V zadnjih nekaj številkah Zaveze smo spoznavali življenje slovenskih beguncev v taboriščih v Italiji. V njih so se znašli po drugi svetovni vojni, potem ko so maja 1945 zaradi strahu med maščevanjem in nasiljem partizanov ter komunistične oblasti, ki si je oblast prisvojila s krvavo revolucijo, izvedeno v času najhujše preizkušnje slovenskega naroda, zapustili svoje domove ter odšli čez mejo. »Dovolj je bilo, da se je zvedelo: ‘Domobranci se umikajo, partizani prihajajo,’ da je množico ljudi prevzel strah in mnoge pripravil do tega, da so zapustili dom. Ne za dolgo, so mislili, le do Ljubljane, dokler ne pridejo zavezniki …, morda do Kranja …, le čez Ljubelj … do Angležev. Nihče ni zapuščal domovine, le umakniti so se hoteli za nekaj časa, da rešijo življenje, dokler se stvari ne umirijo,«12 je pred leti zapisal Marko Kremžar, tudi sam begunec. Prepričana sem, da še nekaj dni pred tem praktično nihče med njimi ni pomislil, da bodo prav kmalu v naglici v nahrbtnike spravljali najnujnejše za na pot. Da bodo zgolj v nekaj urah sprejeli odločitev, ki bo zaznamovala ne le njihova življenja, temveč tudi življenja njihovih otrok in vnukov; v resnici celoten slovenski narod. Ne tako malokrat slišim dandanes reči ljudi: ‘Večina med njimi ni bila ničesar kriva, lahko bi ostali doma. Nihče jim ne bi storil nič žalega.’ Toda stvar še zdaleč ni bila ne tako preprosta niti tako gotova, kot kdo misli, niti ni bilo samoumevno, da jim nova oblast ne bo nič storila. Zgodilo se je prav nasprotno. Večina med njimi je imela izkušnjo medvojnega komunističnega nasilja. Če ne neposrednega, še posebej če so živeli v mestu ali pa v nemški okupacijski coni, so ga pa zagotovo doživeli njihovi bližnji, sorodniki ali prijatelji. Marsikaj hudega so vedeli povedati tisti, ki so vojna leta preživeli na Dolenjskem in Notranjskem. Janja Žužek, ki je konec julija 1945 v taborišču Monigu maturirala v slovenski begunski gimnaziji, ustanovljeni prav tam, v taborišču, se je v enem izmed intervjujev spominjala, kako je zaradi krutih izkustev med vojno prehitro dozorela. Med drugim je na lastne oči videla, kako so ujetnike s Turjaka z zvezanimi rokami ter privezane drug na drugega gnali po gozdni stezi nad gradom, zatem pa je slišala še strele in krike. Tudi drugi, ki so bili v taboriščih v Italiji, so s seboj nesli podobne izkušnje in zgodbe.
Da je bil njihov strah tistega maja 1945 upravičen, potrjuje ravnanje povojne komunistične oblasti z vrnjenimi domobranci in okoli šeststo civilisti, ki so bili takrat skupaj z njimi na tistih vlakih. Ne le domobranci, tudi civilisti, med katerimi so bili tudi očetje, matere, žene in sestre, niso nikoli več prišli domov, temveč so jih vse umorili. Takrat, na Vetrinjskem polju, so begunci čutili, da bi jih doletela enaka usoda, če bi se zanje ne zavzel dr. Valentin Meršol, tudi sam begunec. V zahvalo so mu desetletja kasneje, ko je bilo to končno možno, v vetrinjski cerkvi postavili spominsko znamenje. Da njihova odločitev, čeprav sprejeta v hipu, ni bila tako neracionalna, kot bi jo nekateri želeli prikazati, potrjuje tudi ravnanje povojne komunistične oblasti v Sloveniji. Mnogi so takrat izginili, številni, ne le moški, temveč tudi ženske, matere, dekleta, so bili zaprti in poslani v delovna taborišča. Tiste, ki so med vojno nasprotovali komunistični zlorabi vojne groze, da bi prišli na oblast, ali pa so se temu uprli njihovi bližnji, tudi aktivno, si je povojna oblast krepko privoščila. Dobesedno se je izživljala nad njimi, jim vzela hiše, stanovanja, njive, posesti, mnogim pa onemogočila normalno življenje ter jim zaprla pot do delovnih mest, primernih njihovim sposobnostim. Tako krivično in izključujoče ravnanje se je vleklo
[Stran 097]
vse do konca osemdesetih let. Najhuje je bilo to, da se je oblast spravila tudi nad njihove otroke! Ko torej danes gledamo na tisti maj leta 1945, lahko razumemo, zakaj se je več kot deset tisoč Slovencev podalo na pot begunstva. Ko spoznavamo njihovo begunsko usodo v taboriščih v Avstriji in Italiji, kjer so spisali navdihujočo zgodbo, polno upanja, ter pokazali neverjetno ustvarjalno moč, ki ni navduševala le taboriščnih vodij, temveč vse, ki so se z njimi srečali, slutimo, da smo takrat kot narod res izgubili svoj vitalni del. Toda, da bi resnično lahko doumeli, v čem in zakaj je ta zgodba tako neverjetna, tako navdihujoča, je treba razumeti tudi druge okoliščine, v katerih se je pisala.
Vse skupaj se je torej začelo maja 1945, ko se je poleg dvanajst tisoč domobrancev na negotovo pot odpravilo še prek deset tisoč civilistov; med njimi več kot tisoč otrok. Po čustveno in fizično izjemno naporni poti čez Ljubelj ali proti Italiji so se znašli v popolnoma novem okolju; v taboriščih, kjer jim zavezniške oblasti marsikje sprva niso bile prav posebej naklonjene. Mnogi med njimi do takrat niso potovali dalj kot morda do glavnega mesta ali do bližnjih krajev. Njihov znani svet, ki jim je bil domač, ki so ga ljubili, so bile njihove domačije, njihov rodni kraj, ki je bil sedaj tako daleč stran. Lahko si le predstavljamo, kako težko jim je moralo biti ob taki izgubi. Toda izguba domače hiše ni bilo najhujše, kar jih je doletelo. Begunsko skupnost je močno prizadela vrnitev slovenske narodne vojske. Skoraj ga ni bilo v taborišču, ki ne bi takrat izgubil brata, očeta, sina; nekatere matere so izgubile vse svoje fante. Kakšna bolečina je morala takrat zarezati v begunsko skupnost. In vendar so prav v tej nedoumljivi izgubi našli dodatno moč za polno življenje.
Takrat so številne družine ostale za vedno razdvojene. Na pot se je morda odpravil le oče, ki je s seboj vzel najstarejša sinova ali hčerki, medtem ko je žena z najmlajšimi ostala doma. Marsikje so odšli le najstniški otroci, medtem ko so starši ostali doma. Ni bilo tako malo takih, ki so jih starši že med vojno, tudi zaradi varnosti, poslali k sorodnikom, ti pa so jih, ker jih ob koncu vojne ni bilo mogoče samih poslati nazaj domov, vzeli s seboj na begunsko pot. Vso to ločenost in skrb, kaj je z njihovimi domačimi, so begunci nosili s seboj v taborišče. Kako jim je moralo biti pri srcu, ko je do njih prišla novica, da so jim doma vse pobrali, da so jim vzeli državljanske pravice ter jih razglasili za izdajalce domovine. Njih, ki so imeli tako radi slovensko zemljo; ki so dali svoje sinove, očete in brate za to, da bi bila svobodna. V naslednjih mesecih in letih, ki so jih preživeli v taboriščih, so počasi začele prihajati tudi novice od doma. Nekatere so na taboriščnike delovale pomirjujoče, še posebej če so bile dobre, toda med njimi so bile tudi grenke in boleče. Recimo novica o tem, da je doma umrl oče ali mati, pa se od njih niso mogli posloviti. Ali pa da so oblasti koga od bližnjih zaprle. Zaradi njihovega odhoda so bili namreč sorodniki, ki so ostali doma, podvrženi različnim pritiskom oblasti. Toda ob vseh teh bolečih izgubah in negotovosti, ki jih je spremljala vsa tri, štiri leta taboriščnega življenja, si niso pustili vzeti poguma za nov začetek, čeprav znotraj taborišč.
Prav tu jih je čakala nova preizkušnja. Najprej je bilo treba sprejeti dejstvo, da se v kratkem nič ne bo spremenilo. Da se ne bodo tako hitro vrnili domov, kot so mislili, ter da so sedaj odvisni od drugih. Soočiti se je bilo treba tudi s spremenjenimi bivalnimi razmerami. V senigalskih kovinskih barakah jih je poleti pestila vročina. Čez dan je bilo laže, ker so se lahko ohladili v bližnjem morju, toda zvečer je bilo treba iti spat v razbeljene ‘konzerve’. Praktično povsod so toplo zavetje svojih domov zamenjali z lesenimi in neizoliranimi barakami. Te so bile, kot smo lahko brali, pogosto v slabem stanju. Prepišne, ne ravno vodoodporne, brez najnujnejših kosov pohištva. V zimskem času so morali trpeti mraz, saj so bili prostori hladni. Mali gašperček sredi sobe pač ni mogel dati dovolj toplote, da bi bilo v prostoru prijetno toplo. Marsikdo si je, da bi se vsaj
[Stran 098]
Figure 1. Begunski utrinek v Italiji Lojze Erjavec
približno ogrel, oblekel vse, kar je imel. Ampak tudi tega ni bilo v izobilju. Ko so maja 1945 odhajali, niso niti slutili, da bodo naslednjo zimo preživeli v hladnih barakah. S seboj so za tistih ‘štirinajst dni’ vzeli morda nekaj spomladanskih kosov, nekateri so imeli samo tisto, v čemer so bili oblečeni prvi dan begunstva. Posamezne kose oblačil jim je priskrbel Rdeči križ, vendar je pri tem vsak dobil, kar so mu pač dali. Pri tem ni nihče mislil na to, ali mu obleka stoji kot ulita, ali je številka prava. Samo, da je bilo. Toda občutek, da prejemaš tuja rabljena oblačila, da si odvisen od dobre volje neznancev, ni bil najprijetnejši. Saj ne, da bi doma vsi imeli na razpolago vedno znova nove kose. Daleč od tega. Večinoma so bili vsi vajeni, da so si oblačila in čevlje podajali od najstarejšega do najmlajšega v družini; neredko so nosili kaj, kar je že prej nosil kakšen sorodnik. Vendar kljub temu. Ostajal je občutek odvisnosti od nekoga drugega, od njegove pomoči. Toda na drugi strani so bili begunci hvaležni, da so preživeli, da so bili skupaj in da oblastem ni vseeno zanje. Zdi se, da so znali ceniti skrb, ki jo je pokazalo taboriščno osebje. Zanimivo bi bilo obiskati domove nekdanjega taboriščnega osebja. Marsikje bi našli izdelke, ki so jih begunci v hvaležnosti naredili in jim jih podarili.
V prvih letih po vojni je bila Evropa preplavljena z begunci. Tudi Italija in Avstrija. Skromno je bil odmerjen tudi prostor v taboriščih, tako da je bilo kar pravilo, da si je eno sobo v baraki moralo deliti več družin. Danes, ko ima praktično že vsak svojo sobo, marsikje pa kar celo stanovanje ali hišo, si zelo težko predstavljamo, koliko potrpežljivosti je zahtevalo tako sobivanje in koliko kompromisov so morali skleniti prebivalci ene sobe, da so lahko
[Stran 099]
kolikor toliko v miru živeli. Biti tri, štiri leta skupaj na tako majhnem prostoru, kjer je nekoliko zasebnosti prinesla le manjša lesena pregrada ali pregrinjalo, ki so ga napeli po sobi, je izziv že v normalnih razmerah, kaj šele v taborišču. Toda zdi se, da so vse to prenašali bolj ali manj z dobro voljo. »Res smo skrbeli drug za drugega, živeli smo v miru in slogi,« se spominja nekdanja špitalska taboriščnica, ki danes živi v Škocjanu. Seveda je prišlo kdaj do konfliktov, kar je razumljivo, vendar se ti niso razplamteli do te mere, da bi vplivalo na njihovo skupno prizadevanje za složno in predvsem v vseh pogledih bogato taboriščno življenje.
V nekaterih taboriščih so prve mesece spali na golih tleh oziroma na skromnih slamnjačah, ki so jih dobili. Šele postopno so dobili tudi postelje, vendar si tudi teh ne smemo predstavljati v dimenzijah današnjega komforta. Sanitarije so bile zelo preproste, pogosto odmaknjene na rob taborišča. Zelo skrbno je bilo treba ravnati z vodo, saj je ni bilo v izobilju, zaradi česar je glede tega veljal strog red. Seveda so se begunci hitro navadili pravil, ki jih je prinašal taboriščni red, pa vendarle je moralo biti na trenutke prav frustrirajoče, ker so bila ta nemalokrat zelo stroga in je bilo za vsako spremembo ali prilagoditev treba prositi taboriščno vodstvo.
Slovenske taboriščnike v Italiji so tudi pogosto selili. V povprečju so v tistih treh, štirih letih zamenjali do šest taborišč. Komaj so se navadili na eno taborišče, že so morali pakirati in se seliti drugam. V vsakem novem taborišču je bilo zopet treba urediti barake ter razdeliti prostore. Poskrbeli so tudi za okolico barak, posadili zelenjavo, ki naj bi jim obogatila skromne dnevne obroke, toda še preden so mogli pobrati pridelke, so morali zopet na pot. Občutek ob tem nikakor ni bil prijeten, tako kot ni bilo prijetno vsakič znova za seboj pustiti taborišča, ki si mu končno dal videz vsaj »medle slike lepe in slikovite slovenske vasi«.13
Vsako taborišče je vodil drug taboriščni vodja, pa tudi ti so se pogosto menjali, včasih tudi na nekaj tednov. Nekateri so bili zelo naklonjeni Slovencem, jim zaupali vodstvena mesta, namenjena beguncem, zopet drugi so bili do njih zadržani ali celo negativno razpoloženi. To slednje je še posebej občutila največja slovenska taboriščna skupnost v Italiji, ko je mednje prišel taboriščni vodja Burnell. Čeprav je v taborišču veljal določen taboriščni red, pa so bili taboriščniki dejansko v veliki meri prepuščeni samovolji taboriščnega vodje in so se morali vedno znova prilagajati vsakokratnemu vodstvu, kar ni bilo tako enostavno. Samo pomislite, kako bi bilo, če bi v podjetju vsakih nekaj tednov zamenjali tiste na vrhu. Še posebej na začetku je taboriščna uprava s sumničavostjo in nezaupanjem sprejemala slovenske begunce, saj so v njih sprva videli predvsem sodelavce okupatorja. Tak pogled je bil posledica stalnega šikaniranja beguncev s strani jugoslovanskih oz. slovenskih oblasti, ki je v vsa povojna taborišča stalno pošiljala zaveznikom sezname ‘vojnih zločincev’. Na teh seznamih so se znašla predvsem imena tistih taboriščnikov, ki so bili v begunski skupnosti najbolj aktivni. Neprijetno pa je bilo tudi tiho pričakovanje beguncev, ali se bodo tudi sami znašli na takem seznamu. Razloga ni bilo nobenega, vendar so vedeli, da ta ni bil potreben niti med vojno, pa so vseeno njihovi bližnji postali žrtev Varnostno obveščevalne službe ali terencev. Oblast v domovini se pač ni mogla sprijazniti, da se je del njenih nasprotnikov izmaknil fizični obsodbi. Prav zato si je ves čas prizadevala, da bi tudi civiliste vrnili domov. Toda postopno so posamezni taboriščni vodje spremenili odnos, še posebej po tem, ko so ti lahko od blizu opazovali neverjetno organiziranost slovenskih beguncev ter njihovo pestro kulturno in prosvetno dejavnost, ki je v taboriščnem svetu močno izstopala. Uprava se je pač zavedala, da se z urejenim taboriščem dviga tudi njen ugled,
[Stran 100]
predvsem pa je bilo tudi njeno življenje lažje. Predstavljajte si, koliko teže je bilo voditi taborišča, v katerih so ljudje predvsem postopali in obupavali nad nastalo situacijo.
Vse to je dodatno oteževalo življenje slovenskih taboriščnikov, pri čemer ne smemo pozabiti, da je tudi okoliško prebivalstvo zelo različno sprejemalo vsakokratne prišleke. Tako se nekdanji begunci spominjajo, kako lepo so se počutili v Serviglianu, kjer so se domačini trudili, da bi imeli občutek sprejetosti, ali pa v Eboliju in kako popolnoma drugače je bilo v Senigaliji, kjer je mesto vodil komunistični župan.
Po vojni so se povsod soočali s pomanjkanjem hrane, kar so še posebej občutili taboriščniki. Zunaj taborišč so namreč lahko ljudje pridelali nekaj hrane sami ter si tako obogatili vsakodnevni jedilnik, medtem ko so bili begunci prepuščeni predvsem taboriščni kuhinji in temu, kar so jim pripeljali. Obroki hrane so bili skromni, pusti in enolični, marsikdaj tudi dvomljive kakovosti. Če se še spomnite, smo lahko prebrali, kako so prve tedne v Monigu taboriščnikom hrano kuhali kar v sodih, v katerih so pred tem Italijani hranili petrolej, tako da je po njem imela okus tudi vsa hrana. Slovenci so bili zato zelo veseli, kadar jim je uspelo v svoje roke dobiti kuhinjo. Zdelo se jim je, da je hrana takoj postala boljša. Čisto možno je, da so resnično bili toliko boljši kuharji oz. so znali skromne sestavine kar najbolje uporabiti, toda verjetno je bilo tudi to, da so slovenski kuharji kuhali na način »slovenske kuhinje«.
Ob tako tudi hranilno pomanjkljivi hrani so vendarle nekoliko več sreče imeli Slovenci v taboriščih v Italiji kot tisti, ki so se znašli na Koroškem. Tu je ugodna klima poskrbela za raznovrstno sadje, s katerim so si taboriščniki pomagali, toda te priboljške je bilo treba kupiti (no, kot se pohvalijo nekdanji begunci, jim je prišlo prav tudi znanje rabutanja), za kar so potrebovali denar, ki pa ga ni bilo prav v izobilju. Nekaj denarja so zaslužili z delom v taborišču ali pri domačinih, nekaj so zaslužili s prodajo kart za gledališke predstave ali koncertne nastope, toda večine nabranega niso porabili za izboljšanje prehrane, temveč za nakupe novih rekvizitov, papirja in črnila, dragih zdravil, pripomočkov za šolo in drugih stvari, potrebnih za vse dejavnosti, ki so jih v taboriščih izpostavili. Marsikdo, ki je kot otrok izkusil taboriščno življenje, se spominja tega časa kot najlepšega v svojem življenju. Za otroke je bila seveda to svojevrstna avantura. Samo pomislimo, kako luštno jim je moralo biti, ker jim ni bilo treba zgodaj zjutraj gnati na pašo živine ali pomagati na polju. Namesto tega so se lahko igrali ob morju ter na plaži gradili peščene gradove. To je bilo nekaj, česar doma niso imeli. Ob tem niso mogli videli stiske staršev in borne prehrane, ki je prihajala na njihovo mizo, prav tako tudi ne njihovih drugih odpovedovanj. Odrasli so se namreč resnično potrudili, da bi najmlajši čim manj občutili bedo begunstva. Toda, da je bila hrana res skromna in pomanjkljiva, nam med drugim potrjujejo letna poročila zdravnikov v taborišču v Peggetzu, v katerih so vsako leto ob pregledu šolskih otrok ugotavljali, da je skoraj pol otrok podhranjenih.
Če hočemo popolnoma razumeti fenomen slovenske begunske zgodbe, zmago človeka, v tem primeru celotne skupnosti, znotraj skrajnih razmer, je treba opozoriti še na nekatere značilnosti taboriščnega življenja. Med njimi sta gotovo omejeno gibanje ter omejeni stiki s tistimi zunaj taborišč. Begunci brez soglasja taboriščnega vodje niso smeli zapuščati taborišča ali morda obiskovati domačih, znancev ali prijateljev v sosednjih taboriščih. Ustrezen nadzor je zagotavljala taboriščna policija. Tu je treba opozoriti, da ne gre zato, da jim vodje večinoma ne bi dajali dovoljenja za dnevni izhod (do razdalje nekaj kilometrov), še posebno po tem, ko se je izkazalo, da jim gre zaupati, temveč predvsem za to, da jim je bila vzeta pravica do svobode gibanja oziroma je njen obseg vedno znova določal nekdo drug. Brez soglasji taboriščnih vodji se tudi sicer v taborišču ni zgodilo (skoraj) nič. Tako so odločali o tem, katere aktivnosti bodo taboriščnikom dovolili znotraj
[Stran 101]
Figure 2. Daleč od domovine Lojze Erjavec
taborišč in katerih ne, brez njihovega soglasja si taboriščniki niso smeli poiskati zaposlitve zunaj taborišč ali zamenjati sob, imeli so pravico imenovati predstavnike posameznih narodnih skupin znotraj taborišča, z njimi so morali uskladiti šolski koledar, potrjevali so učne programe ipd.
Že sem omenila pritiske jugoslovanskih oz. slovenskih oblasti. V taborišča so tako iz Jugoslavije redno prihajale repatriacijske komisije ter prepričevale ljudi, da naj se vrnejo, taboriščnike pa so večkrat tudi zasliševali. Na teh zaslišanjih so morali odgovarjati tudi na vprašanja, povezana z domačimi. Zasliševalce je tako zanimalo, ali so v taborišču sami ali s celo družino, ali je kdo od članov ostal doma ali morda odšel v drugo državo. Tem zaslišanjem se ni smel izogniti nihče, čeprav se je ob vprašanjih marsikdo počutil več kot neprijetno, vmes pa so padle tudi grožnje, da jih bodo vrnili v domovino. Lahko si le predstavljamo, kako je bilo ob teh zasliševanjih tistim, ki so v domovini pustili del svoje družine. Občutek, da bodo rekli kaj, kar bi morda škodovalo ne le njim, temveč tudi domačim v domovini, ni mogel biti prav spodbuden. Taboriščne oblasti so dale zelo jasno vedeti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki se bodo skušali zaslišanju izogniti
[Stran 102]
oziroma se ga ne bodo udeležili. Izgubili bi pravico do živilske izkaznice, doletel pa bi jih tudi izgon iz taborišča. Zakaj je bil izgon iz taborišča tako učinkovita grožnja? Tisti, ki je bil izgnan, je moral pogosto taborišče zapustiti v nekaj urah ter zaprositi za sprejem v drugem taborišču ali pa si je moral poiskati bivališče nekje zunaj, kar pa je bilo zelo težko, saj je bilo treba za najem sobe ali stanovanja plačati. Da bi lahko pokril stroške ne le najema, temveč tudi nakupa hrane, saj je z izgonom iz taborišča izgubil pravico do živilske izkaznice, na podlagi katere je lahko dobil hrano, si je moral izgnani čim hitreje poiskati zaposlitev, kar pa v povojni Italiji in Avstriji (tu še teže, saj so komunisti na Koroškem izvajali proti njim močno propagando) tudi ni bilo tako enostavno. Tudi misel, da bi z izgonom ostal brez zaledja in moralne podpore slovenske begunske skupnosti, je bila zastrašujoča.
Toda kljub temu je kar nekaj slovenskih beguncev na lastni koži občutilo izgon iz taborišča. To so bili predvsem najbolj aktivni predstavniki begunske skupnosti ter duhovniki, ki so predstavljali duhovni steber begunske družine. Izgon je kot lastno izgubo občutila celotna slovenska taboriščna skupnost. Kako težko je padla odločitev taboriščnega vodstva v Senigaliji med Slovence, ko so se odločili, da iz taborišča izženejo skoraj vse slovenske duhovnike. Od dvaintridesetih so ostali le še štirje. Toda ob odločitvi vodstva je bila presenetljiva tudi reakcija slovenskih beguncev, ki so sicer pozivali svoje rojake k razumevanju in lepemu odnosu do zaveznikov, kar kaže na to, kako pomembni in v kakšno uteho so bili zanje njihovi dušni pastirji. Zbrali so se pred taboriščno upravo in zahtevali vsaj zagotovilo, da duhovnikov ne bodo vrnili v domovino, ko se je kot blisk razširila po taborišču novica. V svojem protestu so bili tako vztrajni, da je morala taboriščna uprava poklicati na pomoč orožnike, da bi jih razgnala. Koliko so s svojo aktivno držo takrat tvegali taboriščniki! Lahko bi izgnali še koga izmed njih, lahko bi skupnost razbili ter jih poslali v različna taborišča. To je bil namreč čas, ko je taborišče vodil taboriščni vodja, ki je bil slovenskim beguncem najmanj naklonjen. Toda vse to jih ni prestrašilo do te mere, da bi se ne postavili za tisto, kar se jim je zdelo pomembno. V tem so nam lahko zgled še danes, ko smo večinoma raje kar tiho, kot da bi se izpostavili za pravično stvar ter tvegali izgubo kakšne, morda čisto drobne in nepomembne ugodnosti.
In tu smo še pri eni od tegob, s katero so se soočali taboriščniki. To je bila cenzura. Predvsem pisana beseda je bila podvržena budnemu cenzorskemu očesu. Marsikateri vodja je bil občutljiv predvsem na teme, ki so slovenske begunce najbolj zanimale in so želeli o njih pogosteje razmišljati. To so bile teme, povezane z njihovo domovino in njeno usodo: vprašanje naroda, ideologije, ki je zavladala doma, in vere. K sreči so bili tudi begunci sami dovolj modri, da so se zavedali, o čem ne smejo pisati, in so se tega nenapisanega pravila kar dobro držali. Seveda to ne pomeni, da se o teh temah niso pogovarjali in o njih razmišljali, le pri tiskanju so bili bolj previdni. V tej luči lahko tudi razumemo njihovo odločitev, da o izgonu duhovnikov takrat v časopisu niso črhnili besede. So pa v taborišču v Peggetzu zaradi cenzure njihovega taboriščnega dnevnika izdajali pozno popoldne še enega, necenzuriranega, s čimer so pokazali tudi dobršno mero poguma in drznosti. Rednega pregleda je bila deležna tudi pošta, ki je prihajala od zunaj ali iz domovine. Verjetno ni prav nič prijetno zavedanje, da je misli, ki so jih pisali domači, še pred njimi prebiral nekdo drug. Da jim je bilo ob tem vendarle nekoliko laže, kot bi bilo verjetno danes nam, je zagotovo »zasluga« cenzure, ki so je bili navajeni še iz vojnih dni.
V Arhivu Republike Slovenije skoraj ni najti gradiva, ki bi se nanašalo na življenje slovenskih beguncev v povojnih taboriščih, toda tisto nekaj malega, kar še hranijo, daje slutiti, da so morali v taboriščih živeti tudi posamezni sodelavci jugoslovanskih oblasti, ki so redno poši-
[Stran 103]
ljali poročila o taboriščnem življenju, o nekaterih ljudeh in o skupinah, ki so se oblikovale v taboriščih. Morda taboriščniki takrat niso vedeli, kdo so ti posamezniki, so pa zagotovo čutili, da so tudi tam opazovani. Tega se spominjajo tudi nekateri nekdanji begunci. Sprva je bil ta občutek nekoliko bolj izrazit, kasneje pa so se s tem védenjem naučili živeti. Morda je treba omeniti, da so zaradi takih ovaduhov morda bili tudi sami taboriščniki kdaj pa kdaj po krivem sumničavi do koga v taborišču, ki pa ni imel prav nobene veze z obveščevalci na drugi strani meje, kar takim ljudem nikakor ni olajševalo življenja v taborišču.
Ob pregledu vseh teh okoliščin naj omenimo še nekaj, na kar nismo bili tako pozorni. Slovenska begunska skupnost je zaradi vsega, kar so skupaj doživeli, postala zelo homogena in enotna. To niti ni bilo tako težko, saj je večina med njimi pred vojno pripadala katoliškemu krogu, ki je podpiral SLS, bili so člani Marijinih kongregacij, Orlov, Katoliške akcije, zaradi česar so si bili tudi idejno bliže. Toda med njimi je bilo tudi nekaj takih, ki so prihajali iz predvojnih liberalnih vrst, nekateri so bili tudi nekdanji člani Sokola. Zanje je bilo življenje kljub enaki ali podobni med- in predvsem povojni izkušnji v taborišču po svoje še težje, saj jih je taboriščna skupnost pogosto sprejemala nekoliko zadržano.
Ob vsem naštetem ali morda vsaj bežno omenjenem ne smemo pozabiti na postopno povečevanje pritiska s strani taboriščnih uprav na taboriščnike, da bi se ti odločili za vrnitev v domovino. Njihovo ravnanje je seveda mogoče razumeti v luči organizacijskih naporov, ki so jih morali zavezniki vlagati v vzdrževanje taborišč (tako z vidika logistike kot prehrane), toda njihovi »spodbujevalni« ukrepi so pomenili za slovenske taboriščnike velik udarec. Udarili so pač po tistem, kar je bilo za Slovence najpomembnejše. Začeli so omejevati kulturne in prosvetne dejavnosti, nekatere so celo popolnoma prepovedali. Kako je moralo biti beguncem, ki so, na vrhuncu ustvarjalne moči, ko so iz vseh strani prejemali pohvale za svoje delo, morali začeti omejevati svoje aktivnosti, na katere so bili tako ponosni in ki so jim dajale občutek dostojanstva in vrednosti. Vsemu temu pa je svoje dodajala še stalna skrb za prihodnost. Vsi so namreč vedeli, da taboriščno življenje ne bo trajalo v nedogled, in tega si tudi nihče ni želel, pa vendar se je bilo, ko je napočil čas, težko odločiti za pot prek oceana, kar je pomenilo dokončno slovo od domačih krajev.
Če torej pogledamo vse te preizkušnje, ki jih je pred Slovence polagala begunska pot, dobi njihova neverjetna zgodba, ki so jo ustvarili v povojnih letih v taboriščih v Italiji in Avstriji, še žlahtnejši sijaj. Sploh še, če pomislimo na množice migrantov, ki smo jih ne tako dolgo nazaj lahko opazovali tudi pri nas. V nobenem od taborišč, zbirnih centrov, kjer so ti nastanjeni, ni mogoče opaziti, da nastaja nekaj podobnega, kot so lahko opazovali Angleži pred sedemdesetimi leti. Toda še bolj kot to je treba vedeti, da so Slovenci resnično bili nekakšen fenomen v evropskem povojnem taboriščnem življenju, ko so s svojim delom, predvsem pa z izjemno kakovostno in raznovrstno kulturno in prosvetno dejavnostjo pokazali, česa je slovenski človek, kljub vsem omejitvam in oviram, zmožen. Naj nam bodo zgled!
[Stran 104]