Figure 1.
V Šentjoštu nad Horjulom so imeli 16. septembra letos nekoliko nenavaden pogreb. V domačo zemljo pri cerkvi sv. Jošta so pokopali rojaka Alberta Malovrha; pred tem je skoraj dve desetletji počival v Argentini, ki ga je pred sedemdesetimi leti sprejela kot begunca in mu ponudila delo in svobodo.
Albert Malovrh je bil rojen leta 1924 v trdni kmečki družini Pavla Malovrha in Marijane Kavčič. Mlada leta je preživel s tremi brati in dvema sestrama v varnem zavetju rojstnega doma v Šentjoštu. Komaj 18-leten je leta 1942 postal član vaške straže in se eno leto kasneje pridružil domobrancem. V začetku maja 1945 ni šel na Koroško kot večina drugih, ampak se je s še petimi Šentjoščani skrival v bližini doma. Njihov namen je bil „tistih nekaj dni ali kvečjemu tednov do vrnitve Slovenske narodne vojske“, kot so tedaj mislili, spremljati dogodke v domačem kraju. Vrnitev je seveda bila drugačna, kot so pričakovali, zato so šentjoški skrivači skupaj s Pavletom Žakljem, ki je bil kot gorenjski domobranec vrnjen v roke partizanov in mu je uspelo pobegniti iz Šentvida, odšli konec septembra čez mejo v Italijo. Nekateri od njih so se potem še ilegalno vračali in spomladi 1946 odpeljali v Italijo Milana Zajca, rešenca iz kočevskega brezna. Udba se je zato znesla tudi nad Malovrhovo družino: takoj po novem letu 1949 so zaprli očeta Pavla, mamo Marijano, sina Adolfa in hčerko Pepco. Oče je že novembra istega leta v zaporu umrl, mati je bila v zaporu štiri leta, Adolf pa kar sedem let. Kmetija je bila podržavljena, in preden so jo dobili nazaj, skoraj uničena.
Albert Malovrh je leta 1948 prišel v Buenos Aires. Bil je zadovoljen, da je tu lahko začel kolikor toliko normalno življenje. Poročil se je z Ivanko Oblak in rodilo se jima je pet otrok: Berto, Marta, Irena, Marko in Tone, katerim sta od otroštva dalje vcepljala ljubezen do Boga in slovenstva. In te vrednote prenašajo danes njuni otroci na njune vnuke in pravnuke ter s tem pomagajo ohranjati slovenski čudež v deželi pod Južnim križem. Pri tem jih spodbuja zgled očeta Alberta, ki je bil najprej graditelj šole Franceta Balantiča v predmestju Buenos Airesa, nato pa dolgoletni predsednik njenega šolskega odbora.
Pogrebno sv. mašo v Šentjoštu je vodil predstojnik slovenskih lazaristov g. Pavle Novak, ki je bil tudi sam rojen v Argentini in tam spoznal Albertove sinove. V pridigi je to povedal in se jim zahvalil, da so se odločili za izpolnitev očetove želje, da bi bil pokopan v rojstnem kraju. Somaševala sta domači župnik g. Andrej Sever in draveljski župnik p. Miran Žvanut. Gospa Pavlinka Korošec Kocmur je v poslovilnem govoru med drugim povedala sledeče: „Danes je praznik, kajti naš Albert Malovrh se po dolgih letih tujine vrača v nam vsem ljubi Šentjošt. Skoraj dve desetletji je počival v objemu argentinske zemlje, sedaj pa ste mu njegovi otroci z veliko radodarnostjo izpolnili željo in ga pospremili vsi skupaj združeni: tako kot sta Vas on in mama Ivanka vzgajala, ste ga pospremili domov, kjer bo počival v naročju matere Slovenije, v družbi svojih prednikov vse do vstajenjskega dne.“ Na koncu je ob odprtem grobu zadonela še pesem Rož, Podjuna, Zila: „V sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin!“
Kdor vsaj malo pozna življenje naših ljudi, ki so leta 1945 v strahu za golo življenje zapustili svoje domove in odšli v tuji svet, ve, kako so hrepeneli po vrnitvi. Zlasti starejši se niso mogli prilagoditi „tujim šegam in navadam“ in so do konca svojih dni želeli, da bi vsaj enkrat še prestopili domači prag, da bi vsaj od daleč še videli njivo, ki je bila nekoč njihova, da bi vsaj zadnje počivališče imeli na domačem pokopališču. Premnogim se nič od tega ni izpolnilo. Kot skromna uteha jim je morda bilo prgišče prsti, ki so jo dobili od doma in jo skrbno hranili, da bi šla z njimi v grob tam na robu argentinske pampe in jim v njem naredila vsaj trohico domačega. Kdor živi v domovini, niti ne razmišlja o tem in mu je samo po sebi umevno, da bo tu tudi pokopan. Postmoderni človek se s takimi in podobnimi zadevami skoraj več ne ukvarja niti mu ne povzročajo skrbi, naši predniki pa so to živeli in zato trpeli. Pa zaključimo z nekaj vrsticami Balantičeve preroške pesmi Sen o vrnitvi, ki smo jo slišali tudi na pogrebu v Šentjoštu:
Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,
bo davna želja domu me vrnila.
Domači kraj, kako mi spet boš drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom nad njimi tih zaspal.