Stoletnico rojstva d …
Stoletnico rojstva dr. Milana Komarja praznujemo letos z izdajo knjige Trije totalitarizmi: fašizem, nacizem, komunizem, v kateri slovensko-argentinski filozof transpolitično prodre v filozofske temelje teh treh političnih pojavov XX. stoletja. Hkrati, kot po naključju, pa letos tudi praznujemo 30. obletnico osamosvojitve Slovenije, to se pravi slovenskega pristopa v demokracijo. Zato se mi zdi primerno, da sprejmemo Komarjevo štafeto in poskusimo tudi mi – čeprav skromno, na kratko in preprosto – izdelati transpolitično analizo bližnje preteklosti in predvsem sedanjosti oziroma transpolitično analizo sodobnih zahodnih demokracij. Trideset let je tega, kar se je Slovenija uvrstila na seznam držav »svobodnega zahoda«, katerih večina izbira demokracijo kot najboljšo – ali pa vsaj najmanj napačno – organizacijo družbe. In verjetno se bo večina od nas strinjala z mnenjem, da je demokracija primernejši sistem za medčloveško sožitje kot pa totalitarizmi XX. stoletja. Zlasti za države, kot Slovenija, ki so pod temi totalitarizmi trpele (in Slovenci imamo celo žalostno čast, da smo trpeli ravno pod vsemi tremi). Pristop Slovenije v demokratični sistem je bil seveda najprej zaželen in potem tudi praznovan in pojmovan kot dosežek nekega cilja. To je povsem razumljivo. Vsekakor je pa tudi pomembno, da smo si na jasnem, da vložiti slepo upanje v demokracijo, češ da bo ta sistem rešil dramo človeškega in družbenega življenja, pa ne kaže biti dovolj zadeta misel. Preudariti moramo celo mnenje, da smo zgolj zaradi tega pristopa v demokracijo že »na pravi poti«. Demokracija daje seveda izredne možnosti, vsebuje pa tudi možnost marsikatere nevarnosti. Najprej si moramo znova biti na jasnem, in
1 Evangelium Vitae, 70.
to je dr. Komar tudi ponavljal v svojem nauku, da demokracija ne more biti sama na sebi cilj. Demokracija je sredstvo, in ko imamo sredstva za cilje, se godi izprevrženost, perverznost. Je pa demokracija le sredstvo, ker je pač družbeni sistem, in kot tako je sredstvo Družba je pa istočasno do neke mere sredstvo za družbo.za človeka, saj je vendar človek podstatno bitje (substanca), kar se pa z družbo kot tako ne godi. Cilj družbe je človek, katerega cilj je pa dejansko njegov življenjski napredek in dosežek eksistencialne popolnosti in polnosmiselnega življenja, ki sloni na udejanjenju lastnih zmožnosti. Cilj torej ni niti ne more biti v političnem sistemu, kajti socialni sistem mora služiti za cilj, ki sistem preseže: resnični človeški napredek in prava človeška rast, ki je pa konec koncev predvsem moralna rast. Na to je jasno opozarjal Janez Pavel II. v okrožnici Evangelium Vitae leta 1995: »Demokracija ne more biti mitificirana tako, da bi postala nadomestnica moralnosti ali pa panaceja nemoralnosti. Osnovno gre za ‚zakonik‘ in kot tak je sredstvo, ne pa cilj. Njen moralni značaj ni avtomatičen, temveč zavisi od njene skladnosti z moralnim zakonom, ki kot katerokoli drugo človeško obnašanje mora biti predloženo, to se pravi, zavisi od moralnosti ciljev, h katerim meri, in sredstev, ki jih uporablja. […] Vrednota demokracije vztraja ali pa propade z vrednotami, ki jih utelesi in pospešuje.«[1] Zato je (bo?) demokracija resnično uspešen sistem, če utelesi in pospešuje prave vrednote, ki omogočajo človekovo rast. Ravno tu pa nastane težava, kajti v sodobni postmoderni družbi prevladuje misel, da mora filozofski temelj demokracije biti relativizem. To misel je že sprožil dunajski jurist Hans Kelsen in po svoje jo tudi običajno ponavljajo postmoderni filozofi. Temelj demokracije naj bi potemtakem bil zanikanje objektivne resnice in torej tudi zanikanje objektivnih vrednot. Argument je sicer zelo enostaven: človekovo dostojanstvo in človekovo svobodo bomo bolje varovali, če zanikamo resnico, kajti če resnice ni, potem nihče ne bo hotel vsiljevati svoje »resnice« drugim in vsa mnenja bodo spoštovana, kajti ob zanikanju objektivne resnice vsa mnenja postanejo enakovredna. Isto velja tudi za vrednote: nihče ne bo vsiljeval neke lestvice vrednot drugim, kajti vse vrednote postanejo enakovredne, ko zanikamo njihovo objektivnost, se pravi, ko predpostavljamo, da ni ničesar takega kot »pravilne vrednote«. Zato se sodobnemu človeku (ne zgolj akademskemu intelektualcu, temveč tudi povprečnemu človeku sodobne družbe) zabije misel, da relativizem predstavlja rešitev, zdravilo proti totalitarnim držam. K temu smemo pa marsikaj pripomniti. Na prvem mestu: namen, da bi relativizem bil temelj družbenega sistema, je očitno protisloven, kajti relativizem sloni ravno na zanikanju vsakršnih temeljev. Po tej poti bi tudi mnenje, da je demokracija kot sistem boljša od drugih možnih sistemov, moralo biti le mnenje, nikakor pa se ne bi moglo predstaviti kot nekaj »resničnega«. Prav tako bi tudi vrednote, ki so demokraciji bistvene (kot na primer človeško dostojanstvo, svoboda, spoštovanje do drugega itd.), postale v taki perspektivi le relativne vrednote in bi torej ne zahtevale resnega spoštovanja. Zato, če na stvar gledamo teoretsko, opazimo, da demokracija, ki bi bila zasnovana na relativizmu, samo sebe ruši. A to ni samo teoretska zadeva. Tudi če se nanjo obrnemo s konkretno eksistencialne perspektive oziroma če se ozremo na posledice tega predloga v vsakdanjem praktičnem življenju, pride na dan protislovje. Če je vse re lativno, če je vse enakovredno, če so vsa mnenja prav enako resnična kot katerakoli druga, to človeku tudi ohromi možnost za angažiranje in potemtakem ovira dosežek skupnega dobrega, ki je naravni cilj družbe. Za dosežek skupnega dobrega so očitno potrebni sodelovanje, požrtvovalnost, čut pripadnosti. V relativističnem svetu pa zaradi svoje notranje logike kaj takega težko najdemo. Kvečjemu obstaja možnost, da sta sodelovanje in požrtvovalnost primorana od zunaj (ali »od zgoraj«), ker ravno globok čut pripadnosti primanjkuje in torej ni razploženja za posameznikovo požrtvovalnost v prid skupine. Dosledni relativizem vodi v svojevrstno anarhijo in v individualizem. Vodi dejansko v nered. Ker pa družba potrebuje red (za socialne metafizike je red ravno oblikovno počelo družbe, se pravi, da ni družbe, če ni reda), bo ta red vzpostavil tisti, ki je najmočnejši, ali pa tisti, katerega večina podpira. Ta »zakon najmočnejšega« ali »zakon večine« pa nikakor ni pristno demokratičen. Nadvladovanje najmočnejšega, ki bi ne imelo predhodnih meja (ker je v tej perspektivi ravno zanikano vse, kar bi bilo predhodnega), lahko brez težav zopet zapelje v totalitarne sisteme, kot nam zgodovina z mnogimi primeri dokazuje. Končno pa dodajmo še to: v nasprotju s tem, kar si običajno postmoderni človek predstavlja, relativizem dejansko ne osvobaja. Godi se ravno nasprotno, to pa zato, ker konec koncev osebo razčloveči. Če je vse relativno, če so vse vrednote enakovredne, to skratka pomeni, da je vse dovoljeno, kot je prerokoval Dostojevskijev Ivan Karamazov. Vsa mnenja so dovoljena, vse izbire, vsa dejanja. To bi na prvi pogled lahko sprejeli z optimizmom in si domišljali, da pospešuje svobodo, saj bi to pomenilo, da človek lahko izbere karkoli. Vendar če je vse enakovredno, to dejansko ne povzroča optimizma, temveč obratno, kajti v taki perspektivi človek že ne najde pravih razlogov za izbiro, razen kvečjemu lastne kaprice. Misel, da je vse enakovredno, dejansko ovira izbiro, saj oseba ne ve, zakaj naj bi izbrala določeno opcijo namesto drugih; to se pravi, da v takem položaju oseba ne ve, zakaj hoče to, kar hoče. To jo pa spravi v zadrego in je zaradi te zadrege dosti bolj izpostavljena, da sprejme to, kar ji drugi rečejo, naj hoče. Če sam človek ne ve, zakaj hoče to, kar hoče, potem kratkomalo dejansko ne ve, hoče, in je zato bolj izpostavljen, da si domišlja, da hoče to, kar v resnici kaj drugi hočejo, da hoče. Tako pa relativizem zapelje k manipulaciji, pripravlja pot za uspeh propagande raznih vrst (trgovske, politične, ideološke itd.) in za uspeh totalitarizma politične korektnosti, totalitarizma večine (ali bolj hrupne manjšine …) ali pa totalitarizma mode. Vse kaže, da je v zadnjih časih naraslo to nezavedno razpoloženje ljudi, da postanemo pred temi sugestivnimi manipulacijami bolj ubogljivi. Pri tem ima pa skeptični relativizem pomembno vlogo. Čeprav ga njihovi privrženci zagovarjajo z namenom, da s tem pospešujejo svobodo, so njegove posledice ravno nasprotne. Dodajmo še, da so nadvladovalne sile, ki si želijo z množico manipulirati, v zadnjih časih izpopolnile svojo tehniko. Tako kot je družba v mnogih pozitivnih vidikih napredovala v zadnjih desetletjih, so istočasno napredovala tudi sredstva, ki služijo kot orodje za sodobne prikrite totalitarizme (ki so v nekem smislu bolj nevarni kot pa izrecni totalitarizmi, saj ko je nasilje prikrito, se zna zagoditi, da ne spoznamo, da gre tu za nasilje, čeprav dejansko je; zato ni boljšega načina za montiranje suženjskega nasilja od tistega, ki prepreči, da bi suženj prepoznal nasilje, ki se nad njim stori). Zato tudi v današnji zahodni demokraciji, ki naj bi branila posameznika in njegovo svobodo, tako pogosto opazimo pojave teh nevidnih suženjstev (lahko bi celo rekli, skupaj s 2 Komarjem po Nietzscheju, »zadovoljnih suženjstev«) in raznovrstnega masificiranja, ki pa so v očitnem nasprotju s pristnim in krep kim osebnim življenjem. Še vedno tu in tam izbruhnejo poskusi enoumja, ki imajo s sedanjimi sredstvi veliko več možnosti za uspeh. S tem pa seveda oslabi demokracija. Če oseba ostane le v stanju brezbrižnosti, se izničijo možnosti za angažirano participacijo v družbenih zadevah. Če pa zapade v propagandistično manipulacijo, iz tega rad nastane zaslepljen fanatizem. V prvem in drugem slučaju, ki sta si dejansko sorodna, ostane demokracija globoko ranjena. Skratka, smo bolj izpostavljeni manipulaciji, ker če je vse enakovredno (kar relativizem zagovarja), to pomeni, da je vse ničvredno (pomnimo, da je relativizem v metafizičnem jedru nihilizem), to pa povzroča brezbrižnost, dosledno dolgočasje, mrtvilo, iz tega se pa rodi želja po begu. Človek beži iz samega sebe in beži iz realnosti, saj sta obe vrsti bega tesno povezani med seboj. Konec koncev, primanjkuje notranje življenje, ki se krepi v zbranosti, ki je istočasno tudi globoka odprtost stvarnosti. Če pa ni notranjega življenja, očitno ne more biti notranje svobode. Kvečjemu lahko še govorimo o zunanji svobodi, o svobodi »v dejanju«, po kateri človek lahko stori, kar si želi, ker nima zunanjih ovir; vendar naša zunanja dejanja niso odmev resnične notranje odločitve. Vsiljevanje domnevne »resnice«, kar je za totalitarizme značilno, je povsem jasno nekaj nečloveškega. Je nasilno, ker gre za vsiljeno podrejenost. Vendar zanikanje vsake podrejenosti, to se pravi zanikanje objektivne resnice, ki ga sodobni relativizem predstavlja kot pot k osvoboditvi, je tudi nečloveško in zato tudi nasilno. Človeka spravi v zadrego, kot rečeno, onemogoča njegovo rast, ovira notranje življenje, človeka naredi dovzetnega za imenovane prikrite totalitarizme, in ker resnico zanika, odpira pot k nadvladovanju človeka nad človekom. Pomnimo, da zanikanje resnice ni le spo
2 Glej Komar, M. Trije totalitarizmi: fašizem, nacizem, komunizem: transpolitična perspektiva. Philosophia Perennis, Ljubljana: Družina (Ordo et mysterium, 3), str. 184–187.
znavna zadeva, temveč predvsem metafizična. Trditi, da objektivne resnice ni, pomeni trditi, da realnost nima v sebi nobene vsebine, nima logosa oz. smisla. Konec koncev je zanikanje resnice zanikanje naravnega reda. Če pa naravnega reda ni, je vsako urejanje umetno in človeško dejanje nima nobenih presežnih referenc, po katerih naj bi vodilo svoje vedenje, torej prevladuje volja po moči. V taki perspektivi je pa zelo težko ohraniti demokratično vzdušje in preprečiti borbe med držami, katerih interesi se sprejo med seboj. To velja za posamezno življenje in tudi za politično. V prevladovanju moči (nadvladovanju) interesi prej ali slej trčijo in se umesti zakon močnejšega ali pa vsaj borbeno »trgovsko pogajanje« med raznimi držami. V višjih slojih hierarhije se torej pojavi želja po dominaciji, ki ob zanikanju naravnega reda ne najde meja, v nižjih najdemo pa manipulirano množico, ki višjim služi kot »bojni konj«. Tu ni možnosti za spoštovanje nravnih vrednot, prav tako pa ne za prepoznanje absolutne vrednosti osebe, ki postane zreducirana na orodje. Zato, ponavljamo, totalitarizem se rodi iz zavračanja resnice, ki je prav tako relativizmu bistvena. Če je relativizem zanikanje resnice in torej tudi zanikanje ontološke resnice in naravnega reda, ima dejansko isto metafizično osnovo kot totalitarizmi XX. stoletja, ki imajo svoj koren v razsvetljenstvu, zlasti v volji do nadvladovanja, v zanikanju človeku predhodnega reda, v netolerantnosti do naravnih meja, v odrekanju tradicije itd., kot sta med drugimi analizirala Adorno in Horkheimer, s katerih analizo se tudi Komar običajno strinja. Totalitarizmi XX. stoletja so bili nasilni, a ne ker bi verjeli v resnico, kot si domišlja postmoderna relativistična reakcija, temveč ker so vsiljevali umetno moč nad človekom in nad realnostjo, se pravi, ker jih resnica realnosti in njene zahteve dejansko niso zanimale. V tem so relativizem in totalitarizmi XX. stoletja v tesnem sorodu. Zato dandanes prevladujoč relativizem pripravlja teren za nove totalitarizme, ki jih do neke mere že imamo med nami, a ti se pazijo, da niso tako izrecni, kot so nekdaj bili – zaradi tega so pa tudi še bolj nevarni. To prikritost pa laže dosežejo, ker smo ljudje že precej pozabili na to, kar je »naravno«, in tako tudi izgubljamo čut za prepoznanje tega, kar je »nasilno«, saj nasilno je v bistvu tisto, kar naravi nasprotuje. Misel, da mora temelj demokracije biti relativizem in da bomo po tej poti zmogli preprečiti totalitarizme in se jim bomo znali zoperstaviti, izhaja iz zmotne premise in potemtakem pride tudi do zmotnega zaključka. Dejansko, relativizem pripravlja pot, da se lahko zgodi ravno to, čemur se hoče upreti. To protislovje marsikje dandanes prevladuje zaradi pomanjkanja jasnega in dovolj globokega metafizičnega pogleda. Ko smo že pri obletnicah, dovolite, da za konec citiram sv. Janeza Pavla II., ki je pred tridesetimi leti, skoraj dva meseca pred nastankom slovenske demokracije, v okrožnici Centesimus Annus zapisal takole: »Danes se običajno trdi, da sta agnosticizem in skeptični relativizem filozofija in osnovna drža, ki ustrezata demokratičnim političnim oblikam, in da kdor je prepričan, da spozna resnico in njej trdno pristopa, ni zaupljiv iz demokratične perspektive, saj ne sprejme, da bi resnica bila določena po večini ali da bi bila spremenljiva, glede na razna politična ravnovesja. Pri tem pa moramo opaziti, da če ne obstaja neka končna resnica, ki bi vodila in usmerila politična dejanja, potem so človeške misli in prepričanja z lahkoto instrumentalizirani v prid obvladovanja. Demokracija brez vrednot se z lahkoto spremeni v viden ali pa prikrit totalitarizem, kot nam zgodovina dokaže.«[3]
3 Centesimus Annus, 46.
[Page 126]