Izvori in logika komunističnih pobojev

Res je, da ideje ne ubijajo, res pa je tudi, da se ljudje pobijajo med seboj s pomočjo idej. Namenoma sem zapisal, da se opravljajo poboji s pomočjo in ne zaradi idej. Za političnim zločinom se namreč rada skriva taka ali drugačna konkretna korist pa tudi zavist ali zamera, ki potrebuje notranjega pa tudi zunanjega opravičila, ki ga lahko najde v obliki primerne ideologije.

Zbigniew Brzezinski, dober poznavalec komunističnih režimov, je mnenja, da je za razumevanje leninizma in njegove politične dediščine treba sprejeti za izhodišče dejstvo, da se poizkušajo marksistični revolucionarji oprati pred zgodovino tako, da prikažejo sebe in svoj napad na družbo kot “preustvaritev” (re-create) v skladu s podobo svojega političnega sistema¹⁴ in njegovih filozofskih osnov. Ustvariti nekaj na novo pa po leninistični logiki pomeni najprej porušiti, uničiti “staro”. Zato, na primer, rušenje gradov in cerkva med komunistično revolucijo v Sloveniji ni imelo strateške osnove, temveč globok simbolični pomen. Ker pa je končna zakladnica preteklosti vedno človek, je bilo uničenje ljudi, ki so bili zvesti “tradicionalnim vrednotam”, za komuniste prej kakor vojaška akcija “politično-kulturna” potreba. Iz iste potrebe raste tudi njihov prezir do zgodovinske resnice, ki so jo od vsega začetka prilagajali trenutnim političnim potrebam.

Kadar pa postane nemoralno dejanje, kot sta umor in laž, bistveni del miselne strukture, na kateri naj bi počivali nova družba in nova “kultura”, gre za vprašanje osnovnega prevrednotenja, to je novih filozofskih izhodišč. Tega se je Lenin dobro zavedal. Kakor je njega uporabilo nemško vojaško poveljstvo med prvo svetovno vojno za rušenje notranjega reda v Rusiji, tako je sam uporabil Marxa in druge mislece in revolucionarne teoretike, da je ustvaril svojo ideologijo,¹⁵ z njo pa politični sistem, ki je kasneje rodil Stalina, Tita, Mao Cetunga in vrsto posnemovalcev. Vsi so skrivali svoj krvavi boj za oblast pod pretvezo socializma, ki naj bi pomenil znanstveno pot do človeškega napredka.

Zanimivo je, do kake mere so slovenski in ostali jugoslovanski komunisti sledili Leninovemu zgledu pri izbiri trenutka za izvedbo revolucije. Lenin je uporabil v ta namen prvo svetovno vojno in ogroženost svoje domovine od nemškega imperializma; podobno so storili nekaj desetletji kasneje voditelji slovenske partije, ko je isti sovražnik ogrožal Slovenijo. Stisko svojega naroda so izrabili za lastno korist. Pod velikimi gesli svobode in enakosti so s skrajno krutimi sredstvi pričeli boj za dosego absolutne oblasti.

Množični poboji, ki so jih zakrivile po vsem svetu razne komunistične revolucije in totalitarni režimi, ki so jim sledili, so praktičen izraz omenjenega “preustvarjanja” družbe. Regis Debray v svoji analizi sodobnih revolucij¹⁶spominja na veljavnost “starega zgodovinskega zakona”, da je “socialistična revolucija sad boja proti oboroženim silam meščanske države”, hkrati pa poudarja, da morajo oboroženi revolucionarji” v vsakem konkretnem primeru najti za svojo akcijo primerne razmere, ki so različne v vsaki deželi in na vsakem kontinentu”. Vendar naj bi ta gibanja končno našla potrebno enotnost v “podrejenosti partiji” in v “inspiraciji marksistično-leninističnih idej.”¹⁷ To, kar je skupno socialističnim revolucijam dvajsete-

[Stran 105]

ga stoletja, potemtakem ni bila politično-vojaška taktika (saj komunisti npr. v slovenskem primeru niso mogli govoriti o boju proti vojaškim enotam meščanske države), temveč brezobzirno iskanje oblasti, to je koristi s pomočjo ideologije, ki to opravičuje. V teh idejnih izhodiščih se skrivajo razlogi tako za propagandno uspešnost kakor za brezobzirno krutost njenih aktivistov. Djilas priznava, da so jih vodile “krvoločne ideje”.¹⁸ Vprašanje pa je, kako da je komunistična ideologija tako prepričljivo sproščala zločinska nagnjenja v ljudeh, da je povsod, kjerkoli je zavladala, pustila za seboj množico pomorjenih in nič manj tragično množico morilcev? Ali je prepričljivost marksistične ideje zatrla v njenih pripadnikih vsak etični čut ali pa so se brezvestni ljudje oprijemali idej, ki naj bi opravičevale njih morilske načrte in dejanja?

Predno skušamo vsaj delno osvetliti to vprašanje, je treba poudariti, da so na Slovenskem sistematično in množično morili le komunisti. Ločiti moramo med načrtnim, to je pripravljenim in hladnokrvno izvršenim zločinom za doseganje popolne oblasti, in med strastmi, ki vzplamtijo v vsakem boju iz naravnega samoobrambega nagona. Tudi te lahko povzročijo velike krivice in presežejo moralno upravičeno uporabo sile, a odgovornosti zanje nikakor ni mogoče primerjati z odgovornostjo za hladno preračunanost komunističnih pobojev. Vendar pri sodbah ljudi, ki so morili in povzročali grozodejstva, naj bi upoštevali, kar je napisal David James v poročilu o japonskih koncentracijskih taboriščih, ki so bila v marsičem podobna nacističnim in sovjetskim: “Posameznikom je treba krivdo dokazati in pri tem upoštevati, da jih je sistem naredil za kriminalce.”¹⁹

Revolucija na Slovenskem

Revolucijo je na Slovenskem pričela KP med sovražno okupacijo z načrtnim in neizzvanim pobijanjem rojakov. Po vaseh in v mestih so komunistični likvidatorji pomorili blizu tisoč poštenih, zavednih rojakov, mož in žena, ko ni bilo še nobenega oboroženega odpora. Svoje zločine so poskušali utemeljiti z znano kleveto o izdajalcih, na podlagi sklepov Vrhovnega plenuma OF, ki se je 16. 9. 1941 samovoljno razglasil za Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO), ki “edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju”. Zato naj bi bilo po drugi točki omenjenega sklepa “vsako organiziranje izven okvira OF … v času tuje okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo”.²⁰ Kot beremo v povojnem partijskem tisku, je “ta porajajoča se dejanska oblast … v SNOO … bila politična diktatura proletarjata, ki je po vsebini stvarno nasilje proletarjata nad … razrednimi nasprotniki …” Namen OF je bil potemtakem v prvi vrsti “graditev oblasti delavskega razreda v njegovo korist …, saj so bili nosilci te revolucionarne oblasti predstavniki prej izkoriščane večine. To sprva neomejeno revolucionarno nasilje … je dobilo s temi prvimi revolucionarnimi dekreti svojo … smer”.²¹ Partijci in njihovi nasprotniki se očividno strinjamo vsaj v tem, da je tako imenovana NOB bila od vsega pričetka le kulisa, za katero se je skrivala sovjetsko usmerjena komunistična revolucija. Šlo je za “koristi” ljudi, ki so se predstavljali kot predstavniki “delavskega razreda”.

Gornji dekret je Vrhovni plenum OF dopolnil decembra 1941 s “temeljnimi točkami”, ki med drugim (točka 9) določajo, da so na slovenskem ozemlju partizanske čete in

[Stran 106]Figure 1. Miselna jasnost, potrebna za orientacijo Lojze Erjavec[Stran 107]

Narodna zaščita edina slovenska vojaška formacija. Da ne bi bilo dvoma, kaj to pomeni, je IOOF izdal 31. 1. 1942 “tolmačenje” omenjene “temeljne točke”, kjer pravi, da se “sankcije (smrtna kazen) tega zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskega naroda, osvobodilnih partizanskih čet …. pod političnim in vojaškim vodstvom OF”. Glavnemu poveljstvu partizanskih čet pa se je zdelo potrebno 27. maja 1942 še enkrat potrditi 9. “temeljno točko” OF in njeno “tolmačenje” s posebno “Izjavo”, ki “postavi pod kazen … formiranje oboroženih grup izven partizanskih čet”. Gornji odlok je bil hkrati “navodilo za partizansko sodstvo”.²²

Da si je KP lastila monopol za odpor proti okupatorju, je bil vsekakor svojevrsten način “osvobajanja”. Ker je bil zanjo osvobodilni boj le pretveza za revolucijo, so bili tudi njeni izgovori za umore le pesek v oči ljudstvu, ki na tako nasilje ni bilo ne navajeno ne pripravljeno. Za izvajanje nasilja ni potrebovala KP ne pravnih ne moralnih osnov. Zadostovali sta ji moč v Moskvi izšolane in v Španiji preizkušene “elite” ter tehnično dobro pripravljena organizacija, s katero je že dolgo čakala primernega trenutka za akcijo. Vse to se je dogajalo pred ustanovitvijo vaških straž, ki predstavljajo prvi, čeravno še pasiven odgovor civilnega prebivalstva na komunistične likvidacije Slovencev.

Vrhunec terorja pa je KPS dosegla po koncu vojne leta 1945 z enako preračunanimi množičnimi poboji domobrancev, slovenske narodne vojske in drugih nasprotnikov. Odprla je novo poglavje svoje nasilne zgodovine. Vendar se s temi pokoli ni izdivjala, temveč je med rojaki še dolga leta v različnih oblikah in ob uporabi različnih metod, poznanih po vseh državah, kjer so vladali marksistični totalitarizmi, širila strah. S strahovanjem množic je že Lenin “ustvarjal” nov, socialistični tip človeka, ki naj zavzeto dela in je oblasti pokoren ali pa se ga zaradi nesocialnosti in politične nezanesljivosti likvidira. Teror je od vsega početka sprejeta metoda marksizma-leninizma, kot je ugotovila že Rosa Luxemburg, ki je leta 1919, verjetno prva, uporabila izraz “rdeči teror”.²³Tudi Djilas, eden od prvakov jugoslovanske komunistične revolucije, je izredno dobro prikazal, do kake mere so bili on in njegovi tovariši pripravljeni na sistematično nasilje, ko je napisal, da “kdor želi voditi vojno in revolucijo, mora biti pripravljen ubijati; ubijati svoje sonarodnjake, celo svoje prijatelje in sorodnike.”²⁴ Vse to nasilje naj bi v teoriji služilo preobrazbi družbe, v resnici pa je bilo, tako kot povsod po svetu, le orodje partijske klike pri doseganju in obvladovanju privilegiranega položaja v družbi.

Lenin je že leta 1901 zagovarjal nasilje in množično ustrahovanje kot veljavno sredstvo za dosego ciljev. Poudaril je, da se “načelno nismo nikdar odpovedali terorju in se mu tudi ne moremo odpovedati.” Malo pred izbruhom boljševiške revolucije pa je zapisal, da je zanj demokracija “organizacija za sistematično uporabo sile enega družbenega razreda proti drugemu, enega dela ljudstva proti drugemu”.²⁵ V njegovih Zbranih delih pa je najti tudi “znanstveno definicijo” diktature proletariata, “ki je moč, katere ne omejuje noben zakon, katere ne veže nobeno pravilo in ki je osnovana neposredno na sili.”²⁶ Tako ni čudno, da je njegov slovenski posnemovalec Edvard Kardelj naročal, naj partizani aktivno spodbujajo sovražnikove represalije, in svetoval vodstvu OF podpihovanje sovražnikovih povračilnih akcij z namenom, da bo “teror povzročil oboroženo akcijo”.²⁷ Tako pisanje

[Stran 108]

je skladno z marksistično-leninistično revolucionarno teorijo in prakso, nikakor pa ni izraz domoljubnega boja. Sicer pa komunisti niso nikdar skrivali pravega namena tako imenovane Osvobodilne fronte. Že ob snovanju njene predhodnice, Antiimperialistične fronte, naj bi prisotni govorili o njenih “socialnih ciljih”, pri čemer so “vedno razumevali tisto zadnjo etapo, ki naj uresniči tudi socialno revolucijo”.²⁸ V “geslih narodnoosvobodilnega boja”, ki jih je objavilo vodstvo OF junija 1941, že lahko beremo trditev, da je “Sovjetska zveza vodilna sila in glavna opora slovenskega naroda”.²⁹Po napadu Nemčije na ZSSR 22. junija 1941 je CK KPS pozval vse Slovence v boj pod “genialnim vodstvom delavsko-kmečke Rdeče armade” … in “našega velikega Stalina”, medtem ko Slovenski poročevalec “v natančnejšem programu” pravkar preimenovane Protiimperialistične fronte v OF jasno pove, da bo “narodnoosvobodilna vojna obenem tudi ljudska revolucija”.³⁰ Kardelj je kot član centralnega komiteja KPJ novembra 1941 razglasil Sovjetsko zvezo kot “svetlobo”, h kateri se človeštvo obrača s “toplim upanjem”, ker je ta država delavcev in kmetov edina, ki je zmožna “voditi stalno in dosledno borbo proti fašističnemu napadalcu” pa tudi zagotoviti blaginjo in srečno življenje.³¹ Dva meseca kasneje, januarja 1942, pa isti avtor toži, da v Sloveniji malomeščanski, demokratični intelektualci dušijo v gibanju OF njeno pravo “revolucionarno demokratičnost”.³² Odvisnost od Sovjetske zveze in njenega političnega modela ter revolucionarna pot do oblasti sta bili značilnost jugoslovanske in slovenske KP. Odpor, ki ga je vzbudila od partije vodena OF med rojaki, je bil usmerjen proti sovjetizaciji Slovenije, kar so nasprotniki komunistov vedno trdili. Prav zato so jih ti pomorili.

V komunističnem sistemu človeška oseba nima vrednosti in je zato lahko žrtvovana “velikim idealom”. Lenin je to nazorno pojasnil v nekem dekretu januarja 1918, kjer naroča, da je treba “očistiti rusko zemljo vsega škodljivega mrčesa”, kar je bil ukaz za množično iztrebljenje nasprotnikov. Njegov sodelavec M. Y. Latsis je opisal izvajanje teh navodil v praksi: “Mi se ne bojujemo proti posameznikom. Iztrebljamo meščanstvo kot razred.”³³ Ali ne spominjajo te besede na proglas IOOF (27. 8. 1942), naj se “brezobzirno iztrebi iz narodnega telesa belogardistično golazen”?³⁴ V istem duhu izzveni tudi ukaz očeta komunistične revolucije na Slovenskem E. Kardelja svojemu sodelavcu Mačku (1. 10. 1942) ob pojavu vaških straž: “Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako tudi oficirje, intelektualce itd. ter zlasti kulake in kulaške sinove.”³⁵ Kot vestni posnemovalci boljševistične revolucionarne prakse so slovenski komunisti ob odsotnosti meščanskih oboroženih sil in protirevolucionarne “bele garde”, ki sta bili po njihovih učbenikih potrebna elementa za izpeljavo revolucije, namenoma ustvarili odpor s pobijanjem civilnega prebivalstva. Morali so likvidirati in mučiti na stotine rojakov v okupirani domovini, predno so se kot spontan izraz ljudske samoobrambe pričele porajati vaške straže. Tem oboroženim skupinam, ki še daleč – niti po vojaški organiziranosti niti po politični usmeritvi – niso bile podobne nekdanji ruski beli gardi, so komunisti rekli “bela garda”. To izmišljeno ime se je kot zmerljivka ohranilo do danes. Vendar so komunistični revolucionarji svoj cilj dosegli: v družbi so ustvarili dva pola,

[Stran 109]

potrebna za izpeljavo svojega dialektičnega modela. Tako so se lažje sklicevali na zgodovinski determinizem, v katerem je postal različno misleči rojak le mrčes, ki ga pobiješ, da ne bo motil “nujnega” zgodovinskega razvoja v smeri socializma.

Nedolgo tega so hoteli nekateri Slovenci pripisovati komunistično krvoločnost na Slovenskem sosedom z juga, drugi spet našemu narodnemu značaju, tretji raznim psihološkim faktorjem, npr. zanesenosti zmagovalcev. To bi morda lahko držalo, če bi bile množične likvidacije dejanskih in potencialnih nasprotnikov le posebnost komunistične revolucije v Sloveniji. Vendar vemo, da ni tako. Kardelj, Kidrič in ostala “tovarišija” na Slovenskem so pod brezobzirnim vodstvom Josipa Broza zvesto sledili metodam, ki jih je uporabljal že Lenin in temeljito izboljšal in preizkusil Stalin. Šlo je za hladen in dolgoročen načrt uničenja idejnih nasprotnikov. Poboj razoroženih domobrancev je bil premišljeno dejanje. Za njegovo izvedbo je bila potrebna dobra organizacija in tudi primerna psihološka priprava. Sicer je prišlo v mnogih primerih tudi do osebnih maščevanj in do izrazov bolestnega sadizma, celoten načrt pa je bil politično premišljen, bil je del že preizkušene revolucionarne metodologije.

Sicer pa, ali imajo slovenski komunisti in partizani kot njihovo vojaško orodje pravico govoriti o zmagi? Vojaško zmago nad nacisti in fašisti so priborili zavezniki na mednarodnih bojiščih, politično pa jo je podaril jugoslovanskim komunistom Stalin v Jalti. Partija kot politično-vojaška skupina, ki je pomorila več Slovencev kot okupatorji, ki ni zmanjšala, temveč le povečala trpljenje našega naroda pod okupacijo, ki ni skrajšala vojne na narodnem ozemlju niti za hip, je prav zaradi zavezništva s Sovjeti zapravila slovenskemu narodu velik del njegovega ozemlja in prepustila večji del obmejnih rojakov njihovi usodi, bi se težko postavljala z zmagoslavjem. Praznuje lahko le obletnice prevzema totalne oblasti. Domobranci, proti katerim je bila po septembru leta 1943 naperjena vsa sila partizanskih enot, so se kot nepremagana slovenska vojska umaknili iz domovine šele pred silo sovjetskih divizij, konkretno pred Tretjo ukrajinsko armado maršala Tolbuhina³⁶ in pred oddelki komunistične jugoslovanske armade.

Temeljni vzorec komunistične logike

Dolga zgodovina komunistične revolucije in strahovlade v Rusiji in v Ukrajini (kasnejši ZSSR) z desetinami milijonov žrtev ter preračunana morilska taktika, značilna za marksistično usmerjene prevrate, na primer v Španiji, na Kitajskem, v Vietnamu, v Kambodži, na Kubi, kot tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kaže na skupna izhodišča načrtovanega nasilja. Povsod naj bi zrasla “nova družba” iz krvi političnih in idejnih nasprotnikov, to je ljudi, ki niso sprejemali marksizma kot nezmotljive formule za dosego družbenega napredka, ali pa so sprevideli, da predstavlja partijski manjšini marksistična ideologija le teoretičen izgovor v boju za dosego absolutne oblasti.

Lenin, ki je bil poklicni revolucionar, je dobro vedel, da je treba nadomestiti pomanjkanje objektivnih argumentov za marksistično družbeno reformo z nasiljem. Ker pa je nasilje nad bližnjim, pa najsi bo to umor, odvzem svobode ali mučenje, v nasprotju s človekovo vestjo, je bilo treba dati izvrševalcem partijske politike “racionalne” razloge, ki bodo spremenili zločin ne le v koristno, temveč v potrebno in zaslužno dejanje. Z nekoliko iznajdljivosti je Lenin potrebne argumente dobil pri Heglu in Marxu. Iz “likvidacij” nasprotnikov je ustvaril mit socialne koristnosti in nujnosti na odrešujoči poti razvoja. Življenju in svobodi posameznika je vzel sleherno vrednost in

[Stran 110]

protagonistično vlogo dal množici. Posamično bitje, osebo, naj bi se smelo žrtvovati splošnemu pojmu družbe. Narod, ki ga sestavljajo konkretne družine in enkratne osebe, naj bi nadomestila množica, masa, v kateri so posamezniki odvezani od vseh naravnih, zunanjih in notranjih moralnih zakonov. Marksizem-leninizem daje prednost splošnosti pred posamičnostjo, kar izvira iz Heglove filozofije; ta ima v politični praksi odločujoč pomen. Maso je namreč mogoče manipulirati s pomočjo propagande in sile, ki sta orodje v trdnih rokah partijske “elite”, posebno če je tako delovanje mogoče opravičiti z “nujnostjo”, “začasnostjo” in z neposedno “koristnostjo”. S tem je leninizem odrešil posameznike odgovornosti in v njih spodnesel zadnje moralne zavore.

Vendar so morali komunisti za doseganje širše podpore predvsem med izobraženci utemeljiti nameravane zločine še z dodatnimi “znanstvenimi” argumenti. Dialektični materializem naj bi s svojim zgodovinskim determinizmom služil kot izgovor za nasilje, ki ga je izvajala partijska manjšina na poti do popolne oblasti in pri njenem ohranjanju. Marksisti so se razglašali za edine jasnovidce nujnega zgodovinskega poteka; pri tem so ob poenostavljeni presoji preteklosti “znanstveno” napovedovali prihodnost. Kot je znano, je po njihovem mnenju osebna lastnina proizvodnih sredstev izhodišče izkoriščanja. Zato naj v socialistični družbi zasebno lastnino nadomesti državna, člani partije pa naj kot edini dovoljeni politiki prevzamejo vlogo nekdanjih lastnikov. Kdor je nasprotoval taki viziji napredne, socialistične družbe, je bil “reakcionar”. Reakcionarji naj bi zaradi svoje slepote ali zlobe zavirali kolo “neizogibnega” zgodovinskega razvoja in s tem podaljševali trpljenje izkoriščanega ljudstva. Zato jih je bilo treba hkrati z osebno lastnino odstraniti. Tako je bila utemeljena likvidacija idejnih in političnih nasprotnikov in ropanje njihovega imetja.

Množični umori resničnih in potencialnih nasprotnikov so postali skupni imenovalec revolucij, ki so sledile leninističnemu modelu doseganja oblasti. Ta je s svojim ideološkim dogmatizmom in politično nestrpnostjo omogočil, da je postal Leninov naslednik Stalin, kot presoja angleški zgodovinar Robert Conquest, “verjetno največji množični morilec v človeski zgodovini, ki statistično zasenči celo Hitlerja”.³⁷ Pri tem so boljševiki skrbno uporabljali že prej nabrane revolucionarne izkušnje. Marxova teorija o revoluciji je dobila že v Leninovih časih potrebno dopolnilo v konkretnem, praktičnem “revolucionarnem katekizmu” Sergeja Nečajeva in Mihaela Bakunina ter v podobnih delih izkušenih anarhistov. Razvrščanje ljudi na kategorije in se stavljanje seznamov tistih, ki jih je treba likvidirati, ni izum slovenskih komunistov, marveč le natančna izvedba Bakuninovih navodil, da je treba družbo razdeliti v več kategorij, od katerih je prva nepreklicno “obsojena na smrt brez usmiljenja”. “V prvi vrsti je treba iztrebiti močne in inteligentne ljudi, ki so posebno nevarni revolucionarni organizaciji.” Vodilne osebe je potreba “uničiti po takem vrstnem redu, kakor lahko škodijo revoluciji.”³⁸Hladnokrvni ukazi KPS za poboje v Sloveniji so pomenili dosledno izvajanje preizkušene leninistične “revolucionarne prakse”.

Ko sem pred leti vprašal nekega marksističnega teoretika, kako se bodo komunisti izognili temu, da zakoni dialektike ne odplavijo čez nekaj desetletji tudi njih, kot so razne družbene sisteme pred njimi, je samozavestno odgovoril, da kaj takega ni mogoče, ker oni poznajo zakone zgodovinskega razvoja in se jim ne bodo upirali, temveč jim sledili, v smeri, ki jo je nakazal Marx. Iz tega odgovora zveni po eni strani prepričanje o pravilnosti marksizma, po drugi pa mnenje, da se bodo komunisti znali

[Stran 111]

prilagajati razmeram. Zdaj, ob ruševinah njihove “znanstvene” polomije vidimo, da to v praksi res počno. Marksistična teorija jim je bila sredstvo; ko jim ne služi več, jo zamenjujejo za drugo, da le ohranijo oblast. Na to naj bi pomislili vsaj tisti slovenski politiki, ki so prepričani demokrati in jim je mar krščanske civilizacije. Opraviti imajo z nasprotniki, katerim moralne vrednote ne pomenijo nič in ki razglašajo velike ideale le za varanje množic in za doseganje gospodarske moči in politične oblasti; podobno kot nekoč njihovi boljševiški predniki.

Če pomislimo, koliko ljudi je izgubilo življenje ali svobodo, ker niso verjeli v marksistično “znanstvenost”, nas prevzame groza. Odgovornih nosilcev polpreteklega totalitarnega režima na Slovenskem in njihovih dedičev pa ta “spodrsljaj” na zgodovinski stezi očitno ne moti. Za večino od njih je vsaka “resnica”, četudi so še včeraj prisegali nanjo, relativna in jim pomeni le pragmatično sredstvo pri doseganju konkretnih, materialnih koristi.

Izraz “znanstven”, za katerim se je skrivala vsa nebogljenost leninistične teorije, je deloval v prvi polovici tega stoletja kot dobro izbran ščit. Velik del izobražencev moderne Evrope in seveda tudi Slovenije je takrat sprejemal marksistično znanstvenost kot dogmo in s tem tiho priznal lastno intelektualno in moralno šibkost. Zdaj, ko se je sesul peščeni grad marksizma, ko je njegova znanstvenost postavljena na laž, le malokdo od njegovih nekdanjih malikovalcev prizna, da se je motil. Zanimivo pa je, da nasledniki in politični potomci “znanstvenih” marksistov-leninistov danes z isto zavzetostjo branijo svoje interese pod videzom “strokovnosti”. Kdo se upa dvomiti, kadar spregovori “stroka”? In spet niso “izobraženci” med zadnjimi, ki se vedejo, kakor da bi se znanstvenost in strokovnost v gospodarstvu in politiki kazala v dogmatičnih sodbah in ne v treznem razmisleku, globokem razumevanju in odgovornem odločanju.

Kaj mi pomeni “marksizem”, se sprašuje eden od dedičev revolucije in odgovarja, da je to “enostranska in zastarela filozofija, ki malo zaostruje sliko razrednih napetosti, ne daje pa nobenega pravega odgovora. Opažam, da je sklicevanje na marksizem ena od značilnosti mnogih totalitarističnih režimov.” In kaj pomeni temu piscu “komunizem”? Priznava, da je “kot teorija utopija, kot praksa pa izgovor za totalitarizem”.³⁹ Tako presojanje iz varne sedanjosti je sicer pravilno, vendar lahko in poceni. Bolj kot zaradi svoje resničnosti pretresejo gornje besede, ker enostavno prezrejo morje gorja, ki so ga pripadniki te “enostranske utopije” povzočili, mnogi “strokovnjaki” pa opravičevali. Kadar se pošten mislec zmoti, to prizna in obžaluje ter skuša pokazati na razloge in na posledice svoje pomote. Med slovenskimi nosilci do nedavnega “prevladujoče filozofije” in “absolutne oblasti” so taka priznanja redkost. Tisti pa, ki so predvidevali negativne družbene posledice marksizma že v času pred revolucijo, in sicer na podlagi analize njegovih filozofskih prvin in socialnih teorij, kar je ena od bistvenih dolžnosti izobraženca, pa v domovini še vedno niso cenjeni.

Prav zaradi površnosti in lahkovernosti tistih, ki bi morali misliti in predvidevati, je bilo mogoče, da je večji del dvajsetega stoletja razmeroma majhna skupina marksistov spretno usmerjala in oblikovala svetovno javno mnenje. Pri tem je uporabljala sredstvo, ki ga iz nerazumljivih razlogov še vedno imenujemo “propaganda”, pa je bila v mnogih primerih čisto navadna in dosledno širjena laž. Kazati se drugačnega, kakor človek v resnici je, to je živeti lažno, dvojno življenje, naj bi bila po Bakuninu ena od nalog pravega revolucionarja, ki “mora živeti sredi sedanje družbe z namenom, da jo razruši”.⁴⁰Govoriti o narodni

[Stran 112]

osvoboditvi pa izvajati partijsko revolucijo, je bilo Leninovim in Stalinovim učencem nekaj samo po sebi umevnega. Jugoslovanski revolucionar Josip Broz je dejal o tako opevani NOB: “Navsezadnje je bila to državljanska vojna. O tem med vojno nismo hoteli govoriti, ker nam ne bi koristilo.”⁴¹ Kazati se drugačnega, kot je, se človeku z nepokvarjeno, naravno vestjo – upira. Zato ni čudno, da je toliko ljudi, tudi dobrih kristjanov, komunistom nasedalo. Niso predvidevali, da svet brez moralnih vrednot, katerega so si težko predstavljali, upravičuje splošno in neomejeno uporabo sistematične laži. Komunisti lažejo, ker ne spoštujejo resnice, ampak jo “oblikujejo” po svoji volji glede na trenutno korist. Slovenski komunisti se omenjene “propagandne” metode, to je oportunističnega oblikovanja “svoje resnice”, niso držali le v času revolucije, temveč jo spretno in uspešno uporabljajo vse do današnjih dni.

Praksa posplošene uporabe laži na eni ter njenega nekritičnega sprejemanja na drugi strani pa se ni širila po deželah Sovjetske zveze in kasneje po vsem svetu zato, ker bi bila sama na sebi privlačna ali prepričljiva, marveč tudi zato, ker je velikemu delu ljudi, predvsem izobražencem, prijala. Resnica je intelektualno in moralno zahtevna. Laž in tudi nekritično sprejeta zmota pa dopuščata, vsaj nekaj časa, neodgovorno brezbrižnost in leporečje.

Logika laži

Zarota molka, o kateri je pisal papež Pij XI.,⁴² je bila v veliki meri odločitev svobodnih ljudi proti resnici in pasivni plebiscit za utvaro, za utopično pričakovanje raja na zemlji. Živeti zasanjan je bilo in je prijetneje kakor sprejemati izzive resničnosti; a človek se mora prej ali slej zbuditi iz zasanjanosti. Ko pa si ne more več prikrivati, da je živel v laži, se rado zgodi, da človek prekolne resničnost, ne laži, ki ga je zavajala. Podobnost z zasvojenostjo narkomanov ni naključna, tudi oni se zavestno in prostovoljno odločajo za prevaro in laž. Tudi ni naklučje, da preziru do resnice v obeh primerih sledi prezir do življenja.

Ko perujski pisatelj Vargas Llosa v eseju “Utvara in zgodovina” analizira študijo “Le passé d’une illusion” francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta o komunistični ideji dvajsetega stoletja, pravi, da je pomembneje kot zgodovina komunizma “izredno nasprotje, ki obstoja med objektivno zgodovino in med njeno idealizirano in mistificirano vizijo, ki je skoraj šestdeset let prekrivala in nadomeščala resničnost tako v intelektualnih kakor praktičnih pogledih”. Pri tem, pravi, ni šlo toliko za prevaro kakor za samoprevaro, za prostovoljno izbiro mnogih ljudi, ki so hoteli verjeti v utopijo in se zavestno oklenili laži. Vztrajali so v utvari, čeprav so imeli dovolj razlogov in dokazov, da bi se lahko odločili drugače. Utvara komunizma je izpolnjevala praznino, ki se je polaščala modernega človeka s tem, da je prikazovala kot dosegljive vse človekove želje ter obljubljala človekovo dokončno “znanstveno dozorelost”.⁴³

Znano je, kako je eden od očetov komunistične revolucije na Slovenskem na stara leta opravičeval svoje laži o stanju v Sovjetski zvezi, rekoč, da če bi govorili resnico o tem, kakšno je tam življenje, bi jim nihče ne maral slediti. Pa se je stari mož verjetno motil. Velika večina ljudi, vsaj na Slovenskem, je imela dobre informacije o boljševiških zločinih, a jih mnogi niso marali priznati, ker so hoteli verjeti pravljicam, ki so obljubljale raj. Res se je na svetu kaj malo spremenilo od časov, ki jih opisuje Geneza. Tokrat je igrala vlogo kače partija, ki se je – zvesta svoji naravi – ob pričetku političnega

[Stran 113]

potresa hitro prelevila, tako da zdaj živijo njeni nasledniki pod drugo krinko in na novo pričenja staro, že neštetokrat ponovljeno, pa za človeka vedno vabljivo igro.

Če je komunizem v tolikih deželah pripeljal do krvave revolucije in po njej do tiranije, je to sicer res posledica zmotne in varljive ideologije, a v veliki meri tudi mnogih neodgovornih pa tudi zavestno slabih osebnih odločitev, to je človeških slabosti, in tudi zlobe.

Ko so komunisti med nami pričeli moriti ljudi, za katere smo vsi vedeli, da so zavedni narodnjaki ter pošteni, večkrat vzorni ljudje, je stal vsakdo pred tiho odločitvijo. Izraziti svoje mnenje, obsoditi zločin in s tem tvegati glavo ali brez besed prikimavati kleveti o izdajalcih, ki jih je “strokovno” širila partijska centrala “znastvene laži”? Ostati tiho je bilo lažje, varneje, a hkrati je tako zadržanje pomenilo notranje glasovanje za laž in za zločin. Tehtnica vesti se je nagnila in zdaj je bilo treba le še iskati izgovorov za držo, ki je bila v nasprotju s krščansko oblikovano vestjo. In tako iskanje izgovorov še danes bremeni tudi nekatere verne kristjane ter jih v osebnem in javnem življenju paralizira.

Sklep: Iz preteklosti v prihodnost

Ko danes pogrešamo, kot radi govorimo, pokončnih ljudi, se ozrimo v polpreteklost in bomo videli, koliko zavednih, pokončnih rojakov je končalo pod kroglami komunistov, koliko jih je izgubilo zdravje in nekateri celo svojo pokončnost; bodisi v ječah bodisi pod dolgolet nim pritiskom nekrvavega, političnega terorja. Vsak terorizem upošteva šibkost človekove narave. Toliko bolj drži to za komunistično strahovlado, ki je od vsega začetka za obvladovanje oseb in množic uporabljala znanstvene izsledke osebne in družbene psihologije. Tako se je partiji posrečilo v razmeroma kratkem času z grožnjami, z obljubami in s podkupovanjem pretopiti mnogo državljanov v brezbrižno maso, medtem ko je nad ostale pritisnila z vso težo nasilja. Komunisti in njihovi sopotniki so govorili, da hočejo spremeniti naš narodni značaj.⁴⁴ V določeni meri se jim je to posrečilo. Niti potomci krvnikov niti družine pomorjenih in preganjanih ne bodo nikdar več take, kot bi sicer bile. Števila krvavih in nekrvavih žrtev njihovega strašnega eksperimenta ne bomo nikdar poznali, še vrsto let pa bo nad nami temna senca preteklih zločinov in krivic.

Med ruševinami komunizma ostajajo nedotaknjene bistvene idejne primesi, ki so ga naredile za eno največjih, če ne celo največjo prevaro v zgodovini. Komunisti so razvrednotili človeka in umor spremenili v brezosebno “likvidacijo” in z ljudmi hladnokrvo manipulirali. Tistim, ki so postavljali neke nove družbene temelje na rekah krvi, življenje ni bilo vrednota. Podobno ne spoštuje življenja pokomunistična, porabniška družba. Z ustavo in z zakoni brani umor nerojenih oseb, likvidacijo otrok brez imena. Slovenski narod je demografsko oslabljen zaradi komunističega genocida; podobno ogroža dandanes njegov obstoj, ob molku javnega mnenja, omenjeni pomor nerojenih rojakov. Danes se poleg kristjanov le malokdo poteguje za to, da bi življenju in človekovi osebi priznaval pravo veljavo in čast.

Če so nekdanje generacije komunistov obvladovale ljudstvo z nasiljem, z materialistično ideologijo in z lažjo, poskušajo njihovi idejni sinovi in hčere doseči nekaj podobnega z drugačnimi, a ne povsem drugimi sredstvi. Kljub mnogim nasprotjem je “skupni imenovalec marksizma in liberalizma v tem, da se tako eden kakor drugi omejuje na imanentne in povsem zemske perspektive človeške zgodovine”. Zato so nekdanji totalitarci, katerim je bila “morala” le občasna “taktika” na poti do določenih osebnih in skupinskih koristi, kaj

[Stran 114]Figure 2. Iz preteklosti v prihodnost Lojze Erjavec [Stran 115]

“lahko postali liberalci, potem ko so nehali biti komunisti”.⁴⁵

Zgodovinski determinizem, ki so ga oznanjali komunisti, naj bi odvezoval posameznika sleherne odgovornosti. Relativizmu, ki so se ga po polomu marksizma oklenili nekdanji oblastniki, je osebna odgovornost prav tako tuja. Človekova enkratnost in posebnost sta bili neskladni z nekdanjo doktrino o protagonizmu množic, a tudi ne prijata modelu pomasovljenja v okviru globalnega trga. Nekoč so hoteli močne osebnosti iztrebiti, zlomiti ali izolirati, danes pa jih poskušajo obvladati ali utišati s pomočjo medijskih monopolov. Marksizem si je prizadeval uničiti družino in narod kot naravna varuha individualnosti in temelja naravnega reda. Sodobni progresistični materialisti hočejo razvrenotili družino s teorijo spola. Če so nekoč komunisti propagirali, naj se za blagor človeštva internacionaliziramo, se njihovi potomci zavzemajo, da bi zdaj, ko imamo lastno državo, žrtvovali lastno narodnost in jezik, bodisi na oltarju Evrope bodisi na grmadi multikulturnosti. Če naj bi se nedolgo tega podrejali “znanstveni” dogmi dialektičnega materializma, naj bi zdaj sprejeli materializem po pragmatični poti. Ni potreben prevelik miselni napor, da opazimo kontinuiteto takih nenaravnih in tudi protinarodnih teženj. Kot nekoč stoji slovenski izobraženec pred nalogo, da razčleni in odkriva pravo vsebino političnih in gospodarskih gesel, s katerimi psihološke delavnice dedičev nekdanjega sistema prepletajo naš kulturni prostor.

Politični slogan je imel v času enoumja izreden pomen, ker je večini prihranjal “napor” mišljenja. Tudi nova progresistična družba rada uporablja taktiko uveljavljanja kakih »neizpodbitnih«, a nikdar preverjenih »dejstev«. Volja odkrite ali prikrite manjšine prihaja na ta način do posameznika že prebavljena in zavita v lep, vabljiv ovoj. To pomaga pri uničevanju razsodne individualnosti, ki je temelj zdrave in trdne kulturnosti. Ker danes ni več mogoče masovno pobijati idejnih nasprotnikov, jih poskušajo nekdanji kolektivisti, sedanji pro gresisti, razosebiti in razvrednotiti v mlačni nenačelnosti relativizma. Oborožen boj za brezrazredno družbo je nova generacija preimenovane partijske elite nadomestila z neoboroženim bojem za družbo brez identitete in brez vrednot. V tem boju je posameznik lahko ranljiv; skupnosti, družinska in narodna pa tudi verska občestva lahko uspešno kljubujejo tokovom umetno ustvarjenega javnega mnenja in tega z vztrajno zvestobo resničnim vrednotam tudi preusmerijo.

Miselna jasnost, potrebna za orientacijo sredi posplošenega relativizma, je lahko sad kulturne samobitnosti, trdne osebne vere in globokega, discipliniranega študija. Odpor javno sprejeti zmoti pa zahteva tudi pogum. Ne gre za lahko pot, marveč za strmo stezo, ki vodi k vzvišenemu cilju, ki ni dosegljiv brez vztrajnosti, napora in pripravljenosti na žrtev.

Tako je tudi nova generacija Slovencev pred vprašanjem žrtve. Ker so moralne vrednote visoko nad vsakdanjimi, tvarnimi koristmi, zahteva življenje v skladu z njimi tudi to, da je človek pripravljen sprejemati nase tudi odpovedi. Tukaj se stikata in razhajata dve poti: pot revolucije, ki ob geslu “žrtve morajo biti” misli predvsem na žrtvovanje svojih nasprotnikov, in pot krščanskega spreobrnjenja ter družbene prenove, ki temelji na svobodni, velikodušni požrtvovalnosti osebe, ki ljubi in išče skupno dobro.

Sredi prejšnjega stoletja so tisoči rojakov darovali svoje življenje za verske in narodne vrednote. Njihova žrtev je izhodišče za razumevanje slovenske sedanjosti in upanje naše prihodnosti. Bog daj, da bi raslo tudi danes med nami dovolj rodoljubov, pripravljenih velikodušno žrtvovati vsaj del svojega ugodja za iste vrednote in tako zagotoviti našemu narodu prihodnost. ?

[Stran 116]