Figure 1.
Ata Jakob se je rodil 8. julija 1927 v Hlevnem Vrhu kot deveti izmed desetih otrok. Življenje na srednje veliki kmetiji mu je omogočilo, da je že v ranem otroštvu začutil lepoto bivanja v naravi. Rad se je družil s sosedovimi otroki na paši, kjer jih je z otroško navihanostjo zabaval. A brezskrbno otroštvo je pri trinajstih letih prekinila 2. svetovna vojna. Leta 1942 mu je zaradi bolezni umrl oče Matija. Zaradi komunističnega nasilja, ki je začelo stegovati svoje lovke tudi v naš kraj, so se njegovi štirje bratje Johan, Tomaž, Anton in Kajetan odločili, da bodo varovali svoje domače in svoj domači kraj. Tako so odšli od doma in se priključili vaškim stražarjem, pozneje pa domobrancem na Vrhu Svetih treh kraljev. Čeprav so bratje ob večjih kmečkih delih pogosto prihajali domov pomagat, je vsakodnevno breme ležalo na plečih mladega in šibkega fanta. Ob globoko verni materi Marijani se je Jakob krepil telesno in duhovno. Takoj po vojni je pred surovim komunizmom bežal s svojimi brati in ostalimi Vrhovskimi domobranci na Koroško. Zaradi nerazumljive prevare je bil z Vetrinjskega polja poslan kot ostali domobranci nazaj v Jugoslavijo, na Teharje. Ker je bil mladoleten, je bil s civilisti dodeljen v barako C. Tako se je ločil od svojih bratov, ki jih je zelo pogrešal in le še nekajkrat jih je od daleč videl. Na Teharjah je doživel grozodejstvo pekla. Gledal je smrti v obraz. Videl je, kako so mučili nekatere domobrance, zlasti domobranske oficirje, slišal strašno preklinjanje partizanov. Obup nosečih mater in jok sestradanih dojenčkov in otrok ga je pretresel do dna. In tudi sam je trpel neizmerno žejo in lakoto … Ko so mladoletnike spustili iz taborišča, jih je čakala dolga in težka pot domov, polna strahu in pasti. Po Božji previdnosti se je ravno na svoj osemnajsti rojstni dan vrnil domov, ves sestradan in izmučen. Svoji mami je rekel: »Nikoli se ne bom več smejal.« Njegova mama se je oblekla v črno in v črnini je ostala vse do svoje smrti. Težka pot v življenje pa je bila atu Jakobu tlakovana še naprej. Nasledil je kmetijo, na kateri so po vojni živele še tri sestre in mama. Mlademu fantu ni preostalo drugega kot garanje na kmetiji od jutra do večera. Mama je zaradi velike žalosti, saj so ji kruti časi vzeli kar štiri sinove, zbolela in kmalu ostala priklenjena na posteljo. Bolečino izgubljenih sinov pa je povečevalo dejstvo, da se o pobitih mladih fantih ni smelo govoriti in povojnih pobojev tedanja komunistična oblast sploh ni priznavala. Ata Jakob je moral o svoji veliki bolečini, o teharskih grozodejstvih, kakor o svojem prestanem trpljenju, strogo molčati. Moč in oporo za življenje je našel v molitvi in v zaupanju v Božjo pomoč.
V Tereziji Dolinar, Šuštarjevi iz Smrečja, ki ji je povojna oblast tudi umorila vse tri brate, je spoznal svojo bodočo ženo. Njun zakon je bil blagoslovljen s šestimi otroki. Vzgajala sta nas predvsem z zglednim krščanskim življenjem, včasih tudi z besedo. Vsako nedeljo smo vsi skupaj pristopili k Božji daritvi. Njun delavnik se je začenjal vsak dan že zelo zgodaj. Ob petih zjutraj sta vstajala, da sta postorila vse v hlevu. Ko smo otroci zjutraj prisedli k mizi, smo najprej skupaj s staršema zmolili Angel Gospodov. Po zajtrku je sledilo delo na polju, gozdu … Že v ranem otroštvu smo po svojih močeh pomagali pri delu. Tedaj nam je ata pogosto pripovedoval razne prigode iz svojega življenja, rad je s svojimi pravljicami buril otroško domišljijo, le vojnih grozot se nikoli ni dotikal. O tem je molčal kot grob. Ko smo bili otroci nekoliko večji, smo rinili vanj z različnimi vprašanji. A on je tedaj utihnil in postal je čudno žalosten. Kadar so ob nedeljah prišli na obisk sorodniki, smo otroci morali zapustiti toplo hišo, saj so se oni pogovarjali o »prepovedanih temah«. Začeli smo spraševati, kdo so fantje na slikah, ki so visele po stenah. Povedali so, da so to naši strici, ki jih je »vzela« vojna. Veliko več nismo izvedeli. Ko so nam v šoli začeli govoriti o »narodnih izdajalcih«, je ata večkrat glasno dejal: »To je velika laž! Ne verjemite tega.« Za nas otroke je bilo to dovolj, saj smo ata zelo spoštovali. Vedeli smo, da ata bere »prepovedane knjige«, ki mu jih je skrivaj prinašal iz Avstrije domačin. Še dobro se spominjam rdeče knjige z naslovom: Teharje so tlakovane z našo krvjo, Buenos Aires, 1973.
S svojim zglednim življenjem nam je bil vzor poštenega, delovnega in vernega očeta, ki je nadvse ljubil domačo zemljo. Bil je tudi velik Marijin častilec in je rad obiskoval Marijine božje poti. Svoje krhko življenje je izročal, zlasti v svoji starosti, Njej v varstvo. Vedel je, kaj pomeni biti lačen, zato je bil dolgo časa boter in dobrotnik misijonov v Afriki.
Leta so minevala in Slovenija je postala samostojna država. Resnica o vojni in povojni zgodovini je prihajala na dan. V posameznih župnijah so začeli postavljati farne plošče žrtvam komunističnega nasilja. Jakoba je večkrat obiskal g. Tine Velikonja in ga nagovarjal k postavitvi farnih plošč v našem kraju. Do svojih bratov in ostalih žrtev komunizma je ata čutil veliko dolžnost. S prijateljem Leopoldom sta bila pobudnika, da smo tudi na Vrhu Svetih treh kraljev leta 1993 postavili spomenik vsem zamolčanim žrtvam komunističnega nasilja. Bil je član Nove Slovenske zaveze. Redno se je udeleževal vseh spominskih maš za pobite sonarodnjake v Kočevju, na Teharjah, na Hrastniškem hribu, Lajšah in Krimski jami. Tam se je srečeval s prijatelji in z veseljem izmenjal svoje misli. Tudi letos – še zadnjič – pri svojih 90 tih letih je bil pri maši na Teharjah in molil za vse, ki so tam trpeli. Redno je prebiral literaturo, ki je govorila o vojnih in povojnih zločinih. Vsemu je pritrjeval in se ni mogel načuditi razsežnosti zla. Verjel je, da je bilo to hudičevo delo.
Z oktobrom pa se je v ata neslišno pritihotapila bolezen. Pripravljen na srečanje s svojim Stvarnikom se je poslovil od vseh nas otrok in v nedeljo 12. novembra 2017 prestopil prag večnosti. Ata, hvala Vam za zgled preprostega, ljubečega in globoko vernega očeta.
Pismo
Dragi ata!
Poznati in imeti ob sebi človeka, kot ste bili Vi, je zaklad, ki ga ne odtehta nobena druga stvar. Premalo je besed, s katerimi bi lahko izrazil hvaležnost in ljubezen, da sem Vas poznal in bil del Vašega življenja.
Zahvalil bi se Vam rad, da ste bili moj birmanski boter. Vem, da ste vsak dan molili tudi zame.
Hvala za zgled ponižnega, preprostega kmečkega človeka, ki v sebi nosi ljubezen do narave, zgled človeka, polnega vere ter zaupanja v Božjo previdnost.
V življenju ste veliko pretrpeli, še posebej med in po 2. svetovni vojni. Kljub temu niste nikogar obsojali. Dolga leta ste v sebi nosili bolečino. V veliko veselje Vam je bilo, kadar smo Vam vnuki ob godovnem dnevu ali drugi priložnosti zapeli pesem: Moja domovina.
Ostajajo lepi spomini na kresne večere, veliko lepih spominov na vsa kmečka opravila ter praznovanja. Vse nas, svoje vnuke in vnukinje, ste imeli zelo radi. Vedno ste se nas spomnili s kakšno pozornostjo ob godovnih in rojstnih dnevih.
Hvala tudi za vse lepe trenutke, ko ste pripovedovali stare zgodbe. Kadar smo ob večerih skupaj z Vami molili, se je umirilo srce, skrbi in težave so izginile.
Danes se od Vas poslavljamo ob cerkvici, ki ste jo imeli tako radi. Skoraj ni bilo molitve v mesecu maju in v božični devetdnevnici, da ne bi tukaj častili Jezusa in Marijo.
V imenu vseh vnukov in vnukinj se Vam za vse dobro, ki ste nam ga storili, lepo zahvaljujem ter Vam kličem: Na svidenje v nebesih!
Miha Kogovšek