Nedavno posvetovanje v Berlinu je bilo v mednarodno pod naslovom »Obdelati preteklost, obremenjeno z nasiljem – Učiti se ob nemških izkušnjah. Organizirali so ga: Komisija nemške škofovske konference Iustitia et Pax (Berlin), Delovno združenje za pomoč (deželam) v razvoju (Köln) in Ustanova Maksimilijan Kolbeja (Berlin). Gostitelji iz Nemčije so povabili predstavnike držav, v katerih se tudi sami ukvarjajo z vprašanji, kako predelati nasiln preteklost. Tu so bili udeleženci iz Burundija, Centralnoafriške republike, Ruande, Sudana, Šri Lanke, Kolumbije, Gvatemale, Albanije, Bolgarije, Slovenije, Švice. Domačini, ki so tudi sami aktivni delavci v teh organizacijah, delujejo v travmatično obremenjenih območjih na različnih koncih sveta.
Vojna, revolucija s poboji oziroma genocidom ali totalitarni režimi imajo dolgotrajne in hude posledice za posameznike in celotno družbo. Zato je izjemno pomembna izmenjava izkušenj, kako predelati to nasilno preteklost oziroma kako se spoprijemati s posledicami vojn ali revolucij in znova vzpostaviti ravnotežje v razklani družbi. Nemčija ima za seboj bolečo izkušnjo nacizma, v vzhodnem delu tudi komunizma. V času druge svetovne vojne, ki sta jo zakrivila oba totalitarna sistema – nacizem in komunizem, ki sta sodelovala pri zatiranju tujih ljudi, pa tudi lastnih državljanov. Uvod v krvavi ples druge svetovne vojne je bila pogodba med Hitlerjem in Stalinom (Ribbentrop-Molotov) leta 1939, ki je bila z napadom obeh držav na Poljsko in kasneje na baltske države začetek svetovne vojne. Na srečanju v Berlinu je nepoznavanje zgodovinskega ozadja v razpravah večini gostov iz neevropskih držav povzročalo težave in zato smo poznavalci s svojimi posegi dopolnjevali razumevanje zapletenih razmer. Na posvetu so nas vse zelo prizadele boleče izkušnje tragedij omenjenih narodov, ki se še danes spoprijemajo z zahtevno dediščino vojn in genocida. V njih se zrcalijo tudi travme naše preteklosti. Srečanje je bilo za vsakogar pomemben življenjski izziv. Vsak se je moral odzvati z osebnim. Že ob uvodni predstavitvi udeležencev je bila poudarjena vzajemnost, ki zahteva vživljanje v drugega kot osnovni pogoj za reševanje medčloveških zadev. Vsakega udeleženca je predstavil neposredni sosed, ki je sedel ob njem. Oba sta imela časa dvajset minut, da sta izmenjala informacije ter nato drug drugega predstavila ostalim udeležencem. Ker smo udeleženci vsak na svoj način vpeti v delovanje za očiščevanje nasilne preteklosti, smo dajali temu pri predstavitvi glavni poudarek. Zanimivo je bilo prisluhniti, a tudi zahtevno posredovati naprej, kako to doživlja sosed. Nauk vaje je bil, da se očiščevanje preteklosti dogaja prek sočloveka in je sposobnost vživljanja v drugega pogoj uspešnega dialoga med različnimi ljudmi. Podobno velja za vzpostavljanje dialoga med nekdanjimi nasprotniki. Zato je, če dosledno razmišljamo, demokracija bistveni pogoj za izhod iz kateregakoli nasilnega stanja v preteklosti. To velja seveda tudi za slovensko družbo, kar pomeni, da je sestavni del demokratičnih procesov pri nas urejanje spoštovanja vseh ljudi, še posebej tudi med vojno in po vojni prizadetih oziroma zamolčanih in izbrisanih iz javne zavesti, celo iz zavesti potomcev žrtev. Demokratična družba je dolžna ustvarjati pogoje za spoštovanje vseh ljudi, kar seveda pomeni tudi rehabilitacijo zapostavljenih, prizadetih in odrinjenih na družbeni rob.
Izhajali smo iz krščanskih temeljev, tako nas je povezovalo prepričanje, da se težke stvari med ljudmi rešujejo po duhovni poti. Nemčija ima sistemsko celovito in strukturno domiselno urejeno ter civilno-družbeno podprto dejavnost za odpravo sistemskih, družbenih in osebnih travmatskih posledic totalitarne preteklosti. Zaradi zavesti o odgovornosti za nasilje nad ljudmi drugih narodov si Nemci v omenjenih organizacijah ob podpori države prizadevajo, da bi pomagali ljudem v drugih državah pri odpravi posledic preteklega nasilja. Teden dni trajajoča učna delavnica je poglabljala teoretične osnove in spodbujala praktične procese spoprijemanja z razsežnostjo tega zla.
Hutujski dominikanec z Burundija še danes ne more verjeti izjavi svoje 18-letne nečakinje, ki je dejala pred genocidom v Ruandi: »Vse je treba pobiti«. Isti je ob razpravah o Afriki izrazil skrb, ali bo ob posledicah kolonializma, globalnih spopadov, ob rastočem trgovskem vplivu Kitajske ter strateško-političnem prizadevanju Rusije v Afriki mogoče vzpostavljati miroljubne odnose. Več dežel je še vedno v vojni ali se borijo z njihovimi posledicami. Škof Daniel iz Kartuma (Sudan), ki se ima za naslednika Ignacija Knobleharja, je izpostavil zahtevno krščansko pot dialoga, za katerega se od začetkov trudijo številnih kristjani, čeprav tudi v Sudanu obtožujejo Katoliško cerkev, da je kriva za razdvajanja v družbi. Bolgar Genčev iz ustanove Belenski otok (komunistično koncentracijsko taborišče od 1949-1960, nato zapor) je izpostavil usodo v komunizmu 20 let zaprtega bolgarskega literata, ki ga je hotel predsednik države odlikovati, a je bil trikrat zapisan v dosjejih policije, in sicer zato, ker je moral na zaslišanju podpisati, da ne bo pobegnil iz dežele. Ni bil odlikovan, dvoumnost zapisa pa so pojasnili šele po smrti.
Caritas in Misereor sodelujeta pri raziskavi krute preteklosti v Burundiju. 40-letna vojna na Sri Lanki je bil strahoten družbeni izziv, svoje je dodal še cunami. Celo Švica še ni uredila vsega v zvezi z odnosom do nacizma, nam je pojasnil predstavnik, ki deluje v nemškem Delovnem združenju. Kako odpraviti povojno trpljenje v Kolumbiji, kjer vlada prodaja zemljo tujim firmam, domačini pa so pahnjeni v revščino? Kako spodbujati k spravi razklano družbo v Guatemali? Ob tem sem sam lahko opisal položaj v Sloveniji in tudi nakazal razsežnosti posledic totalitarizmov v Evropi in po svetu. Tudi kolega Banushi iz Albanije je dejal, kako težko se odgovorni lotevajo rehabilitacije žrtev in celovite obsodbe bivšega režima. Nemški predstavniki so nizali zgodovinska dejstva in teološke osvetlitve, ki so nujne za obdelavo genocidne preteklosti. Na mesto instrumentalnega gledanja na človeka, kakršno je značilno za režime, mora stopiti človečnost, ki omogoča praktično uveljavljanje spravnih procesov. Pogoj je vsestranska zgodovinska osvetlitev –»topografija terorja« , da ljudje dobimo občutek za to, kako je bila človeškost zlorabljena, ker je teror, ko je ljudi ponižal na številke, zabrisal. Nacisti so jih celo vrezali ljudem v kožo, komunisti pa so, podobno kot prvi, izključili neposredna soočenja, montirani ‘procesi’ so temeljili na predhodnih s terorjem izsiljenih ‘priznanjih’. Genocid je popolna izključitev človeškosti: zločinci podpisujejo, ‘strojno’ izvajajo dekrete, so (le) ‘izvrševalci’ ‘brezosebnih’ ukazov, streljajo v tilnik. Izstopiti iz te brezosebnosti pomeni vračati se k človeškosti in spoštovanju žrtev. Težka je pot do rehabilitacije žrtev in priznanja zlih dejanj storilcev, a edino ta odpira pot v krog človeške skupnosti, ki je pripravljena priznati celovito, tudi zločinsko resnico.
Nemci so nam predstavili ključne točke totalitarnega nasilja in genocida, ki so jih v spomin žrtvam ter opomin zanamcem zaznamovali kot spominske muzeje: Nacistična hiša Wannsee je leta 1942 gostila naciste, odgovorne za genocid nad Judi. Blizu je koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in sovjetsko taborišče Berlin-Hohenschönhausen in jetnišnica sovjetske KGB v Potsdamu. Strahospoštovanje vzbuja kompleks ministrstva vzhodnonemške tajne službe Stasi. Važen spomenik je berlinski zid, pa Jahnova (prej Gauckova) ustanova za arhive in muzej Stasija ter druga spominska obeležja nacistične in komunistične preteklosti. Za njihovo ureditev so se zavzemale tudi žrtve nasilja. Kdaj bodo naše dobile takšno zadoščenje? Nekatere zdaj v
Figure 1. Kdaj zadoščenje za slovenske žrtve? Arhiv Zaveze
muzejih – nekdanjih zaporih – lahko govorijo o minulem trpljenju. Spominska cerkev Marija Regina Martyrum (Marije Kraljice mučencev) v Berlinu – ob njej je karmel ter spominsko obeležje Plötzensee – je posvečena vsem katoličanom, žrtvam nacističnega režima. Tudi novi parlament, ki smo ga obiskali, je znamenje preseganja delitve in simbol politike nemške države za odpravo pregrad med ljudmi, kar je spodbujalo tudi begunsko politiko Angele Merkel, ki pa zdaj dobiva nove razsežnosti. Šolarji in ostala javnost, ki obiskuje spominska obeležja in se seznanja s polpreteklostjo, raste v iskanju resnice o polpreteklosti in se uči sprejemati in obdelovati njena bremena, da bi ne ponavljali odklonov od človeškosti oziroma stranpoti. Javna medijska in politična osveščenost razčiščuje rane, osvobaja žrtve in kliče k spravi.
Eno prihodnjih srečanj načrtujemo tudi v Sloveniji. S podobno izmenjavo izkušenj upamo tudi pri nas spodbuditi procese sprave. To vključuje demokratizacijo naše družbe, se pravi uveljavljanje demokratičnih standardov v družbenem poslovanju. Treba je reči odločen ‘ne’ vsakemu izključevanju in ponavljanju nečloveškosti. Npr. tega, kar si je privoščil predsednik borčevske organizacije, ki zanikal slovenski genocid oziroma izvensodni poboj naših rojakov. Prav tako družba ne more temeljiti na prikritih, medijskih, političnih in gospodarsko-socialnih pritiskih, ki smo jim priča v naši družbi. Obdelava slovenske nasilne preteklosti je obremenjena z ustvarjanjem monopolov, ki so jih s terorjem in nasiljem ustvarili predniki sedanjih ‘levičarjev’. Ti poskušajo tudi v formalni demokraciji z nepoštenimi sredstvi in ob podpori pridobitev polpretekle dobe izrabljati demokratične procese za zagotavljanje nadaljnjih privilegijev. Zato je resnica o zgodovini ključni pogoj za uveljavljanje demokratične družbe, odprava vsake laži pa pot iz nasilja v družbo dialoga in demokracije. Razumljivo torej, da dediči bivših nasilnežev si še vedno prizadevajo, da bi obšli ali celo nasilno izključiti demokratične postopke. Enakopravnost vseh prizadetih je temelj pravne, medijske in politične kulture. Sestavni del demokracije je torej, da ima vsak enake možnosti, da ne glede na svoj izvor lahko uveljavlja svoje pravice in to terja ustrezno moralno, pravno, politično, medijsko in vsako drugo družbeno podlago demokratične države. Dokler ne bomo sistemsko zagotavljali te uravnoteženosti v pravnem, medijskem, gospodarskem in vsem drugem življenju, težko govorimo o uveljavljeni demokraciji v slovenski družbi in državi.