primerih neizkušeni novinci, ki množijo partizanske vrste. In res, če na primorskih vaških spomenikih berete imena in kraje smrti padlih borcev, je pretresljivo veliko dokazov o tem, da je znaten odstotek fantov in mož padel v bratomornih spopadih na Notranjskem in Dolenjskem. Po drugi strani pa gre za posledico pričakovanja protikomunističnega tabora, da se bodo nejasnosti, protislovja in taktiziranja razblinili z izkrcanjem zahodnih zaveznikov nekje pri Trstu ali v Istri oz. vsekakor z zavezniško zasedbo Primorske in celotne Slovenije. Zato je treba biti aktivno prisoten čimbolj zahodno in z dejstvi dokazati, da gre za slovensko zemljo, ki spada v Zedinjeno Slovenijo v »veliki, svobodni, demokratični in federativno urejeni Jugoslaviji«, kot piše v Proklamaciji. Za pridobivanje simpatij slovenskega prebivalstva in za dokazovanje slovenstva spornega ozemlja zato niso mogli »ostati brez branja za leto ali dve«. V Gorici, kjer je bila ob zagovornikih Osvobodilne fronte (OF) in sredincih katoliška protikomunistična komponenta dokaj narodna pomladmočna, je vzbrstela svojevrstna z ustanovitvijo slovenskih osnovnih šol in gimnazije, sprejemanjem Slovencev v javno upravo, oživljanjem glasbenega in gledališkega življenja, bolj prisotno slovenščino v cerkvenem okolju ipd. V Trstu pa domačinov, ki bi se podali na to področje, skorajda ni bilo. Dovolj je brati spomine prof. Alojzija Geržiniča, ki je pod nemško upravo ustanavljal slovenske šole v takratni obsežni tržaški pokrajini in neustrašeno romal zanje od učitelja do župana, od župnika do vojaškega zastopnika. Uspeh ni bil velik, a cilj je bil jasen. Kulturni referent pri štabu Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), torej primorskih domobrancev, dr. Ivan Martelanc (po vojni je bil skupaj z ženo ugrabljen v Trstu in oba sta izgubila življenje), mu je zadnje decembrske dni leta 1944 povedal, da bo njegova naloga »Nemcem predlagati naše zahteve, dobiti od njih pravno in tvarno podporo, v slovenskih krajih pa zgraditi šolstvo, da ga bodo zavezniki po nemškem
5 Slovenski Trst, št. 1, 11. mar. 1944, str. 1
6 Slovenski Trst, št. 9, 30. okt. 1944, str. 1.
7 Šmajdov arhiv, Poročilo iz Trsta in Gorice dne 24. oktobra 1944 (dr. Ivan Martelanc dr. Albinu Šmajdu), 390–391.
8 porazu že dobili in se bomo na to lahko sklicevali«. Poveljnik, uradno inšpektor SNVZ polkovnik Anton Kokalj, mu je na prvem srečanju dejal: »Postavite mi slovensko šolstvo!«[9]Že pred Geržiničevim prihodom se je bil Kokalj 19. aprila 1944 srečal s tržaškim prefektom Brunom Coceanijem in zahteval slovenske šole, slovenske župane in upravo v slovenskih krajih, slovenščino na okrajnih sodiščih, slovenske uradnike na prefekturi, povrnitev škode za požig Narodnega doma, za odtujitev šol Družbe sv. Cirila in Metoda in prosvetnih domov itd. Na naslednjem srečanju 10. avgusta 1944 sta Kokalj in Martelanc pisno predložila prefektu zahteve glede šolstva. Polkovnik mu je med drugim dejal: »Naj bo izid vojne kakršenkoli, si bomo Slovenci in Italijani sosedje ter je sedaj še čas, da se popravi to, kar je v kulturnem 10 oziru italijanska uprava na Primorskem v 25 letih zagrešila. Prefekt se je izmikal vsaki obveznosti, še več, tolmač in zapisnikar prof. « Umberto Urbani je pomenljivo zapisal, da »se ne smatra za pooblaščenega, da bi zapisal« Coceanijeve odgovore …[11] Ravno šolstvo je postalo prizorišče ostrih ideoloških spopadov, a tudi nasilja. Protikomunisti so želeli mladim omogočiti pouk v slovenščini, kot so ga bili v svojem jeziku deležni italijanski šolarji in dijaki v mestih, a tudi Slovenci v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ter, kot rečeno, ustvariti precedens za povojni čas. Partizani pa so odpirali svoje šole in so druge razglašali za izdajalske ter grozili šolnikom in družinam. Šlo je za duše otrok, za vpliv na okolje, in tu so se križali interesi Slovencev in Italijanov, komunistov in protikomunistov. Ta boj se je potem nadaljeval tudi v prvih povojnih letih, ko se je obnavljalo in nadgrajevalo slovensko šolstvo v coni A z Morganovo črto razdeljene Julijske krajine. Sodelovanje pri šolskih in drugih dejavnostih, ki so bile hočeš nočeš povezane z nemškim okupatorjem in ki jih je omogočala tudi vojaška organizacija SNVZ, je bilo smrtno nevarno. Vendar so se zlasti goriški predstavniki iz kroga dr. Janka Kralja vanj podali zavestno, pogumno in učinkovito. Eden izmed njih je pet let po vojni razmišljal: »Vodilni slovenski krogi so bili trdno prepričani, da bodo Nemci propadli. Ni pa še bilo jasno, ali kmalu ali pa šele čez dve, tri leta. Treba pa je bilo zgrabiti za vsako priliko, da se zapuščeni slovenski mladini da čimprej in čimveč rednega slovenskega pouka, katerega je tako pogrešala že nad dvajset let. Tu se ni smel zamuditi noben dan. Kako pravilno je bilo to stališče, je pokazala poznejša izkušnja pod zavezniki in pod Italijo. Kar so dali zavezniki, to Slovenci v Italiji imajo, a niti trohice več.«[12] Nemci se zlasti v Trstu niso hoteli preveč zameriti Italijanom, na Goriškem pa so Slovenci več dosegli, recimo že omenjeno klasično gimnazijo, podžupana Nikolaja Tonklija v Gorici in župane v več slovenskih krajih, kar pa je koga stalo tudi življenje, recimo v Vipavi. Vse ni šlo gladko. Tako lahko beremo v poročilu iz Gorice z dne 24. oktobra 1944: » Mnogo si prizadevamo, da bi uvedli slovenščino na sodišču v Gorici. Menili smo, da bo šlo sedaj lažje, ko je Slovenec dr. Vidmar[13]imenovan za predsednika. Mož pa okleva, se boji zameriti levo in desno, je preutrujen radi konfinacij itd. – skratka, najraje bi vozil po starih kolesnicah. Dr. Vogrič[14] je zato sklical v nedeljo sestanek
8 Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst 2015 (dalje: Geržinič), str. 166.
9 Geržinič, str. 167.
10 Geržinič, str. 172–175.
11 Matija Tratnik (ps. Antona Kacina), Temna zarja na Primorskem, Koledar Svobodne Slovenije 1951, Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1950 (dalje: Temna zarja), str. 149.
12 Temna zarja, str. 145–146.
13 Franc Vidmar, takrat predsednik okrožnega sodišča v Gorici.
14 Pravnik Lojze Vogrič (1902–1987), od poletja 1944 referent za slovenske zadeve na goriški prefekturi.
vseh slovenskih advokatov v Gorici ter jim predložil, naj vlagajo slovenske vloge in tožbe na sodišču. Od 12 se jih je sestanka udeležilo le 8. Celo dr. Podgornik[15] je prišel le do vogala hiše, kjer je bil sestanek, nato se je vrnil. On – napredni narodnjak in poslanec – je pripomnil nekemu udeležencu, da ne bo riskiral ničesar in ne zametal kolekov. Nekdo je izrekel to modrost, da je italijanska procedura tako neumna, da je škoda maličiti lepo slovenščino za tak postopnik. Večina je bila mnenja, da je treba upoštevati določbe kazenskega postopnika, po katerem je vsak akt ničen, ako ni izdan v italijanščini.«[16] In tako naprej. Ogorčeni poročevalec pa verjetno ni pomislil, da so se mogoče odvetniki izmikali, ker so bili ustrahovani, ali pač niso soglašali z njegovo politično smerjo. Podgornik je bil na primer član OF. Ena izmed pridobitev je bila tudi uvedba prvih radijskih sporedov v slovenskem jeziku v Trstu januarja 1944, sicer ne samostojnih, temveč v okviru skupnega večjezičnega programa v nemščini, italijanščini, slovenščini in menda hrvaščini. Ni šlo le za poročila in propagando, temveč zlasti za kulturne oddaje: Slovenščina za Slovence, literarna ura, glasba, verska misel itd.[17] Nemci, ki so na Štajerskem od prvega dneva zasedbe na vse načine uničevali slovenstvo in ki so po italijanski kapitulaciji na Primorskem z ognjem in mečem poteptali goriško fronto in krvavo prečesali Kras ter Istro, v Trstu pa so s krvoločno skupino morilcev na Poljskem uredili edino koncentracijsko taborišče s krematorijsko pečjo na italijanskem ozemlju, so slovenske zahteve načelno podpirali. Zakaj? Odgovorov je seveda več. Tudi Nemci so se držali načela Divide et impera! – Deli in vladaj! tako glede odnosov med Slovenci in Italijani kot med samimi Italijani, med Italijani in Furlani in med samimi Slovenci. Upoštevati je treba nadalje prezir, ki so ga mnogi Nemci gojili do bivših italijanskih zaveznikov, dalje načrte glede prihodnje državne pripadnosti, verjetno priključitve rajhu Operacijske cone Jadransko Primorje, ki so jo dejansko že oddelili od Italije oz. Italijanske socialne republike. Ne nazadnje so bili mnogi visoki vojaški in civilni predstavniki nacističnih oblasti, sicer nekateri tudi težki zločinci, Avstrijci (Friedrich Rainer, Odilo Globočnik, Ernst Lerch, Ferdinand Wolsegger, Paul Messiner itd.), ki so imeli do Trsta poseben odnos in so se tudi želeli predstavljati 18 kot rešitelji etničnih konfliktov ter veliki ljubitelji umetnosti. Kot je že davno napisal Boris Mlakar, »so se nacisti zavedali, da je bil eden izmed vzrokov 19 tolikšnega razmaha narodnoosvobodilnega gibanja tudi fašistično zatiranje Hrvatov in Slovencev«. Ravno 25-letno narodnostno, jezikovno in tudi gospodarsko poniževanje in zatiranje ter goreča želja po spremembi krivične meje sta ključ za razumevanje odnosa primorskih ljudi do OF in medsebojne solidarnosti, ki traja še danes. Ko so bili skoraj vsi vodilni Primorci – tigrovci in drugi – po italijanskih ječah zaradi priprav na II. tržaški proces, so že poleti 1941 na Primorskem širili misel na oborožen upor odposlanci OF, večinoma primorski emigranti, člani Komunistične partije Slovenije. Predstavniki tradicionalnih strank in skupin na Primorskem so sicer oblikovali oz. obnovili Narodni svet, ki pa ni imel večjega vpliva ne na terenu ne v stikih z Ljubljano in Londonom. Kako so OF na začetku sprejemali domačini, kako so se vojaški obvezniki na dopustu raje odpravljali v partizane kot nazaj v italijanske enote, kako je aprila 1942 prišlo do znane
15 Odvetnik in liberalni politik Karel Podgornik, poslanec Jugoslovenske narodne stranke v Rimu v letih 1921–24.
16 Šmajdov arhiv, Poročilo iz Trsta in Gorice dne 24. oktobra 1944 (dr. Ivan Martelanc dr. Albinu Šmajdu), 390.
17 Geržinič, str. 195–198.
18 O tem piše dr. Tanja Jakomin Kocjančič v monografiji Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2021.
19 Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Borec, Ljubljana 1982 (dalje: Mlakar), str. 44–45.
, ki je terjala življenje vsaj 20 mladih ljudi, ki so padli v boju ali so bili junija kot nanoške bitke obsojeni ujetniki ustreljeni v Rimu, smo lahko prav pred kratkim z novimi podrobnostmi brali v tržaški Mladiki.[20] Že omenjeni predstavnik goriških kulturnih delavcev, ki se niso pridružili OF, je med drugim zapisal: »L. 1942 se je na Primorskem pojavil nov politični činitelj: Osvobodilna fronta. Teren je bil silno ugoden, če človek ni gledal na velikanske človeške in gospodarske žrtve, zaradi katerih bi narod lahko izkrvavel. (…) Začela se je silovita, zelo pretkana propaganda za nove ideje, a pod plaščem narodne osvoboditve. Ali je kaj čudnega, da so se svobode in življenja žejni Primorci z vsem srcem oklenili nove organizacije! Saj je bilo splošno razpoloženje tako, da bi se bili vdali komurkoli, ki bi jim obljubil, da jih reši fašizma in Italije. To je psihološko dejstvo. Kdor je bil takrat na Primorskem, bo ta pojav zlahka razumel.«[21] Ko se je nato še pred kapitulacijo Italije začelo širiti revolucionarno nasilje (prva odmevnejša žrtev je septembra 1942 postal 19-letni Darinko Černe z Vogrskega), so se razmerja začela spreminjati, a kaka protikomunistična oborožena pobuda pod okriljem italijanskih fašistov pri nikomer ni prihajala v poštev. Drugače je bilo pod nacistično zasedbo s spremenjeno narodnostno politiko, a tudi z odkritejšim revolucionarnim nasiljem tako v odnosu do resničnih in domnevnih nasprotnikov kot znotraj samega partizanskega gibanja zaradi utrjevanja partijskega monopola.[22] Del goriškega okolja se je odločil za Jugoslovansko vojsko v domovini ali slovenske četnike. Pravo vojaško organizacijo je predstavljal SNVZ, ki pa je imel le deloma avtohtono moštvo. Vsekakor je o njegovi ustanovitvi odločala nacistična oblast v stiku z ljubljanskimi političnimi in vojaškimi krogi. Osebni pričevanji prizadetih namreč demantirata nekatere starejše navedbe in domneve zgodovinopisja o pobudnikih SNVZ. Duhovnik Stanko Žerjal, ki je 19. oktobra 1943 predal generalu Leonu Rupniku poročilo, v katerem je med drugim predlagal napotitev domobrancev na Primorsko, kjer naj bi izvedli mobilizacijo, je na primer priznal, da je šlo za njegovo osebno pobudo, saj ni imel pooblastila »nekaterih vodilnih osebnosti na Goriškem in Tržaškem«, kot je bil zapisal v poročilu, je pa verjel, da bi soglašale. Duhovnik Peter Šorli pa je zanikal, da bi bil on tisti P. Š., ki je »rotil vodstvo v Ljubljani, naj napne vse sile, da se pošlje na Primorsko večja skupina izbranih domobrancev«.[23] Vsa njegova zgodba priča, da se je odločil za spet drugačno pot boja proti nacističnemu okupatorju, potem ko se je vse dotedanje aktivno življenje upiral fašističnemu raznarodovanju in zatiranju. Gre za tajno obveščevalno delo za zahodne zaveznike, ki ostaja malo znano in je zahtevalo razmeroma omejeno število žrtev, a je bilo ravno v Trstu precej zasidrano. Tam se je po okupaciji in begu iz Maribora ter krajšem bivanju v Zagrebu in Ljubljani ustalil časnikar Slovenca Jože Golec – Jojo in postavil na noge pomembno postojanko obveščevalnega omrežja, ki sta ga vodila polkovnik Vladimir Vauhnik in hrvaški major Ante Anić. Postojanka je septembra in oktobra 1944 padla pod udarci nemške protiobveščevalne službe in gestapa kot zadnja, po Zagrebu in Ljubljani. Več Golčevih sodelavcev, a tudi le znancev, je izgubilo življenje ali pa se je znašlo v nacističnih taboriščih. Šorli, ki je sodeloval z Golcem, je preživel Dachau. V Mauthausnu je bil aprila 1945 umorjen
20 Miroslava Cencič, Začetek partizanskega odpora na Gornjem Vipavskem in konec Vojkove čete, I. del, in Magda Rodman, Aleš Sorta – Prešeren, borec nanoške bitke, Mladika, 2021, št. 6–7, str. 65–75.
21 Temna zarja, str. 142–143. , Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011. Stališča nekomunističnih krogov na Primorskem je obdelala Miroslava Cencič v monografiji
22 Za žrtve revolucionarnega nasilja gl.: Renato Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska 1941–1945 Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, Slovenska matica, Ljubljana 2011.
23 Mlakar, str. 53–56. Izjavi Stanka Žerjala in Petra Šorlija sta v avtorjevem osebnem arhivu.
duhovnik in zelo živahen predstavnik protikomunističnega tabora Anton Duhovnik, ki je občasno sodeloval z Golcem. Zanj je znano, da je bil po eni strani zelo zaupljiv, po drugi pa drzen oz. preveč drzen. Marsikomu je rešil življenje z intervencijami kar pri višjem vodji SS in policije v Jadranskem primorju Globočniku in drugih nemških predstavnikih. Njegov konec pa je povezan s poskusi, da bi zaveznikom obrazložil značaj slovenskega protikomunističnega tabora. Septembra 1944 se je z mornariškim častnikom Rudolfom Pogačarjem, ki je takrat služboval pri SNVZ, podal proti gotski liniji, da bi dosegel Rim in Vatikan. Aretirana sta bila v Raveni, pri čemer je imel prste vmes pripadnik nemške protiobveščevalne službe Fritz Werdnik, ki je bil sploh ključna oseba pri mnogih aretacijah članov Golčeve skupine.[24] Vauhnik se je že junija 1944 prek Trsta in Milana skrivaj umaknil v Švico. Kot sem že nekje zapisal, so mu pri umiku pred Nemci v Ljubljani pomagali najvidnejši predstavniki slovenskega dela Jugoslovanske vojske v do movini in njihove Državne obveščevalne službe ter nekateri pripadniki slovenske politične policije. V Trstu ga je prevzel Golec in je prespal pri adjutantu inšpektorja SNVZ Kokalja. To omenjam zato, da se vidi, da so bili medsebojna razmerja in povezave na zunaj tudi zelo različno opredeljenih slovenskih akterjev veliko bolj zapleteni in daleč od črno-belih prikazov medvojnega dogajanja. Golca so si nacisti prihranili do konca, saj so ga umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945. Ko je bil zaprt, je 4. decembra 1944 v dolgem sporočilu Albinu Šmajdu predstavil svoje politične poglede. Izkazal se je kot antikomunist, ki da mu tudi komunisti strežejo po življenju. Velike upe je stavil na Dimitrija Ljotića, ki je bil dospel na Primorsko (a je aprila 1945, kot vemo, umrl v avtomobilski nesreči). Skupaj z domobranci naj bi Ljotić držal 25 položaje, zlasti okoli Trsta, do prihoda zaveznikov. Golec pa ni bil za to, da bi udarili Nemce v hrbet. Njegov cilj je bil svobodna in samostojna Slovenija.
24 Ivo Jevnikar, Duhovnik Anton, Primorski slovenski biografski leksikon, Dodatek B–L, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1993, str. 556.
25 Ivo Jevnikar, Obveščevalec Jože Golec in pričevanja o njegovi smrti 4. aprila 1945 v tržaški Rižarni, v: Marjan Maučec (ur.), Leto 1945 – 70 let potem, Državni svet Republike Slovenije, Ljubljana 2016, str. 170–184.
[Page 122]